... Drobno dete,
v ljubezni spočeto,
v bolečinah rojeno!
Mati!
Kako zelo te je ljubila,
ob tebi nase pozabila,
da bi na stara leta,
od skrbi za tebe izžeta,
se lahko na tvojo ramo naslonila!

...in če bi čez dobro uro kdo skrivaj pogledal v Brinarjevo izbo, bi se mu nudil neskončno žalosten prizor. Tona je vsa sključena ždela za mizo, telo pa ji je stresal jok. Debele solze so ji polzele po zgubanih licih in kapljale na zgarane dlani.

Mirko je živčno hodil od okna do vrat pa spet nazaj in ni vedel, kako naj pomiri skrušeno, v dno duše prizadeto mater. Le zakaj ni raje molčal in jo pustil še naprej živeti z njenimi sanjami? Res bi se moral še naprej vračati domov in ji polniti ušesa s praznimi obljubami, a veliko manj bi bile boleče laži kot resnica...

...Osredkar se niti sam ni zavedal, da ga je sinova odločitev oplazila kot slana, ki čez noč ožge mlade poganjke starega drevesa. Saj je tudi res bil kot staro drevo. Močne korenine so ga z leti priklenile na rodno zemljo.Otroci so mu bili kot močne veje in vedno, ko je eden izmed njih odšel, mu je bilo, kod da se je ena od teh vej odlomila. Samo ena, najmočnejša, mu je še ostala. Ko je že vse kazalo, da bo prav ta najmočneje pognala in obrodila nov sad, jo je kruto odlomila želja po boljšem, predvsem pa lagodnejšem življenju, ki ga je ponujala dolina...

Sosed
Bila sva si kot brata,
še včeraj tako blizu,
danes pa med nama zrasla je pregrada,
zgrajena iz strahu,
da imel bi eden več kot drugi.
Kdo ve, če še kdaj si bova blizu?...