Miro,

najlepša hvala za izčrpen odgovor. Lepo je, da se ne jeziš, meni včasih spodleti pri tem, ljudje imamo pač zelo različne službe. (Še največkrat se razjezim na računalnik) Na žalost sem že zaradi službe v nenehnem stiku z elektronskimi napravami, kar je bolje, kot če bi svojo jezo stresal na ljudi ;-)

Prav zanimivo, tudi sam sem se odrekel TV-ju, ne uživam industrijsko predelane hrane (jem skoraj samo presno), ne uživam tablet, drog, pa še kakšno čudaštvo bi se našlo. Večina stvari, s katerimi se danes obremenjujejo in obdajajo ljudje, je v resnici nepotrebnih, ljudje kopičimo kramo in se obdajamo z bolj ali manj ničvrednimi predmeti, kičem, šaro, nadomestki, zidamo velikanske bajte, kupujejo potratne avtomobile, in predvsem kopičimo vse mogoče, nimamo niti časa več da bi potrošili, kar smo kupili – živimo v družbi kopičenja, čeprav radi rečemo, da živimo v potrošniški družbi.

Tudi kar se misli tiče, imaš prav - ujetost v lastne misli je lahko pravo prekletstvo, ne samo v primeru, ko misliš tako kot drugi hočejo (ko imaš usmerjene misli in si voden ali manipuliran), hudo je tudi in nadležno, ko sicer misliš po svoje in opazuješ svoje misli, ko se postaviš onstran, se opazuješ, analiziraš, skratka, ko misel misli misel. Ko se zavedaš, da misliš in se preverjaš. Tudi ko si sposoben avtorefleksije in samouvida, še vedno misliš (o sebi) in nazadnje si pač moraš domisliti nekaj, da ne boš mislil več – recimo meditacije, a ko priplavaš ven, si še vedno ujetnik misli - ko recimo pišeš o meditaciji, v bistvu razmišljaš o njej in najbrž se ne da povsem pobegniti, tako kot tudi ne moreš zaustaviti dihanja in bitja srca.

Mislim si, da je z mislimi približno tako, kot s telesnim naporom; po vsakem telesnem naporu potrebuješ regeneracijo. In težko se regeneriraš, če ne počivaš. Meditacija je tehnika, ki ti pomaga, da spočiješ možgane. Tako si predstavljam, da deluje. Nekaj, kar se sicer dogaja tudi v spanju, samo ne tako učinkovito. Tudi meditacije se naučiš in učenje se začne z mislijo. Najprej pride zavest – to je misel, da je razmišljanje lahko tudi problem in da nas lahko tudi misel odtuji od samega sebe in od svojega bistva. Ampak do tega prideš najprej tako, da na to pomisliš, mar ne.

Civilizacija, družba je ustvarila razmere, v katerih je meniško življenje mogoče samo za posameznike. Shizofrena preganjavica vsakdana nas sili od etape do etape. Če nas ne bičajo drugi, se bičamo sami. Tako pač je. In dvomim, da je bilo v zgodovini človeštva kdaj zelo drugače. Jaz ne bi idealiziral človeške prazgodovine in predzgodovine. Kontemplacija je bila vedno najprej luksus. Razlika med danes in nekoč je predvsem v tem, da človeška vrsta ni imela nikoli na voljo toliko (hitrih) sedativov in stimulansov, kot jih ima danes.

Dejstvo je tudi, da ljudje, tako kot nobena žival, nismo evolucijsko prilagojeni za delo. Delo ni ustvarilo človeka, kot so zmotno menili marksisti, ustvarilo pa je pogoje za civilizacijo sužnjev in gospodarjev. Delo in delitev dela, slednje predvsem, so ustvarili možnost za dvig religijske kaste. Nismo prilagojeni za delo, pa vseeno moramo delati za preživetje. Vsaj večina. Tudi za religijo nismo evolucijsko prilagojeni … religiozni smo zato, da lažje prenašamo bremena. Živimo pač v nekakšni civilizacijski matrici, ki nas prisiljuje, da praznimo svoje baterije, polnimo in obnavljamo pa se le toliko, da ne crknemo.

Imaš prav, Miro, veliko stvari imaš prav, tako kot se jaz gotovo v marsičem motim. Všeč mi je, tudi ko sem na hitro prelistal tvojo spletno stran, da ni kontaminirana z mistično, vudu in religiozno kramo, v bistvu si precej konsistenten, čeprav nekoliko odmaknjen in neopredeljen. A včasih se človek preprosto mora opredeliti, čeprav je vsaka opredelitev že nevarna, saj se z njo avtomatično postaviš na eno stran, posledično v nasprotje z drugo, kar neizbežno vodi v konflikt, ki ga potem večina ljudi napačno razume (ali celo hoče razumeti) kot nekakšno obsojanje. Brez opredeljevanja o stvareh (tudi brez kritike, ki jo lahko spremlja tudi »nesveta« jeza) ni dialektike. Celo pot do višjih resnic ne more potekati drugače kot po dialektični poti.

Danes je težko biti ostati miren, se ne jeziti, ne obsojati, še posebej glede na trušč življenja in zunanje pritiske, ki smo jim izpostavljeni iz dneva v dan. Veliko lahko postoriš v sebi, se strinjam, ampak vseeno … položnice ti plačuje žena, elektriko drugi, še kaj bi se našlo … in če bi se slučajno zgodilo, da bi te zapustila žena in bi ... ne vem. Kako kaj seks? Samo meditiraš? Ali se o seksu pri vas raje sploh ne govori. Umetnost življenja je še kaj več kot samo kot umetnost odklopa in transcendence.

Pred nekaj leti sem bral zanimivo knjigo, ki jo je napisal Lojze Stanič – »Nov obstoj« – v marsičem je to genialna knjiga, če je še nisi bral, prepričan sem, da bi nate naredila močan vtis. Ne vem, še takrat in tudi danes imam ob vsem tem mešane občutke – koliko lahko človek prenese, ko gre v svoji dosledni askezi, v svoji poštenosti do konca in še malo čez rob. Vedno namreč obstajajo fizične omejitve, dedne napake, staranje, bolečina, trpljenje, zunanji vplivi, pritiski, ki jih ni mogoče preseči z »nobeno umetnostjo življenja«. Saj ne rečem, vedno so živeli tudi takšni ljudje, ki so se pustili poklati kot ovce. In njihovi dediči, ki so v imenu istih idej, druge klali kot ovci. Ideja sama po sebi ne dokazuje ničesar.

Nekaterih stvari preprosto ni mogoče kar odmisliti z meditacijo, preseči z duhovnostjo. Nazadnje smo vsi tako zelo krvavi pod kožo. Je pa gotovo lažje, ko enkrat doumeš, da so sovraštvo, jeza in kopičenje nekoristni.

Tragiko človeštva ne vidim toliko v našem razumu ali v našem egu (vse to sicer res povzroča veliko težav in nesporazumov in uničenja), marveč predvsem v našem antropocentrizmu, v nekakšni zavesti (ki je lahko tudi duhovna in skoraj zmeraj tudi religijska), da smo ločeni od stvarstva, da smo nad njim, da nam je narava dana v nekakšno koriščenje, da obstaja neka višja entiteta, ki teleološko odreja naše poslanstvo.

Še enkrat hvala za odgovor.

Marko

[ Odgovori na to | # ]