Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Pogovor z učiteljem vutajčija Dušanom Kuharjem
»Telo praktikanta tajčija je podobno z bombažem ovitemu železnemu drogu. Mehko in prožno zunaj, močno in energetsko znotraj. Metodologija tajčija dovoljuje sproščanje telesa in živčnega sistema, kar sčasoma ustvari meditativno stanje,« pravi Dušan Kuhar* iz Kopra, pooblaščeni inštruktor B. K. Frantzisa in njegove šole Energy Arts v Sloveniji in na Balkanu.

Njegov učitelj, Dušan Kuhar ga je spoznal v Ameriki, je prejel znanje o »vodni metodi« od kitajskega mojstra Leeja Hiuchenga. Kakor voda sčasoma raztopi najtrši kamen, tako tudi vodna metoda učinkovito pomaga raztapljati blokade v telesu in duševnosti. Zelo primerna je tudi za bolnike in starejše ljudi.

Zakaj ste začeli vaditi tajči?
Imel sem težave s koleni. Pri štiridesetih sem se naenkrat znašel na berglah. To je bilo pred petnajstimi leti v Kaliforniji. Zdravnik mi je rekel, da je to glede na mojo starost normalno. S tem odgovorom nisem bil zadovoljen, zdelo se mi je vendarle malo prezgodaj! Imel sem bolečine tudi v sklepih na rokah. Kolena sem si uničil z nepravilno vadbo.

Takrat sem živel v Berkeleyu in nad študentskim naseljem je hrib, s katerega sem vsak dan tekel navzdol. To pa kolenom najbolj škoduje. Po tem sem videl plakate B. K. Frantzisa, mojega učitelja, ki živi v okolici San Francisca. Začel sem obiskovati njegove tečaje, kupovati hrano v trgovinah z organsko hrano in se držati primerne diete. V pol leta sem si z dnevno vadbo či gunga in tajčija ter posebno dieto opomogel.

Zakaj vas je kot učitelj pritegnil ravno Frantzis?
Ko sem bil še zdrav, sem nekajkrat začel vaditi tajči, a sem pri posameznih inštruktorjih zdržal največ mesec dni. Ko pa sem prišel k svojemu učitelju, je bilo kot noč in dan. Bruce Kumar Frantzis je mojster za zdravljenje ter mojster borilnih veščin in meditacije.

Je v nasledstveni liniji, kar pomeni, da odgovarja za prenos celotnega taoističnega znanja na naslednji rod. Živel je na Kitajskem in Japonskem. Kot mladeniča ga je najbolj zanimal borilni vidik, bil je prvak v karateju na Japonskem. Ko se je med obiskom na Tajvanu pridružil ljudem, ki so vadili borilne veščine, so ga tam premagale tudi ženice, stare šestdeset, sedemdeset let. To je bilo za devetnajstletnega mladeniča zelo presenetljivo.

Takoj se je pridružil kitajskemu mojstru, ki je tam učil, in je z leti napredoval. Naučil se je kitajščine in se na Kitajskem izpopolnjeval pri raznih mojstrih. Njegov zadnji učitelj je Leejo Hiucheng v Pekingu, ki je svoje celotno znanje prenesel na dva učenca: B. K. Frantzisu Kumarju je predal vodno metodo, ognjeno metodo pa je predal nekomu, ki je sedaj milijarder v Hong Kongu.

V čem je razlika med vodno in ognjeno metodo?
Vodna metoda je bolj duhoven pojem, ki izhaja iz taoistične meditacije. Njena načela je prvič zapisal Lao Ce v Dao de Jingu. Vodna metoda je manj znana od ognjene. Večina jog na splošno sodi med ognjene metode. Ognjeni metodi sta tudi islam in krščanstvo.

Za ognjeno metodo je značilno, da uporablja dvigajočo se energijo iz zemlje, vodna pa padajočo energijo z neba. Pomembno je, da ustvarimo cirkulacijo energije v telesu, da ne pride do blokad. Težava pri ognjenih metodah je v tem, da ljudem zastane energija v možganih, ker ne poskrbijo za celotno kroženje energije. Ognjene metode so ekspanzivne, iščejo učence in hočejo osvojiti svet, hočejo zmagati za vsako ceno in prebroditi težave tako ali drugače. Vodna metoda je za nas zahodnjake zelo nenavadna.

Pri njej je na prvem mestu zdravje. V tej šoli velja za neumnost, da dosežemo nekaj duhovnega, razsvetljenje, če si pri tem poškodujemo duševno in telesno zdravje. To velja tudi za druga področja delovanja. Voda se prilagaja, je nežna, mehka, a sčasoma raztopi tudi najtrši kamen. Za naš način življenja je to precej nenavadno, težko je preiti na ta mehek, sproščen način. A današnji globalni tempo že načenja meje zmožnosti človeškega telesa.

Kaj se dogaja pri raztapljanju?
V tehniki raztapljanja, ki je del vodne metode, raztapljamo komplekse, blokade, bolečine, otrdline v našem psihofizičnem telesu, najprej na telesni in energetski ravni, potem pa na duhovni, čustveni, mentalni, psihični, kavzalni … Po taoistični šoli je namreč človek sestavljen iz osmih teles, začenši z najbolj materialnim in grobim fizičnim telesom.

Pri vadbi poudarjate, da je treba vse početi samo 70-odstotno? Zakaj?
To pomeni, da naredimo malo manj kolikor lahko. To načelo je sprto z vsemi športi; vse rekreativne telesne dejavnosti, da o vrhunskem športu niti ne govorim, zahtevajo maksimalno zavzetost, človek mora dati od sebe 100, 150 odstotkov. Tega smo tako navajeni, da je treba zelo veliko samoopazovanja preden načelo sedemdesetih odstotkov usvojimo v vsakdanjem življenju.

Zahodnjaki smo zelo usmerjeni navzven, zato nam zmanjka časa za posvečanje svoji notranjosti. Celotna družba je tako napeta in naš živčni sistem tako obremenjen, da se bodo prej ali slej morali vsi skupaj, pedagogi, zdravstveni delavci, sociologi, psihologi … vprašati o smislu tega in začeti ukrepati v tej smeri. Pri nas tajčija še ne učijo v šolah, a čas gre počasi v tej smeri.

Je dihanje pomembno?
Učim taoistično meditacijo. In prva lekcija te meditacije pri vodni šoli so dihalne vaje. Pri dihanju se célo telo širi in krči kot balon. Trebušna prepona, s katero dihamo, ni samo spredaj, ampak je tudi zadaj, kar pomeni, da dihamo tudi s hrbtom. Dihamo lahko tudi z ledvicami. Z dihanjem ustvarimo pritisk, kar pomeni, da se nekaj premakne in s tem masiramo telo.

Taoistično meditacijo lahko izvajamo sede, stoje, v gibanju, noge so lahko pri miru (prvi gib tajčija) ali se premikajo (bagua, tajči), leže in med spolnostjo. Priporočljivo je izbrati čim več teh položajev. Delo s partnerjem je zelo nagrajujoče, ker imamo na razpolago dvakrat več energije.

S partnerjem se lahko dogovorimo, da uporabljamo celotno energijo in seveda so potem učinki veliko večji. Ko kombiniramo sproščanje in raztapljanje z dihanjem, govorimo o meditaciji. Za same dihalne vaje potrebujemo več let vadbe in nas potem privedejo do posebnih stanj.

Kako so vodno metodo sprejeli Slovenci?
Poučujem že pet let. Redki ljudje imajo čas za redno vadbo. Če si rekreativec, vsaka vadba koristi. Če imamo zdravstvene težave, pa smo prisiljeni več počivati in vaditi. Te vaje so počivanje in poskrbijo za zbiranje, kopičenje energije v nasprotju z njenim razsipavanjem.

Za vsako dejavnost trošimo či, življenjsko energijo. Treba je zavestno malo zmanjšati svoje apetite, tudi pri vadbi. Mlajši ljudje na mojih tečajih ponavadi ne zdržijo dolgo, ker so preveč »našponani«. Če pa koga kaj boli, je motiviran in bo vadil. Sam sem zelo motiviran, da učim motivirane ljudi in da moji učenci napredujejo. V Sloveniji doslej še nisem nobenemu rekel »Zdaj sem ti pa vse povedal kar te imam za naučiti«, ker še nihče ni toliko časa vztrajal.

Nimam smisla niti sredstev za marketinški pristop, zato imam malo učencev. To se sicer sklada z vodno metodo, pri kateri so mojstri učence odganjali, tako da so ostali samo motivirani učenci. Ugotovili so namreč, da zgubljajo čas z nemotiviranimi ljudmi, čeprav jim ti prinesejo denar.

Katere forme vutajčija poučujete na tečajih?
Samo za osvojitev dolge forme (128 gibov), ki jo zdaj učim, potrebujemo tri leta. Kratka forma (16 gibov) je posebej narejena za težave hrbtenice in sklepov; primerna je za ljudi, ki komaj hodijo ali se težko gibljejo, ampak se morajo gibati. Kratka forma zahteva pol leta učenja. Za kratko in dolgo formo tajčija potrebujemo približno štiri leta. Vrh tega učim še petero čigongov ter baguo in hsinji notranji borilni veščini z velikim poudarkom na energiji, na notranjih načelih, tako imenovanih neigongih.

Kateri so najpomembnejši neigongi?
Tajči lahko vadimo, ne da bi bili pozorni na dihanje. Če pa smo, ko enkrat obvladamo tajči, pozorni na dihanje, rečemo, da je naša pozornost na tem neigongu. Drug neigong, denimo, je raztapljanje. Raztapljanja se začnemo učiti v osnovni nevtralni stoji. Teh drž, položajev, stoj je dvesto. To je poseben predmet. Poseben predmet je tudi taojoga.

Eden od neigongov je zapiranje in odpiranje sklepov in hrbtenice. Med tajčijem se lahko osredotočimo na odpiranje in zapiranje enega ali vseh sklepov. Zato je treba usvojiti sposobnost čutenja, ki jo razvijamo od prvega dne vadbe. Več ko vadimo in potujemo s pozornostjo v notranjost, več bomo čutili.

Kaj čutimo?
V fizičnem telesu lahko čutimo kožo, migotanje, toploto, mišice, pretakanje krvi v žilah, kosti, kostni mozeg, živce … V energetskem telesu pa čutimo či kot neposredno energijo. Vadba je narejena tako, da se energija pretaka, če to čutimo ali ne. Ampak če či čutimo, ga lahko poljubno usmerjamo. Kamor gre naša pozornost, tja gre naša energija in tam pride nato tudi kri.

Na tem načelu deluje samozdravljenje. Jaz nisem zdravilec, temveč samo učim tehnike, da si ljudje sami pomagajo. Vedno več je ljudi, ki jim primanjkuje denarja, smo pač v kapitalizmu. Propada tudi zdravstveni sistem in ljudje bodo morali tako kot za pokojnino poskrbeti sami tudi za svoje zdravje in ohranjanje energije.

V čem se vutajči razlikuje od drugih šol?
Gibi pri vutajčiju so manj zahtevni. Kratka forma je nezahtevna in primerna za ljudi s stalnimi bolečinami, ki komaj hodijo in stojijo. Tudi za zdrave ljudi je to učinkovito orodje, če so v življenju prezrli pravilo sedemdesetih odstotkov, ali pa če imajo starostne obrabe in zmanjšane zmožnosti in bi se radi gibali. Če se poškodujemo že v mladosti, imamo orodje, s katerim si lahko sami pomagamo.

Učite tudi taoistično meditacijo?
Vsi či gongi in tajčiji pripravljajo psihofizično telo za napore pri meditaciji. Treba je povedati, da so napori pri meditaciji veliko hujši kot pri ostalih vadbah. Če se seveda resno lotimo meditacije in hočemo doseči končne stadije, ki jih ponuja taoistična meditacija. Telo je namreč med meditacijo podvrženo zelo visokim napetostim, duhovnim tokovom.

Če nimamo dovolj močnega telesa, ti tokovi zažgejo živčni sistem in človek lahko konča na psihiatriji. Ampak meditativna stanja se lahko pojavijo tudi med vadbo tajčija, čigonga in med dihalnimi vajami. Te namreč samodejno vodijo v posebna stanja zavesti in so lahko odlična predpriprava na taoistično meditacijo.

Kateri so glavni učinki vadbe in komu jo posebej priporočate?
Učinki so večja sproščenost, umirjenost, zadovoljstvo, okrepljena in zvišana raven energije. Te vaje nam dajo na razpolago več energije. Ljudje so navajeni energijo takoj porabiti.

Ta veščina je zlata vredna za menedžerje, za ljudi ki delajo z računalnikom, vodilne delavce, ljudi pod psihičnim stresom, za vse ki se premalo gibljejo in imajo obremenjen živčni sistem. Prva stvar je, da moramo iti ven. Ljudje se pogosto odločijo za tek, kar sicer vodi v izrabo in dodatno obremenjuje srce, a ima tudi pozitivne učinke, kot je prekrvitev …

Pravite, da tajči ohranja mehkost telesa in notranjih organov pozno v starost …
Mojstri tajčija so z leti vse boljši. Telo praktikanta tajčija je podobno z bombažem ovitemu železnemu drogu: mehko in prožno zunaj, močno in energetsko znotraj. To je eden redkih športov, ki skoraj nima mej. Na Youtube so posnetki mojstrov, ki z lahkoto demonstrirajo svoje energetske in fizične spretnosti.

Kako vadba tajčija vpliva na medosebne odnose?
Pri učenju metode raztapljanja najprej raztapljamo energijo v svojem telesu, pozneje pa lahko raztapljamo tudi energijo v prostoru v katerem smo. Ljudje stalno oddajajo razne vibracije in raztapljanje lahko uporabljamo v vsakovrstnih aktivnostih, ko vozimo avto, hodimo …

V medosebnih odnosih nam ta vadba daje večjo strpnost in razumevanje ljudi ter nam omogoča, da se ne vedemo več kot otroci, da znamo prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Karkoli se nam zgodi, moramo s svojim odzivom na to opraviti sami preden poskušamo krivdo za nastali položaj zvaliti na soljudi, ki so trenutno v bližini.

To je eden od pogojev za napredovanje v taoistični meditaciji: da postanemo zrela, odrasla oseba, ne pa da kot otroci za vse samodejno krivimo druge. In tudi če so drugi res krivi, imamo vselej opravka s svojim odzivom in tega moramo raztapljati.

Ali lahko postanemo preveč pasivni in ne izražamo več svoje energije navzven?
Vadba vu tajčija deluje tako, da je človek po njej bolj jin. Tajči lahko vadimo kot borilno veščino, samozdravljenje ali meditacijo. Če delamo tajči kot borilno veščino, jo delamo bolj jang. Tudi vadba hsinjina in bague te naredi bolj jang. Moj učitelj je vprašal svojega učitelja, kdaj vadi tajči in kdaj baguo? In slednji je rekel: »Kadar sem preveč jang, začnem vaditi tajči, kadar sem preveč jin, začnem vaditi baguo.«

Kaj nam pokaže, da smo preveč jang ali jin?
Jang se kaže v pretirani eksplozivnosti, hiperaktivnosti, egocentričnosti, napetosti, premajhni uvidevnosti, preveč jina pa je, ko se premalo postavimo zase in smo preveč prilagodljivi tudi kadar ni treba. Ravnovesje je eno glavnih načel te vadbe: da znamo poiskati ravnovesje med nasprotji, med jinom in jangom. Ko gledamo svoj položaj iz ravnovesja, je naš vpliv na svet in okolico drugačen. Če nismo uravnovešeni, naš odziv na okolico ni zadovoljiv, ni optimalen ne za nas ne za okolico.

Andreja Paljevec