Piše: Marko Pogačnik

Človeštvo se kljub priseganju na demokratična načela vedno znova zapleta v nevarna nasprotja in posledično v vojne. Morda pa je pojem demokracije potrebno ponovno občutiti in premisliti? Kaj pa če smo pojem demokracije začeli uporabljati v nasprotju z njegovim izvirnim pomenom?

Zdi se, da pojem demokracije razumemo kot svobodo, da se lahko zavzemamo in bojujemo za resnico, ki je drugačna od tiste za katero se prizadevajo drugi. Pride do tekmovanja v katerem zmaga tisti, kateremu je naklonjena večina ljudstva. Ker si večinsko naklonjenost ljudstva vsaka od nastopajočih strank želi, kaj hitro pride do prikrojevanja in manipuliranja z dejstvi, znajdemo se v mrežah odtujenosti.

Odkrito želim povedati, da je moja vizija demokracije bistveno drugačna. Ne temelji na boju med nasprotji temveč na temeljnem soglasju, ki nas ljudi in vsa živa bitja povezuje. Temelji na posvečenosti življenju in univerzalni celoti vsega bivajočega. Temelji na tistem neizrekljivem, ki nas vse povezuje.

Ne parcialne interese, temveč uglaševanje s celoto vidim kot temelj. Temu sledi druga stopnja demokratičnega procesa. Vsak izmed nas ima pravico do svojstvenega in drugačnega pristopa do življenjskih pojavov, naj bo v gospodarstvu, politiki ali umetnosti. Vsak od nas ima lahko drugačno mnenje o tem, kakšne korake je potrebno storiti, da bi se popolnost življenja lahko izrazila. Nikakor nisem proti raznovrstnosti, ki se lahko stopnjuje do skrajnih nasprotij.

Takšno stopnjevanje pa ni rušilne narave, če nas od samega začetka povezuje osebna zavezanost (svoji) notranji resnici in medsebojna ljubezen, ki je več kot toleranca.

Ljubezni seveda ne mislim v kičasti obliki temveč kot duhovno, univerzalno in čustveno kvaliteto, sposobno posameznosti povezovati v celoto, brez da bi omejevala svobodo posameznika. Ljubezen nikdar ne zahteva, da naj bi izgubili sebe, če se želimo povezati z drugimi.

Vir: www.gibanje.org