Da bi si ustvarili čim boljšo predstavo o družinski mediaciji, vam jo bom skušal približati v obliki nekakšnega "intervjuja s samim seboj".

Kaj je mediacija?
To je postopek, v katerem osebe, ki so v sporu, ob pomoči tretje osebe (mediatorja) ugotovijo, kaj je bistvo njihovega spora, izrazijo svoja mnenja, ideje, želje, potrebe, težave in bojazni ter poskušajo najti rešitev, ki bo ustrezala obema stranema. Najpogostejši učinek mediacije je, da okrepi ali na novo vzpostavi odnos medsebojnega zaupanja in spoštovanja.

Če se dva razhajata, pa pomaga, da se odnos zaključi na tak način, da je materialna in čustvena škoda čim manjša. Moto mediacije je: sklenimo takšne dogovore in poiščimo takšne rešitve, da bomo vsi zadovoljni, da bomo vsi zmagali. In to je možno doseči, take rešitve obstajajo! Če si le vzamemo čas, jih bomo zagotovo našli.

Od kod izvira?

Mediacija izhaja iz Združenih držav Amerike, od koder se je, kot ena od zelo učinkovitih metod reševanja sporov, razširila skoraj po celem svetu. S pomočjo mediacije se lahko rešujejo spori vseh vrst: gospodarski, politični, meddržavni, delovnopravni, družinski, spori v šolah in podobno. Mediacijo vodi mediator, ki je za to usposobljen in je v odnosu do sprtih strani povsem nevtralen. Mediatorji gredo po osnovnem usposabljanju običajno v specializacijo za eno področje. Nekateri se usposobijo za dve ali več področij, vendar v praksi pretežno delujejo na tistem, ki jim je osebno najbližje. Potem si z vodenjem mediacij nabirajo izkušnje in se na izbranih področjih tudi dodatno strokovno izpopolnjujejo.

Zakaj me je najbolj pritegnila družinska mediacija?

Zaradi čustvene globine in bolečin, ki spremljajo družinske spore. Vse medčloveške spore spremljajo takšna in drugačna čustva. Najgloblja in najbolj boleča čustva pa se nedvomno porajajo v družinskih konfliktih, zlasti tistih, ki ostajajo nerazrešeni. Zgodnje izkušnje iz primarne družine imajo zelo velik vpliv na vse človekove nadaljnje odnose. Zato se mi zdi, da družine potrebujejo največ pomoči pri reševanju medsebojnih konfliktov.

Zakaj spore v družini spremljajo tako globoka in boleča čustva?

Družina nam po eni strani predstavlja varno gnezdo, kjer se počutimo sprejeti in ljubljeni in kjer lahko to ljubezen vračamo, po drugi strani pa je zaradi svoje heterogenosti že po definiciji konfliktna skupina. Družina je pravzaprav zelo zanimiva skupina, kjer sta po eni strani prisotni velika bližina in čustvena povezanost, po drugi strani pa so prisotne velikanske razlike med družinskimi člani. Imamo razlike med spoloma, kar se kaže predvsem v odnosu med staršema, in generacijske razlike, ki so prisotne med starši in otroki. Družinski člani so po eni strani čustveno zelo povezani med seboj, po drugi strani pa se njihove želje in potrebe zelo razlikujejo. Usklajevanje različnih želja, interesov in potreb pa ni vedno enostavno. Zato so konfliktne situacije v družinah nekaj povsem naravnega. Ne samo v družinah, na splošno so konflikti in medsebojne razlike sestavni del življenja in temu se ne moremo izogniti.

Poglavitno vprašanje je, kako se družinski člani soočajo s konfliktnimi položaji in kako jih razrešujejo. Če konfliktno situacijo doživljajo kot nekaj ogrožajočega, potem bodo tekmovali med seboj za prevlado svojih interesov in potreb. Tako se družinski člani znajdejo v položaju, ko jih ogrožajo ljudje, ki so jim blizu in od katerih si želijo, da bi jih razumeli, sprejeli in imeli radi. To dejstvo doživljajo kot veliko razočaranje in bolečino. Če pa družinskim članom uspe sprejeti konfliktne situacije kot sestavni del življenja, priložnost za učenje in preseganje lastnih omejitev, potem se bodo usedli, se skupaj pogovorili in poiskali rešitev, s katero bodo vsi zadovoljni. Nenazadnje je to v interesu vseh. Če jim kljub večkratnim poskusom to ne uspe, nič za to. Vedno se lahko obrnejo na družinskega mediatorja, ki jim bo pri tem pomagal. Skratka, pomembno je, da spremenimo svoj odnos do konfliktnih situacij.

Kateri spori v družini so najpogostejši?

Žal je največ medpartnerskih sporov. Žal zato, ker oče in mama predstavljata steber družine in prav od njunega odnosa je v največji meri odvisna stabilnost družine. Število ločitev nam kaže, da je danes partnerstvo v krizi, s tem pa tudi družina. Takoj za tem so spori med starši in mladostniki. Slednji se osamosvajajo, upirajo se starševskemu nadzoru in trgajo nevidne vezi s starši. Mnogi starši se v tem obdobju ne znajdejo najbolje, ali ne znajo popustiti vajeti nadzora ali pa mladostnikom ne postavljajo nikakršnih meja. Vse skupaj pa je naporno za obe strani. Potem pridejo na vrsto spori med sorojenci, spori med člani razširjenih družin in drugi.

Kakšna je vloga družinskega mediatorja?

Temeljna vloga družinskega mediatorja je, da ustvari sproščeno in konstruktivno vzdušje, da odpira prostor za komunikacijo in pomaga sprtim družinskim članom, da izrazijo svoje bojazni, želje in potrebe, da povedo, kaj si želijo, kaj bi za njih bila dobra in poštena rešitev spora ter da zares slišijo drug drugega. Ko zares slišimo drugega, ko spoznamo prave razloge za njegovo vedenje, šele takrat se lahko razblinijo naše zgrešene interpretacije. Ko stvari postanejo bolj razvidne in ko sprte strani spoznajo, kje je bistvo problema, kaj si v resnici želijo, kaj je za njih pomembno in kaj ni tako pomembno, potem je rešitev že zelo blizu. Mediator z usmerjenimi vprašanji sistematično vodi družinske člane proti skupnemu cilju - poštenemu in za vse strani sprejemljivemu dogovoru.

So kakšne razlike med družinskimi mediacijami?

Da. En tip družinskih mediacij predstavljajo ločitvene mediacije. V tem primeru sta se partnerja že odločila za ločitev, a se ne moreta dogovoriti o skrbništvu za otoke, delitvi premoženja in o drugih za urejeno življenje pomembnih zadevah. Drugi tip predstavljajo tako imenovane rekonstruktivne mediacije. V teh primerih sprte strani niso usmerjene v ločevanje, temveč v ponovno povezovanje in utrjevanje medsebojnih vezi. Družinski člani želijo razrešiti svoje spore in urediti medsebojne odnose, da si olajšajo skupno bivanje, vendar se sami niso sposobni dogovoriti in poiskati ustrezno rešitev.

Kaj se dogaja na ločitveni mediaciji?

Vloga mediatorja v tem primeru je, da partnerjema v razhajanju pomaga pri razmejevanju partnerske in starševske vloge. Partnerja ali zakonca morata spoznati, da se njuno partnersko razmerje zaključuje ali se je že zaključilo, kar pa ne velja za starševsko vlogo. Nista več partnerja, še vedno pa sta starša svojih otrok. Tega dejstva ločitev ne more izbrisati. Tudi po ločitvi bosta vsak na svoj način morala skrbeti za skupne otroke. Dogovoriti se morata, kako bosta to počela, da bodo otroci čim manj prikrajšani. Da bodo kljub ločitvi, ki je za otroke precej boleča, še naprej imeli oba starša. Za otroke je to zelo pomembno. Dogovoriti se morata, pri kom bodo otroci živeli, kako pogosti bodo stiki z odsotnim staršem, kako bo s preživnino, s šolanjem otrok, morebitno versko vzgojo in podobno. Pri iskanju primernih rešitev morata upoštevati vse družinske člane. V mislih je treba imeti predvsem koristi svojih otrok in pri tem ne pozabiti nase.

Kakšna pa je rekonstruktivna mediacija?

V teh mediacijah mediator pomaga družinskim članom, da obnovijo odnos in sklenejo takšne dogovore, ki bodo odpravili spore, utrdili medsebojne vezi in jim olajšali življenje. Najpogosteje gre za spore med zakonci ali med starši in mladostniki. Znanje in izkušnje, ki sem si jih nabral kot učitelj v Šoli čustvene inteligence, mi pridejo zelo prav pri vseh družinskih mediacijah, zlasti pa pri rekonstruktivnih.

Brane Krapež
www.cdk.si/soutripanje