V mnogih slovenskih vaseh je navada, da lokalni duhovniki v prvih dneh januarja obiščejo vaščane in jim voščijo vse dobro v novem letu. Takšno gesto lahko vsekakor pozdravimo, vendar imajo obiski duhovnikov »lepotno napako«. Pogosto duhovniki poleg voščila vaščanom poklonijo tudi različno cerkveno literaturo in molilne obrazce.

S tem ni nič narobe, če ne bi izročali te literature tudi vaščanom, ki niso katoliške veroizpovedi. Takšno potezo si lahko marsikdo od njih razlaga kot vsiljevanje vere. Če obrnemo situacijo: bržkone mnogim katoliškim vaščanom ne bi bilo prijetno, če bi jih ob novem letu obiskal predstavnik kakšne druge verske skupnosti, npr. muslimanske, Jehovovih prič, Hare Krišna…, in jim poleg voščila izročil še njihovo duhovno literaturo.

Katoliški duhovniki so po katoliškem nauku dolžni braniti in širiti katoliški nauk ob vsakem času in vsepovsod. Očitno to velja tudi ob novem letu, ko voščijo krajanom. Vsiljevanje katoliške vere se začne že pri krstu dojenčkov, ki tako prisilno postanejo člani cerkve. Vlado Began je v svoji knjigi Resnica in cerkev se izključujeta! o tem zapisal, citiram: »Po nauku cerkve morajo starši v prvih tednih po rojstvu otroka le tega krstiti. (…)

Po tem nauku pride otrok v pekel, če umre kot nekrščen. Katoliška cerkev vrši neke vrste psihični pritisk nad starši, ko jim sugerira, da se otrok znajde v peklu, če umre nekrščen. (…) Katoliška cerkev očitno deluje v direktnem nasprotju z Jezusovim naukom, saj je ta rekel, da je potrebno prvo učiti in šele nato krstiti. Katoliška cerkev tako pri krstih dojenčkov oziroma otrok ne krši samo slovenske ustave, temveč celo lasten nauk oziroma nauk, ki ga je posredoval njen ustanovitelj, tako ta cerkev namreč trdi, Jezus Kristus.

Ali ni cerkev zelo neverodostojna, če krši celo lasten nauk? (…) Krst dojenčka je velika zloraba otroka, saj gre za zlorabo nemočnega bitja. Krščeni otroci so po nauku katoliške cerkve njena last, vsaj v duhovnem smislu, in so dolžni poslušati in ubogati katoliške klerike ter jih upoštevati s spoštovanjem in ljubeznijo. Pred ljudmi so dolžni izpovedovati svojo vero in se udeleževati apostolske in misijonske dejavnosti cerkve. Vse te dolžnosti otroci niso prevzeli svobodno, temveč so jim bile vsiljene.

Če se otrok želi rešiti cerkvenega obroča, mu to, po nauku cerkve, sploh ne more uspeti, saj ga krst večno veže na cerkev. (…) Sto tisočem otrok v Sloveniji in stotinam milijonov po vsem svetu je katoliška cerkev, ob molku države, ob grožnjah z večnim peklom in ob mnogih zavedenih starših, vsilila svojo vero in jim kršila osnovno pravico, ki izhaja iz njihovega dostojanstva, to je pravico do svobode vesti in veroizpovedi ter Boga po lastni izbiri. (…) Sploh niso imeli možnosti, da bi se izrekli, ali želijo vstopiti v cerkev ali ne.

Ni jim bila dana možnost, da bi preverili, v kakšno organizacijo bodo prišli. Ni jim bila dana možnost, da bi preverili, ali v resnici drži ugotovitev znanega zgodovinarja Karlheinza Deschnerja, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev.««

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi