| BREZMADEŽNA S ČUDODELNO SVETINJO
 Marija nam je najpopolnejši zgled tistih, ki hodijo za Kristusom in najvarnejša pot k njemu. Ker je bila tako vsa odprta za Boga in pozorna na njegovo voljo, je lahko v njej storil velike in čudovite reči, kot je sama rekla: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen… Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi« (Lk 1,48).
V tej ponižni ženi, polni zaupanja v Božjo pomoč in varstvo, si je Bog lahko pripravil čisto bivališče. Ni se spraševala ali bo zmogla to novo nalogo. Vedela je, če jo Bog v to kliče, da ji bo dal tudi moč. Kaj bi bilo z nami danes, če bi Marija takrat, ob oznanjenju, rekla ne?! Dvomi in skrbi nas večkrat zaustavijo, da ne moremo odgovoriti na Božji klic, ker se preveč zanašamo na svoje sposobnosti in zmožnosti.
Za to čudovito poslanstvo je Bog Marijo pripravil tako, da jo je že vnaprej obvaroval vsakega madeža greha. Bila je brez madeža spočeta. To pomeni, da ni imela izvirnega greha, s katerim se vsi rodimo in nam je pri krstu izbrisan. Marija je bila zato tako vsa usmerjena na Boga, da ni v sebi čutila nobenega nagnjenja do greha.
Te skrivnosti se spominjamo na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. 8. decembra 1854, 24 let po prikazovanjih v kapeli usmiljenih sester v Parizu, kjer je Marija razodela svetu odliko svojega brezmadežnega spočetja, je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. Štiri leta kasneje, leta 1858, je Marija to potrdila s prikazovanji v Lurdu.
Marija nam s svojim zgledom in priprošnjo želi pomagati na naši poti k Bogu. Sama nam je prišla naproti in nam ponudila svojo pomoč. Leta 1830 se je Marija prikazala mladi sestri Katarini Laboure in ji razodela, kakšno svetinjo naj dajo kovati, da bo po njej delila milosti vsem, ki jo bodo zaupno prosili.
»Prihajajte pred ta oltar,« je rekla, »tu se bodo milosti razlivale na vse, ki bodo zanje prosili.« Ko so čez dve leti res naredili prve svetinjice, so jo ljudje kmalu poimenovali čudodelna svetinja, kajti po njej so se začeli dogajati očitni čudeži ozdravljenj in spreobrnjenj.
Leta 1894 je papež Leon XIII. postavil praznik Prikazanje Brezmadežne s čudodelno svetinjo, ki ga praznujemo 27. novembra
SVETA KATARINA LABOURE
Marija si je za svojo poslanko izbrala mlado sestro Katarino Laboure, ki je bila takrat novinka pri usmiljenih sestrah v Parizu. Katarina je bila preprosto in neizobraženo kmečko dekle, ki pa je v srcu gojila veliko ljubezen do Jezusa in Marije. Komaj devetletna je izgubila mamo.
Pripovedujejo, da so jo videli, kako je splezala na stol in objela Marijin kip, ki je stal na omari ter rekla: »Odslej boš ti moja mama.« Ko ji je bilo dvanajst let, se je ponudila, da prevzame gospodinjstvo na kmetiji, da bi lahko starejša sestra, ki je začutila Božji klic, odšla k usmiljenim sestram.
Tudi Katarina je kmalu začutila Božji klic, toda oče ni hotel o tem nič slišati. Ko je dopolnila 22 let, je končno popustil in ji dovolil oditi. Kmalu po vstopu k usmiljenim sestram je doživela čudovita Marijina razodetja. Marijo je večkrat videla v kapeli. Prvič ponoči, potem pa med skupno molitvijo. Pri enem teh pikazovanj, 27. novembra 1830, ji je Marija razodela, naj da kovati svetinjo, kakor jo je videla v prikazanju.
Sestra Katarina je o teh dogodkih pripovedovala edinole svojemu spovedniku. Ta ji sprva ni verjel, ampak jo je poučil, naj ne misli več na te reči in da je prava pobožnost do Marije v tem, da posnemamo njene kreposti.
Šele, ko mu je nekoč rekla, da Sveta Devica ni zadovoljna, ker se ne izpolnijo njene želje, je pripisal vsej stvari malo več važnosti in vso zadevo opisal škofu. Ta ni videl v tem nič napačnega in je dovolil kovanje svetinje, ki je prinesla veliko milosti.
Sestra Katarina je bila po končanem noviciatu poslana v hišo, ki je imela na skrbi zavod za starčke in umobolne. V tej hiši je ostala vse življenje. Stregla je ubogim in opravljala hišna dela. Nihče ni vedel, da je ona tista, ki je videla Marijo.
Vse pa je ganila njena mirnost, dobrosrčnost in velika potrpežljivost do ubogih. Posebno mil izraz na obrazu je imela pri molitvi rožnega venca, ki jo je razločno in natančno izgovarjala. Zato so sestre rade prišle k njej, da so skupaj molile rožni venec. Šele tik pred smrtjo, je sestra Katarine vse svoje skrivnosti zaupala hišni predstojnici s. Dufes.
ČUDODELNA SVETINJA
Po čudodelni svetinji pa je Brezmadežna od leta 1832 dalje navzoča povsod; k vsakomur, ki želi, pride po svoji svetinjji, vsakomur je pripravljena deliti pomoč in milosti. Marija je rekla, da bodo posebnih dobrot deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem in molili molitev, ki je napisana na njej.
Leta 1854 je papež Pij IX. 8. decembra slovesno razglasil za versko resnico, da je Marija spočeta brez madeža izvirnega greha. Leta 1858 je začetek neštetih milosti, ki jih Marija deli v Lurdu. Leta 1917, v težkih časih prve svetovne vojne, nastopi Mati božja v Fatimi. Vmes in pozneje imamo še druga od Cerkve priznana prikazovanja na raznih krajih.
A vsi ti Marijini posegi v zgodovino odrešenja so bolj ali manj časovno in krajevno omejeni. Po čudodelni svetinji pa je Brezmadežna od leta 1832 dalje navzoča povsod; k vsakomur, ki želi, pride po svoji svetinjji, vsakomur je pripravljena deliti pomoč in milosti.
Kakšni so bili simboli na svetinji, da takratni škof ni videl na njih nič napačnega, ampak je celo sam spodbudil kovanje svetinje? Rekel je, da se vse lepo ujema s cerkvenim naukom in pobožnostjo vernikov do Matere Božje in bo le pripomoglo k njunemu češčenju.
Na prvi strani je podoba Marije. Njene roke so razprostrte in iz njih se sipljejo žarki, ki predstavljajo milosti, ki nam jih Marija posreduje. Devica Marija stoji na mali zemeljski obli in pod njenimi nogami se zvija kača. Okrog te podobe je napis: O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo. S to kratko molitvijo Marija želi, da jo prosimo milosti.
Druga stran svetinje predstavlja velika črka M iz katere se dviga križ. Pod črko M sta Jezusovo in Marijino srce, vse to pa obdaja dvanajst zvezd.
Dve leti po Marijinem prikazanju, junija 1832, so prve svetinje prišle med ljudi. In že se je po Parizu raznesel glas o čudežnem ozdravljenju neke deklice v tamkajšnji bolnici. Čudeži ozdravljenj so se kar vrstili, pa tudi najtrdovratnejši grešniki in nasprotniki katoliške Cerkve so dobili milost spreobnjenja. Svetinja je kmalu dobila ime čudodelna svetinja.
Marija je rekla, da bodo posebnih dobrot deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem in molili molitev, ki je napisana na njej.
Kaj pa danes? Tudi danes Božja milost in usmiljenje nista nič manjši, samo zaupno prosímo zanje! Katarina je videla na Marijinih rokah tudi prstane, iz katerih niso sijali žarki. Dobila je odgovor, da so to tiste milosti, za katere nihče ne prosi.
Bog ima za nas pripravljeno več, kot pa mi sploh prosimo. Zato odprimo svoja srca Bogu, da bo tudi v nas lahko delal velike in čudovite reči. Popolnoma mu zaupajmo, da nam želi samo dobro in da vse nitke našega življenja drži čvrsto v svojih rokah.
PRVO PRIKAZOVANJE
Pred praznikom svetega Vincencija, 18. julija 1830, je novinkam njihova ravnateljica govorila o pobožnem češčenju svetnikov, posebno Matere Božje. Katarina si je srčno želela videti Preblaženo Devico. Prosila je svetega Vincencija, naj ji izprosi to milost in s takimi mislimi je zvečer zaspala. Prisluhnimo Katarinini pripovedi, kaj je doživela tisto noč.
»Končno sem ob polnoči zaslišala, da me nekdo kliče po imenu. Prebudila sem se in pogledala v smer, od koder je prihajal glas… Odgrnila sem posteljno zaveso in zagledala belo oblečenega dečka, starega približno štiri ali pet let, ki mi pravi: 'Vstani hitro in pridi v kapelo, sveta Devica te čaka tam.' Takoj mi pride na misel: slišali me bodo. Deček pa mi odvrne: 'Bodi mirna; pol noči je, vse spi, pridi, čakam te!' Hitro sem se oblekla in stopila na dečkovo stran…
Šel je za menoj, bolje, jaz sem šla za njim. Hodil je na moji levici, obdan s svetlimi žarki. Povsod, koder je šel, so bile luči prižgane; temu sem se zelo čudila. Moje presenečenje pa je bilo ob vstopu v kapelo še večje: vrata so se odprla sama od sebe, brž ko se jih je deček dotaknil s koncem prstov – in začudenje je prekipelo do vrha, ko sem videla vse sveče in svetilke prižgane. To me je spominjalo na polnočnico. Vendar svete Device nisem videla. Deček me je peljal v svetišče k stolu gospoda ravnatelja; tam sem pokleknila, on pa je ves čas stal.
Ker se mi je zdelo, da že dolgo čakam, sem pogledala, če morda ne gredo nočne čuvajke po balkonu.
Končno je prišel zaželeni trenutek. Deček me opozori in mi pravi: 'Glej, sveta Devica prihaja!' Zaslišim nekak šum kot šelest svilene obleke, ki se bliža s tiste strani balkona, kjer je bila slika sv. Jožefa; (neka gospa) gre po oltarnih stopnicah na evangeljsko stran in se vsede na stol…
V dvomu sem, ali je sveta Devica ali ni. Toda deček, ki je še vedno tam, mi pravi: 'Tu je sveta Devica!' Ne bi mogla povedati, kaj sem tisti trenutek občutila in kaj se je dogajalo v meni, zdelo se mi je, da ne vidim svete Device.
Tedaj pa mi je spregovoril deček – pa ne več kot deček, marveč kot kar se da krepak moški – z odločnimi besedami. Tedaj sem spoznala sveto Devico in bila z enim skokom pri njej; pokleknila sem na oltarne stopnice in se z rokami naslonila na njena kolena.
Tam sem preživela najslajše trenutke svojega življenja. Ne bi mogla povedati, kaj vse sem občutila. Sveta Devica me je poučila, kako naj se obnašam do svojega duhovnega vodnika in dodala več stvari, ki jih ne smem povedati. Da bi me poučila, kako naj se vedem v svojih bridkostih, mi je z levo roko pokazala k vznožju oltarja in mi priporočila, naj prihajam tja in tam razodevam svoje težave; zagotovila mi je, da bom tam prejemala vso potrebno tolažbo.
Vprašala sem jo, kaj pomenijo vse stvari, ki sem jih videla in ona mi je to ljubeznivo pojasnila.
Ne bi vedela, koliko časa sem ostala pri njej. Ko je odhajala, sem opazila kot nekaj, kar blago ugaša: senco, ki je šla v smeri balkona po isti poti, ki je po njej tudi prišla. Vstala sem z oltarnih stopnic in opazila dečka tam, kjer sem ga pustila. Rekel mi de: 'Odšla je…'
Vračala sva se po isti poti, ki je bila še vedno enako razsvetljena in tudi deček je bil še vedno na moji levici.
Ko sem se vrnila v posteljo, sem kmalu slišala biti uro dve. Zaspati nisem mogla več.
DRUGO PRIKAZOVANJE
Prisluhnimo, kako je Katarina opisala drugo srečanje z Brezmadežno Devico Marijo. V tem prikazanju ji je bila razodeta čudodelna svetinja.
»Dne 27. novembra, v soboto pred prvo adventno nedeljo, sem zvečer ob pol šestih po prvem delu premišljevanja, ko je vladala sveta tišina, zaslišala šum, kakor bi ga bila povzročila svilena obleka, ki je prihajal z desne strani balkona, tam nekje od podobe svetega Jožefa. Ozrla sem se tja in videla sveto Devico, stoječo v višini svetega Jožefa.
Preblažena Devica je bila čudovita: imela je belo svileno obleko, ki se je svetila kot zarja; bel pajčolan ji je segal do stopal, pod pajčolanom pa so se ji videli lasje; obraz je imela odkrit; noge so stale na obli ali polobli; drugo kroglo pa je držala v rokah, predstavljala je zemljo; svoje roke je imela sproščeno v višini prsi, oči pa obrnjene proti nebu; vsa njena pojava je bila tako čudovita, da je ne bi mogla naslikati.
Potem sem na njenih prstih nenadoma zagledala z različno svetlimi in velikimi biseri okrašene svetle prstane; iz biserov so žareli številni žarki; ti so se vedno bolj širili, posebno navzdol, tako da so skoraj popolnoma zakrili Devici noge.
Ko sem opazovala nebeško prikazen, je preblažena Devica obrnila oči k meni in me pogledala. Zaslišala sem glas, ki je govoril: 'Krogla, ki jo vidiš, predstavlja ves svet, zlasti Francijo, potem pa tudi posamezne ljudi.'
Nemogoče mi je povedati, kaj sem čutila in videla, in ne morem opisati lepote prikazni ter sijaja žarkov.
'Ti žarki pomenijo milosti, ki jih razlivam na tiste, ki me zanje prosijo.'
Tedaj sem razumela, kako nekaj lepega je klicati sveto Devico in kako darežljiva je do tistih, ki jo prosijo; kako obilne milosti deli tistim, ki jo zanje prosijo, in kako neizrekljivo je vesela, če lahko deli milosti.
Doživljala sem nedopovedljivo notranje veselje in nisem vedela, ali še živim ali ne več. Tedaj so se okoli svete Device pojavile z zlatimi črkami zapisane besede: 'O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.' Tedaj sem slišala tudi glas, ki mi je govoril: 'Daj, poskrbi, da bodo po tem vzorcu kovali svetinjo; vsi, ki jo bodo nosili okrog vratu, bodo prejeli veliko milosti. Posebnih dobrot pa bodo deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem.'
Ko sem bila nekega dne pri premišljevanju in razmišljala, kaj bi bilo treba dati na drugo stran, sem slišala glas: 'Črka M in dvoje src že veliko pomenijo.'«
To drugo prikazanje je imela sestra Katarine še večkrat, vsaj trikrat. Ni pa točno povedala, kdaj. Verjetno od julija 1830 do septembra 1831.
SPOROČILO PRVE STRANI SVETINJE
Osrednja in glavna podoba na prvi strani svetinje je slika nebeške Gospe, brezmadežne Device Marije. Svoje roke drži razprostrte, odprte, nalahno spuščene navzdol in prijazno nagnjene k nam, kakor bi hotela vse zajeti in materinsko objeti. Zlati žarki se ji kakor sončni prameni sipljejo iz rok.
Komaj vidno stoji Devica na mali zemeljski obli in kača se zvija pod njenimi nogami. Okrog in okrog te skupine podob pa se blesti molitev: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.
Leta 1894 je papež Leon XIII s posebnim odlokom vpeljal nov Marijin praznik, praznik prikazanja Brezmadežne od čudodelne svetinje za dan 27. novembra. S tem odlokom je bilo potrjeno od najvišje cerkvene oblasti, da to, kar je sestra Katarina videla v prikazni, ni bil samo privid ali prevara bolne domišljije, marveč živa resnica, resnično razodetje Matere Božje.
Osrednja in glavna podoba na prvi strani svetinje je slika nebeške Gospe, brezmadežne Device Marije. Svoje roke drži razprostrte, odprte, nalahno spuščene navzdol in prijazno nagnjene k nam, kakor bi hotela vse zajeti in materinsko objeti. Zlati žarki se ji kakor sončni prameni sipljejo iz rok. Komaj vidno stoji Devica na mali zemeljski obli in kača se zvija pod njenimi nogami. Okrog in okrog te skupine podob pa se blesti molitev: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.
Sam Bog je Marijo izbral za posebno poslanstvo svoje nežne ljubezni.
Pogled na Brezmadežno v njeni nepopisni lepoti pa naj vžiga v naših srcih čedalje večjo ljubezen do notranje lepote in goreče hrepenenje, da bi bile tudi naše duše kolikor mogoče brezgrešne in lepe pred Bogom. Kako so bile srečne oči sestre Katarine, ki so videle vso to nebeško lepoto, saj je rekla: »Brezmadežna Devica, ki sem jo videla, je bila vsa lepa, bila je prelepa v svojih najlepših oblačilih.« Ni čudno, da je bila poslej slepa in gluha za vsako minljivo lepoto na svetu.
Kača, ki ji Marija stoji na glavi, je tista kača, ki je zapeljala Adama in Evo v nepokorščino do Boga in tako zasejala v ves človeški rod izvirni greh. Marija jo je premagala, kakor je Bog rekel, da ji bo glavo strla. Ta kača še danes odpira svoje žrelo proti nam, zato se v zaupni molitvi zatekamo k Mariji, da nam izprosi moč, da jo bomo lahko premagali, se pravi, da bomo premagali greh.
»Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« (1 Mz 3,1)
»Kača pa je rekla ženi: Nikakor ne bosta umrla!« (1 Mz 3, 4)
»Vsa lepa si, moja draga, in madeža ni na tebi«. (Vp 4, 7)
»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)
Pogled na žarke, ki jih Brezmadežna razliva z obema rokama na zemeljski krog, pa naj nam vedno znova vzbuja upanje, da nas varuje na vsakem koraku, saj nas vabi: »Prihajajte pred ta oltar,« in nam zagotavlja: »tu se bodo milosti razlivale na vse, ki bodo zanje prosili.«
Da je Marija zares posredovalka milosti zasledimo tudi v Svetem pismu. Elizabeta in Janez Krstnik sta bila po Marijinem posredovanju napolnjena s Svetim Duhom (Lk 1,39-45).
Starček Simeon je po Marijinih rokah sprejel Odrešenika (Lk 2, 22-28).
Tudi v Kani Marija nastopi kot posredovalka med svati in Jezusom (Jn 2, 1-12).
Glavni razlog, da je Marija srednica vseh milosti pa je ta, ker je tesno sodelovala pri delu odrešenja. To se je še posebej pokazalo na Kalvariji (Jn 19, 25-27).
Zato pa nam je dala kratko navodilo, kako naj prosimo: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.
O, Marija, brez madeža spočeta… Marija nam razodeva, kaj v resnici je: brezmadežno spočetje. Od prvega trenutka življenja je v polnosti sprejela Božjo ljubezen. V njej ni nikakršnega sledu odklonitve. Po njej je Bog postal meso v našem svetu, danes pa se želi po nas še naprej rojevati v svetu.
Prosi za nas… Marija je tukaj in nam na uslugo, pozorna na vse naše potrebe. Za slehernega med nami prosi Boga, kakor je prosila v Kani. S tem izrazom »za nas« nam kliče v spomin, da se moramo vsak dan učiti živeti kot bratje in sestre iste družine, biti solidarni drug do drugega tudi v molitvi.
Ki se k tebi zatekamo. Ko nam je »vsega dovolj«, ko nas tlači preveč krivic in trdih udarcev, ko ne vemo več, kaj bi naredili za človeka, ki kliče na pomoč, ostane še zadnje pribežališče: Marija. Kakor mati prisluhne otrokom, tako je Marija blizu nam. Vse lahko sliši in razume, tudi tisto, česar ne znamo povedati. Usmerja nas k Sinu: »Karkoli vam reče, storite« (Jn 2,5). Posreduje nam svoj pogum in svoje upanje.
SPOROČILO DRUGE STRANI SVETINJE
Pet pomenljivih slik vidimo na tej strani svetinje. Osrednja slika je velika črka M s svetim križem. Nekoliko spodaj pod križem in Marijinim imenom pa vidimo podobi Marijinega in Jezusovega srca. Kaj pa pomeni venec iz dvanajstih zvezd?
Pet pomenljivih slik vidimo na tej strani svetinje. Osrednja slika je velika črka M s svetim križem. Sveti križ nas spominja na Njega, ki je za nas, namesto nas in iz ljubezni do nas na križu umrl, da nas je rešil večne teme, večne smrti, večnega pogubljenja in nam odprl vrata nebeškega raja. Zato je sveti križ znamenje našega odrešenja. Je tudi znamenje naše vere in sidro našega upanja.
Kaže nam, kako se je Kristus ves in popolnoma žrtvoval za nas in kako se mora tudi vsak izmed nas ves in popolnoma žrtvovati za Njega. Sveti križ nam je trdna opora in varno zavetje v vseh bridkostih in viharjih življenja; je romarska palica, na katero se moramo opirati vsi romarji na poti v nebesa in neusahljivi vir vseh potrebnih milosti, da moremo tja gori tudi srečno priromati.
Na svetinji Brezmadežne pa vidimo, da križ stoji na črki M. Črka M je začetna črka Marijinega imena. Na čudodelni svetinji je križ zasajen v črko M. To pomeni, da se je Odrešenik sveta rodil iz Marije, da je Marija mati križane Ljubezni. Brez nje ne bi imeli Odrešenika; brez nje bi nam križ ne bil drevo življenja.
Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. ( Jn 19, 25)
Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19, 27)
In nekdo mu je rekel: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.« (Mt 12,47)
Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. (Jn 3, 17)
Nekoliko spodaj pod križem in Marijinim imenom pa vidimo podobi Marijinega in Jezusovega srca. V vseh jezikih sveta je srce drugi izraz za sprejemanje, nežnost, ljubezen. Jezus je vse življenje razodeval dobroto Božjega srca. V občestvu s svojim Očetom ljubi življenje in vse, kar zadeva življenje ljudi. Kdor sreča Jezusa, odhaja od njega bolj živ. Jezus nam zaupa.
Verjame nam. Verjame, da moremo spremeniti življenje. Kljub našim nezvestobam in izdajstvom nas ne neha ljubiti. Marija je žena, doma med nami. Je obenem naša sestra in naša mati. Z vsem srcem nas ljubi. Kot mati in vzgojiteljica nas uči, naj se sprejemamo kot bratje in sestre ene družine. Obvezuje nas, da tam, kjer živimo, pomagamo pri gradnji pravičnega in bratskega sveta, kakor ga opeva v svojem Magnifikatu.
Trnova krona in meč nas opozarjata, kako zmotno bi bilo misliti, da je ljubezen nekaj lahkega. Vsaka ljubezen, če je pristna, prinese prej ali slej trpljenje, kajti težko je pozabiti nase in zapustiti samega sebe zaradi drugega.
»Čisto srce o Bog mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti«. Ps 51,12)
»Odstranim kamnito srce iz vašega srca in vam dam meseno srce«. ( Ezk 36,26)
»Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod ga vodi njegove korake«. ( Prg 16,9)
»Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce«. (Lk 12,34)
Kaj pa pomeni venec iz dvanajstih zvezd? Razlagalci Svetega pisma uče, da pomeni vseh dvanajst Izraelovih rodov. Dvanajst zvezd pomeni veselo oznanilo Cerkvi. Jezus je Cerkev utemeljil na Petru in drugih apostolih (dvanajst zvezd). Danes sklepa Jezus zavezo s slehernim od nas. Vedno kliče ljudi, naj živijo po evangeliju. Tega pa se moramo lotiti skupaj, kajti veselo oznanilo živimo v Cerkvi.
Jezus je z nami na poti; računa na nas, da bomo omogočili tudi drugim, da bodo zaslišali njegovo besedo. Marija »zvezda evangelizacije«, nas spominja, da je pričevanje za Jezusa Kristusa v služenju bližnjemu iz ljubezni in brez izključevanja. Če smo pozorni in dejavni pri vsem, kar zadeva življenje ljudi, je naše poslanstvo v tem, da omogočimo vsakemu, zlasti pa najbolj ubogemu, da odkrije luč, ki je v njem.
»Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči«. (Jn 1,8)
»Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.« (Mt 5,14)
»Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5, 16)
»Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.« (Dan 12, 3)
Uporabljena literatura:
Anne Prevost, Moliti s Katarino Laboure v kapeli v ulici du Bac, Desclee de Brouwer, 1994
www.usmiljenke.rkc.si |
NE ZAMUDITE
Tudi Mati Božja se lahko premisli
Prispeval/a: MC dne nedelja, 3. januar 2010 @ 19:10 CET
Nekaj odlomkov iz moje nove knjige "Brezmadežna parodija" (Coming soon!):
Dominikancem je na pomoč priskočila njihova tretjerednica – znamenita svetnica Katarina iz Siene, ki jo je papež na prelomu tisočletja razglasil kar za sozavetnico Evrope. Danes je znana predvsem kot velika častilka Jezusove krvi, v zgodovini pa je odigrala pomembno vlogo v času zahodne shizme, ko je prepričala papeža, da se je iz Avignona preselil nazaj v Rim. Dominikanci so se lahko sklicevali na njeno videnje. Katarina je razkrila, da jo je osebno obiskala Marija in ji povedala, da ni brezmadežno spočeta. Očitno se je ista Marija, ki se je čez šesto let prikazala v Lurdu, da bi Bernadetti Soubirous povedala, da je brezmadežno spočeta, premislila. Katoliški apologeti, ki zaradi tega niti najmanj ne zardevajo, menijo, da privatna videnja svetnikov niso nujno vedno najbolj natančna. Očitno zanje obstajajo privatna in uradna videnja, med slednja pa sodijo samo tista, ki pritrjujejo uradnim dogmam, in jih kot take priznava nezmotljivi papež. Še bolj smešna so pojasnila apologetov, ki pravijo, da je bila Katarina preveč pod vplivom tistega, kar je učil Tomaža Akvinski. Verjetno je bila tudi preveč pod vplivom tistega, kar je učil Jezus, saj bi moralo biti vendar jasno, da papež ve več in bolje, kot sta vedela Akvinski in Jezus.
...
Leta 1476 je papež Sikst IV. ukazal, da morajo verniki praznik brezmadežnega spočetja praznovati v vseh cerkvah. Zdi se skoraj samoumevno, da je bil prvi papež, ki je znal odločno zadovoljiti potrebe ljudskih množic, frančiškan. Svojo kariero je začel kot ubožen menih, nadaljeval kot kardinal, ki je živel na veliki nogi, da bi nazadnje postal eden izmed najbolj grabežljivih papežev, znan po svojem nepotizmu. Na dolg seznam njegovih »dosežkov« spadajo ustanovitev zloglasne španske inkvizicije, bula, s katero je potrdil pravico Portugalcev do trgovine s sužnji, in odlok proti Judom v Španiji. Zato se zdi kot velika sreča, da si je tako zelo zaposlen papež vzel tudi nekaj časa za Nebeško Mater. Za praznovanje brezmadežnega spočetja je bil določen 8. december, ob prazniku pa je papež podeljeval celo brezplačne odpustke. Tudi sicer je bil Sikst IV. na tem področju zelo inovativen, saj je bil prvi papež, ki si je izmislil, da veljajo odpustki tudi za mrtve. Večjega bogokletja si skoraj ni mogoče zamisliti, a ker je bila tudi usluga, ki jo je naredil papež Mariji tolikšna, lahko domnevamo, da ga je Mediatrix pred Bogom uspešno zagovarjala. Vseeno bi težko našli papeža, ki bi bil manj primeren za uradno razglasitev praznika brezmadežnega spočetja, kot je bil Sikst IV. Zaplodil je več sinov, ki so jim rekli »papeževi nečaki«, kot prvi papež je dovolil delovanje javnih hiš, duhovniki, ki so vzdrževali priležnice, so mu plačevali davke, bogataši pa za privilegije, da so lahko »tešili določene osamljene dame, kadar so bili njihovi možje odsotni.« Sicer pa, kdo bi vedel – morda je prav zaradi nesnage, poželjivosti, pohote in grabežljivosti in drugih grehov, ki so obkrožali papeža, toliko bolj zasijala Marijina čistost.
...
Kot bi razumela, da se približuje usodni trenutek, se je leta 1830 v dogajanje na Zemlji spet vmešala Nebeška Mati. Za mesto pristanka je izbrala kapelo samostana v Parizu, za pričo pa je določila sestro Katarino Labouré. Gotovo je morala vedeti, da bo Pariz nekoč postal središče svetovne mode, ko se je na zlati polkrogli prikazala pred usmiljeno sestro in oblečena v dolgo belo svileno obleko, modro pregrinjalo in belo tančico začrtala modne trende oblačenja za vse bodoče Marije, ki so se kasneje prikazale kjerkoli po svetu. Očarani Katarini je Marija razkrila oblikovno zasnovo čudežne svetinjice in ji naročila, naj jo da kovati natančno takšno, kot jo je videla v prikazovanju. Svoje videnje je Katarina zaupala spovedniku, ki ji sprva ni verjel in jo podučil, da je prava pobožnost do Marije v tem, da posnema njene kreposti. Devici Mariji pa posnemanje kreposti ni zadostovalo, zato je na vsak način hotela več. Zato je tudi Katarina vztrajala, dokler spovednik zadeve ni omenil škofu. Ta je bil stvaren mož z občutkom za zemeljsko ekonomijo in je v kovnico takoj poslal naročilo. Prvo svetinjico so izdelali leta 1832, v štirih letih pa so skovali še osem milijonov enako čudežnih ovalnih talismanov. Marija je Katarini obljubila, da bodo vsi, ki bodo svetinjico nosili okrog vratu, prejeli veliko milost, posebnih dobrot pa bodo deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem. Božja previdnost podprta z znanostjo verjetnostnega računa je pripomogla, da je nekaj milijonov svetinjic povzročilo nekaj čudežev, med katerimi je bil daleč največji spreobrnitev nekega juda v krščanstvo. Še bolj kot sami čudeži, pa je bilo pomembno tisto, kar je pisalo na čudežni medalji. Z besedami »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo« je Marija prvič povsem jasno dala vedeti, da se je izvirni greh med občevanjem Ane in Joahima ni dotaknil. S tem je tudi potrdila, da je Katarina iz Siene pred 600 leti napačno razumela njene besede. Nebeška Kraljica je očitno doumela, da so se časi na Zemlji spremenili, saj je v devetnajstem stoletju večina preprostih ljudi že znala brati, od nekdaj pa je znano tudi, da je zapisana beseda zanesljivejša in bolj verodostojna od izrečene.
Tudi Mati Božja se lahko premisli 2
Prispeval/a: hierhod dne nedelja, 3. januar 2010 @ 19:55 CET
Verjetno si že ugotovil, da te zelo cenim, pa čeprav morda rušiš kakšno mojo "teorijo"!
Ko bom imel malo več časa, ti bom pisal o omenjenem spreobrnjenem Judu, Alphonsu Ratisbonneju, čigar posmrtni ostanki počivajo v Aim Karimu.
Osebno se ne bi branil njegove izkušnje. Kaj pa ti?
Katarina Laboure ni nobenemu papežu prinesla kakšne posebne zemeljske slave ali bogatstva.
V zgodovini papeštva so obstajale osebnosti, za katere bi z veseljem prestregel tudi "metek", če bi bilo potrebno.
Katoliška mariologija zna biti zelo nedodelana. Malo upanja mi daje knjiga pokojnega Candida Amantinija, ki je napisal knjigo "Il mistero di Maria" in ki jo bomo zaman čakali v slovenskem prevodu še kakih 1000 let.
Amantini se v svoji knjigi dotika bistva človeka in Boga.
MC! Želim ti blagoslovljeno leto 2010!
hierhod
Sveta Katarina Laboure in čudodelna svetinja
Prispeval/a: hierhod dne sobota, 9. januar 2010 @ 19:25 CET
PRESENEČENJE V RIMSKI CERKVI 1842
Čudodelna svetinja je simbolično znamenje edinosti. Nosijo jo učeni in preprosti, verni, pa tudi neverni. O tem govori dogodek, ki se je primeril Ratizbonu. Tistemu Alfonzu Ratizbonu, ki se je norčeval in posmehoval, kakor da svetinja nič ne pomeni. Pa mu je kmalu pomenila vse, prav vse.
Papež Gregor XVI. je potrdil čudežno spreobrnjenje. Sveti oče Leon XIII. pa je enkratni dogodek sprejel kot berilo duhovnih dnevnic za praznik prikazanja Brezmadežne čudodelne svetinje.
Alphonse Ratisbonne je bil rojen v Strasbourgu 1814 v premožni judovski družini. Do katoliške vere je bil sovražen, ker je njegov starejši brat Teodor postal katoličan in celo duhovnik. Alphonse ni imel nobene vere. Bil je zaročen s sedemnajstletno sorodnico, da bi se po tej zvezi pridružil bančni hiši svojega strica.
Ker je bil slabotnega zdravja, se je po nasvetu domačih odločil, da gre pred poroko na Vzhod.
Poleti bi se vrnil, da bi obhajali poroko. Z ladjo se je pripeljal v Neapelj, kjer je moral nekaj dni čakati. Iz radovednosti je šel v Rim. Tu se je njegova sovražnost do katoličanov podvojila. Obiskal je prijatelja de Bussieresa, sošolca iz Strasbourga, ki se je nedavno spreobrnil. Kot novokrščenec je bil vnet vernik. Govoril mu je o veličini katoliške vere. Ratisbonne mu je odgovarjal s posmehljivo ironijo.
Theodore de Bussieres mu je dejal: »Če si zvest Jud, moraš prav zato postati dober katoličan. Judje verujete v božji izvor starozaveznih knjig in v navdihnjene prerokbe. Nujno pa odkrivate, da so v katoliški Cerkvi uresničene podobe in izpolnjene vse prerokbe.
Tvoja dolžnost je, da postaneš katoličan.«
Ratisbonne je pokazal neveren in pomilovalen nasmeh. Vendar ga je Teodor prosil, naj mu dovoli, da mu dene okrog vratu čudodelno svetinjo Brezmadežne. Dejal je: »Ker si tako samozavesten in prepričan v svoje, mi obljubi, da boš nosil, kar ti bom dal.«
Alphonse: »Poglejmo, za kaj gre?«
Theodore: »Za tole svetinjo.«
Alphonsa je kar nazaj vrglo.
Dejal pa je: »No, to res ni pomembno. Bom vsaj dokazal, kakšno krivico delate Judom, ko nam očitate nepremagljivo trmoglavost. To bo lepo poglavje v mojem dnevniku.«
Ko mu je Teodor nadel svetinjo, ga je prosil, naj pobožno izgovarja molitev svetega Bernarda: »Spomni se, o premila Devica Marija.«
Po daljšem pregovarjanju je privolil. Prepisal je molitev in jo premišljeval, da bi v njej našel kaj značilnega.
Ko jo je večkrat prebral, jo je znal na pamet. Ponavljal jo je kakor napeve iz oper, ki ostanejo v spominu in jih potiho pojemo.
Theodore je v naslednjih dneh veliko molil za spreobrnitev mladega Alphonsa. Posebej ga je priporočil molitvam svojih prijateljev. Skupaj so prosili presveto Devico.
20. januarja, dan pred odhodom v Neapelj, je Alphonse slučajno srečal Theodorja, kateri ga je povabil s seboj. Prišla sta pred cerkev sv. Andreja (della Fratte).
Theodore je sošolca prosil, naj ga za trenutek počaka, da bi tako lahko priglasil pogreb prijatelja de la Ferronaysa, ki je življenje daroval za spreobrnjenje Ratisbonna.
Temu praktičnemu verniku je namreč Theodore pred smrtjo toplo priporočil molitev za spreobrnjenje Juda Alphonsa.
Medtem je Ratisbonne stopil v cerkev, kjer ga je pričakovala Marija. Če bi mu rekli, da bo čez četrt ure veroval in molil, bi se Alphonse smejal.
Ko ga je Theodore po nekaj minutah iskal, je Ratisbonne že klečal v stranski kapeli pred Marijo.
Jokal je.
Sklenil je roke in rekel: »Kako je pokojni molil zame!«
Theodore ga je dvignil in ga peljal domov.
Na vprašanje, kaj se je zgodilo, je Alphonse med solzami poljubljal čudodelno svetinjo in ponavljal: »Srečen sem. Bog je zelo dober. Polnost milosti in sreče. Pomilujem tiste, ki tega ne vedo.«
Zaprosil je za duhovnika: »Kar imam povedati, moram povedati na kolenih.«
Theodore ga je popeljal k redovniku de Villefortu, kateremu je Alphonse do potankosti vse povedal, kaj se je z njim zgodilo.
Zopet je vzel svetinjo, jo poljubil in zaklical: »Videl sem jo, videl…!
Ko sem si ogledoval cerkev, sem začutil nemir. Ozrl sem se in zdrznil. Stavba je izginila. V kapeli sem opazil močno svetlobo.
Sredi luči se je prikazala na oltarju veličastna, lepa in blaga Devica, kakor je na svetinji.
Z roko mi je dala znamenje, da naj pokleknem.
Čudovita moč me je pritegnila.
Zazdelo se mi je, da mi pravi: »Dobro je.«
Ni govorila, vendar sem vse razumel.«
Od tedaj je vse razumel. Spoznal je ljubezen do Kristusa in pobožnost do Marije.
V prijateljski družbi so ga vprašali: »Videli ste Marijo. Povejte, kakšna je bila njena podoba?«
»Podoba?« je vzkliknil Alphonse. »Kakšna podoba!? Videl sem jo v resnici, kakor zdaj gledam vas,« je še dodal.
Po spreobrnitvi je Alphonse pisal domačim:
»S spreobrnjenjem bom pritegnil še druge. Odgovoren sem zanje. Ko se je moj brat Theodore Maria spreobrnil in postal duhovnik, sem ga preganjal. Preklinjal sem ga. On pa mi je odpuščal. Upam, da mi bo Bog poslal priložnost, da ga bom proslavil in dokazal, da sem bil v dobri veri.«
Osem dni pozneje se je umaknil v samoto. 31. januarja 1842 je prejel krst in birmo. Za botra mu je bil prijatelj Theodore. Odslej je tudi Alphonse nosil Marijino ime in je bil Alphonse Maria.
17. februarja 1842 je bila imenovana komisija, ki je dogodek skrbno raziskala. Po preiskavi je papež Gregor XVI. priznal, da je Ratisbonnovo spreobrnjenje čudež moralnega reda.
Alphonse Maria je 1847 postal duhovnik. 1852. se je z dovoljenjem papeža Pija IX. pridružil bratu Theodorju Mariji. Skupaj sta ustanovila kongregacijo Sionske Gospe za spreobrnjenje Judov.
1856 je postavil redovno hišo v Ain Karimu, »mestu na Judovem, v gorah«, kjer je Marija v obiskanju stregla sorodnici Elizabeti. Tu je pred dvajsetimi stoletji mlado judovsko dekle po navdihu Svetega Duha zapelo: »Sprejel je svojega služabnika Izraela, kakor je obljubil našim očetom. Spomnil se je svoje dobrote do Abrahama in vseh njegovih potomcev.«
Tri mesece kasneje se je Marijinemu spevu pridružila pesem duhovnika Zaharija, ki ga je vodil božji Duh: »Hvaljen, Gospod, Bog Izraelov, obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil. Obudil nam je mogočnega Odrešenika v hiši svojega služabnika Davida. Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, ki so ga oznanjali od davnih vekov.«
Alphonse Maria Ratisbonne je umrl 1884 v Ain Karimu. Na njegovem grobu je napis:
»Marija, ne pozabi svojega sina, ki je zmagovito znamenje tvoje ljubezni.«
Molimo z Ratisbonnom:
SPOMNI SE, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji prošnji priporočal.
S tem zaupanjem hitim k tebi, devic Devica in Mati.
K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim.
Nikar ne zavrzi, Mati Besede, mojih besed, temveč me milostno poslušaj in usliši. Amen.
Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!
Vir: dr. Janez Jenko, Marijino oznanilo, Ljubljana 1979
Lp!
hierhod
Alah Akbar in čudodelna svetinja
Prispeval/a: MC dne sobota, 9. januar 2010 @ 22:29 CET
Judovske spreobrnitve:
http://www.youtube.com/watch?v=_TqVe9j3G64
http://www.youtube.com/watch?v=xd8n2dZWPfw
Tale primer gre človeku do srca:
http://www.youtube.com/watch?v=sHWyW6OrkeA
Da, celo ateisti:
http://www.youtube.com/watch?v=94rjdmZg8a0
In tisti, ki so nekoč sovražili:
http://www.youtube.com/watch?v=HUu3WaWTXzA
ALAH AKBAR !!!
MC bi se ženil rad %)
Prispeval/a: Violeta dne sobota, 9. januar 2010 @ 22:51 CET
pa še večina islamskih žena ubogajo svojega moža in ne težijo kakor krščanske, ki imajo nekaj več svobode, hvala ti Jezus :)))
Lp!
Hvaljena Clara Zetkin
Prispeval/a: MC dne sobota, 9. januar 2010 @ 23:24 CET
Trenutno sem samski, po večini torej predvsem onaniram, to pa je smrtni greh, ki ga prepoveduje tako krščanstvo kot islam. Zaradi tega se pri obojih menda cvreš v peklu. Tudi dokler nisem bil sam, sem živel na koruzi...in tudi zaradi tega se cvreš v peklu in v džehenemu. Je pa res, da je v dženetu več večnih devic oziroma hurij, v nebesih pa menda ena sama. Ampak za neverenike to itak ne pride v poštev.
In res si lepo povedala - krščanske ženske imajo nekaj več svobode, kar v bistvu pomeni, da imajo krščanski moški malo manj oblasti.
Seveda krščanske ženske svojih pravic nimajo niti najmanj zaradi Jezusa, ki se mu zahvaljuješ. Na tvojem mestu bi se raje zahvalil recimo kaki ateistični ženski, na primer Clari Zetkin ali Rosi Luxemburg:
http://en.wikipedia.org/wiki/Clara_Zetkin
Samo zaradi Jezusa in njegovih apologetov pa bi še zmeraj veljalo:
»Ženska naj se da poučiti mirno in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, pa tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Krotka naj bo! Prvi je bil namreč ustvarjen Adam, potem Eva. Adam ni bil zapeljan, žena pa se je pregrešila, ker se je dala zapeljati. Zveličala pa se bo s tem, da rodi otroke, če se bo vedla spoštljivo, vztrajala v veri, ljubezni in svetosti.« (1 Tim 2,11-15)
ali
»Prav tako bodite, žene, podrejene svojim možem. Tako bodo tisti, ki niso pokorni besedi, pridobljeni že po vedenju svojih žena, brez besede, ker bodo opazovali vaše strahospoštljivo, čisto življenje. Vaš okras naj ne bo zunanji, v spletanju las, v navešanju zlatega nakita in oblačil, ampak naj bo to rajši skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh. Tako so se namreč nekoč krasile tudi svete žene, ki so upale v Boga in so bile podrejene svojim možem. Tako je bila Sara poslušna Abrahamu in ga je imela za gospodarja.« (1 Pet 3,1-6)
Da sploh ne omenjam Tertuliana, Avguština, Akvinskega...
Drži pa, da je bolj ali manj miroljubni celibatistični ali nemara celo homoseksualni Jezus v spremstvu ženskih kuharic veliko lepši zgled, kot pa predatorski in pedofilski Mohamed.
Lepo spi
:-)
Sveti MC
Prispeval/a: Violeta dne sobota, 9. januar 2010 @ 23:30 CET
Ja seveda, zraven tega katoliško-krščanska Slovenija ( kjer na današnji dan ni smrtne kazni in vsak dobi možnost, da se spremeni ) na nek način »bedna« ane MC?, če bi v Evropi zavladali takšni zakoni potem verjetno ti ne bi tako svobodno in drzno izpostavljal svoje … mnenje.
Prav danes v Iranu so javno obesili šest obtoženih v prodaji mamil.
Lp
Hvaljena Clara Zetkin 2
Prispeval/a: hierhod dne nedelja, 10. januar 2010 @ 01:24 CET
Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.
Ef 5,28
Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe.
Kol 3,19
Možje, ljubíte svoje žene in ne bodite osorni do njih.
MC, tudi to je zapisano v Bibliji in tudi to je zapisal "zloglasni" sveti Pavel. Morda je ob tem tudi kaj mislil na "zloglasnega" Jezusa.
Veliko razglašaš, kako onaniraš. Onaniranje bolj vleče na coitus interruptus, kar pomeni, da prekineš spolni odnos z neko osebo pred izlivom semena.
Kar ti počneš, je navadna masturbacija.
Morda se z omenjanjem le-tega hočeš nekako postavljati kako potenten moški si?
Morda bi nas zanimalo tudi to, na koga ali na kaj misliš, ko masturbiraš?
Morda pa imaš res samo tako zelo napolnjene prašnike, da ti tvoja roka (ali kaj drugega) ne predstavljata nič več kot samo suhoparen molzni aparat.
Če je tako, potem si lahko oddahneš, ker nisi poželel, ampak se samo izpraznil.
Če pa svojo osebno masturbacijo smatraš kot blasfemijo, nam pa tega ni potrebno posebej razlagati.
Lp!
hierhod
Hvaljena Clara Zetkin 2a
Prispeval/a: hierhod dne nedelja, 10. januar 2010 @ 12:12 CET
Mogoče sem res zagret za to temo, ker vidim, da se pri nekaterih posameznikih pojavijo misli o spolnosti ravno ob religioznih temah. To zna biti simptomatično.
Na Pozitivkah obstaja rubrika Ljubezen in spolnost. Sprašujem se, zakaj se MC tam nič ne oglaša?
Hvala ti za namig o wikipediji in samozadovoljevanju. Sem prebral. Je za eno blago osnovo znanja o tej temi. Nujno bi bilo to stran dopolniti.
Samozadovoljevanje je zelo kompleksna zadeva. Včasih lahko vodi tudi v veliko sovraštvo do samega sebe in morda še kakšen korak dlje.
Lp!
hierhod
Hvaljena Clara Zetkin 2
Prispeval/a: MC dne nedelja, 10. januar 2010 @ 20:15 CET
>> Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.
Ko je Jezus umrl (če je sploh živel), Cerkev še sploh ni obstajala. V Matejevem evangelij se je sicer prikradel tudi odlomek o »zidanju Cerkve na skali oziroma na Petru«, ampak dejstvo je, da Jezus ni želel niti ni mogel ustanavljati nobene Cerkve, še manj kakega papeštva. Bil je apokaliptični pridigar, ki je v kratkem obljubljal konec sveta in svoj drugi prihod. Nobene potrebe ni bilo torej po zidanju oziroma ustanavljanju kake Cerkve. Pravzaprav je ta Pavlov citat samo dokaz več za njegovo lažnivost ali pa za lažnivost tistih, ki so pisali nepristna Pavlova pisma.
Še bolj nesramno pa je, da si izpustil vse tisto, kar je zapisano v pismu Efežanom tik pred tem:
»Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.«
Po domače rečeno – žena je »brez glave« oziroma je »brezglava«. To »mantro« poznamo že iz Geneze.
>> Kol 3,19
>> Možje, ljubíte svoje žene in ne bodite osorni do njih.
Spet si izpustil tisto, kar piše vrstico pred tem: »Žene, podrejajte se svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu.«
V bistvu gre za zamenjavo: LJUBEZEN za PODREJANJE. Ženska ne nastopa kot enakovreden subjekt, marveč kvečjemu kot objekt adoracije. Sila nenavadna je ljubezen do bitja, ki se ti podreja na vsak ukaz. Gre za skrajno perverzen odnos – po sistemu – ljubiti svojega sužnja, dokler je pokoren in me uboga. Na tak način ljubijo lastniki psov svoje brezpogojno vdane hišne ljubljenčke.
Nič nenavadnega, če v istem pismu Pavel povsem jasno zagovarja tudi suženjstvo (Kol 3, 20): »Sužnji, ubogajte v vsem svoje zemeljske gospodarje, in sicer ne samo takrat, kadar vas vidijo, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak v preprostosti srca in v strahu Gospodovem«
To je to – krščanstvo kot prototip suženjske morale! Svet je moral čakati še 1700 let, da se je pojavil brezbožec Thomas Paine in nastopil proti suženjstvu:
http://www.thomaspaine.org/Archives/afri.html
V tem pamfletu brezbožca iz osemnajstega stoletja je več humanosti in svetlobe in resnice in pravice kot v vsej Bibliji!
>> MC, tudi to je zapisano v Bibliji in tudi to je zapisal "zloglasni"
>> sveti Pavel. Morda je ob tem tudi kaj mislil na "zloglasnega" Jezusa.
Mimogrede, nikjer nisem pisal o »zloglasnem« Pavlu in o »zloglasnem« Jezusu – sedaj mi ti polagaš v usta. Sem pa večkrat zapisal, da je bil Pavel lažnivec. In sedaj bom zapisal še, da si lažnivec tudi ti!
>> Veliko razglašaš, kako onaniraš. …
Hierhod, že spet mi polagaš besede v usta – v bistvu spet lažeš! O onaniranju nisem razlagal niti veliko, niti nisem razlagal, kako onaniram. Onaniranje sem omenil v kontekstu tistega, kar je dejala Violeta pred tem (o eni sami ženi in o moji domnevni želji, da bi jih imel več), pa še to na humoren način, s katerim sem hotel povedati predvsem ali celo izključno to, da se krščanstvo in islam vendarle ne razlikujeta prav mnogo, ko gre za odnos do »amoralnih« bogu nevšečnih spolnih praks. Ampak ti si potem to pograbil in izkoristil kot material za napad »ad hominem« in se potem razpisal o moji »masturbaciji«, domnevam predvsem zato, da bi se izognil odgovoru na bistveno vprašanje, ki je bilo povezano s tem, kako krščanstvo in islam obravnavata spolne »delikte«. Intelektualna poštenost krščanskih apologetov je vedno omejena s svinčenim bremenom vere in še z večjim bremenom - kako že ti rečeš: "ene same knjige".
Seveda tudi zlahka razumem tvoje katoliške poglede na te stvari. Že pokojni doktor Trstenjak in velecenjeni slovenski psiholog je zapisal, da so »onanisti in homoseksualci spolni psihopati.«
In ko smo že pri spolnosti, veš kaj se mi zdi zanimivo: Jezus je obsojal, ne le prešuštvo, ampak že samo misel na prešuštvo. Nikoli pa ni obsojal recimo pedofilije in posilstva. V čast mu lahko sicer štejemo, da ni obsojal homoseksualnosti, mogoče zato, ker je bil sam ves čas sumljivo obkrožen z dvanajstimi dečki. Zato pa je homoseksualnost obsojal Pavel. In kot smo že ugotovili, niti Jezus, niti Pavel nista nikoli obsodila suženjstva. Prej obratno.
Hvaljena Clara Zetkin 2a1
Prispeval/a: hierhod dne nedelja, 10. januar 2010 @ 20:58 CET
Katoliški fanatik sem bil še preden sem znal brati! Zato Biblija nima za mene kakšnega odločilnega pomena. V končni fazi mi je brez pomena plozati, kaj je rekel Jezus ali kaj je mislil sveti Pavel.
Res sem lažnivec. Vsak dan lažem. Vsakič, ko prezrem Jezusa iz Nazareta in njegov nauk, sem lažnivec.
Mislim, da če je Jezus dejal za žensko osebo, da je greh, če jo poželimo, da je povsem odveč tudi to, da bi v detalje omenjali, da je greh poželeti tudi moško osebo ali otroka.
Če se ti zdi Jezus homoseksualec, je to samo tvoj osebni problem. Če bi ti kdaj bil v JNA (JLA) ali v katerikoli moški druščini, ki se sooča s potencialno nepredvideno smrtjo, bi si drugače razlagal čustva naklonjenosti in pripadnosti, ki si jih ob takih situacijah izražamo pravi dedci.
Lp!
hierhod
Sveti MC
Prispeval/a: MC dne nedelja, 10. januar 2010 @ 21:07 CET
>> ( kjer na današnji dan ni smrtne kazni in vsak dobi možnost,
>> da se spremeni ) na nek način »bedna« ane MC?
Draga Violeta, v veliki zmoti si, če meniš, da se moramo neobstoju smrtne kazni zahvaliti »katoliško-krščanski Sloveniji«. Zadnjo smrtno kazen v Sloveniji so izvršili leta 1957. Slovenija je torej preživela več kot tri desetletje brez smrtne kazni (ukinili uradno so jo sicer šele leta 1989), v obdobju, ko ni bila katoliško-krščanska, ampak kvečjemu »komunistična«. Zato pa smrtno kazen z velikim veseljem in ob odobravanju krščanskih fundamentalistov še vedno izvajajo v krščansko-talibanskih ZDA. Odprava smrtne kazni je povezana s splošnim stanjem civiliziranosti neke družbe in prav nič z vero. Tudi povezovanje svobode govora s krščanstvom in katolicizmom je popoln nesmisel, kar ne dokazuje samo zgodovina zadnjih 2000 let, ampak celo povsem sveži primeri - v katoliški Irski, na primer, je s prvim januarjem stopil v veljavo zakon, po katerem te lahko oglobijo za nekaj deset tistoč evrov zaradi blasfemije. In to prav v tisti katoliški Irski, kjer so lani razkrili grozljivo podobo množične pedofilske mreže znotraj katoliške cerkve.
Mimogrede, če slučajno še nisi vedela, Slovenija spada med najbolj ateistične države na svetu, na kar smo Slovenci lahko res ponosni ;)
http://www.pozitivke.net/comment.php?mode=view&cid=28539
Mimogrede, tudi sam zelo nasprotujem smrtni kazni (nasprotujem tudi dosmrtni ječi ali sploh vsaki zaporni kazni, ki bi presegala 25 let) , mnenja sem celo, da je smrtna kazen nepravična, brutalna in barbarska, v tem smislu se popolnoma strinjam s Albertom Camusem.
Še nekaj besedic o islamu (če smem), če slučajno že nisi opazila, prav na teh spletnih straneh:
http://www.pozitivke.net/comment.php?mode=view&cid=29410
Očitno nisi prav razumela namena mojega posta, ki navaja primere spreobrnitve zelo različnih ljudi (vključno z Judi) v islam, potem ko je Hierhod učinkovanje »čudežne svetinjice« »argumentiral« z anekdoto o spreobrnjenem Judu , ki se mu je »prikazala Devica Marija«, v katolicizem. Čudežne spreobrnitve iz religije v religijo poznajo vsa verstva, kar me še bolj utrjuje v prepričanju, da gre za subjektivna zaznavanja, pogosto kot psihične motnje in halucinacije, ki so pač enakomerno razporejene med populacijo. In res ne vidim razloga, zakaj bi moral krščanskim »čudežem« in »čudežnim spreobrnitvam« verjeti bolj ali manj kot verjamem islamskim, hindujskim, budističnim…
Lepo spi.
Sveti MC 1a
Prispeval/a: hierhod dne nedelja, 10. januar 2010 @ 21:57 CET
Prav ničesar nisi dokazal!
Vem samo to, da si v krizi!
Če si iskren, mi povej, če si ponosen nad svojim slednjim komentarjem?
Ali si pripravljen žrtvovati svoje življenje za vsako tezo, ki si jo v zadnjem komentarju zapisal?
Verjetno ne!!!
Takšne bleferje kot si ti, zavoham že na kilometre daleč! Toda, vidim, da je v tebi potencial! No, če sem iskren, tudi, če v tebi ni nobenega potenciala, me zanimaš, ker si iskren. Si pač ne morem pomagati. Ljubim žrtve katoliške Cerkve.
Ti pa že sedaj povem, da tebi osebno katoliška Cerkev ni storila nič hudega v življenju, ampak tvoji neuravnovešeni starši.
So, ...!
Lp!
hierhod
Sem že sita ;)
Prispeval/a: Violeta dne nedelja, 10. januar 2010 @ 22:26 CET
Veste kaj, moški? Oba sta luuuuuštna :), AMPAK ženske vam res niso kos... kar grizete eden drugega... ne bom rekla razcefranega izraza: "pametnejši odneha", bom rekla, da lačen bo pri skledi dokler se ne bo, mehko rečeno - najedel.
Lahko noč in lepe sanje vsem :)
P.S. dokazovati človeku, ki je pojedel eksotičen sadež, da ta sadež ne obstaja je vseeno kot razlagati o okusu eksotičnega sadeža tistemu, ki tega sadeža nikoli ni jedel.
P.P.S no, ja MC, mogoče sem res napačno razumela tvoj komentar, ampak se ne morem strinjati z zagovarjanjem komunističnega sistema, ki se malo v čim razlikuje od nacističnega, če boš pozoren boš našel veliko skupnega v vseh sistemih tudi v religioznih (saj komunizem v svoji čisti obliki je skorajda isto kot krščanstvo v svoji čisti obliki, tako kot nacizem zelo podoben.. kh, sam se znajdi…). Problem je le v tem, da nič od tega vsega ni ostalo ne spremenjeno, vse je bilo prilagojeno za lastno korist ljudi, ki so ob določenem času se znašli v vodilni vlogi. In je čisto normalno, da vse to človeka pripravi na ateizem, ampak... se zgodi, ko srečaš čisto obliko in to ni noben čudež.
Še enkrat lahko in mirno noč :)
Zaljubljen v žrtve svoje cerkve
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 11. januar 2010 @ 09:11 CET
Enako.
>> Prav ničesar nisi dokazal!
Nisem niti računal na to, da bom, sploh pa ne tebi.
>> Vem samo to, da si v krizi!
Tvoje vedenje je blizu resnice. Ampak, mar nismo v krizi vsi? Menda je v krizi vsa družba, človeške vrednote so v krizi, celo za Cerkev in vero pravijo, da je v krizi. Že od izgona iz raja naprej živimo v kriznih časih ;)
>> Če si iskren, mi povej, če si ponosen nad svojim slednjim komentarjem?
Malo že, a spet ne preveč.
>> Ali si pripravljen žrtvovati svoje življenje za vsako tezo,
>> ki si jo v zadnjem komentarju zapisal?
Ne. Pravzaprav ne obstaja NOBENA teza, za katero sem pripravljen žrtvovati svoje življenje in še manj življenje koga drugega.
>> Verjetno ne!!!
Uganil si!
>> Takšne bleferje kot si ti, zavoham že na kilometre daleč!
Ljudje vedno lažje in hitreje zavohamo smrad pri drugih.
>> Toda, vidim, da je v tebi potencial!
>> No, če sem iskren, tudi, če v tebi ni nobenega potenciala,
>> me zanimaš, ker si iskren.
Verjetno si hotel reči, da sem iskren blefer, ali samo, da iskreno blefiram?
>> Si pač ne morem pomagati.
Ja, res ti ni pomoči ;)
>> Ljubim žrtve katoliške Cerkve.
Verjetno si imel v mislih katoliške mučence. Teh je bistveno, bistveno manj, kot pa je žrtev katoliške Cerkve. (Tako kot je nacističnih mučencem bistveno manj kot žrtev nacizma)
>> Ti pa že sedaj povem, da tebi osebno katoliška Cerkev
>> ni storila nič hudega v življenju, ampak tvoji neuravnovešeni starši.
Cerkev mi res ni storila nič hudega. Pa saj mi tudi nacisti in komunisti niso. Motiš pa se glede mojih staršev. Tata me je sicer kdaj tudi malo premikastil, ampak to je bila v tistih časih folklora in mu tega ne jemljem za slabo. Drugače pa imam krasne starše, ki me imajo zelo radi, in to kljub temu, da sem včasih težak in nekoliko čudaški. To, da si moje starše označil kot neuravnovešene, ne da bi jih poznal ali karkoli vedel o njih, me pa še bolj prepričuje v prepričanju, da je vest, na katero se tako sklicuješ, zelo dresirana žival. In prav zato ti tega ne morem jemati za slabo. Si pač ognjevit katoličan. Pa tudi odpustil ti ne bom, ker ni potrebe. Odpuščajo samo tisti, ki so prej zamerili.
>> So, ...!
Niso.
Lepo se imej, Hierhod, kjerkoli že boš in Bog s tabo!
Zaljubljen v žrtve svoje cerkve 2
Prispeval/a: hierhod dne torek, 12. januar 2010 @ 23:24 CET
Večina tvojega komentarja je golo nakladanje in izvrševanje tvoje prisilne misli o vzdrževanju "varnega reda".
Dobro, mogoče te je tvoj oče zares samo "nekajkrat" folklorno premikastil. Kaj pa tvoja mati? Kaj je ona rekla na to folklorno mikastenje? Verjetno nič!
Če verjameš, da si imel super starše, pač živi s tem. Dejansko te je treba blagrovati zaradi tega. Malokdo v Deželi se lahko s tem pohvali. Če pa si bil sinček edinček, pa je bilo to "mikastenje" verjetno bolj verbalno kot pa fizično.
No ja, pa saj na koncu koncev samo zavajamo bralce. Pač želiš dati ljudem vtis, da si tudi ti človek, bitje s čustvi. Si pa dejansko zapriseženi sociopat (človek, ki ve, kaj je slabo in kaj je dobro, pa vendarle raje dela hudo).
Dobro si odpočij do naslednje bitke!
hierhod
Sociopatija za bedake (, ki niso nujno sociopati)
Prispeval/a: MC dne sreda, 13. januar 2010 @ 18:18 CET
>> tvoje prisilne misli o vzdrževanju "varnega reda".
Uf, tole je bilo pa zelo argumentirano.
>> Dobro, mogoče te je tvoj oče zares samo "nekajkrat"
>> folklorno premikastil. Kaj pa tvoja mati? Kaj je ona rekla na
>> to folklorno mikastenje? Verjetno nič!
Ugibaj še malo.
>> Če verjameš, da si imel super starše, pač živi s tem.
Še vedno jih imam in še vedno so super.
>> Dejansko te je treba blagrovati zaradi tega.
>> Malokdo v Deželi se lahko s tem pohvali.
Mogoče pa je to razlog, da ne potrebujem imaginarnega očeta in matere v nebesih, ker sem povsem zadovoljen z zemeljskima dvema.
>> Če pa si bil sinček edinček, pa je bilo to "mikastenje"
>> verjetno bolj verbalno kot pa fizično.
Spet strel v prazno. Ugibaj še malo.
>> No ja, pa saj na koncu koncev samo zavajamo bralce.
Nekaj samokritike v prvi osebi množine. Napredek.
>> Pač želiš dati ljudem vtis, da si tudi ti človek, bitje s čustvi.
Seveda, lahko bi v ta namenpisal tudi patetične pesmi. Pomemben je VTIS, mar ne?
>> Si pa dejansko zapriseženi sociopat
>> (človek, ki ve, kaj je slabo in kaj je dobro, pa vendarle raje dela hudo).
Ker si me že drugič označil za sociopata, ne bi bilo napak, če bi se tudi bralci Pozitivk seznanili z definicijo »sociopata«, da bodo laže prepoznali, s kom imajo opravka. S sociopatijo se označuje specifične oblike psihološke patologije, ki se pogosto prekrivajo s psihopatijo. V osnovi gre za opisovanje kronično nemoralnega in asocialnega vedenja. Razlika med psihopatom in psihopatom naj bi bila predvsem v tem, da gre pri sociopatih za motnje, ki izvirajo manj iz posebnosti v temperamentu, bolj pa iz negativnih družbenih dejavnikov (zanemarjanje staršev, delikventno okolje v mladosti, revščina in skrajno nizka ali visoka inteligenca). Zelo približno naj bi veljalo, da je psihopatija bolj pod vplivom dednosti, sociopatija pa okolja.
Naj bom torej prvo ali drugo, nikakor pa ne morem biti »zaprisežen« sociopat, niti »zaprisežen« psihopat, lahko pa bi bil recimo zaprisežen vegetarijanec ali zaprisežen liberalec ali zaprisežen agnostik. Psihopatija in sociopatija predstavljati obliko značajske, osebnostne neuravnoteženosti. Gre torej za neko duševno motnjo in ne za nekaj, za kar se odločiš in izbereš zavestno. Psihopat torej kvečjemu si, in se za to ne odločaš, še manj pa, da bi to potrjeval z zaprisego. (Običajno se psihopati svoje psihopatije niti ne zavedajo, če pa jo že omenjajo, z njo označujejo druge.) Iz istega razloga tudi ne moreš biti zaprisežen idiot, bebec, mongoloid, nekrofil, onanist, homoseksualec, belec, črnec, moški, ženska.
Sedaj pa še definicija sociopatije (povzeta po hrvaškem wikiju): sociopat je oseba, ki boleha zaradi asocialne osebnostne motnje. Takšne osebe niso niti psihično, niti fizično boln, imajo pa izkrivljena moralna in druga prepričanja. Ne poznajo občutkov krivde, sočutja, kesanja itd. Če se motnjo prepozna dovolj zgodaj, se jo lahko odpravi. Simptomi so krutost do živali, piromanija in mokrenje v posteljo dlje kot je to običajno. Opis psihopata ali sociopata: Napadalnost in arogantnost do žrtev, do drugih prijaznost in ljubeznivost; hladnost in preračunljivost; dobro igrajo, zanje ne veljajo moralne norme; pogosto se zatekajo v kriminalne dejavnosti; tisti, ki jih odkrijejo, postanejo njihove žrtve in krivci, za njihove zločine; Ne poznajo občutkov krivde, sočutja, kesanja. Med bolj znanimi psihopati izstopata nacista Rudolf Hess in Josef Mengele, cvetober slovenskih psihopatov predstavljata Silvo Plut in Metod Trobec.
Seveda niso vsi sociopati in psihopati kriminalci. Tisti z močno razvito socialno kognitivno sposobnostjo so včasih zmožni preusmeriti svoje asocialne potrebe in jih zadovoljiti na drugačen, nekriminalen način. Glede na dejstvo, da vendarle nimam kriminalne kartoteke, nekako domnevam, da si me, Hierhod, uvrstil med slednje. Pri tem se ti je v definicijo sociopata prikradla lepotna napaka, ko si zapisal, da je to človek, ki ve, kaj je slabo in kaj je dobro, pa vendarle raje dela hudo. Psihopati in sociopati praviloma ne vedo oziroma ne razločujejo med tem, kaj je dobro in slabo. Razen če nemara ne misliš, da sem jaz prav posebna oblika psihopata oziroma sociopata, ki je še posebej zlovešč, saj se popolnoma zaveda svojih zločinskih dejanj in se jim namenoma prepušča. Glede na to, da nisem krut do živali, nisem piroman, ne močim v posteljo, nisem nasilen, nisem bil mladostni delikvent, nikogar ne ogrožam niti sedaj - me zanima, kaj je tisto »hudo« ali "zlo", zaradi česar si me že dvakrat označil za sociopata. Res bi bilo zanimivo slišati seznam mojih zločinov. In ne naštevaj mi prosim mojih verbalnih deliktov na tem forumu, dokler ne prešteješ vseh svojih. Predvsem tistih »ad hominem«, ki pri tebi močno prevladujejo. Potrudi se skratka in odkrito povej, kje in kako si me videl, da delam »zlo«. Tudi zato, ker se že ves čas strahopetno skrivaš za svojim psevdonimom in nisi pripravljen izdati niti svojega človeškega imena. Besedičiš o tem, kako občuduješ svetnike, ki so se pripravljeni žrtvovati in celo umreti za vero, delaš se mučenca, a se bojiš povedati svoje ime. Zame, Hierhod, si vsaj zaenkrat povsem virtualna oseba, lahko bil bi kdorkoli. Če je potem to tisto pomanjkanje empatije, do katerega prihaja, ker odtujeno komuniciramo preko tehnološkega medija, ki nam je kastriral večino čutov, potem smo neke vrste sociopati vsi. In tako kot papir, tudi internet prenese vse. Medij, ki naj bi nas povezal, nas v resnici povezuje samo virtualno.
Si že kdaj srečal Dunjo v živo? Si se kdaj pogovarjal z njo v živo? Ali jo nemara samo vizualiziraš v svojih mokrih sanjah? Kdo je Dunja? Je to tista lepa Marija na svetinjici ali je to ženska iz mesa iz krvi? Platonična »ljubav«? Punco, ki ti je všeč, seveda če imaš jajca, prej ali slej povabiš na zmenek, kjer ji stisneš v roke, jo pogledaš v oči in se predstaviš s svojim pravim imenom. To je potem konkreten in pristen prispevek k socializaciji. Si upaš? Morda pa Dunja čaka na tvoj korak.
>> Dobro si odpočij do naslednje bitke!
Uf, te že vidim v akciji:
http://www.youtube.com/watch?v=Wh-JGjIZYpI
Sociopatija za bedake (, ki niso nujno sociopati) 2
Prispeval/a: hierhod dne sreda, 13. januar 2010 @ 19:22 CET
En vzrok za mojo trditev o tem, da delaš zlo je zelo očiten v zaključnem delu tvojega komentarja. Ta del pričuje, da si maščevalen, da ne znaš odpuščati, da hočeš človeka prizadeti in da ti sploh niso pomembna sredstva. Ker veš, da mene ne moreš direktno prizadeti, si zato uporabil Dunjo za talca. Vse skupaj se res morda odvija v virtualnem okolju. Ampak, skoraj vsako dejanje ima začetek v glavi. Iz malega raste veliko. Imam občutek, da si v komentarju bil pripravljen žrtvovati tudi svojo teorijo o Matrici.
Vsekakor te Dunja dovolj dobro pozna, da mi ne bo zamerila, ker se je znašla v tvojem komentarju zaradi moje zavzetosti za resnico.
Zaradi takih stvari ti vsaj jaz ne morem zaupati. Človek se ne more zanesti na tebe. Oziroma, nihče v končni fazi ne more računati na tebe.
Drug vzrok za mojo trditev, da si zaprisežen sociopat (da delaš zlo) je pa ves ostali komentar, kjer imaš psihopate in sociopate skoraj za eno in isto. Na koncu koncev bralec sploh ne ve, kaj je to psihopat in kaj je to sociopat.
Če bi raje videl, da te označim za psihopata, samo reci, ne pa potem tukajle zavajati ljudi, ker pač nočeš biti sociopat.
Je pa olajševalna okoliščina v tem, da na internetu včasih ali pa velikokrat krožijo nepopolne informacije. Zato pa sem raje malo "staromoden" in vzamem v roke tudi kakšno knjigo.
Vsekakor, velikokrat si že pokazal, da znaš potvarjati podatke in da misliš ali upaš, da ti ljudje verjamejo na besedo ali da se jim pač ne bo ljubilo preverjati resničnost informacije.
Če vse skupaj ostane samo v virtualnem svetu in nima kakih posebnih vplivov na realnost, potem je vse skupaj nedolžno.
Lahko pa se kdaj zgodi, da bo nekdo žrtev lažne informacije. Takrat bi se pa lahko reklo, da si objektivno naredil zlo, čeprav si subjektivno bil samo nemogoč otrok, ki hoče po vsej sili imeti prav.
Lepo se imej. Me prav zanima, katero osebo si boš vzel kot naslednjo za talko, da mi boš spet lahko zadal bolečino.
hierhod