Situacija v Srbiji je strašna in alarmantna

Čeprav je v Srbiji od 1. 1. 2006. v veljavi kazenski zakonik, ki v 269. členu izrecno pravi:

Kdor v nasprotju s predpisi muči ali ubije žival, bo kaznovan z do 6 mesecev trajajočo zaporno kaznijo ali z denarno kaznijo.
Kdor v nasprotju s predpisi muči ali ubije več živali ali žival, ki je posebej zavarovana, bo kaznovan z do 3 leta trajajočo zaporno kaznijo ali z denarno kaznijo, se ni nič spremenilo, saj tožilstva, pri katerih sta [nevladni organizaciji] Društvo prijateljev živali «Prijatelj» iz Subotice in Društvo za varstvo in dobrobit živali «Arka» iz Novega Sada vložila vrsto prijav z dokazi o ubijanju velikega števila psov i mačk, in to v nasprotju s predpisi, ne odzivajo.

Tako kot doslej, fizični delavci javnih komunalnih podjetij in veterinarji, ki so pogosto samo «kulisa» za rablje – nemalokrat pa so rablji tudi sami – divjaško pobijajo pse in mačke, bodisi takoj, na mestnih deponijah, ali pa po 72 urah, ki jih živali preživijo v majhnih kletkah, brez vode in hrane, vse to pa z blagoslovom in finančno podporo župana in vodij komunalnih služb (omenjene službe dobijo iz občinskega proračuna po 2000-3000 dinarjev za vsakega ubitega psa ali mačka), pa tudi veterinarske uprave ministrstva za kmetijstvo Republike Srbije.


Omenjeni nevladni organizaciji sta po vsej Srbiji vložili vrsto kazenskih prijav v skladu z veljavnim 269. členom kazenskega zakonika Republike Srbije, s čimer pa sta samo izzvali gnev politikov in veterinarske uprave ter različne oblika pritiska: denimo to, da od Društva prijateljev živali «Prijatelj» zahtevajo za lesene pasje hišice v zavetišču za pse v Subotici gradbeno in lokacijsko dovoljenje, če ne, bodo denarno kaznovani. Prav tako vztrajajo, da je treba 400 psov v omenjenem zavetišču društva «Prijatelj» cepiti proti steklini za ceno 530 dinarjev + 50 dinarjev mestne takse, čeprav Zakon o veterini predpisuje, da se cepljenje proti steklini financira iz proračuna Republike Srbije (ta zadeva je že devet mesecev na ustavnem sodišču, ki naj bi presodilo o zakonitosti podzakonskega akta – ukaza ministra za veterino, s katerim je minister v nasprotju z zakonom zapovedal, da naj lastniki in varuhi psov in mačk plačajo cepljenje proti steklini iz lastnega žepa) in čeprav je OIPA (Organizzazione Internazionale Protezione Animali, Italija) darovala azilu «Prijatelj» 400 odmerkov cepiva Nobivac Rabies – cepivo je po 3,5 mesecih še vedno na letališču Surčin, nedostopno zavetišču za pse, ki mu je namenjeno, hkrati pa društvu «Prijatelj» grozijo z ovadbo, češ da ne izvaja cepljenja proti steklini, s čimer izsiljujejo to nevladno in neprofitno organizacijo, da bi plačala 2670 evrov za cepljenje, ki jo ima pravico opraviti samo Javna veterinarska postaja Subotica, potem ko za to prejme plačilo.

Namen teh pritiskov je diskvalificirati te nevladne organizacije, ki so kot edine v Srbiji vložile kazensko prijavo proti:

- ministru za veterino, gospodu Dejanu Krnjaiću, zaradi izdajanja ponarejenih potrdil o izpolnjevanju veterinarsko-sanitarnih pogojev za objekte, ki so najpogosteje na mestnih deponijah - v Novem Sadu in drugod – ali na naseljenem kraju, kot je Javna veterinarska postaja Beograd v Ovči;

- proti načelnici veterinarske inšpekcije Uprav za veterino, Sanji Čelebićanin, ker se kljub vsem prijavam o protizakonitem delovanju ni odzvala in ni ukrepala v skladu s svojo uradno dolžnostjo;

- proti vrsti županov, načelnikov javnih komunalnih služb pri lokalnih upravah, direktorjev javnih komunalnih podjetij in vrste javnih in zasebnih veterinarskih postaj zaradi ubijanja številnih psov in mačk v Srbiji, ki jih omenjene službe polovijo brez nadzora na ulici. Pri tem pa v Srbiji psi in mački niso označeni, popisani in registrirani, torej je neodgovorno lastništvo nemogoče kaznovati. Te javne službe izvajajo genocid nad psi in mački. Pogosto jih surovo pobijajo s strupoma Nuvan in Kreozan, medtem ko v svojih omaricah hranijo in v poročilih pišejo, da uporabljajo T-61.

Javna tožilstva – občinska, okrožna in republiško – so slepa za kršenje zakonov in ne ukrepajo proti takšnim postopkom, čeprav smo vsakega posebej natančno dokumentirali; kvečjemu se odzovejo z nasprotnimi obtožbami, tako gospod Biro Čaba, občinski javni tožilec v Subotici. Postopek lokalnih uprav v Srbiji je naslednji: občinska uprava razglasi problem psov in mačk za komunalni problem, hkrati pa naloži javnemu komunalnemu podjetju za pobiranje smeti, naj polovi in uniči pse in mačke, ki jih zalotijo brez nadzora na cesti. Ta javna komunalna podjetja si priskrbijo vozilo, vgradijo (ali pa tudi ne) vanj kletke, zaposlijo dva ročna delavca, da lovita in ubijata pse. Pri tem veterinarji ubijajo ali pa se samo podpišejo in pritisnejo žig na poročilo o «evtanaziji», z diagnozo «garje» ali «agresiven». Ubijejo jih takoj, ko jih ulovijo, ali najpozneje v 72 urah; z omenjenim vozilom se pogosto odpeljejo v manjša mesta, kjer pse in mačke polovijo in pobijejo ali pa jih odpeljejo v kak svoj objekt, kjer jih ubijejo - sumimo pa, da jih tudi odrejo in kože prodajo usnjarski industriji (v Srbiji namreč še vedno obstaja pravilnik, ki to dovoljuje in še ni bil razveljavljen). Drugega razloga za takšen transport namreč ne vidimo, saj je v vsakem primeru njihov cilj te živali pobiti. Tako ravnajo JKP «Higijena» Pančevo in JKP «Medijana» Niš, Javna veterinarska postaja Kikinda, Javno podjetje «Ekosan» iz Beograda – polovljene pse in mačke odpeljejo v svoje objekte in jih tam ubijejo.
Tožilstvom po vsej Srbiji smo dokazovali, da javna komunalna podjetja in javne veterinarske postaje po vsej Srbiji, ki se ukvarjajo z lovljenjem in uničevanjem potepuških psov in mačk, nimajo objektov za nastanitev ulovljenih živali, ne kupujejo hrane in zdravil, ne kupujejo dovolj T-61 glede na število pobitih živali (kar potrjuje pričevanja, da dejansko uporabljajo Nuvan ali Kreozan - da torej protizakonito zlorabljajo in pobijajo zdrave mladi živali), da nimajo potrdil o izpolnjevanju veterinarsko-sanitarnih pogojev za objekte, v katere spravijo potepuške pse in mačke - ali pa imajo ponarejena potrdila -, da nimajo gradbenih in lokacijskih dovoljenj za objekte, ki jih uporabljajo za protipraven dobiček. Kljub vsemu pa še naprej surovo pobijajo pse in mačke, pri čemer kršijo vse veljavne predpise, in to iz našega denarja, iz denarja davkoplačevalcev. Zlasti kadar razglasijo nevarnost stekline, divjaško pobijajo vse, kar jim pride na pot, in za to dobivajo denar iz iz občinskih proračunov.

Normalen človek, ki živi v normalnem okolju, vso to grozo težko dojame. Srbijo bi morali imenovati «območje somraka» - kajti to tudi je, za vse živali in ljudi, ki morajo to grozo nemočno opazovati. To je genocid nad živalmi in mentalna agresija nad ljudmi, ki si ne želijo nasilja in ubijanja.

Vsak dan se na nas obračajo ljudje iz raznih krajev Srbije, ogorčeni nad nesmiselnim, pogosto brutalnim ali perfidnim pobijanjem – ko pa vse to dokažemo in prijavimo tožilstvom, se zadeva konča, ker pristojni ničesar ne ukrenejo, čeprav so dolžni ukrepati.

V tej zvezi smo se obrnili na Vlado Republike Srbije, imeli smo sestanek z gospodom Jožefom Kasom, ko je bil podpredsednik vlade, večkrat smo se obrnili za pomoč na predsednika Borisa Tadića – ki se je ob podpisu deklaracije proti ubijanju živali slikal za TV B92, kar pa je bila samo kozmetična gesta, za lepši videz, dejansko brez učinka.
Ujeti smo v svojevrsten začarani krog bolečine in trpljenja, skupaj z živalmi, ki jih prosimo za odpuščanje, ker jim nismo zmožni učinkoviteje pomagati. Groza je tem večja, ker v Srbiji obstajajo društva – kot so ORKA, ANĐEO ['Angel'] itd. – ki so si vzdela naziv društev za zaščito in spoštovanje živali ali kako drugo lepo zveneče ime, v resnici pa tesno sodelujejo s konjederskimi službami, nudijo jim logistiko in alibi, v zameno pa dobijo nekaj denarja in medijsko navzočnost, tako da je vse videti lepo in prav – v resnici pa je pošastno. Celo švicarski veleposlanik je bil navzoč pri slovesnem odprtju konjedernice na deponiji mestnega odpada v Zrenjaninu – najbrž misleč, da gre za pravo zavetišče, ker je predsednica Društva za zaščito živali Đurđevo, ki je financiralo izgradnjo te konjedernice, Švicarka, gospa Monika Bruckner. Ob odprtju so priredili pravo veselico – naslednjega dne pa so pobili vse pse, ki so bili na dan veselice v zavetišču, in sicer z diagnozo «garje» ali «agresiven». Tam pobijejo pse po 72 urah ali takoj, ko jih ulovijo, z diagnozo «agresiven», in sicer tako, da jih držijo v naročju in jih ljubkujejo (kako, če pa so agresivni?), obenem pa ji vbrizgajo T-61. To konjedernico, to morišče psov in mačk so poimenovali «zavetišče».


Društvo prijatelja životinja «Prijatelj»
Subotica, Matka Vukovića 9
Tel/fax 024 559904
www.epar.org.yu
Predsednica:
Slavica Mazak Bešlić,
prim. mr. sci. dr. med.