Z meditacijo sem se prvič srečal kot mladostnik med treningi ju-da. Takrat mi je bila ta "vaja" pred pričetkom treninga še odveč. Ko sem kasneje prebiral literaturo vzhodne filozofije in borilnih veščin, pa sem vse večkrat naletel na ta duhovni ritual in kmalu ugotovil, da je to del življenja in še kako del borilnih veščin.

Kasneje sem obiskal nekaj tečajev in po vsakem tečaju so me naučili neko novo obliko meditacije. Kar na prejšnem tečaju med meditacijo ni bilo primerno početi, je bilo zdaj na tem skoraj da obvezno. Bil sem kar malo zbegan. Kasneje sem ugotovil, da danes ljudje z besedo meditacija pač opisujejo kar se jim zahoče. Tako, da se vam z lahkoto pripeti, da boste dvajset let meditirali in potem ugotovili, da ste se le poglabljali v neko miselno obliko pomirjanja!

No v nadaljevanju pa sem dobival vse večje hrepenenje po duhovni preobrazbi in tudi med meditacijo doživljal celo neprijetna stanja! Spomnim, da sem meditiral po eni metodi, ki sem jo pobral na enem od tečajev, ko med meditacijo z napol odprtimi ustmi in zaprtimi očmi ustvarjaš specifičen zvok brenčanja čebele in svojo pozornost usmerjaš na to vibracijo v grlu, ki naj bi se širila po telesu. Kmalu je ta vibracija postajala vse močnejša, zdelo se mi je da se ves tresem. Počutil sem se zelo neprijetno in pojavil se je strah. Mislil sem, da dosegam neko super stanje, in da bo zdaj, zdaj, zdaj ...nekaj!! No od strahu sem raje odnehal in kar nekaj časa porabil, da sem prišel k sebi. Nekaj tednov po tem dogodku sploh nisem meditiral.

Kasneje sem spet pričel nekaj minut vsako jutro z meditacijo. Meditiral sem seveda popolnoma napačna, tako tudi ni bilo nobenega učinka. Položaj sedenja je bil sicer pravi a potem sem spremljal misli v glavi, se zapletal v te lastne misli, sledil miselnim filmom in skoraj zavestno sanjal.

Malo kasneje so se pojavile barve. Nekje sem namreč prebral, da se med meditacijo pojavljajo posebno lepe barve. Glede na to, da sem bil med mižanjem miselno osredotočen na to, so se seveda pojavile tudi barve. In kasneje tudi tista škrlatna, ki je bila najbolj opevana. No kljub temu, da se je pojavila tista škrlatna barva in to tako intenzivno, da se je spet v ozadju pojavljalo nelagodje nisem bil v življenju nič bolj miren, nič bolj zrele niso bile moje odločitve.

In iskal sem naprej, dokler ni prišlo tisto obdobje, močnih čustvenih bolečin - depresije!
Takrat sem se celo obtoževal, da sem si z meditacijo povzročil vse to...

Med prestajanjem teh močnih notranjih čustvenih bolečin, ko sem bil prepričan, da se bom naslednji trenutek zrušil in so mi v glavi divjali najbolj črni miselni scenariji (tisti, ki poznate depresijo iz lastnih izkušenj veste o čem govorim) pa se je zgodilo nekaj neverjetnega!!

Kar naenkrat sem se zavedal, da vso to bolečino povzročajo misli v moji glavi in to zato, ker se bojim teh misli oz- se identificiram z njimi. Jemal sem jih strogo resno. Ugotovil sem namreč, da misli, ki jim ne posvečam nobene pozornosti nimajo nobene moči!! Takrat sem sicer doživel nekaj minutno izredno olajšanje, vse bolečine so popolnoma izginile. Kasneje so se vrnile nazaj veliko bolj zmerne in po tem dogodku sem spet pričel meditirati.

No in ta zadnja ( oblika) duhovne vaje, ta meditacija pa je v moje življenje prinesla, zrelost, mir, radost, svobodo, pogled v resničnost.

Naj povem, da so mi dr. psihoterapevti odločno odsvetovali meditacijo in mi zabičali, da mi v primeru zavračanja zdravljenja s pomirjevali in antidepresivi pač ne bodo mogli opravičiti odsotnosti z dela.

Sam sem kljub vsem tem zapovedim pričel z redno meditacijo dvakrat dnevno, kdaj tudi večkrat in psihofizično stanje se mi je vse bolj izboljševalo.

Na osnovi moje lastne izkušnje in izkušenj, ki sem jih doživel kot laični terapevt (dve leti) vam povem sledeče.

Ko pričenjate s to duhovno vajo, naj bodo termini meditiranja kratki in lahko tudi večkrat dnevno. Kratki, torej dve tri minutke.

Bodite v tišini, soba zatemnjena, lahko vas je več skupaj, med sabo se fizično ne dotikate.
Odstranite vse verižice, uhane, ure, pasove, elektrotehnične naprave.

Sedite, lahko sedite tudi na robu stola, pomembna je vzravnana hrbtenica do zadnjega vretenca. Pa ne zaradi nekih xx energij temveč zaradi tega, da ostajate pozorni, zavestni!!

Oči imejte odprte ali delno priprte, pogled naj bo usmerjen nekako pod kotom petinštirideset stopinj naprej. Poizkušajte se ne osredotočati miselno na tisto kar gledate, zgolj zaznavajte tisto, kar vam pogled daje!!

Nekajkrat globoko vdihnite, potem se zavedajte svojega "notranjega telesa". Osredotočite vso svojo pozornost na sebe! Ne pričakujte nobenih "mravljincev" vibracij, ali kaj podobnega. Poizkušajte zaznavati sebe, ne posamezni del telesa temveč celotno telo ob enem!!

Dogajalo se vam bo, da vam bo zavest uhajala iz mišljenja in se vračala nazaj v njega. V praksi to pomeni, da se bodo pojavljale misli, ali miselni filmi ali miselne projekcije...potem vam bo za nekaj trenutkov mogoče uspelo uiti umskim procesom in zavest se bo spet vrnila nazaj in spet bodo misli. Torej pomembno je, da te misli sicer zaznavate vendar jih popolnoma ignorirate, se ne obremenjujete z njimi, jim ne sledite, jih ne jemljete resno. Poizkušate pa ostati v tisti dimenziji ko ni misli!.

Poizkušajte se torej zavedati tistega miru brez miselnega hrupa. Tisti trenutek ko se v popolnosti zavedate tega miru, ste tudi popolnoma z d a j .

Večkrat boste poizkusili prej vam bo uspelo in za dalj časa. Pomembne so odprte oči, kajti med meditacijo nikamor ne odjadrate ali odsanjate. Meditacije je namreč zavestna navzočnost zdaj in tukaj, kar je pomembno tudi v praktičnem življenju. Več prakticiranja bo v vaš vsakdan prineslo veliko več miru in zrelosti, odprle se vam bodo oči, zdaj ne boste samo gledali temveč tudi videli in sicer resničnost. Resničnosti namreč človek ne zaznava dokler je v oblasti uma, tako, da je o njej pisati nehvaležno opravilo!!

Moja pot je bila močno ovinkasta, z mnogimi prepadi, tudi prometnih znakov nisem videl.

Naj bo vaša pot zmernejša!