Veverice so ljubke živalce, ki nenehno nekaj počnejo, zbirajo in nalagajo za slabe čase, za kasneje.
Ljudje počnemo enako in še veliko bolj kot to počnejo veverice.
Celo svoje življenje nekaj kopičimo za kasneje…

Nalagamo materialne dobrine v kolikor imamo možnost za to, ali pa v skladišču spomina kopičimo gore znanja o marsičem. Zraven vsega tega se oklepamo še premnogih vzorcev odnosov do sebe in sveta.
Potem so tukaj še zbiranja neštetih receptov ali navodil za bogato duhovno življenje tudi po smrti…
Oklepamo se vraževerij, verstev, avtoritet…

Do vsega tega imamo zgrešeni odnos v smislu, da se za vse to vežemo, a resnica je ta, da ko bomo odšli iz tega sveta, ničesar od vsega tega ne bomo nosili s seboj.
Odšli bomo prazni vsega, kot smo na ta svet tudi prišli.

To ne pomeni, da materialno moramo zaničevati, temveč da do le tega moramo iz temeljev spremeniti naš odnos.
Povsem nekaj drugega je biti svoboden od vsega tega in to koristiti, ali biti suženj tega.

Odnos do materialnega, do nabiranja, zbiranja in kopičenja je rezultat notranjih strahov.
Bolj ko nas je strah na več stvari se vežemo. Sem sodijo vezanosti vseh vrst od stvari do idej…verovanj, božanstev, posmrtnih življenj…

Torej bolj ko se vežemo bolj nas je strah, saj gre za navidezni občutek varnosti.
Namreč vse reči za katere se vežemo so minljive, tiste t.i. »duhovne«, ki so le na nivoju idej in intelektualnih domnev, pa ne delujejo kadar se človek znajde pred resničnim življenjskim problemom.

Torej zakaj se oklepamo minljivih reči?
Mar ne gre le za zatiskanje oči pred golimi dejstvi, pred resnico?
Kaj je prava resnica o nas?
Od kod smo prišli, kaj smo s seboj prinesli, kam gremo in kaj bomo s seboj odnesli?

Nas je strah pogledati resnici v oči?
Nas je strah, da mogoče nikoli nismo bili nič oprijemljivega, nič takega kar bi lahko poimenovali »kdo«???
Kdo je razum, ki je del tega materialnega in le on doživlja vse v kategorijah »biti in postati«, v mejah začetka in konca.

Kdo bo kaj s seboj odnesel je potemtakem napačno vprašanje.
Veliko boljše je vprašanje kaj smo v resnici, iz česar smo sestavljeni???
Testo iz katerega smo, je nekaj najbolj žlahtnega kar obstaja.

To iz česar smo, je neverjetna prostrana praznina, ki nima meja in ki je živa kot je živo življenje samo.
Nič manjšega od tega, ne more zapolniti naših neskončnih želja, razbliniti vseh strahov in vezanosti, ter nas dokončno potešiti.

To neskončno življenje je tisto kar je bilo živo pred našim rojstvom in iz česar smo prišli, le da smo ves čas v iluziji ločenosti od tega.

To življenje nima nobenega začetka in ne konca in se torej ne konča po smrti našega materialnega telesa.

Razmišljati o teh besedah in ne spoznati golo dejstvo, resnico tega nima nobenega pomena.
Vera tega ne doseže, prebiranje svetih knjig tega ne doseže, sledenje komurkoli tega ne doseže...
Potrebno je to spoznati s svojim srcem in umom, s celotnim bitjem, saj gre za stanje celotnega bitja in ne le intelekta.

Šele potem uvidimo, da je celotno življenje lepota brez meja in da je življenje v materialnem, služilo zgolj odkritju tega kaj smo v resnici.

Mirko