Kako se globalni podnebni dogovor pretoči v nacionalne in lokalne politike - politično in zakonodajno ozadje zaustavitve nevarnih podnebnih sprememb

Sprejetje Pariškega podnebnega sporazuma decembra 2015 je bila pomembna zmaga mednarodne diplomacije. Za dosego njegovega cilja - zadržati dvig globalne temperature občutno pod 2 °C in po možnosti pod 1,5 °C glede na predindustrijsko obdobje - pa je potrebna še veliko večja politična volja in vzpostavitev učinkovitih spodbud vsem družbenim deležnikom za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov.

Umanotera je v okviru projekta Slovenija znižuje CO2: dobre prakse, ki se je v preteklih letih osredotočal na predstavitve dobrih praks, pripravila opis političnega in zakonodajnega ozadja preprečevanja podnebnih sprememb.

Naraščajoče zavedanje nevarnosti od človeka povzročenih podnebnih sprememb in njihovih globalnih razsežnosti je že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sprožilo proces mednarodnega sodelovanja na znanstvenem in političnem področju. V treh desetletjih se je izboljšalo poznavanje vzrokov in posledic podnebnih sprememb, prav tako pa tudi potrebnih ukrepov za njihovo pravočasno preprečitev.

Na spletni strani Slovenija znižuje CO2 so predstavljene najpomembnejše institucije in politike na področju podnebnih sprememb. Predstavljeno je, kako se civilizacijski cilj - preprečiti nevarne podnebne spremembe – preliva v mednarodne politične dogovore, iz njih pa v regionalno in nacionalno zakonodajo in ukrepe. Opisane so obveznosti, ki jih ima Slovenija do mednarodne skupnosti glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in ukrepi za njihovo izpolnjevanje.

Kako kaže z doseganjem cilja Pariškega sporazuma?
Še preden se bo Pariški sporazum leta 2020 začel izvajati, bo Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) objavil posebno poročilo o globalnem segrevanju za 1,5 stopinje. To bo v naslednjih letih poglavitni znanstveni vodnik za boj proti podnebnim spremembam. Osnutek poročila je pred kratkim še pred uradno objavo pricurljal v javnost in z njim svarilo, da so za zaustavitev naraščanja temperature na 1,5 °C  potrebni hitri in obsežni ukrepi ter da je razlika med posledicami segretja za 1,5 in 2 stopinji velika.

V za 1,5 °C toplejšem svetu, na primer, bi bil dvig morske gladine za 10 cm manjši kot ob segretju za 2 stopinji. To pomeni okrog 10 milijonov manj podnebnih beguncev iz obalnih področij, kjer bodo preživetje ogrožale poplave, močna neurja in nezmožnost pridelave hrane. Dve stopinji višja temperatura pomeni uničenje tropskih koralnih grebenov, medtem ko imajo ti pri 1,5 stopinjah majhno do zmerno možnost preživetja. Potrebni ukrepi vključujejo prehod na oskrbo z obnovljivo energijo, razogljičenje prometnega sektorja, izboljšanje kmetijskih praks in zaustavitev krčenja gozdov. 

Iz poročila je razvidno tudi, da obstoječe zaveze vlad za zmanjšanje izpustov ne zadostujejo za zaustavitev segrevanja na 1,5 stopinje. Vse od 4. poročila IPCC (2007) je namreč čedalje bolje dokazano, da bo globalno segrevanje možno omejiti na manj kot 2 stopinji le v primeru, če se bodo izpusti toplogrednih plinov do sredine 21. stoletja zmanjšali na skoraj nič, v drugi polovici stoletja pa bodo dosežene negativne emisije. Če bi se nadaljeval sedanji trend izpustov, bo od človeka povzročeno globalno segrevanje preseglo 1,5 °C že okrog leta 2040 in ne bo ga mogoče omejiti niti na 3 stopinje. 

Podnebna politika Slovenije je del skupnega prizadevanja EU
Čeprav je EU glede podnebnega ukrepanja med naprednejšimi regijami sveta, je že zdaj jasno, da njen Podnebno-energetski okvir, ki do leta 2030 postavlja cilj zmanjšanje emisij za vsaj 40 % glede na leto 1990, ne predstavlja zadostnega prispevka regije za doseganje cilja Pariškega sporazuma. V začetku letošnjega poletja je zato skupina držav članic, ki se zavzemajo za zeleno rast in bolj ambiciozno podnebno politiko (Green Growth Group), s skupno izjavo podprla pobudo za pripravo dolgoročne podnebne strategije Unije, ki bo skladna s Pariškim sporazumom in bo upoštevala najnovejša znanstvena dognanja na področju podnebnih sprememb.

Izjavo je podpisala tudi slovenska ministrica za okolje in prostor. Takšna strategija je pomembna predvsem zaradi predvidljivosti za lokalne skupnosti, podjetja, gospodinjstva, finančne institucije itd. Slednji bodo zaradi jasne usmeritve evropskega podnebnega ukrepanja z večjim zaupanjem usmerjali finančne in druge vire v nizkoogljično in podnebno odporno gospodarstvo. Tako je Evropska komisija v predlogu proračuna EU za obdobje 2021 – 2027 predvidela namenitev 25 % vseh sredstev za podnebne ukrepe.

Prav tako bo dolgoročna podnebna strategija predstavljala signal za raziskave in spodbujanje inovacij za prehod v nizkoogljično družbo. Nenazadnje je izpričanje pripravljenosti EU za pravično prispevanje k doseganju ciljev Pariškega sporazuma prepotrebno tudi za ustvarjanje pozitivnega zagona med pogodbenicami tega globalnega dogovora. 

​Projekt »Slovenija znižuje CO2: dobre prakse«, ki ga izvaja Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, financira Ministrstvo za okolje in prostor.