Ker ljudje lahko vidimo samo materijo, smo prepričani, da je materija edino, kar obstaja. Toda so tudi razsvetljeni ljudje, ki so imeli možnost videti in doživeti življenje za materijo. In v svojih sporočilih so povedali to, kar je zapisano že v molitvi Oče naš: »Kakor je v nebesih, naj bo tudi na zemlji.«

Zemeljsko življenje je velikokrat odsev življenja v nebesih. To je dokaz, da naš izvor sega dlje kot lahko vidimo, občutimo in dojamemo.

Eno od pomembnejših vprašanj, ki že od nekdaj zaposlujejo človeštvo, je tudi partnerstvo in odnosi med moškim in žensko. »Šele ko smo našli sorodno dušo, se počutimo resnično srečni in notranje izpolnjeni.« Ta stavek sem slišala in prebrala že velikokrat. In zakaj je pravzaprav tako?

Odgovor bomo morda našli v spodnjih sporočilih, ki so si precej podobna, čeprav so nastala v različnih časovnih obdobjih.

Že Emanuel Swedenborg, Božji prerok za 18. stoletje, je pisal o tem, da zakonske zveze obstajajo tudi v nebesih, in ne samo na zemlji, da pa se nebeški zakoni močno razlikujejo od zemeljskih. V knjigi Nebesa in pekel, ki je leta 1994 izšla pri DZS, je o tem napisal naslednje:

"Poroka v nebesih je združitev dveh duhov v enega. Duh sestoji iz dveh delov: enemu se reče razum, drugemu volja. Kadar ta dva dela delujeta kakor eno, jima pravimo duh. V nebesih igra mož vlogo razuma, žena pa vlogo volje. Ko se ta zveza, ki izhaja iz človek­ove notranjosti, spusti na nižjo, telesno raven, se zaznava in občuti kakor ljubezen, in sicer zakonska ljubezen. Jasno je torej, da zakonska ljubezen izvira iz združitve dveh duhov v enega.

Temu se v nebesih reče sožitje (cohabitatio); in ne govori se o dveh bitjih, temveč o enem samem. O zakoncih se potemtakem v nebesih ne govori kakor o dveh, temveč kakor o enem samem angelu.

Združena pa sta mož in žena v svojem notranjem duhu zato, ker sta bila tako ustvarjena; mož je namreč že po prirodi razumski, to se pravi, misli predvsem z razumom, medtem ko je pri ženski bolj izražena volja, saj misli iz svoje volje; in to se vidi tako po njunem naravnem nagnjenju, se pravi po tem, da mož ravna razumsko, ženska pa po občutku, kakor po njuni obliki, se pravi po tem, da ima moški bolj grob obraz, globlji glas in trše telo, ženska pa milejši obraz, mehkejši glas in nežnejše telo.

Oba, tako moški kot ženska, posedujeta razum in voljo; toda pri moškem prevladuje razum, pri ženski pa volja, in to, kar prevladuje, določa njun značaj. Pri nebeških zakonskih zvezah pa ni takšnega prevladovanja, kajti tam je ženina volja tudi moževa volja, možev razum pa tudi ženin razum, saj vsak hoče in misli tako, kot hoče in misli drugi, se pravi v soglasju in vzajemno.

Tako sta torej združena v eno. Ta zdru­žitev je dejanska, saj ženina volja vstopi v moški razum, mo­žev razum pa v ženino voljo, še posebej, kadar drug drugemu zreta v obraz. Kajti, kot je bilo doslej že večkrat rečeno, v nebesih si vsi delijo misli in občutja, še posebej pa to velja za može in žene, ki drug drugega ljubijo."

Podobno je o sožitju med moškim in ženskim načelom v nebesih napisano tudi v knjigi To je Moja Beseda. A in Omega. Jezusov evangelij. Kristusovo razodetje, ki ga pravi kristjani poznajo že po vsem svetu, ki jo je izdalo Univerzalno življenje:

"Nebeški duali so pari bitij iz Boga, ki so večno združeni v Bogu. Moško načelo je dajajoče in žensko sprejemajoče. Obe načeli sta v Bogu povezani kot nebeški par od večnosti do večnosti.

Duhovna bitja so vsakokrat pozitivna ali negativna načela. V vesoljnem sevanju, tako tudi v dualnosti, sta dve načeli - in vendar sta v vesolju eno, ker obe občutita primerno toku večnega zakona in v njem živita. Oba, dajajoče in sprejemajoče načelo, sta za večno eno.

Sprejemajočega načela ni brez dajajočega načela in dajajočega načela ni brez sprejemajočega. Rečeno z besedami sveta: Žena in mož sta večno eno. Delujeta v enosti; v enosti pride do duhovnih spočetij, in sicer po dajajočem in sprejemajočem načelu, očetovsko-materinskem načelu, ki je aktivno v vsakem duhovnem bitju.

Resnično, povem vam: Povezanost dveh bitij je dana od Boga. V nebesih se povezanost dveh duhovnih bitij imenuje dualnost. Na Zemlji se povezanost dveh ljudi imenuje zakonska zveza ali partnerstvo. Povezanost dveh duhovnih bitij ali dveh ljudi je obenem zveza z Bogom in pomeni: skupno izpolnjevanje Božjih zakonov, božanske ljubezni in čistosti.

Ko je duša očiščena in je premagala bremena, bo po zemeljski smrti kot duhovno bitje spet prišla v nebesa in se vrnila k svojemu dualu in bo z njim v Božjem Duhu utelešala enost - tako kot je v njima zapisano od večnosti do večnosti."

O večnem hrepenenju po dualni zvezi pa lahko preberemo tudi v knjigi Sam v partnerstvu in zakonu. Sam na starost. Nisi sam, Bog je s tabo izdajatelja Univerzalno življenje, ki jo je napisala Gabriele, Božja prerokinja in poslanka za današnji čas.

"Duša, katere jedro bitja – imenovano tudi srce duše – bije v ritmu neskončnosti, spada v večnost, v veliko duhovno družino, kjer je druga polovica, večno ljubeča zveza v Bogu, dualna zveza, kjer so večna ljubezen, sreča, varnost in domovina, ki večno obstajajo, kjer je absolutna gotovost in svoboda – življenje.

Človek in duša bosta tako dolgo nemirna, dokler se duša ne potopi v veliki ocean življenja, v Boga, veliko ljubezen in enost. Dokler človek in duša resnično ne ljubita Boga, večnega Očeta vseh duš in ljudi, človek in duša iščeta. Šele ko je človek našel dom v Bogu, ki je enost v vseh ljudeh, živih bitjih in življenjskih oblikah, ko se je zasidral, se iskanje preneha. Potem se je svobodna, v veliki meri neobre­menjena duša obrnila k božanski družini in vsezav­esti in našla svojo drugo polovico."

en.wikipedia.org/wiki/Emanuel_Swedenborg

http://www.universelles-leben.org/