Z okoli pol milijarde prebivalcev in več kot 25 odstotki ustvarjenega svetovnega bruto domačega proizvoda je Evropska unija (EU) danes ena pomembnejših gospodarskih in političnih velesil v mednarodni skupnosti. Z vse večjim gospodarskim in političnim vplivom je EU začela voditi tudi svojo zunanjo in varnostno politiko, kar ji omogoča, da se na svetovne zunanjepolitične izzive odziva bolj enotno.

K enotnejšemu, predvsem pa jasnejšemu nastopu držav članic EU v odzivu na globalne probleme bo zagotovo pripomogla tudi nova Evropska služba za zunanje delovanje (EEAS). Potreba po okrepljenem sodelovanju na političnem področju se je v EU pojavila ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo bili priča številnim geopolitičnim spremembam na svetovnem prizorišču.

Konec hladne vojne ter z njim povezani procesi politične demokratizacije in gospodarske tranzicije držav nekdanjega vzhodnega bloka ter izbruh vojne na območju nekdanje Jugoslavije so takratne voditelje članic EU spodbudili, da končno sprejmejo ustrezne skupne mehanizme in instrumente, s katerimi bi se povezava lahko uspešno, predvsem pa učinkovito odzvala na aktualne zunanjepolitične izzive.

Zunanja politika od Maastrichta do Lizbone

• Pomembno poglavje v sodelovanju držav članic na področju zunanje politike predstavlja sklenitev Maastrichtske pogodbe oz. Pogodbe o Evropski uniji, ki je stopila v veljavo leta 1993 in je kot drugi, medvladni steber sicer nove tristebrne strukture EU uvedla skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP).
• Pa bi povečali tako učinkovitost zunanjepolitičnega delovanja EU kot tudi prepoznavnost povezave v mednarodni skupnosti in njen diplomatski vpliv, je Amsterdamska pogodba, ki je začela veljati leta 1999, uvedla položaj visokega predstavnika EU za SZVP, ki ga je do decembra 2009 zasedal Javier Solana.
• Leta 2003 je Pogodba iz Nice prinesla razvoj evropske varnostne in obrambne politike. Ta je postala sestavni del SZVP EU, s pomočjo katere EU učinkoviteje izvaja ukrepe kriznega upravljanja ter pri tem v celoti spoštuje načela Ustanovne listine Združenih narodov.
• 1. decembra 2009 je v veljavo stopila Lizbonska pogodba, ki je na področju zunanje politike uvedla številne novosti. Med pomembnejšimi sta zagotovo okrepitev položaja visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje (http://www.eeas.europa.eu).

Visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko je hkrati tudi evropski komisar za zunanje odnose ter podpredsednik Evropske komisije in vodi sestanke Sveta EU za zunanje zadeve. Še pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe so evropski voditelji to funkcijo zaupali Britanki Catherine Ashton.

Visoka predstavnica tako na mednarodnem prizorišču zastopa EU ter v imenu povezave vodi politični dialog s tretjimi državami. V mednarodnih organizacijah in na konferencah zagovarja stališča EU ter je odgovorna za vodenje Evropske službe za zunanje delovanje.

Evropska služba za zunanje delovanje (EEAS)
… je samostojna služba, ki je ločena od Evropske komisije in sekretariata Sveta EU (http://www.eeas.europa.eu). Njen osnovni namen je enoten glas in nastop EU v mednarodni skupnosti. V strukturo EEAS so vključene delegacije EU v tretjih državah, ki smo jih prej poznali kot delegacije Evropske komisije. V EEAS so vključene tudi strukture EU za krizno upravljanje.

Konec oktobra lani je Evropski parlament sprejel dopolnitve finančne uredbe EU, kadrovske predpise in proračun delovanja EEAS za leto 2010, ki so bili potrebni za začetek delovanja službe. Dopolnjena uredba bo zagotovila večjo preglednost delovanja EEAS ter dosledno upoštevanje načel geografskega ravnovesja in enakosti spolov pri zaposlovanju diplomatskega osebja, saj bo morala visoka predstavnica do sredine leta 2013 Evropskemu parlamentu predložiti posebno poročilo o izvajanju uredbe, poseben poudarek pa bo namenjen izpolnjevanju teh dveh načel.

Področja delovanja
Zunanjepolitični sporazumi med EU in njenimi partnerji predvidevajo sodelovanje na številnih področjih, vključujejo pomoč za izvajanje gospodarskih reform, zdravstva in izobraževanja ter izboljšanje infrastrukture. Sporazumi ponujajo tudi okvir za razpravo o političnih vprašanjih, kot so demokracija in človekove pravice. Na področjih, kjer obstaja nevarnost spopadov, si EU prizadeva za preprečevanje in reševanje sporov.

Politiko Unije do njej geografsko bližnjih področij pokriva tako imenovana evropska sosedska politika (http://ec.europa.eu/world/enp/index_en.htm). Vanjo so vključene Belorusija, Moldavija, Ukrajina ter države južnega Kavkaza in severne Afrike ob obali Sredozemskega morja. Za krepitev gospodarskih in političnih odnosov s sosedami na področjih trgovine, energetike, izobraževanja in varnosti bo EU med letoma 2007 in 2013 namenila 12 milijard evrov.

Poleg tega Unija krepi odnose tudi z ostalimi državami, predvsem z državami v razvoju in t. i. državami v vzponu. Gre za Latinsko Ameriko, Karibe, Afriko, Bližnji vzhod, Azijo in Pacifik. EU z njimi sodeluje zlasti na področjih trgovine, razvojne pomoči in humanitarnih dejavnosti. Za EU so zelo pomembni tudi odnosi z njenimi strateškimi partnericami, kot so ZDA, Rusija, Brazilija, Kitajska, Indija in Japonska. EU se o aktualnih vprašanjih z njimi dogovarja na rednih vrhunskih srečanjih, ki potekajo enkrat ali dvakrat letno.

Z razvojno pomočjo v boj proti revščini
EU je najpomembnejši partner držav v razvoju v boju proti revščini, saj prispeva približno 56 odstotkov vse uradne tehnične in finančne pomoči za Afriko, Azijo, Latinsko Ameriko ter južno in vzhodno Sredozemlje. V letu 2009 je EU v ta namen prispevala 49 milijonov evrov. Evropska unija mednarodno razvojno strategijo uresničuje z odpiranjem svojega trga ter spodbujanjem trgovine na eni in zagotavljanjem pomoči revnim državam na drugi strani.

Spremenjene okoliščine v mednarodni skupnosti, predvsem svetovna gospodarska kriza, zahtevajo nove smernice tudi na področju razvojne politike. Evropska komisija je pravkar zaključila javno posvetovanje o prihodnosti razvojne politike EU.

Sodelujoči so dali svoja mnenja o tem, kako se osredotočiti na učinek pomoči, kako omogočiti večjo gospodarsko rast v državah prejemnicah, kako spodbujati trajnostni razvoj in kako doseči trajne rezultate na področju kmetijstva in zanesljive oskrbe s hrano. Na podlagi prispevkov javne razprave bo Komisija letos pripravila sporočilo o posodobljeni razvojni politiki EU.

Bangladeškim otrokom 60 milijonov učbenikov
V Bangladešu, eni najrevnejših držav na svetu, je šoloobveznih 18 milijonov otrok, med katerimi pa vsi nimajo enakih pogojev za šolanje. V slabšem položaju so predvsem deklice, zato se je vlada odločila za program, ki bi te neenakosti odpravil.

Evropska komisija je za projekt, s katerim so med letoma 2004 in 2009 zgradili in opremili 30 tisoč učilnic, razdelili 60 milijonov učbenikov, zaposlili 35 tisoč novih učiteljev ter aktualne učitelje dodatno izobrazili, prispevala 105 milijonov evrov. S tem so otrokom zagotovili kakovostnejše izobraževanje in boljše razmere v šolah, bangladeškim deklicam pa enake možnosti izobraževanja, kot jih imajo dečki.

Za človekoljubno pomoč 900 milijonov letno
Človekoljubna pomoč EU je namenjena takojšnji pomoči žrtvam naravnih nesreč ali katastrof, za katere je odgovoren človek. EU zagotavlja nujno pomoč v obliki denarja ali osnovnih življenjskih dobrin (zdravila, hrana), zlasti ljudem na območjih, ki so jih prizadele lakota, suša ali druge naravne ujme. Posebna pomoč je namenjena tudi beguncem oziroma pregnanim ali razseljenim osebam.

EU človekoljubno pomoč usmerja prek svojega Urada za humanitarno pomoč EU – ECHO (http://ec.europa.eu/echo/index_en.htm). ECHO je od ustanovitve leta 1992 v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, mednarodnim odborom Rdečega križa, agencijami Združenih narodov ter ostalimi mednarodnimi organizacijami pomagal že več kot 18 milijonom ljudi po vsem svetu.

Leta 2009 je ECHO z letnim proračunom, ki je znašal nekaj manj kot 900 milijonov evrov, med drugim pomagal žrtvam poplav v Afganistanu, Indiji, Tadžikistanu in zahodni Afriki ter razseljenim osebam na Šrilanki, ki jih je prizadelo stopnjevanje spopadov med vladnimi silami in tamilskimi tigri.

Za krepitev mednarodne trgovine
20-odstotni delež svetovnega uvoza in izvoza uvršča EU na vodilni položaj med svetovnimi trgovinskimi silami. Novembra lani je Evropska komisija sprejela novo strategijo trgovinske politike EU, s katero naj bi v naslednjih petih letih med drugim zaključila pogajanja o liberalizaciji svetovne trgovine v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO), nadaljevala pogajanja o sklenitvi prostotrgovinskih sporazumov s strateškimi partnericami, kot so ZDA, Rusija, Kitajska in Japonska, ter zagotovila pošteno trgovino, ki bi poskrbela za boljši dostop evropskega blaga in storitev v tretjih državah.

Vir: www.euekspres.si