Zaradi zasebnih razlogov sva bila urednika odsotna štiri dni, zato tale članek objavljamo z zamudo. Je pa kljub zamudi njegova tematika aktualna.

Ali: Kako je mamicam in mamam ?

25 Marec. Materinski dan. Dan posvečen iz hvaležnosti vsem mamam. Našim in tudi tistim, tam daleč, na drugem koncu sveta.

In nanje mislim ta dan. Na tiste na daljnem Japonskem, pa ne glede na to, da je to v bistvu le naš, slovenski praznik, ker to pri tem sploh ni važno.
Mislim nanje z grenkobo v srcu. Na tiste mlade, ki so komajda zakorakale v življenje, veseleč se in v upanju na lepo, toplo družinsko življenje ob otroku, ki ga pričakujejo morda, tam nekje v četrtem, petem, ali X mesecu.. nosečnosti.

Pa se je zgodilo. Tisto strašno. Potres. Cunamiji in strašen šok, ko se niso zbale le zase, za svoje življenje, ampak še bolj za malo bitjece, ki ga nosijo pod srcem, če so imele to vprašljivo srečo, da so sploh preživele.

Da, vprašljivo. Kajti, če jim je uspelo uiti tej strašni ujmi in preživeti in se sedaj v mrazu, stiskajo v premrzlih šotorih, je nad njimi še drugi strah. Nič manjši od prvega, ko jim srce hromi strah ob dejstvu, da jim strup iz jedrskih elektrarn, lahko zastrupi ne le hrano in vodo in vse živo, ampak jim lahko za vedno iznakazi plod. Nerojeno dete. Kakšno bo? Bo zdravo? Ali pa mu bo mankalo to ali ono, ali pa bo iznakažen tako ali drugače, invalid za vse življenje ?...

In skrbi. Kakšno bo mleko iz njhovih prsi? Najslajša pijača za malega dojenčka, ali pa stup poln radioaktivnih snovi?
Kaj se dogaja, ljudje, kaj se dogaja ?!!
Strahote, neopisljive strahote. Spominjam se stavka, prebranega nekje med tistimi prerokbami kataklizem, kjer je bilo zapisano: Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh, pa nisem verjela. Danes to postaja resnica.

Pa ne le za noseče in doječe, ampak enako bridka in grozna tudi za tiste mame z že rojenimi manjšimi ali večjimi otroci, ki svojim otrokom ne morejo ponuditi nobene hrane, še vode ne, ne da ne bi ob tem trpetale in se bale, ali je to hrano, do katere jim je morda uspelo priti sploh varno uživati....
Nesrečniki. Ubogi, ubogi ljudje. Zdaj tu, zdaj tam. Kako varen je še sploh naš svet?
Vem, da je tudi pri nas v naši državi, mnogim mamam dandanes težko preživeti otroke, če ostanejo brez službe in sredstev za preživljanje iz takšnih, ali drugačnih razlogov.
Vse to vem in, da zato za mnoge izmed njih današnji dan ni praznik veselja, prej skrbi in bojazni za jutrišnji dan. In, da tudi nje, bolj kot zase skrbi za otroke, ki jim ne morejo nuditi niti osnovnega, kar bi potrebovali danes, jutri, pojutrišnjem...
Da, tako je to, žal kruta resničnost.
Sonce, ljubo, toplo prvo pomladno sončece pa sije tako prijazno, da se zdi kot, da je že samo zaradi tega svet bolj prijazen in lep.
O, ko bi bil le za vse res prijazen in lep!
Želja, velika želja, za vse mame tega sveta !!!