»Da bi našel nekaj, karkoli, veliko resnico ali izgubljena očala, moraš najprej verjeti, da bo to prineslo koristi.«

Rober P. Warren, All the King's men

»Ne vemo, kako naprej, ne vemo, kje smo, ne vemo, kako naprej, zdaj smo slepi.«

Wir sind helden

Večino časa počnemo stvari, avtomatično, ne da bi mislili, kaj ali zakaj to počnemo. To je uporabno. Naš biološki ustroj, ki nam ga je podarila mati narava in razvila evolucija, je zgrajen tako, da porabimo čim manj energije. Tisti, ki mu uspe iz manj ustvariti več, preživi, drugi propadejo. To je zakon narave. Smiselno se je vprašati, ali mora biti to tudi glavno načelo družbe, v kateri živimo.

Mati narava nam je dala razum; ta nam omogoča refleksijo dejanj, ki smo jih že storili in premislek o dejanjih, ki jih še nameravamo storiti. Veliko energije je bilo vloženo v razvoj možganov in zaradi njih smo trenutno (še) na vrhu prehranjevalne verige, morda bi jih bilo smiselno uporabljati?

Vlada se je na podlagi (tehtnega?) premisleka odločila, da bo z vsemi topovi napadla socialno državo, dinozavra, ki v svetli prihodnosti nima več mesta – je enostavno preokoren in prepožrešen. Zadnji dve tarči, ki sta do zdaj veljali za nedotakljivi svetinji, sta šolstvo in zdravstvo. Vlada se je odločila evolucijo vzeti v svoje roke in uvesti nujno potrebne reforme. Racionalizacija, fleksibilizacija, dviganje konkurenčnosti, inovativni pristopi, prožnost in podobni termini tkejo mrežo pomena, ki pomeni le eno: zategovanje pasu.

Geneza stanja
V krizi smo, o tem ni dvoma, denarja ni (vsaj ne za tiste, ki ga potrebujejo), tudi o tem ni dvoma, treba je varčevati, tudi to se zdi samoumevno. Morda za odtenek preveč samoumevno. Nerazumno bi bilo zanikati resnost situacije, ampak morda se je smiselno za trenutek vprašati, kako smo do sem prišli. Če skrajšamo dolgo zgodbo, ki se je začela pred približno 30 leti oz. se osredotočimo samo na njen konec, je slika takšna: prekomerno zapravljanje finančnega sektorja (špekulanti) je ogrozilo realni sektor (delavci).

Država (vlada) se je odločila, da bo z milijonskimi posojili rešila finančni sektor (špekulante in menedžerje), ker si državljani Slovenije domnevno ne moremo privoščiti, da (»to big to fail«). Finančni sektor je brez garancij dobil carto bianco (milijone evrov), a kljub temu težko pričakovanega okrevanja ni bilo in ga še vedno ni na vidiku.

Tudi zaradi dejstva, da si banke med seboj niso želele posojati denarja, deloma zaradi strahu, a večinoma zaradi preračunljivosti čakale na priložnost, da boljše zaslužijo. Milijoni so že ali še bodo izpuhteli, znašli smo se na začetku. Pravzaprav ne, znašli smo se nižje od začetka. In spet je treba zategovati pas. Krivec za vse je seveda socialna država, ki je prepožrešna.

Zategovanje pasu
Zavoljo argumenta predpostavimo, da ima država (vlada) vseeno moralno pravico, da v imenu resnosti razmer od državljanov zahteva dodatne žrtve, za katere ni odgovorna. Recimo, da je situacija v resnici tako drastična, da druge (realne) možnosti ni in je ta smer delovanja najboljša možna, ker je edina. Recimo, da država želi spet pognati gospodarstvo, zato da bi preprečila še večjo moralno katastrofo, ki bi se lahko izrazila v odpuščanju delavcev in v socialni stiski tistih z roba družbe. Predpostavimo torej najboljše možne namene države (vlade).

Premierjeva argumentacija bi lahko bila naslednja: postati želimo svetilnik Evrope v temni noči, ki se je zgrnila nad Evropo in svet, premagati želimo temo gospodarske krize. To bomo dosegli z zvišanjem konkurenčnosti, saj so druge države kot na primer Kitajska konkurenčnejše od nas in edini način, da jim postanemo konkurenčni, je, da se odpovemo našemu (pre)visokemu standardu. Da bi pridobili več denarja za krpanje proračunske luknje, moramo zategniti tam, kjer se največ troši.

Prvo vprašanje, ki se postavi, je: kako lahko slovenski delavec sploh postane konkurenčen kitajskemu delavcu, ki dela za tretjino njegove cene, dela po 12 in več ur, brez dopusta zase ne zahteva kakršnihkoli ugodnosti in se nikoli ne pritožuje. Kako lahko z masovno proizvodnjo dobrin konkuriramo poceni kitajski robi? Kako natančno naj mala Slovenija ali širše gledano celotna Evropa postane konkurenčna Kitajski? Je vprašanje retorično?

Drugo vprašanje dopolnjuje prvega. Ta delavec, ki mora konkurirati Kitajcu, si bo ob reformah zdravstvenega sistema moral sam plačati nekatere zdravstvene storitve oz. se mu bo v najboljšem primeru obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje podražilo, kar bo skupaj z višanjem stroškov življenja še dodatno pritisnilo nanj. Po reformah šolskega sistema bo moral s šolnino plačevati izobrazbo svojih otrok in razmišljati o tem, kako bo po (mitskem) 75. letu lahko prihranil dovolj za pokojnino.

Z malo domišljije si lahko zamislimo naslednji scenarij. Od stresa izmozgan izobraženec, ozko izobražen za specifičen poklic, negotov glede prihodnosti, bo moral po tekočem traku proizvajati inovativne in revolucionarne ideje, ki jih bo naša družba kmalu potrebovala. Inženir v podobnem stanju bo moral te ideje pretvoriti v načrte, delavci v tovarni, ki bodo še na slabšem, bodo morali proizvesti ta produkt.

Na koncu bodo potrošniki, ki bodo varčevali z vsakim centom, morali ta izdelek masovno kupovati in tako pognati ekonomijo. Ekonomista, ki mu bo dana naloga, da to izpelje, bo verjetno srčna kap in se bo, da bi nekako iztisnil nekaj cekinov iz (socialne) države, odločil, da spet zniža stroške v zdravstvu in šolstvu. Krog je sklenjen.

(Ne)uporabnost filozofije
A pustimo za trenutek karikature in se lotimo resničnega (filozofskega) problema, ki se tukaj skriva, ter tako poskušajmo pokazati, kako bi nezaposljivi filozofi, ki bodo verjetno delali v McDonald'su, lahko pripomogli vsaj k osvetlitvi te zagate: šele ko bomo razjasnili pojme, lahko začnemo iskati rešitev.

Problem, s katerim se bomo kmalu spoprijeli, bo ta, da bo vsaka skupina, ki ji bo grozilo znižanje dohodkov, hitela dokazovati, da je sama najbolj pomembna za družbo, da sicer razume resnost situacije, a naj se pasa ne zateguje pri njih. Zdravniki so to že naredili, delavci grozijo z ulico, javni sektor napoveduje stavko.

Kar dobimo v tem primeru, je boj vseh proti vsem. Vsak ceh bo strnil vrste in od vlade poskušal tako ali drugače izsiliti svoje pravice oz. privilegije. Vlada se bo spustila v boj in dosegla dogovor s tistimi cehi, ki so premočni in prisilila tiste, ki družbene moči nimajo, da sprejmejo njene pogoje. Ustvarilo se bo vojno stanje med skupinami v družbi; te se bodo prej ali slej začele boriti za prgišče cekinov, ki bo ostalo po kleščenju socialne države.

Vlada bo v imenu reševanja države modro uporabila načelo deli in vladaj in bo verjetno taktično obrnila eno skupino proti drugi, ter ji bo tako v imenu nujnosti in izjemnih razmer njen podvig morda celo uspel. Škoda, ki bo storjena, pa bo nepopravljiva. Ne samo v finančnem smislu, ampak v smislu izgube zaupanje v družbi in rahljanja družbenega tkiva.

Morda je najbolj žalostno to, da bo vse odpovedovanje in trpljenje, ki bo povzročeno v imenu zategovanja pasu, dolgoročno popolnoma brezpredmetno. Tudi če vladi uspe izvesti omenjene reforme, to ne bo prineslo dolgoročnih rešitev. Kar potrebujemo, je sprememba paradigme. To dandanes ni več trditev kakšnega zadrtega marksista, ampak priznanje enega pomembnih predstavnikov neoliberalne ekonomije: Alana Greenspana, nekdanjega predsednika ameriške banke. Priznal je, da se je zmotil, da trg ne rešuje vseh problemov in da potrebujemo nove rešitve.

Cena (družbe) znanja
Če se je Evropska unija odločila za družbo znanja, ne glede na to, ali je to dobra ali slaba odločitev, se zdi nerazumno, da bi sprejemali ukrepe, ki bodo zniževali kvaliteto izobrazbe naših zanamcev. Če smo se odločili, da želimo izkoreniniti revščino in vzeti človekove pravice resno, se zdi nerazumno sprejemati ukrepe, ki bodo ogrožali zdravje ljudi, ki bodo v času krize pod vedno večjim stresom.

Pri tej kritiki pa ne gre samo za moralno kritiko ali kritiko ideologije, ampak dolgoročno gledano tudi za kritiko s stališča ekonomije oz. učinkovitosti. Morda je res, da socialna država in javno šolstvo na dolgi rok v takšnem okviru kot zdaj nista več vzdržna, vendar širše gledano tudi ideja neskončne rasti, ki je temelj neoliberalne ekonomije, ni vzdržna. Če bi v izračun vstavili vse eksternalije, torej stroške, ki jih sedaj namesto podjetnika plačujejo družba, narava in tudi država, se računica ne bi izšla in bi neoliberalizem pogorel prav na točko, ki jo predstavlja kot srčiko svoje moči in najbolj prepričljiv argument.

Ni vse zlato kar se sveti
Ko sva s kolegom zadnjič sedela na pijači in debatirala o stanju sveta, mi je navrgel zanimivo anekdoto. Dejal je, da med gospodarstveniki obstaja vraža, da vsako podjetje, ki prejme zlato gazelo (nagrado za najhitrejšo rast), v roku petih let propade. V tej vraži se skriva zrno resnice. Samo dejstvo, da se je neko podjetje zelo hitro širilo še ne zagotavlja, da bo v prihodnosti uspešno. Še več, vsako podjetje prej ali slej preide v fazo, v kateri skokovito raste.

Nekatera podjetja morda hitreje kot druga, a za našo poanto to ni bistvenega pomena. Podjetja s tradicijo razmišljajo dolgoročno in se marsikdaj namenoma odločijo za počasnejšo rast, ki pa dolgoročno poskrbi za stabilnost. Morda se je smiselno spomniti izreka, da je rast zaradi rasti same ideologija rakaste celice. Je morda smiselno pod vprašaj postaviti samo idejo neskončne in bliskovite rasti kot temelj za razvoj našega gospodarstva?

Če bi privatne šole in univerze, ki bodo kmalu zrasle kot gobe po dežju, vzpodbujale kritično mišljenje takega tipa, bi si morda lahko zamislili razloge za reforme v šolstvu, vendar se zdi, da ravno na teh šolah še vedno prevladuje kult neskončne in bliskovite rasti. Dejstva oz. resničnost, ki govori proti tej teoriji, se pač mora umakniti zahtevam kurikuluma, ki tam kraljuje.

Če že resno razmišljamo o krčenju socialne države in kljub vsemu sprejmemo idejo o trgu, ki se uravnava sam, potem je morda smiselno razmisliti o ideji univerzalnega temeljnega dohodka. Krpanje lukenj na Gogoljevem plašču ne more trajati v neskončnost in morda je čas za nov plašč ali za iskanje drugega načina, kako se obvarovati pred mrazom v hladnih mesecih zime, ko bo račun za plin rastel in rastel in rastel, medtem ko bodo temperature padale in padale in padale.

Samo Bohak

Vir: www.zofijini.net