Danes živimo v posebnem, dragocenem in neponovljivem času. Pred našimi očmi se rojeva nov svet. Spreminja se dojemanje življenja kot izključno fizičnega. V našo zavest vstopajo pomembna spoznanja, ki odkrivajo do sedaj nedoumljive svetove energij in izjemno pretanjeno življenje, ki prežema tako naravo kot tudi vsa bitja, ki so del nje.

Ko hodite skozi gozd, kaj opazite? Tla pod nogami, zelena drevesa, ptice, nizko rastje? Opazite kdaj tudi izjemno pretanjeno drhtenje skozi veje in komaj zaznaven vonj, posebno svetlobo, ki mehko obkroža gozd in se preliva skozenj? Začutite morda, da gozd diha, opazuje, da ima svoje življenje in valovanje? To je posebna živost, ki se nam odpre, če ne opazujemo le z očmi.

To je živost mnogih marljivih nevidnih bitij, ki neutrudno tkejo, gradijo in skrbijo za vse, kar v gozdu obstaja.V pravljicah in bajkah so jim dejali vile, škratje, pani, rusalke ... Poosebljali so drevesa, potoke, veter, sneg, gorske izvire, gore ... Seveda je gozd samo primer. Enako velja za kateri koli del Zemlje. Zemlja je živa in je en sam celovit organizem, eno samo bitje. Kaj o njej v resnici vemo?

Ezoterična modrost govori o tem, da se življenje odvija na več ravneh bivanja. Da je vsaka od ravni iz posebne snovi, materije, ki je izjemno pretanjena in zato nedosegljiva našim čutilom. S čutili dojemamo le grobi fizični svet, ki je zgrajen iz trdne, tekoče in plinaste snovi. Vendar pa je s fizičnim svetom povezan tudi etrski (bioenergijski) svet, ki nam predstavlja uganko, saj je snov, iz katere je stkan, bistveno bolj pretanjena od plinov in predstavlja nekakšno 4. agregatno stanje. In tu, v etrskem svetu, se začenja zgodba posebne živosti narave, ki ji pravimo 'energijski' svet in še drugače – 'devski' svet. Ves planet, vse, kar je na njem, je živo, izjemno občutljivo in soodvisno. Zemlja ima svoje nevidno življenje, ki prežema vse. Njen etrski plašč je kot prepleteno omrežje mnogih energijskih kanalov, po katerih kroži vitalna življenjska energija, ki prihaja od Sonca. Za vse njene pojavne oblike - razcvetanje, medeno dozorevanje sadežev, barve in vonjave, dihanje z letnimi ritmi … skrbi kraljestvo dev, ki predstavlja tudi njeno lastno inteligenco. Zato so vsi pojavi v njej povezani med seboj, vplivajo eden na drugega in ne glede na to, kje se dogajajo, vplivajo na celoto.

Ena izmed zelo pomembnih vlog, ki bi jo ljudje morali vestno opravljati, je ravno skrb za živali, rastline, minerale in naravo. Ljudje pa, namesto da bi to vlogo opravljali, smo se (navidezno) izločili iz narave in vse njene darove do brezumja uporabljamo izključno za svoje, že kar iztirjene potrebe (popačen odnos do živali se zrcali npr. v boleznih domačih živali – bolezen norih krav, slinavka, parkljevka, ki se širijo po Evropi in so posledica zlorabe). To je nekaj podobnega, kot če bi se en organ v telesu odločil, da ne bo več deloval uglašeno s celoto, temveč bo ravnal po svoji volji, ki ne upošteva ničesar. Zavladal bi v telesu, se izjemno razrasel in razširil ter razžrl in pokončal vse ostale organe, zato da bi uveljavil svojo nadvlado. In prav kmalu, zelo kmalu telesa ne bi bilo več.

Mati Zemlja nas glasno in kriče opozarja. Njeno občutljivo ravnovesje se ruši in naš lastni odnos do nje se zrcali v destruktivnih posledicah kot so potresi, tornadi, poplave, požari, ozonska luknja itd.

Čas je za ozaveščanje in aktivno spremembo. Kako?
Če gledamo na splošno, je pot naprej mogoča le, če stopimo na prste in se krepko stegnemo prek plota. Se kot človeštvo (sestavljeno iz posameznikov!) odpremo novim možnostim in načinom razmišljanja, ki upoštevajo energijske razsežnosti narave in priznavajo inteligentno devsko življenje vseh oblik materije. Za to pa je potrebna sprememba zavesti, zavedanja, ki prebuja v ljudeh živo potrebo po duhovni osveščenosti, po drugačni kulturi in jasno postavljenih in spoštovanih vrednotah. Roditi se mora kultura duha (ki upošteva tako fizično kot duhovno realnost), njegovih zakonitosti, originalnosti in bogastva, ki spodbuja potrebo po delitvi in sožitju, strpnosti, modrosti in pravičnosti ter utemeljitvi življenja na ljubezni (beri odgovornosti do narave, soljudi, sebe in življenja nasploh). Takšna kultura priznava in ceni drugačnost ter spoštuje preteklost. Človeka in naravo dojema kot celovite žive organizme, ki imajo svojo evolucijo, torej s tem tudi smer in cilj. Dokler narave oz. Zemlje ne dojamemo s tega zornega kota, v resnici ne moremo z dragoceno širino razumeti niti sebe. Ali obratno: dokler sebe ne dojamemo kot celovitega bitja duha in materije, ne moremo razumeti niti narave, v kateri živimo.

Če pa želimo storiti korak naprej, se moramo sprijazniti s hladnim, ostrim, toda svežim zrakom raziskovalnega duha, ki dopušča, da je svet krojen kako drugače, kot si morda mislimo. Da je življenje drugačno, kot si predstavljamo, medtem ko živimo med izložbami in dopusti, med družinskimi praznovanji in pisarniškimi obveznostmi, znotraj vrtiljaka časa, ki se neusmiljeno vrti naprej. Krištof Kolumb (ki se je odrekel omejenega razmišljanja in pristajanja na dogme tistega časa in se podal v 'mraz' neznanega) je bojda dejal: "Svet je tako skrivnosten in nepojmljiv, da bo resničnost vselej premagala tudi najbujnešo človekovo domišljijo."

Kaj pa lahko storimo sami, še danes?
Morda lahko uberemo pot, ki nas bo najprej spoznala z živostjo narave. Kajti osveščenost in izkušnja njene energijsko - devske živosti in odzivnosti ter skozi to izjemnega bogastva in lepote, bo osmislila našo skrb zanjo, za okolje, v katerem živimo, vključno z lastnim domom. Lahko se posvetimo razvoju svoje lastne občutljivosti, ki nam odpira vrata v notranje razsežnosti in s pomočjo katere lahko razširimo svoje zavedanje.

To pretanjeno živost lahko raziskujemo z dveh zornih kotov:
1. z energijskega: spoznavanje z energijskimi tokovi vitalnih energij, ki se pretakajo skozi vso naravo in navsezadnje tudi skozi naša lastna stanovanja. Radiestezija jih interpretira kot različna radiestezijska sevanja in mreže. Ti tokovi (na Kitajskem znani kot Zmajeve žile, sama pa jih imenujem etrski oz. tokovi prane) močno oblikujejo in ustvarjajo vzdušje v naših stanovanjih, hišah, pisarnah in seveda tudi v pokrajinah. Na točkah, kjer se tokovi sekajo, srečujejo, nastajajo šibkejša ali močnejša energijska sečišča, točke, čakre, ki so lahko izjemno vitalne ali pa energijsko neprimerne za človeka. Na večjih vitalnih sečiščih so običajno nastajala zdravilišča, termalni vrelci, postavljali so cerkve, gradili mesta, nekatera sečišča pa so na srečo ostajala tudi neodkrita in nedotaknjena.

2. z devskega: spoznavanje dev, ki predstavljajo inteligenco in subjektivnost materije, inteligenco energij, ki smo jih do sedaj dojemali skozi pravljična bitja (angeli, škratje, vilinska bitja …). Le ta od znotraj oživljajo vse oblike in podobe, jim dajejo moč ter ustvarjajo določena vzdušja in lepoto v naravi ali v stanovanjih.  Jasnovidno oko jih danes lahko zaznava kot različna svetlobna bitja, vrtince, spirale, žarke, meglice ... Tudi s tega zornega kota lahko raziskujemo svoje lastno stanovanje, saj ravno deve ustvarjajo energijsko stanje in vzdušje našega doma, pa tudi 'zdravost' ali 'bolnost' prostora, v katerem prebivamo. Občutek teže in gostote, ki povzroča slabo počutje, ali pa svežina in pretočnost, ob čemer se počutimo dobro, pomembno vplivajo na naše zdravje. Kako priti v stik z devskim življenjem? Razvijajmo lastno občutljivost, kajti to je edini način, da razvijemo občutek za notranje dimenzije. V energijskem in devskem svetu ni receptov! Je preveč dinamičen in odziven že na drobne spremembe. Vsakdo mora sam priti v stik z njim in se zavedati, da lahko vpliva na energijsko stanje v svojem okolju in da smo 'združeni posamezniki' kreatorji novega, bolj celovitega odnosa do življenja.

Nataša Zorc
Vir: www.cdk.si/soutripanje