Piše: Miha Jensterle

Mesta so nastala v poljedelskih kulturah, kajti ko poljedelec poseje, mora počakati da seme dozori in, ker obilo pridelka ne more odnesti seboj, in ker čaka na žetev, si je bil postavil hišo s kaščo. 'Dom'. Pognal je bil korenine 'v zemljo' in se 'prizemljil'. Postal je 'lastnik zemlje' in postavil mejo.
Rodila se je 'vas' in iz nje 'mesto'. Center poljedelskega, uporabnega znanja.

Iščoč plen lovec zvito sledi le plenu in živinorejec sledi pašniknikom, zato je njun 'dom' premakljivi šotor in njuno lovišče in pasišče celotna 'brezmejna' pokrajina. Lovec si lasti le plen in živinorejčeva 'posest' je le čreda, toda posedovanje zemlje jima je tuje in meje so zanju 'herezija'.

Posledično živinorejci, sploh pa lovci, nikoli niso bili 'razumeli' mesta in meja.

Vsa 'razbojniška' plemena lovcev s severa in živinorejcev s step v zgodovi Evrope, pa tudi preostalega sveta so, kot Atila in Turki in Vikingi, 'sesuvala' cvetoča mesta in ropala in/ali podjarmljala poljedelce, ter poljedelsko logiko 'zatirala v podzavest' in v 'pravljice' Sprejeli so lovci in živinorejci, ki so vladali poljedelcem Evrope, krščanstvo le iz koristi, zaradi dobrega nadzora nad rajo, saj so bili vsi poljedelci že živeli logiko setve in žetve, živeli že tako in tako kot 'dobri kristjani', saj poljedelcu strah pred slabo ževijo 'ne pusti' saditi slabih semen in zato ne upa ubijati, krasti, varati narave... kajti vsako 'slabo seme', vsako nepozornost in napako in prevaro mati narava kaznuje z 'lakoto in sušo'. Saj 'bog vse vidi in vse ve'.

Poljedelčevo spoznanje: 'Kar seješ, to boš žel! Če boš izkoriščal, boš ubit. Še boš ubijal, boš trpel.' je spoznanje 'naravne logike', ki v 'svetu' dejansko deluje in 'živi' v vsakem človeku. In čeprav običajno zastrta nekje spodaj 'v podzavesti', logika 'smrtnega greha' trka na možgane in srce tudi lovcu, pastirju, trgovcu in vojaku; in jih svari pred 'slabimi semeni' in 'mori' skozi 'slabo vest' in 'nočne more'....

Zato bolj ko roparji naravo ponižujejo, ubijajo, bolj ko jo živinorejci 'molzejo', bolj jih je strah 'sebe in zase', smrti, 'poslednje sodbe' in 'nagrade' za svoje uničevanje življenja planeta. In bolj ko so kruti, bolj jih je strah 'zunanjega', strah občutiti in sočutiti in se soočiti z bolečino žrtev. Muči jih 'slaba vest' in zato preklinjajo naravo (žensko, pozornost, občutljivost, sočutje) in se je bojijo, saj jim šepeta: »Kar seješ, to boš žel v obilju!«

O poljedelčevi logiki 'vzroka in posledic' kot o 'božji logiki', navišji logiki, so sanjali vsi največji tirani (faraoni, Aleksander, Hitler), ko so jih tlačile nočne more. O njej sanjajo od bega iz duhovne in fizične tiranije farona naprej tudi pobegli 'sužnji' iz Egipta, Mojzesovi židje. A na poti v 'obljubljeno deželo' niso imeli nikoli časa posaditi in počakati na žetev. Neprestano na poti s svojo čredo so postali 'živinorejci' po izobrazbi in poljedelsko logiko postavili v 'posmrtno' življenje, ter si izmislili 'pravično-krutega boga'. Čakajoč na dobrohotnost 'pravičnega boga v nebesih' medtem na, po njihovem, 'od boga preklet' obdajajoči svet gledajo kot 'pastirji', zato se ne morejo znebiti 'striženja ovc', ne morejo prenehati izkoriščati slabotnih. Sanjajo o svoji 'izbrani prvorojenosti in pravovernosti' - ekskluzivnosti. Vse preostale narode in religije gledajo 'navzdol' in častijo še vedno le 'zlato tele' in saditi znajo le zlatnike. In žeti obresti. Razmišljajo živinorejsko, po logiki pogojne ljubezni: »ti dam, če daš!«, izkoriščajo krize ljudi v stiski in (iz)molzejo vse, katerim 'pomagajo', z 'židovskimi' obrestmi. In se sami sebi zdijo 'dobri'. A brezpogojne ljubezni ne poznajo. Jezus, ker jim je bil rušil 'ekskluzivnost', za njih ne obstaja. Obsodili so ga 'terorizma'.

Logika 'semena' je logika vzroka in posledice, katere nihče, ki zna logično razmišljati, ne more 'spregledati' in zanikati. Iz nje izhaja 'zaporedje' - logičnost' nasploh. Učenje skozi spoznavanje 'napak' in iskanje 'dobrega/zla'. In zato lovcu, ki okolje ubija, in živinorejcu, ki ujame, izkoristi in ubije in 'kosti vrže varnostnikom – psom', prav gotovo 'poljedelec' in njegova logika ni 'po srcu', saj jima, čeprav zatrta v 'podzavest', logika setve in žetve vzbuja slabo vest, strah pred lastnimi dejanji, čutenje 'greha'...

Si lahko zamisliš, kakšno 'slabo vest', kako velik greh nosi veliki 'mačo', živinorejec in priložnostni lovec na humaniste, ameriški predsednik Bush, ki je bil pozabil na 'logiko vzroka in posledic' in z 'logiko učinka' povzroča neprecenljivo 'kolateralno škodo' in nepredstavljivo bolečino celemu planetu?

In vsa ta bolečina pljuska in spodjeda njegovo 'samozavest gospodarja in krutost lovca'. Da ga razje 'od znotraj'.

Kot ograja loči vojašnico od humanizma, tako živo obzidje čuva Busha pred 'okoljem' – pred 'slabo vestjo'. Na desettisoče telesnih stražarjev ga čuva pred bolečino, ki po njegovi zaslugi obliva planet in ljudi in živali in rastline na njem. Čuvajo ga pred poljedelsko logiko, ki mu govori: »Če posiljuješ okolje, te čaka...večna bolečina? Ali pa postaneš posiljevana sužnja?«

Mogoče pa vse skupaj res ni le pravljica za otroke?

Odnos lovca, živinorejca, poljedelca do ženske

Lovec, mačo, ropar (jang) doživlja tako celotno (mati) naravo (jin) kot nasprotnico in/ali kot plen. Tudi ženska mu predstavlja le plen, ki ga ujameš, izkoristiš in zavržeš. Njegovo 'življenje' je pot od plena do plena, sledenje plena, opazovanje navad plena, pletenje 'pasti' in fešta po moritvi.. Zvito 'premaguje' naravno logiko plena in plenu nenehno premeteno nastavlja past.

Živinorejec, danes 'priraščen', torej nič več nomad, si domišlja, da je narava 'molzna krava', ustvarjena le zanj. Njegova svojina. In prav tako doživlja tudi žensko. Kot svojo 'desno roko', lastnino, del njegovega 'posestva', kot 'stvar oziroma 'delavni stroj' in, da ne pozabimo, kot 'dežurnega krivca' za njegovo nesrečo (ali ni živinorejska pamet 'iznašla' biblijsko mitološko zgodbo o 'nedolžnem' Adamu in 'krivi' Evi, ki mora posledično biti pokorna Adamu?)

Močni lovec si sicer predstavlja, da je 'neodojliv', a najlepše, kar vidi na ženski, je on sam. V 'prihodnost' zroči gospodar živinorejske pameti si žensko in njeno 'energijo' prisvaja, in jo vidi kot 'svoj stroj' za grajenje 'svoje sreče'. Le pozoren poljedelec je med 'tremi brati' edini, ki ženski del narave upošteva in žensko dojema sicer 'kot vreme spremenljivo', a kot lepo, nežno in včasih modro sopotnico, upoštevanja vredno in zaželjeno princeso....
...zato tudi vsi poljedelski 'kulti rodovitnosti' zgodovine in dandanašnji častijo kačo, žensko, pozornost, naravo. In v poljedelskih pravljicah se 'lepe princeske možijo s 'pametnimi' kmečkimi fanti?)

Odnos moškega do ženske torej kaže na 'cehovski' odnos do okoljne narave.

Harmonija je, ko je jin v jangu in jang v jinu

Psihoanalitikom družbe se jasno kaže, da večina ljudi, kot Rugel, govori o 'supermoškem' kot 'idealu družbe' in o dominaciji 'janga' nad 'jinom', moškim nad žensko, človeka nad naravo, kot edinem 'pravem odnosu'. Še vedno, kot Frojd, zagovarjajo avtoriteto in dominanco moškega in 'nedoraslost' ženske in otroka. Še vedno stojijo na stališču zahodne religije (izrael, krščanstvo, islam, darvinistično kartezijanstvo) in 'moške' zablode, ki si je 'čisti razum' postavila za boga. Jin podredila jangu in jin obtožila za vse grehe in bolečine sveta. Za 'trpljenje moškega'.

Toda je 'jin' – ženska res 'prekletstvo' in sovražnik življenja?

Jang –kot pa ga propagira tako darvinizem, kot judaizem kot krščanstvo kot islam, simbolizira 'čisti logos', Razumarja brez srca. Mačota brez sočutja. Plenilca zemlje, žena in otrok. Današnjega 'jappy'. Lovca na izplen.

In kdor ni 'mačo', je, za 'moderno' predatorsko družbo, 'peder'?

Po mojem videnju je harmonija možna le, ko sta jin in jang v ravnotežju in v soglasju. A to so vedeli očitno že 'izumitelji' simbola jin-jang, saj je v znaku tudi sredi moškega črnega janga belo 'srce'. In v ženskem nedolžnem srcu kanček razuma.

Sam zase vem, kdo nisem in kdo nočem biti. Nisem in nočem biti 'peder' in 'jebati druge'. Nisem darvinistični lovec na moč in sužne, niti živinorejec, da bi potreboval ovce za striženje in ženo za strežbo.

Kot poljedelcu mi je dovolj polje in nežna ženska, ki jo imam rad, in prijatelji. In med prijatelji ni avtoritete in arogance in dominance. Zato avtoriteto, dominanco in supermoškega in pedre prepuščam mačotom. In feministkam.

Nočem 'podrejati' nikogar in plezati po drugih glavah, nisem agresiven grebator, kot bi po darvinistično, očitno moral biti. Prišel sem pač do preprostega spoznanja, da nadvlada avtoritete, dominanca nikoli ne more biti harmonija. Zato sam v življenju 'težim' k harmoniji, ne v dominanco. Zato nočem biti 'mačo'. In nikomur ne lezem v rit in ne nastavljam riti, saj ne potrebujem ugajati avtoritetam 'nad sabo' in nikogar na vidim 'pod sabo'.

Sem pač 'vrtnar', demokrat in humanist in ekolog. In sem vesel, da je v meni prisoten tudi 'jin' - 'ženska občutljivost', 'srce', ki me dela pozornega in sočutnega in humanega in neagresivnega. Miroljubnega. Kar pa s 'pederstvom' seveda nima nobene veze. Saj imam moško telo, a sem 'popolna lezbijka'. Saj tako naravo kot tudi žensko, vidim kot lepoto s katero se združujem v harmonijo. Ne doživljam je kot nasprotnico, sovražnico, plen ali lastnino, kot jo doživlja patriarhalni svet.

Vprašanje se postavlja, koga bi si izbrale punce?

Prenapetega Mačota, ki vse, kar 'ljubi', brezčutno posiljuje?
Razumniškega Gospodarja, ki te priveže na povodec?
Občutljivega in pozornega in neagresivnega moškega (katerega vse 'avtoritete', celo feministke, vidijo kot 'geja'?

Ali ni tako da:
- samozavestne feministke, darvinistke, polne 'sebe', iščejo mačota za 'pretep' ali/in 'copato' za 'praznenje' baterij... in ko mačota spremenijo v copato, ga zavržejo in pohodijo...
- prestrašene in nesamostojne 'klasične ženske' iščejo 'občutek varnosti' in 'močnega' gospodarja, In četudi jih 'dec' pretepa, zvesto nastavljajo 'spodnje lice'...
- in nežne, občutljive ženske, bežeč od 'posestnikov' in 'mačotov', si najdejo 'prave moške' – neagresivna, humna bitja; ali drugo nežno punco...

Ali ni tako, da le obzirni, človečni, 'pravi fantje' znajo odpreti 'svoj prostor' in (od)peljejo 'prave' - ženstvene in dobrosrčne punce, in da agresivnim lovcem in posestnikom ostajajo le agresivne feministke in prestrašene, kupljive 'barbike-blondinke'? In da zato 'dedci' sovražijo vse nenasilne moške – 'mevže' - 'geje'? Tako tiste 'prave' geje kot 'prave' moške' - vse humaniste'?