Piše: Marko Pogačnik

Ljudje smo ogorčeni, kadar padajo drevesa. Kadar ljudje sekajo drevesa, se v nas prebudi ljubezen do narave in takoj smo pripravljeni protestirati.
Ali smo tudi pripravljeni videti drevesa in se pogovarjati z njimi, dokler spokojno stojijo globoko zakoreninjena in modra?

Drevesu nič ne pomeni, če ga ljudje ogledujemo in se navdušujemo nad njegovo močjo in vrtoglavo višino. Pri tem ostajamo egoistično vpeti v svoje lastno mentalno mrežo. Drevo nas niti dojeti ne more, ker smo pogreznjeni v svoj lasten logično-čustveni svet.

Ob vsem ekološko ubranem zavzemanju za drevesa, so drevesa neskončno osamljena in zapuščena.

Drevo občuti človeško pozornost šele, če mu vsaj za trenutek odpremo srce. Vendar z "odpiranjem srca" ni mišljen zgolj čustven odnos, mišljen je tudi določen pristop: opreti se drevesu na ravni celovitosti. Bodi navzoč v svoji celovitosti in se šele po tem odpri komunikaciji z drevesom.

Drevesa so mi včeraj sporočila svojo željo, da se začnemo rokovati z njimi. Čas je da sklenemo prijateljstvo z civilizacijo dreves - dokler so drevesa še med nami.

Rokovanje z drevesom poteka takole:
• Stojiš nekaj korakov stran od drevesa in mu kažeš hrbet.
• Bodi v tem trenutku navzoč(a) v svojem srcu.
• Potem čez hrbet iztegneš roko proti drevesu in jo po potrebi (v svoji predstavi) podaljšaš za nekaj metrov.
• Tedaj boš začutil(a) dotik drevesa v svoji dlani. Doživljaj ga. Primerjaj ga s stiskom roke pri drugih vrstah dreves. Nazadnje se obrni k drevesu in se zahvali.

Prihaja čas, ko se bodo drevesa uprla človeški ignoranci. Prehitimo jih z izrazi svoje pozornosti in ljubezni.

V Šempasu, 8.8.2006 Marko Pogačnik

Vir: www.gibanje.org