Meditacija meseca 20. november – 20. december 2011

MALI PRINC
Zamisel, da predstavljata Zemlja in z njo narava nekaj zlega, je zakopana globoko v podzavesti sodobnega človeka. Gre za nestrpen čustveno-energijski vzorec, ki ga je krščanstvo hkrati z nekaterimi drugimi monoteističnimi verstvi dolga stoletja vcepljalo v zavest in občutje ljudi. Češ, božji nebes in z njim povezana duhovna nadgradnja življenja, sta edina vredna človeške pozornosti in molitve. Molitev posvečena Zemlji bi v teh togih okvirih predstavljala hud prestopek.

S prebujanjem ekološke zavesti je ta zastareli vzorec začel dokončno razpadati. Vprašanje pa je, kako globoko sega njegov razpad.

Ali si dandanes smemo drzniti častiti Zemljo kot sedež najvišjega Božanstva, tako kot si dovolimo častiti nebes kot njegov dom? Sploh pa, ali kje obstaja nekaj, kar je zunaj božanskega? Ali ni škoda, da ta zastareli vzorec razpada in gnije v podzavesti človeštva, brez da bi se njegova nesreča preobrazila v nek drugačen, pozitivni pristop in bi bila vanjo ujeta energija sproščena za nek drug, srečnejši namen?

Poleg tega ostaja največja težava nerazrešena. Mislim na okrutno mejo, ki jo je razumski človek postavil Zemlji in naravi, češ lepoto dreves in čistost rek smemo občudovati in ščititi, ne smemo pa se hvaležno prikloniti elementarnim bitjem in drugim duhovom in boginjam narave, ker menda sploh ne obstajajo – razen v izročilu bajk.
Ko razmišljam, kako bi se dalo nesrečno dediščino daljnih vekov preobraziti v pozitiven in osrečujoč pristop, mi pride na misel Mali princ Antoina de Saint-Exuperyja. Njegovo sporočilo nas kot odrasle otroke nagovarja z dvema izgovoroma, ki nam dovoljujeta, da se preobrazbe srhljivega, proti bistvu življenja uperjenega vzorca, smemo lotiti:

• Prvič, predstavljajte si, da smo otroci. Tako se v svoji nedolžnosti brez nevarnih posledic lahko igramo z očetovo puško.
• Drugič, odpovejmo se pretiranim ambicijam in začnimo pri samem sebi.

Mali princ nas uči, da vsak človek prebiva na svojem lastnem planetu – točneje, na svojem lastnem planetu Zemlji. Prevedeno v logični jezik pomeni, da kot bitja, rojena v zemeljskem okolju, nosimo s sabo holografski drobec (fraktal) Zemlje kot celote. Dejansko Zemlja smo.

Ozemljitev nas torej ne zavezuje, da bi morali zabijati svoje korenine v neko splošno Zemljo (kot Prinčevi kruhovci, ki so s svojimi koreninami zamrežili ves planet). Pred tem je treba ozavestiti »svoj lastni planet« in se naučiti zakoreniniti v njegovem bistvu, oziroma v naši lastni Zemlji.

S tem, ko se vedno več ljudi posveča ozemljitvi svojih energij in svojih čustvenih oblakov, se prej opisani odtujeni odnos do Zemlje, začne dejansko spreminjati. Preobraža se dediščina preteklih časov in preteklih zablod v odnosu do našega domačega planeta, njegovih duhovnih svetov in njegovega božanskega bistva.

Predlagam meditacijo zraslo iz navdiha Malega princa:

• Sedite z vzravnano hrbtenico in si predstavljajte, da sedite na lastnem planetu. Samo toliko velik je, da ne štrli ven iz vaše aure.
• Poglejte okrog sebe v svoje zvezdno okolje in se prepričajte, da naseljujete nebesno telo. Mali princ ga imenuje »asteroid« Zemlja.
• Glejte, da ste dobro ukoreninjeni v svojem osebnem planetu in da kljub temu ostajate dovolj gibki, da se lahko podaste na njegovo raziskovanje.
• Ker sedite in ker je Zemlja tako ali tako znotraj vas, se ni treba premakniti nikamor drugam. Raziskujte znotraj sebe: kako se občuti biti ozemljen na »asteroidu« Zemlji, biti del Zemljinega bistva, pa življenjskega bogastva, vrenja in premen.
• Potem se zavejte, da Zemlja ni samo vaš dom in »svojo« Zemljo na ta način razširite na razsežnost dejanskega planeta.
• Prizadevajte si, da ob tej razširitvi ne zgubite korenin. Kvaliteto, ki ste jo prej občutili na svojem planetu, uveljavite na naši skupni Zemlji. Je drugačna od navajene ozemljitve, ki je preveč splošna in je zato postala površna.
• Podelite občutek te osebne ozemljitve s soljudmi in drugimi bitji na planetu.

Marko Pogačnik