Daleč naokoli slovi Maribor po svojih ekoloških tržnicah, torej smo trendovski tudi v tej smeri: po vsem svetu počasi spoznavajo, da se brez doma pridelane hrane bolj slabo živi in da je najprimernejša tista, pridelana na okolju prijazen način.

Seveda pa mi, visoko povzpeti meščani, v času EPK (Maribor bo leta 2012 evropska prestolnica kulture s še petimi drugimi slovenskimi mesti), »ne moremo z roko v roki s kmetavzarji, ki na sicer lično urejenih stojnicah prodajajo lepo, zdravo, domačo hrano...«

Zato namerava v tem času novi upravitelj Mariborske tržnice, g. Hajnšek (Snaga-Maribor), ob soglašanju peščice birokratov Mestne občine Maribor, samovoljno, z velikim nasprotovanjem vseh meščanov, izdati ukaz za zaprtje ekoloških tržnic na različnih lokacijah v mestu, saj “jabolka in hruške” ne sodijo v dogajanja ob EPK (!). Naše mariborsko kulturno plemstvo, v paničnem strahu pred vtisom provincialnosti, umika iz mesta vse, kar bi utegnilo spominjati na zemljo.

Edina hrana, ki sodi k visoki kulturi, so prekrasni pogrinjki ob raznih sprejemih v foajejih gledališč, eminentnih hotelov, dvoran, kjer se po pravilih bontona kulturno bašejo kulturniki, ki kot termiti v hipu izpraznijo vse dekorativno obložene bleščeče pladnje. Od kod ta hrana izvira, na tako nizko stopnjo se vendar ne morejo spuščati v svojih visoko kulturnih razmišljanjih.

Moto: »Maribor, mesto zame«, je tudi ena izmed vizij EPK, ki med drugim promovira oživitev starega mestnega jedra, sodobno opazovanje okolja, ohranjanje naravne dediščine, urbano vrtnarstvo, festival ulične prehrane, semensko knjižnico, organizacijo skupnostnih urbanih vrtov, pospeševanje proizvodnje, ki ne temelji na kapitalistični logiki, s ciljem vzpostaviti temelje za samooskrbo mesta v vseh štirih letnih časih.

Ker je kultura sestavni del vseh človekovih pozitivnih aktivnosti, jo omenjena namera izrinja s področja zdrave prehrane. Mnogim skupinam meščanov je namreč osrednja tržnica, zaradi svoje odročne in težko dostopne lege, težko dosegljiva. Da bi to občutil na lastni koži, naj se g. Hajnšek, skupaj z nekaj birokrati, s kolesom ali peš, tako kot številni Mariborčani, poda do tržnice in se nato, otovorjen z žlahtnimi plodovi narave, ki nam jih z delom pridnih rok prinesejo v mesto kmetovalci, zopet peš ali s kolesom, vrne domov.

Morda se mu bo šele takrat posvetila vizija EPK »Maribor, mesto zame«! Razen, če ni zagrizen pristaš velikih nakupovalnih centrov, ki uničujejo slovenske pridelovalce zdrave, domače hrane s svojo ponudbo drugorazredne uvožene hrane, privlačne na pogled, a polne kemije in drugih škodljivih snovi.

Mariborčani, ne dajmo se!

Blanka Prezelj, Maribor