Življenje sodobnega človeka vedno bolj obvladuje visoka tehnologija, ki nam predstavlja enega od mnogih sadov materialistične znanosti. Človek skorajda dnevno prestopa meje tehničnih zmožnosti z vedno novimi izumi, ki nam ponujajo vse boljše obete za prihodnost.

Modri razumni človek je že dolgo tega odstopil mesto človeku, ki se igra. le-ta se v svoji raziskovalni vnemi nič več ne sprašuje po smislu svojih dejanj, kar lahko opazimo skorajda na vseh ravneh sodobne družbe, prav posebno pa to v deželah z visokim življenjskim standardom. Iz preobilja se je tako razvila družba , pretira: vse meče stran, v njej se da skoraj vse narediti, skoraj vse se da nadomestiti z novim, boljšim, lepšim.

Skladišča so prenatrpana polna izdelkov. Materialistični človek je lačen moči in nenehnega izpoljevanja v tem je resnično daleč prišel. Torej je povsem razumljivo, da je neznansko ponosen na svojo kmalu doseženo vsemogočnost.

Tako gre tudi zdravstvo v korak z razvojem: izpolnjuje operativne tehnike, metode zdravljenja in presaditvene tehnike. Če je pacientu potrebno nadomestiti bolan organ, medicina raje uporabi podarjen organ kot umetnega iz tovarne. Napoveduje se, da bodo konzervirani živi človeški organi stalno na zalogi, da bi tako hitro in zanesljivo zamenjali staro, za novo.

Visiko stehniziranemu človeku ne predstavlja oskrba z biološkimi nedomestnimi deli nikakršne težave. Aparatura, ki beleži električne sunke možganov, lahko v trenutku zazna prag med življenjem in smrtjo. Ko sunkov ni več, je pacient "mrtev" proglašen je za klinično mrtvega, v resnici pa ne more še biti mrtev. Tako je še bolje, kajti dokler srce bije, ostajajo organi še sveži.

Čim aparatura zabeleži znak konca, pridobi zdravnik pravico, da nezavestno telo odpre, medtem ko pacientovo telo še bije iz lastnih moči. Odvzete organe je potrebno hitro zamrzniti pri zelo nizki temperaturi- tako kot hrano, da bi bili lahko ob vsakem času na razpolago za presaditev. Iz pacientovega telesa izčrpajo toplo kri in jo nadomestijo s solno raztopino, ki ima temperaturo 4 stopinje Celzija in ki ji dodajajo hrenilne snovi in sredstva za konzerviranje.

Po biološki smrti lahko možganske celice živijo kvečjemu še 5 minut, celice srca delujejo še približno 15 minut, celice ledvic pa še približno 30 minut, iz povedanega je jasno, zakaj je pri presajanju organov potrebna naglica.

Srce, ki zdaj ne bije veš iz lastnih moči, priključijo na aparaturo, ki v organe dovajajo umetno kri. Vse organe, primerne za presaditev, izrežejo, jih preparirajo in uskladiščijo ali pa jih takoj presadijo v prejemnika.

Tako postane človek zbirališče organov: podaljševanje življenja je le še organizacijsko in ne etično vprašanje, tudi ne vprašanje uvida v človekov življenjski cilj. Mi sicer imamo neko telo, vendar pa nismo to telo. Zavest biva v telesu, vse do praga smrti. Tedaj pa se umakne iz oblike, da bi se lahko pripravila na nov razvoj. Smrt je torej neka prehodna stopnja, ki pomeni osnovo za naslednji korak. Torej se smrt ne zgodi v sekundi, pač pa je proces, v katerem se zavest postopno ločuje od fizičnega telesa.

Znano je, da se prvi novorojenčov jok, njegov prvi vdih odtisne v njegovo celotno življenjsko pot. To velja tudi za zadnji vdih, ki je prav tako prvi pred novim začetkom. Med procesem miranja gre žetev življenjskih izkušenj, bistva izkušenj, ki pomenijo osnovo za nadaljni razvoj zavesti. Zemeljska duša vstopi v nek drug svet in tam ponovno doživi svoj prvi vdih.

Zakaj poznajo mnoge različne kulture čutje, mir ob umrlih? Da bi umrle obvarovali pred vplivi, ki bi lahko zmotili njihovo slovo. Umrli mora v miru pregledati svoje življenje na zemlji, da bi lahko pravilno zabeležil vse zbrane izkušnje. Življenje v materiji je pot izkustev in pot razvoja zavesti. Iz tega zornega kota je smrt izjemno pomemben trenutek, v katerem potrebuje človek mir in tišino, da bi tok umiranja uspešno predelal. Zakoni mnogih dežel predpisujejo obdobje treh dni, v katerem je umrlega treba pustiti v miru!

Takšni zakoni temeljijo na mnogokrat pozabljenem religioznem prepričanju, po katerem človek ni le neko skladišče organov, pač pa skupek različnih teles, od katerih ima vsako posebno nalogo. Kdo od tako razmišljajočih bi oviral človeka na njegovi zadnji poti? Kdo bi ga oviral pri najpomembnejši življenjski nalogi, ki naj jo izpelje na pravi način? Kdo lahko zagotovi žetev tega življenja zgolj z nadomestnimi deli, ki življenje podaljšajo ali izboljšajo? Kdo lahko sebi in drugim zada dvojno bolečino zaradi predčasne telesne smrti?

O svojih izkušnjah po smrti poročajo ljudje, ki so bili proglašeni za klinično mrtve, a so se spet vrnili v svoje fizično telo. Povsem enako poročajo o tisti stopnji na kateri se je življenje na pragu smrti ponovno vrnilo v njihovo fizično telo. Svoje življenje so gledali kot v filmu, ki se je v obratni smeri odvrtel pred njihovo zavestjo.

Novi časi prinašajo s seboj nove težave in nove poglede, vse ima namreč tudi drugo stran. Denimo, mama podari svojo ledvico svojemu sinu, da bi mu rešila življenje. Sin bi se rad rešil odvisnosti od metnih ledvic, rešil bi se rad pred nadaljnim zastrupljevanjem, ki bi ohromilo in zatrlo sinovo zavest.

V tem primeru je materino dejanje res dejanje ljubezni do bližnjega, saj bolniku dovoljuje nadaljevanje fizičnega življenja in s tem nudi na daljni razvoj njegove zavesti. Dajalec in prejemnik sta zevestno povsem odgovorna in se tudi odločata skupaj. Pridobitve medicinske tehnologije in farmakologije so potemtakem lahko tudi pozitivne, saj omogočajo presadit varne posege, ne da bi darovalec organov moral prej umreti.

Vsak napredek, rojen iz duha časa, to je, iz skupinske zavesti ima dve plati. Bistveno je, ali ima posameznik in človeštvo od neke odločitve resnično korist ali pa odločitev le preprečuje njegov resnični razvoj. Vsakdo se mora odločiti po svoji vesti in na lastno odgovornost.

Če človek posluša notranji glas-vest, se zmore pravilno odločiti. Tedaj tudi imunski sistem ne bo več zavračal tujka, pač pa bo nov organ lahko postal sestavni del telesa. Za človeka, ki je na duhovni poti in strmi po zavedanju neumrljive duše znotraj zemeljske osebnosti, dobi skrivnost življenja in smrti neko povsem drugo razsežnost.

Tak človek si ne želi več, da bi njegov jaz postal večen, pač pa išče pot, kako bi svojo staro, umrljivo naravo izročil v službo pravi, višji duhovni biti, ki je doslej obvladoval jaz-osebnost. človek, ki ima pred seboj ta clj, je pripravljen opustiti vse vezi s staro naravo, torej tudi slo po življenju na račun drugega, da bi se lahko v njem prebudilo pravo izvirno Sebstvo.

Čeprav ni na zemlji življenje prav nič rožnato, se ga vseeno na moč oklepamo. Medicinska znanost je že tako napredovala, da poškodovano ali obrabljeno telo lahko v dobršni meri prenovi in poživi. Pogled na presajanje je več plasten. Če vemo, da bo neki pacient lahko dalje živel le s podarjenim organom, moremo tudi sklepati, da morajo biti na razpolago zdravin organi.

Tu so v igri humanistični, posebno pa še poslovni motivi. Za humanista bi bilo nečloveško, če zdrav človek s svojimi zdravimim organi ne bi pomagal bolnemu, poslovnež pa ob tem zavoha korist. Nič nenavadnega ni, da revni starši ponujajo organe svojih otrok, tudi ni nič nenavadnega, da ponesrečene otroke in odrasle pobirajo in kradejo njihove organe.

Zaradi tega so se v nekaterih državah pred tovrstnim legaliziranim ropanjem potrebno zaščitili s kodicilom-dostavkom v oporoki. Če žrtev prometne nesreče odpeljejo v bolnico in tam umre ter v bolnici ugotovijo, kateri njeni organi bi utegnili biti še uporabni, kodicil prepreči odvzem teh organov. Podatke o uporabnih organih in podatke o prostovljnih darovalcih pa varuje banka organov.

Vprašanje je, kaj je tisto,kar nas sili kot zemeljskega človeka, da se hočemo za vsako ceno obdržati na tem zemeljkem bojišču, kjer doživljamo kvečjemu le začasno in pogosto zelo kratkotrajno srečo? Nenehno se moramo boriti proti boleznimi, propadanju in smrti. Le zakaj si želimo podaljševati življenje, bolnik sam ali njegovi okrbniki, ki bi ga radi obdržali v zemeljskem bivanju?

Ko dobi človek nek nadomestni organ, spremembe ne občuti le njegovo fizično telo, pač pa jo občutijo druga finejša telesa. Lep primer za to je neka kokoš, ki je pojadla košček prepeljičjih možganov, nakar je začela od sebe dajati prepeljičje glasove.

In dalje; neki nekadilec je takoj po presaditvi srca zaprosil za cigareto. Po presaditvi srca sos e nekateri prejemniki počutili kot tujci v lastnem telesu in so le z veliko muko spet našli svojo lastno indentiteto. Prejemnik tujega srca živi predvsem s silami, ki so delovale v darovalčevem srcu, in to ni kar tako. Primer vegetarijanca: po presaditvi srca je ves navdušen jedel ribe.

Presajeni organ je za telo tujek, saj se obrambni sistem odzove nanj. Presaditve so seveda mogoče le med sorodnimi krvnimi skupinami, poleg tega pa morajo z zdravili ohromiti prejemnikov obrambni sistem Tako imunski sistem ne more prepoznati posegov v telo in s zato proti njim ne more bojevati.

Tudi zarodek v materinem telesu je tujek. Toda mati mu prilagodi svoje hormonsko "gospodinjstvo" in za devet mesecev sprejme njegovo navzočnost, potem pa mora otrok zapustiti njeno telo. Znano je, da doživljajo nekatere matere nosečnost tako, kot da znotraj njih prebiva tujec.Čim se otrok rodi, se materino telo povrne v prejšno stanje.

Podobno se dogaja pri presajanju organov: telo bodisi prejme tujek ali pa ne. Obdobje sprejemanja podaljšujejo z umetnimi sredstvi, in to tako dolgo, dokler se telo ne neha upirati in popusti. Vse dotlej pa zavrača tuje fizične, eterične in astralne vplive zamenjenega organa ali jih poskuša vsaj oslabiti.

Miran Zupančič