Mirko, najbrž se boš strinjal z mano, če rečem, da lahko
ljudje s skoraj identično življenjsko izkušnjo in z enako
ali celo s še bolj gorečo željo po iskanju smisla oziroma
resnice, nazadnje pridejo do radikalno nasprotnih
spoznanj, kot so tvoja. In so, potem ko se dokopljejo do
takšnih spoznanj, enako neomajno prepričani vanje, kot
si ti v svoja. Če se samo za trenutek vživiš v način
razmišljanja takih »prepričancev«, boš moral spoznati,
kako malo upanja imaš, da bi jih mogel prepričati s
svojimi argumenti. Merijen ti je že zelo jasno povedala,
kaj si misli o tebi. Spadaš med tiste, ki se borijo pod
hudičevo zastavo. Saj vem, da je smešno, ampak vseeno
– ženska očitno misli resno. In prav zato je tako
zanimiva! Je živa karikatura in najboljša parodija sebe.
Predstavlja paradigmo, ne samo krščanskega
razmišljanja, ampak religioznega razmišljanja nasploh.

Nadaljujem s polemiko o ateizmu. Ko postavljaš v
opozicijo ateiste in vernike, sam pa sebe implicitno
izvzemaš iz tega nabora, bi se moral resno vprašati, ali
ima to sploh smisel. Ko gre za vero, se seveda lahko
vedno postaviš v neko nedoločeno, nevtralno pozicijo, a
zgolj tako, da vzpostaviš neko novo kategorijo. Rečeš
lahko, da si agnostik, mogoče deist ali panteist, lahko
zavzameš eno izmed mnogih napol duhovnih, napol
naturističnih pozicij, ki zavračajo obstoj osebnega boga,
a se sklicujejo na neko nedoločeno kozmično, višjo
energijo, vibracijo, um, inteligenco, o kateri pa, razen
nekega subjektivnega občutka (ki je lahko tudi zelo
močan), da obstaja, ne vedo praktično nič določenega.
Lahko se še tako trudiš, nekam nazadnje spadaš, pa
četudi se ne želiš jasno opredeliti. Mislim tudi, da ne
razumeš povsem pojma »ateist«. Zapisal si namreč: »Kot
sem že pojasnjeval tudi ateist ima neko svojo predstavo,
da to nekaj kar ne ve kaj je, ne obstaja.« Kot prvo -
stavek, ki si ga zapisal, je blago rečeno neroden, meni se
zdi tudi nelogičen, predvsem pa - ne opredeljuje tega,
kar določa nekoga za ateista. Tudi sama definicija iz SSKJ
je nekoliko nerodna: »kdor taji, ne priznava boga,
brezbožnik.« Že samo besedo »tajiti« ljudje pogosto
zamenjujejo z besedo »zatajiti«, zato se zdi, kot da
ateisti ne bi hoteli priznati boga, čeprav naj bi vedeli, da
obstaja. Ker ne obstaja človek, ki bi verjel v vse
bogove, ki so si jih ljudje kdaj izmislili, je popolnoma
jasno, da smo vsi ljudje ateisti v odnosu do vsaj enega
boga. Muslimani, Judje in kristjani so ateisti do vseh
bogov, razen do tistega, v katerega verjamejo. »Pravi«
ateisti torej verjamemo v samo enega boga manj kot
verniki Abrahamovega boga. Pa tudi če rečem, da
»verjamemo« oziroma da »ne verjamemo«, je to že
napačen izraz. Celo notorični ateist Richard Dawkins reče,
da »bog verjetno ne obstaja«, ne pa, da »bog zagotovo
ne obstaja«. To bi lahko povedali še drugače: Kot ateist
ne razpolagam z dokazi, ki bi me prepričali v obstoj
kateregakoli boga, vključno z vsemi takšnimi, kot jih
slikajo velike svetovne religije. Ne gre torej za vprašanje
vere ali nevere, ampak, prej bi rekel, za nekakšno
pragmatično ambivalenco. In če bi me sedaj kdo vprašal,
zakaj se sploh toliko ukvarjam z nečim, do česar nimam
odnosa oziroma do nečesa, v kar ne verjamem, bi mu
priznal, da bog zame seveda obstaja, a le kot ideja, kot
pripomoček (kot miselna bergla), s katero ljudje
pojasnjujejo tisto, česa ne zmorejo razumeti. Če bi
takšna ideja o bogu ostala pri tem, da bi pojasnjevala
nerazumljivo, bi jo mogel sprejeti kot povsem benigno in
se z njo verjetno sploh ne bi ukvarjal. Na žalost pa je z
idejo boga povezano še mnogo drugih škodljivih
konceptov, ki imajo izvor v antropomorfizmu. Če torej
obstaja bog, ki ga »sovražimo«, kot nam večkrat očitajo
verniki, je to kvečjemu bog, ki predstavlja antropomorfno
podobo človeka. Naravnost grozljivo je, da je človeku
uspelo v boga, ki ga danes časti nekaj milijard ljudi,
projicirati vse najslabše – zavist, ošabnost, nečimrnost,
muhavost, zamerljivost, željo po uničevanju in ubijanju.
Tak je Bog Stare zaveze, ki ga je izoblikovala tragična
usoda nekega semitskega ljudstva, da ki mu je v nekaj
tisočletjih vse svoje frustracije uspelo preko nevidnega
Jahveja prenesti na človeštvo.

Če se še enkrat vrnem k tvojemu pojasnilu, ki v ateistu
vidi nekoga, ki »ima neko svojo predstavo, da to nekaj,
kar ne ve kaj je, ne obstaja«. Če nekaj ne vem, kaj je
(povedano drugače – ne razumem), to še ne pomeni, da
temu ne priznavam obstoja. Prav nasprotno! Govoriva
seveda o pojavih in ne o idejah. Znanstveniki (povečini
ateisti) danes marsičesa ne razumejo oziroma ne vedo,
kaj bi tisto lahko bilo, a to ne pomeni, da tudi zanikajo
obstoj tega. Lahko samo postavijo neko hipotezo ali
razlago tega, takšno seveda, ki jo je mogoče ovreči.
Hipoteze, ki jih ni mogoče ovreči, niso znanstvene.
Včasih se zgodi, da preprosto sploh nimajo razlage in
potem rečejo: »Tega ne vemo!« ali celo »Tega verjetno
ne bo nikoli izvedeli!« Znanstveniku ni težko priznati, da
nečesa ne ve. Mislim, da tudi med ateisti prevladujejo
takšni. Zelo malo je namreč ateistov, ki bi vehemento
oznanjali svoje trdno prepričanje, da boga zagotovo ni.

Ko so znanstveniki naleteli oziroma trčili ob kvantno
naravo in ugotovili, da se materialni delci v
»mikrokozmosu« ne obnašajo tako, kot to velja za vidni
svet, ni nihče potem rekel: »Mi v to ne verjamejo!« ali
»Ne verjamemo, da se delci lahko obnašajo kot
svetloba!« ali »To je nemogoče, zato tega ni!« Nihče
izmed fizikov danes ne zanika, da je nemogoče istočasno
poznati s poljubno natančnostjo določene pare opazljivk,
kot sta na primer lega ali gibalna količina izbranega
delca. Zato pa načelo nedoločenosti, ki so ga seveda
opredelili znanstveniki in ne kaki kleriki ali spiritualisti,,
natančno določa to netočnost in to je eden od temeljev
kvantne mehanike. »Čuden« (ne pa čudežen) pojav torej
znamo (po zaslugi znanosti) opisati oziroma predvideti,
ne vemo pa, zakaj nastane. Podobno znamo opisati
(meriti) gravitacijo, ne razumemo pa njenega izvora.
Tukaj ne gre zato, da ne priznavaš obstoja nečesa,
ampak kvečjemu za to, da priznaš, da nečesa ne
razumeš. In prav to priznanje (ki je v resnici izraz
skromnosti, ne pa ošabnosti, ki jo mnogi očitajo
»vsemogočni znanosti«) izkoriščajo prodajalci raznih
»energij«, »bogov«, »sil« in podobne megle, ter svoje
miselne konstrukte ali glavne junake iz svojih svetih
knjig tlačijo v znanstvene enačbe povsod tam, kjer se jim
zdi, da manjka katera izmed spremenljivk. Običajno to
počnejo prav tisti, ki o samem pojavu »nimajo pojma«
oziroma ne vedo nič o njem niti na nivoju laika. V naravi,
ki nam jo najbolj razkriva prav znanost, lahko vsak vernik
najde »dokaz« ali če hočeš opravičilo za obstoj svojega
boga, po sistemu: »Grmi, torej obstaja Zeus!« Na
internetu kar mrgoli »dokazov«, ki dokazujejo, da so že
stara ljudstva poznala naprednejše tehnologije od
današnjih, če pa jih slučajno še niso, so ta bila tako ali
drugače zakodirana v svetih knjigah, kakršni sta Koran ali
Biblija. In tako se nazadnje lahko primeri, da znanstvena
teorija o »velikem poku« vernikom služi kot dokaz za
pravilnost Svetega pisma, posledično pa tudi dokaz, da
kače in osli govorijo, da mrtveci vstajajo iz grobov in da
je mogoče spreminjati vodo v vino.

Dragi Mirko, če ateisti rečemo, da boga ni, to praviloma
izraža dvom o obstoju boga, kot živi v predstavah
vernikov. Povedano nekoliko drugače: »Bog, ki je ustvaril
žensko iz moškega rebra, ne obstaja!« Oziroma
natančneje: »Obstoj bitja, ki bi ustvarilo prvo žensko iz
kosti prvega moškega, se nam zdi malo verjeten.«
Dovolj malo verjeten, da ga lahko povsem pragmatično
odmislimo, tako kot odmislimo obstoj gozdnih vil. To je
vse. Gre za pragmatično opredelitev, ki temelji na
izkustvenem spoznanju o tem, kaj je mogoče in kaj je
verjetno. Ne moreš, načelu nedoločenosti ali relativnosti
na ljubo, kar reči: »Vse je možno, vse je mogoče, vse je
res, vsak ima svojo resnico, vsi bogovi so mogoči ali celo
– vsi bogovi obstajajo.« Zato tudi povsem razumem
Merijen, da te uvršča v kategorijo »ateistov«. Tudi če se
ti ta nalepka zdi še tako obremenjena s hipoteko
konfrontacij in vsega tistega, kar razumeš kot neke vrste
nepotrebno spopadanje in opredeljevanje v sferi
dualnosti, jo boš moral sprejeti. Lepili ti jo bodo
predvsem tisti, ki v ateizmu vidijo zlo samo po sebi,
seveda predvsem takrat, ko se ne boš strinjal z njihovo
(teistično) definicijo »dobrega«. Sam si lahko spoznal,
kako malo je bilo potrebno, da si se iz zaveznika prelevil
v sovražnika (če si na strani hudiča, kot je prepričana
Merijen, potem si celo smrtni sovražnik). Dodal si samo
nekaj malo bolj konkretnih pojasnil (kritik na rovaš njene
religije) in že si padel v kategorijo »ljulke«, ki bi jo
dobrohotni in ljubeči Jezus sežgal v peklenski peči. Jaz
sem se v tem oziru že odločil – nalepko sem si nalepil kar
sam – pa ne zato, ker bi mi bila nalepka všeč, ker bi bil
lahko ponosen nanjo, ali ker bi bil tako zelo trdno
prepričan, da bog ne obstaja, ampak zato, ker se ne
strinjam z definicijo »dobrega«, kot jo razumejo teisti.
Tudi zato mi ni težko biti a-teist!

Hvala še enkrat za diskusijo. Sicer imam še nekaj iztočnic
za nadaljevanje in vprašanj zate...mogoče kdaj drugič.
Lepo se imej.

Marko

[ Odgovori na to | # ]