Sedim v knjižnici na FDVju. Trenutno se počutim rahlo zmedeno, na trenutke sem žalosten, osamljen. Nemirno se obračam na stolu, grizem nohte in um mi križajo nepovezane misli. Brskam po spletu, berem emaile in se že tri ure spravljam pisati reportažo in razmišljam a naj vam sploh priznam, kaj vse se dogaja v meni... V sanjah nisem pričakoval, da bo to potovanje po rodni domovini tako čustveno intenzivno! Vmes sem se že zaljubil, srečal duhovnega mojstra, ki je iz mene čistil črne energije in v samem centru Ljubljane ob polnoči iskal prenočišče.

10.DAN
Stal sem na cesti, nekje na štajerskem, ko me obide misel: "Matej Sedmak je mrtev." Nato še enkrat: "Matej Sedmak ne obstaja več. Umrl je nekje na potovanju, ko se je rodil Peacehiker." Kdo je bil Matej Sedmak, sem se začel spraševati. Bolj kot vse drugo je bil stvaritev drugih, družbeni konstrukt in človek poln strahov in dvomov.

"Ime mi je Peacehiker. Peace ime, Hiker priimek," sem nato rekel
moškemu in ženski, ki sta mi ustavila. "Peacehiker razbija omejitve, ki so
mu jih postavili drugi in zleze tudi ven iz okvirjev, ki si jih je postavil sam,"
sem nato odgovoril, ko sta me vprašala kaj to je.

Doživljal sem evforične občutke, ko sem še enkrat podoživljal vizijo
sebe, kaj vse lahko postanem. Praktično, karkoli si zamislim! Nihče mi
več ne postavlja nobenih omejitev. Ko nimam denarja, sem srečen. Ko
imam denar, sem srečen. Ko potujem, sem srečen in lepo mi je tudi ko
sem na enem mestu. Lahko postanem filmski igralec, lahko postanem
komedijant. Lahko se naučim česarkoli, kateregakoli jezika. Lahko sem
svetovno znan in sem srečen ali popolnoma anonimen in sem spet srečen.
Lahko nekaj naredim za ljudi, lahko celo združim svet. Jupi!

Sem že popolnoma svoboden preteklosti? Verjetno ne. Še vedno na
trenutke čutim nemir in neka vez, ki me ustavlja. Ampak tudi ta vez se
iz dneva v dan rahlja. Naučil sem se biti pristen in pokazati in
izraziti celo mavrico čustev, ki se pretaka skozi mene. Pa tudi - že
od dogodka v severni Španiji naprej, nisem nikoli več trpel. Ne glede
na to, kako bolečo ali žalostno izkušnjo doživim, zaradi tega ne bom
trpel. Življenje ni več dirka, ampak ples. Zavedam se, da mi v končni
fazi ničesar ni treba narediti. Vse je stvar moje izbire.

Ko sem nekaj časa štopal v Šiški v Ljubljani, mi je ustavil mlad moški
atletske postave, konjenik. Smešno se mu je zdelo, ker nisem vedel kam
grem. "Greš z mano v Lipico?" me je vprašal. "OK."

Sprehajala sva se po notranjosti kobilarne, šla na solato in se do
poznega večera pogovarjala o najinih ljubezenskih zgodbah z dekleti in pogledih
na življenje. On si želi iti v Brazilijo na podobno potovanje, kot sem
ga imel sam in srčno upam, da mu bo uspelo. Noč sem nato preživel pri
deklici, za katero sem mislil, da jo poznam že vse življenje, a je v
resnici sploh nisem poznal. Do jutra sva se pogovarjala in na glavo mi
je postavila marsikatera prepričanja, ki sem jih imel o svojem
bližnjem sorodstvu. Zdaj jo končno doživljam kot resnično prijateljico.

PONEDELJEK, 11. DAN
Navadno se dan začne z vprašanjem "Kaj moram narediti danes?" in
odgovorom "Nič". Ta dan se je začel z istim vprašanjem in odgovorom:
"Ob 14h moram biti v Ljubljani na POP TV."

Zjutraj sem se odpravil proti Postojni in nato v Logatec. Tam sem
štopal proti avtocesti in neko žensko prosil, če me tja zapelje. "Ne
morem. Imam otroka zadaj," je odvrnila. "Nič hudega, saj nisem
nevaren" sem ji rekel in se zasmejal. Tudi ona se je zasmejala in me
povabila noter. Ko sem se ji predstavil, mi je rekla, da si je tudi
ona nekoč spremenila ime, a ji je to povzročilo nesrečo. Iskala je
izpolnitev in notranji mir po svetu in v drugih religijah.
"Tudi jaz sem se odmaknil od cerkve, kjer sem krščen," sem ji rekel.
"Nič nimam proti cerkvi, nisem pa mogel več vsega verjeti, kar so me
tam naučili."
"Moja pot je tukaj. Jaz sem tukaj našla svoj mir. Jezus Kristus je
zame odrešenik in živi Bog."

V Ljubljani sem bil okrog pol dveh. Tam smo posneli kratko reportažo
za E+. Na POP TV se zelo prijetno počutim, ker je toliko fajn ljudi in
z veliko od njih sem se že spoprijateljil. Srečal sem ministra in
ostale goste, ki so bili na E+ tisti dan, pa klepetali smo z ekipo, ki
oddajo snema. Čisto drugače gledam na vse skupaj, ko poznam kakšno je
ozadje, kako se te oddaje snemajo in ko vidim, da imajo tudi voditelji
včasih malo treme. Z Damjano sva se še preden sva šla v eter
pogovarjala in ugotovila sva, da sva oba prebrala "Učbenik Življenja"
Martina Kojca. "Življenje je samo igra, a ni?" sem ji rekel. "Ja,
življenje je igra," je nato večkrat ponavljala in oba sva se smejala.
Pripravila se je s kup vprašanji zame, na voljo sva pa imela le bore
tri minutke in pol, tako da sva se dotaknila le nekaterih. Nikoli prej
v življenju nisem bil izpostavljen medijem in priznati moram, da me to
ful zabava. Hecna reč - včasih me je bilo strah biti na TV ali na
radiu. Spoznal sem, da so novinarji totalne face in se z njimi super
razumem. Skoraj vsi so široko razgledani in imajo navadno tudi sami za
sabo zanimivo zgodbo! Zanimiva mi je tudi moja reakcija na njihova
vprašanja. Nikoli se namreč ne pripravim na pogovor in se tudi sam
sebe včasih presenetim, saj nerad ponavljam enake odgovore. Resnica je
tako prostrana...

Zvečer sem stal na nekem opuščenem križišču na gorenjskem in nikakor
nisem mogel dobit prevoza naprej. Šele po nekaj urah me je do prve
cestninske postaje peljala policija. Ko sta slišala, da potujem po
Sloveniji brez denarja, sta me peljala na pomarančni sok in smo kako
uro klepetali.

Okrog enajstih sem prišel v center Ljubljane in zbiral pogum, da
začnem spraševati ljudi za prenočišče. Vprašam prvega pa
drugega in tretjega... Pristopal sem do ljudi in jih tiho vprašal, če
jih lahko nekaj vprašam in ko so mi pritrdili, sem jim rekel, da danes
nimam prenočišča in če mi lahko pomagajo. Nekateri so me zavrnili bolj
odsekano in hitro, drugi bolj prijazno in nežno. Kar srce mi je
zaigralo, ko mi je en študent rekel, da bi me ful rad gostil v svoji
sobi, a se boji zaradi inšpekcije. Najprej me je bilo tako sram...
ampak sem se odločil vztrajati, tudi če bom nazadnje spal na cesti!

Ob pol enih mi nekaj reče, naj grem na Kersnikovo ulico in zagledam v
daljavi razigran par. Ne vem, kaj me je vzpodbudilo, da sem tekel in
ju ujel. "Oprostite," sem zadihan odvrnil. "Iščem prenočišče."

Kasneje sva ugotovila, da sva se z deklico že spoznala nekoč - virtualno.
Pisala mi je email, ko sem še vandral po svetu. Večer se je zaključil ob
zanimivem pogovoru, masaži in igranju na kitaro z njenim fantom (ki je
kitarist v enem bendu).

12. DAN
Že zjutraj sem se srečal s Tomažem. Rekel mi je, da imam v sebi še
nekaj črnih sil in entitete umrlih duš, ki jih moram odstraniti. Name
so se bojda prilepila tudi neka astralna telesa iz drugih planetov.
Govoril mi je tako neverjetne stvari s takšno suverenostjo, da nisem
več vedel kaj lahko verjamem in kaj ne. Povedal mi je tudi
informacije, ki bi jih težko vedel o meni iz drugih virov. Jaz sem tak
človek, da ničesar, kar slišim ne zavračam. Prav tako pa tudi ne
sprejmem ničesar, kar sam ne izkusim. Obljubil mi je, da me bo očistil
in da lahko pričakujem, da se bom počutil malo čudno. Uf - pa še kako
čudno sem se počutil od druge ure dalje... Pojma nimam kaj se dogaja z
mano!

Pred slabim letom me je Brane prišel obiskat v Bangalore, v Indijo,
včeraj pa v Ljubljano. Pojedla sva skupaj solato in spet začutila
tisto neverjetno ljubezen, iskrenost in povezanost, ki je med nama.
Zvečer pa smo se dobili še z drugimi peacehikerji.

Rekel sem jim, da si želim odkrivati tistega, kar še ne poznam - rad
bi bil občutljivejši na energije okrog mene in prijateljica me je
peljala k Savi in me učila, kako začutiti svojo auro in kako se lahko
priklopim na njeno energetsko polje in jo premikam. Skoraj nisem
verjel svojim očem in izkušnji. Totalno divje! Ampak deluje! Najprej
je premikala ona mene. Imel sem zaprte oči in nisem mogel ustaviti
roke, ki se je začela dvigati. Na isti način sem nato počel to jaz
njej. Dan prej sem se učil gledati svojo auro in začel zaznavati
energije...

"To je šele začetek, Peacehiker," mi je rekla. "Še veliko učenja te čaka."
"Vem," sem ji odvrnil. "Ljudje mislijo, da so mi te duhovne sfere jasne...
Ampak resnica je daleč od tega. Še veliko učenja, ja..."

-------------
POMEMBNO:

Veliko emailov dobim, ko me sprašujete za nakup knjige in kdaj bom
knjigo predstavil v vašem kraju ali mediju in koliko moja predstavitev
stane. Hvala za emaile tistih, ki ste knjigo prebrali - navdušili ste
me z odzivom! Povedati vam pa moram, da to potovanje NI predstavitev
knjige in da na tej poti NIČESAR ne počnem za denar. S samo prodajo
knjig se jaz sploh ne ukvarjam, razen da knjige na predavanjih
podpisujem. Na vabila se večinoma odzovem, plačate mi samo potne
stroške za štopanje, ki vključuje vsaj 3 jabolka. Glede urnika
predavanj pišite Essie.

V tem trenutku bi se rad učil, se poglobil vase, poslušal zgodbe ljudi
in jih navdihnil, da živijo svoje sanje. Na "peacehikingu" je tako:
nekaj potrebujem, vprašam, dobim zastonj. Kdo drug potrebuje kaj,
vpraša mene in če mu lahko to dam/naredim, dobi to zastonj. To je
osnova filozofije "potovanja brez denarja".

Knjiga je druga zgodba. Ker moramo do konca septembra plačati tiskarni
vsaj dva milijona tolarjev, jo mora pač nekdo prodajati (in Nekdo drug
bo moral poskrbeti za čudež, da bo ta denar res prišel). Zato boste
tudi videli možnost za nakup knjige na predavanjih in na strani www.peacehiker.com ali na straneh Sončne trgovine. Ne pričakujte pa, da bom knjigo
"promoviral". To je do 14.oktobra poslanstvo drugih. Niti na spletu
niti na predavanjih se prosim ne čutite obvezani, da knjigo kupite.
Sporočili so mi tudi, da bo kmalu na policah knjižnic in knjigarn. Za
vse info kontaktirajte Essie (essie.bostic@gmail.com) in Maja
(vega.me@gmail.com). Meni pa pišite na peacehiker@gmail.com, kadarkoli
začutite - samo nič o biznisu :)
---------------