MEDITACIJA MESECA 20. april – 20. maj 2009,

Meditacija meseca je ena od možnosti, kako sodelovati s preobrazbami sebe in zemeljskega vesolja. Ne zahteva več kot vsakodnevni trenutek časa, kadarkoli v teku dneva in kjerkoli - lahko se seveda večkrat na dan ponavlja. Meditacija velja za mesec dni med eno in drugo številko Aure. Ko gre za učinkovanje znotraj zemeljskega vesolja je pomemben ponavljajoč ritem rednega delovanja. Ampak tudi enkraten poskus je smiseln, če se porodi iz čiste radovednosti.

Zdaj, ko je Velika noč za nami se lahko posvetimo njeni univerzalni vsebini. Pojem univerzalnega pomeni, da vsebina velikonočnega dogodka ni pomembna samo za vernike krščanskega izročila, temveč tudi za bistvo človeškega bivanja. Govori o arhetipu, ki velja za vesolje na določeni stopnji razvoja in zadeva tudi našo sedanjost.

Spomin, ki ga ohranjajo štirje evangeliji, poroča o nenavadnem dogodku: o izginotju trupla Jezusa iz Nazareta, imenovanega Kristus, tretji dan po tem, ko je bilo položeno v grob. Pri velikonočnem dogodku imamo opraviti z ritmičnim zaporedjem treh dni, ki simbolizirajo tri faze tako imenovanega procesa vstajenja.

Prva velikonočna faza govori o smrti na križu. Vendar običajna koncentracija na Jezusovo križanje ni edina mogoča. Mnogo pove dejstvo, da sta bila z njim križana še dva »razbojnika«, od katerih je bil eden naklonjen poti preobrazbe, drugi pa celo v smrtni uri ni pomislil nanjo kot na nekaj smiselnega. S tem je že povedano katera razsežnost Jezusove osebnosti je umrla na križu, namreč tista, ki je bila vpeta v njegov (in naš) čas, zapleten v odtujeni svet razumske dobe. Na križu je umrla egocentrična osebnost, ki jo tudi mi današnjiki poznamo kot povrhnjico našega bitja, naš celosti bivajočega odtujeni jaz.

Sledi druga faza, namreč enodnevno ležanje trupla v grobu, med katero se je po izročilu Jezus podal v zemeljsko podzemlje, podobno kot se človek poda v sanjski svet po tem, ko zaspi. Prevedeno v jezik sodobnosti in naše osebne preobrazbe, bi simbol ležanja v grobu pomenil dobo ponovne povezave s temelji bivajočega. Namesto odtujene človeške osebnosti (ki je umrla na križu) se začne ponovno oblikovati bistvena bit človeka, ozemljena v srčiki Zemlje in vpeta v duhovno širino vesolja. Ležanje v grobu bi pomenilo, da se slednja lahko oblikuje samo, če se človek potopi vase in skozi sebe ponikne v notranje svetove bivajočega. Tamkaj, v kontemplativni notranjosti, se oblikuje novo jedro človeka, sposobnega naslednjega koraka, označenega s pojmom vstajenja.

Pri fazi vstajenja se človek spet pojavi v vsakdanjem svetu, a je sedaj spremenjen. Oklep razumske kontrole je prebit in sproščen. Človek je zdaj osredinjen v srcu, srčiki svoje biti. Izključna navezanost na materijo je premagana, zato je vstali Jezus, - kot simbol preobraženega človeka - sposoben priti v sobo skozi zaprta vrata in potem tudi pojesti ribo – s čimer je potrdil, da ni zgolj duhovno bitje kot so umrli, temveč tudi materialno bitje na neki novi (bodoči) ravni bivanja. Ponovni stik z večnostjo, doživet v kontemplativni fazi, človeku omogoča neke vrste ponovno rojstvo na višji, celostni ravni bivanja.

Vsebina tokratne meditacije je posvečena podoživljanju velikonočnega procesa:

• Predstavljaj si, da se tvoja hrbtenica podaljša navzgor in nazaj kot krožnica, ki poteka za tvojim hrbtom od zahrbtja glave do konice hrbtenice imenovane trtica.
• Krožnica je tako obširna, da se daleč za tvojim hrbtom, v določeni točki, dotakne neskončnosti (večnosti).
• Predstavljaj si, da zapustiš svoje telo in se pomikaš po krožnici navzgor in vedno bolj nazaj. Drugače rečeno: tvoja hrbtenica drsi po krožnici nazaj do točke neskončnosti. Tam se znajdeš z glavo navzdol. (Dosežena je točka »križanja«.)
• Nadaljuj pot po krožnici. Vedno manjši si, otrok postajaš.
• Ko dosežeš vhod v maternico si pravkar rojeni otročič. Vstopiš po obratni poti kot si se rodil(a). Izogibaj se preveč natančni vizualizaciji in vedno bolj gradi na občutkih!
• Zdaj miruješ v maternici življenja, v svojem trebuhu. (Točka kontemplacije)
• Potem se vzravnaš kot deček ali deklica tako velik(a), da stojiš na dnu kolkov in se s temenom glave dotikaš grla. Srce sije na srcu.(Dosežena je točka »vstajenja«)
• Kakšne so izkušnje? Podeli del sproščenih energij in kvalitet z življenjem okoli sebe.

Marko Pogačnik