O prisilnem prenajedanju in bruhanju sem pisala v enem od prejšnjih člankov, zato se bom tokrat osredotočila na avtoagresijo (samopoškodbo), ki tako kot ostali dve nastopi že med fazo trenj.

Najpogostejša samopoškodba je vrezovanje, oziroma vdiranje v telo z ostrimi predmeti: z nožem, z žiletko, s šestilom, s steklom, z britvico; dokaj pogosta so tudi prisilna tolčenja, katerih posledice so modrice, odrgnine, rane; potem lupljenje kože z nohti, puljenje las…itd.

Človek, ki se je začel prepuščati nekim navadam, ki se kasneje razvijejo v odvisnost, nikoli ne pomisli, zakaj se je odločil zanje. Prepričan je, da je našel najustreznejšo možno rešitev za premagovanje notranjih ovir, konfliktov in to mu zadostuje. Ne zaveda se, da pluje v napačno smer.

Seveda, saj se ne more zavedati, ker je obremenjen z drugimi problemi; s zunanjim videzom, z okolico, z odvisnostjo ali bolje, s prikrivanjem odvisnosti, ali pa je oseba še premlada, da bi si zastavljala vprašanja kot so: »Zakaj čutim čedalje hujšo napetost? Zakaj čutim jezo in sovraštvo? Koga pravzaprav sovražim? Ali v samopoškodbah uživam?«

Samopoškodba je v večini primerov (pri nevrozah) nezavedno dejanje. Nekaj jih sili k temu početju. Enkrat, dvakrat, desetkrat, stokrat! Zanje je bolj boleča notranja, se pravi čustvena bolečina kot prisilna, fizična bolečina. Z avtoagresijo skušajo omiliti fazo trenja, ki se zdi kot nevidni tujek, ki se je naselil v njih in jih muči.

Seveda se tujka želijo znebiti. Znebijo pa se ga na način, ki ga najbolje poznajo. »Do avtoagresije marsikdaj pride le zato, ker ima posameznik na razpolago za sproščanje agresije samo en objekt, torej samega sebe, ampak tudi zato, ker se želi zaradi svoje agresije kaznovati (v tem pogledu želja, da bi ubijal, in želja, da bi bil ubit, v nekem smislu sodita skupaj),« nam razlaga Erwin Ringel.

Oprimejo se najbolj priročnega, najenostavnejšega in najhitrejšega sredstva za kratkotrajno odplaknitev »sovražnih čustev«. »Otrok sovražnim čustvom sploh ne dovoli, da bi prišla v zavest, ampak jih prestreza in obdrži v prizavestnem – to je ključni obrambno-varovalni mehanizem, ki je otroku na razpolago. Iz tega sledi: če starši z napačnim vedenjem – s tem imam v mislih kronično, trajno vzdušje, ki zastruplja dušo, in ne posameznega spodrsljaja – v otroku sprožijo agresijo, v njem izsilijo proces potlačevanja in tako z veliko verjetnostjo izzovejo nevrotizacijo,« dodaja Erwin.

Najbolj žalostno pri samopoškodbah, prisilnem prenajedanju in bruhanju pa je, da ne odplaknejo »sovražnih« čustev, ampak ravno nasprotno –  stopnjujejo jih. A zanje bolečina mine, čeprav ostaja. Ni jim pomembno za koliko časa se sproži občutek pomirjenosti, bolj od tega jim je pomembno, da so eno bolečino preglasili z drugo.

Zaradi močnega izločanja adrenalina, ki ga povzroči bes jih fizična bolečina ne boli. Dostikrat je sploh ne čutijo. Tudi na posledice takrat ne mislijo. To je podobno kot pri kolesarju, ki je padel s kolesa in se udaril. Ob udarcu ne čuti bolečine, bolečina nastopi šele po tem, ko se je zave.

Vsi, ki se režejo, prenajedajo ali bruhajo (kot sem tudi že razložila v enem od prejšnjih člankov) uživajo v mazohizmu, le da si užitka ne priznavajo, ker vedo, da je z njihovim početjem nekaj narobe. Zato svoje početje skrivajo pred drugimi.
Pomembno se mi zdi poudariti, da jih kri pomirja. Njihova kri jih pomirja.

Občutek imajo, da s krvjo odtekajo problemi, vse slabo, kar se jim je zgodilo, vse negativne misli, skratka nakopičeno blato. Po tem nastopi stanje prisilne otopelosti, tako kot po bruhanju ali prenajedanju. »Nakopičena sila se mora usmeriti proti cilju, in edini cilj, ki na koncu ostane na razpolago, je lastni ego. (Namesto da bi prišlo do eksplozije, pride do inplozije),« so prav tako Erwinove besede.

Samopoškodba ni nujno kaznovanje samega sebe, je večkrat nezavedno maščevanje drugim, ali povedano z drugimi besedami gre za zavrti sadizem. Vse, kar bi najraje naredil osovraženi osebi, pa zavest ve, da ne sme, to naredijo sebi. S tem kaznujejo druge, čeprav jih ne vidijo pri dejanju.

To je res izjemno močno potlačeno sovraštvo obrnjeno proti sebi. Med samopoškodbo ali prenajedanjem razmišljajo podobno kot na primer: »Oni so krivi. Oni naj plačajo. Zbolel sem zaradi drugih. Takšnega so me naredili in naj me zdaj takšnega prenašajo.«

In še nekaj. Če jim bomo odvzeli vse ostre predmete se bo v njih sprožila še močnejše poželenje po maščevanju, se pravi po samopoškodbi in ko bodo dobil priložnost se bodo poškodovali bolj kruto in še pogosteje se bodo rezali kot bi se sicer.

Edini mir, ki se jih dotakne, je mir, ki ga sproži hrana ali rezilo. Takrat začutijo harmonijo. Takrat začutijo, da so utišali hudiča v sebi. 

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba