MOČ VOLJE
» Kjer je Volja, tam je Pot » pravi ljudski pregovor. » Le hoteti moraš«. » Vse je vprašanje tvoje Volje.« Iz teh pregovorov lahko vidimo, da je volja v našem življenju odločilna sila. Vendar pa, če bi pod svojim življenjem potegnili črto ali če bi natančneje pogledali, kaj vse se dogaja o svetu, bi morda raje rekli » tega nisem hotel« ali » to se gotovo ni zgodilo po Božji volji«.

Končno se le pokaže, da se stvari kljub naši najboljši volji, na neki točki začno odvijati v nasprotni smeri. Zakaj je temu tako? Zakaj pridemo z našo dobro , mišljeno voljo le določene meje? Je vzrok morda v tem, da naša volja za osnovo nima prave ideje? Da se našo voljo tako dolgo korigira, dokler ne razume prave Ideje in se šele takrat z njo napoti k svojemu cilju?

V povesti o Železnem Hansu dobimo ključ za skrivnostno silo volje. Hoteti je zakon v Vesolju. Brez Volje se čista ustvarjalna Ideja Univerzalnega Duha ne more uresničiti. Zato je Univerzalni Duh svoji duhovni duši podaril svobodno voljo, da bi prostovoljno izoblikovala čisto ustvarjalno Idejo in da bi kot popolni sinovi poveličevali Očeta v stvarstvu.

Dokler so božji sinovi svojo voljo usmerjali na čisto ustvarjalno Idejo Očeta in so ji prostovoljno služili, je bilo tudi njihovo stvarstvo v skladju z Univerzalnim Duhom. To pomeni, da sta bila njihov mali svet in veliki svet, mikrokozmos in makrokozmos v harmoniji. Sin tako lahko reče:« Oče in jaz sva ENO«.

Če pa sin po svoji volji zapusti Pra . Idejo Očeta, če se od nje loči v svojevoljnosti, potem s tem povzroči v svojem stvarstvu veliko disonanco, neubranost v kozmičnem orkestru. Zaradi svoje ločitve od Božjega načrta izgubi pečat popolnosti. Njegovo stvarstvo se oblikuje v popačenju Pra- ideje. Zato se napolni z vsemi posledicami ločitve: z grehom, strahom,, trpljenjem in propadom. Med Pra-Idejo Očeta in svojevoljnim stvarstvom sina zija prepad. Sin mora tako reči:« Oče in jaz sva NE – ENO. Sva razdvojena«.

Če opazujemo naš vidni svet v njegovi protislovnosti in razpadu, moramo priti do logičnega zaključka, da naše stvarstvo ne more izvirati iz Božji prve roke. Če bi izhajalo iz ustvarjalnega impulza, ki bi v skladu z popolno ustvarjalno idejo in Univerzalno Voljo, potem v tem stvarstvu ne bi bilo strahu, nasilja, trpljenja in propada. Potem ne bi bilo tega, da je treba nekoga požreti in da si sam od nekoga požet.

Pokaže se, da je človek, ki bi moral iti skozi to življenjsko področje, kot skozi šolo, v kateri bi se moral naučiti lekcije odgovornosti za vse, kar je živega odpovedal. Zaradi svoje svojevoljnosti in nepoznavanja ustvarjalnega načrta je postal stvor, ki se giblje na robu samouničenja. Pri vsem tem se vsiljuje sum, da naše stvarstvo v vesolju predstavlja svojevoljno stvarstvo, ki izhaja iz ustvarjalnega impulza odpadlih božjih sinov, ki so svojo svobodno voljo zlorabili proti prvotni ustvarjalni ideji Univerzalnega Duha za razvijanje ,oči in slave.

Legenda o luciferskih angelih , ki so ustvarili svet, ki je nasproten svetu Univerzalnega Duha, dokazuje njihov tragično resničnost v našem človeškem življenjskem področju. Kamorkoli pogledamo, sta človek in narava postala očividni žrtvi protibožje samovolje, katere ozadja moči človek v svetu čutil skorajda ne more spregledati.

Da bi to tragično dogajanje kozmičnih razsežnosti lahko popravili in ga spravili na pravi tir, prihajajo iz Univerzalnega Duha k človeku božji sinovi z odrešujočim naznanilom. Človeštvu prinašajo opis poti , kako lahko zapustijo svojo minljivost in ločenost od Boga in se spet vrnejo s pomočjo svobodne volje v Božje Univerzalno stvarstvo

Pra – Ideja Univerzalnega Duha bi se spet lahko razodela v obliki popolnega stvarstva, če bi človek s svojimi dejanji sledil opisu poti, ki ga prinašajo Božji sinovi. Mar nas ne žene globoko hrepenenje , mar nam ne govori notranji glas:« Postanite popolni, tako kot je popoln vaš Oče v nebesih!« Vendar mi napačno razumemo ta klic. Svojevoljno in trmasto si prizadevamo , da bi na vseh življenjskih področjih dosegli zunanjo popolnost. Neprestano gradimo zunanji svet, ne da bi poznali načrt Stvarnika v notranjem svetu. Zato se vse naše zgradbe in kulture spet zrušijo.

Nar nam niso veliki po duhu govorili, da božansko pra – idejo nosimo v srcu kot zrno semena? Božje kraljestvo je v nas.
Tudi v povesti » Železni Hans« odzvanja opis poti, ki so jo opisovali Božji sinovi. Ko svojo voljo osvobodimo iz suženjskega jarma in jo z zavestno dušo usmerimo na notranje kraljestvo, lahko premagamo kozmični prepad, ki nas ločuje od Univerzalnega Duha. Pot v prvotno popolnost nam je odprta.

ŽELEZNI HANS
Kralj je imel velik gozd, v katerem je bilo veliko divjačine. Vendar pa se lovci vsakokrat, ko jih je kralj poslal v gozd na lov, od tam niso več vrnili. Tako se kmalu nihče ni več upal v gozd. Gozd je dolga leta sameval, dokler se ni nekoč ponudil neustrašni lovec, da gre vanj lovit. Ko je šel s svojim psom po sledeh divjadi, je prišel do globoke mlake in videl, kako se je iz nje stegnila gola roka in s seboj potegnila psa. Tako so morali priti trije možje, ki so mlako do dna izpraznili. V njej s našli divjega moža, ki je bil rjav kot rjasto železo, z razmršeni lasmi, ki mu segali vse do kolen. Zvezali so ga z vrvmi in ga odpeljali v grad, kjer ga je kralj dal zapreti v železno kletko. S smrtjo je zagrozil vsakemu, ki bi kletko odprl.

RJASTORJAVI DIVJI MOŽ

Naši človeški naravi sta lastna dva elementa volje. Naša podzavest je kot gozd, v katerem je veliko divjačine. Divje, nepoznane sile prebivajo v njej, ne da višji zavesti ( pameti) – kraljevim lovcem – uspelo, da bi jih obvladala.

O kar se dogaja med eone trajajočim razvojem človeštva na področju hotenja, se odraža tudi v različnih fazah življenja človeka – posameznika. Predvsem v tisti fazi življenja, ko se človeku prebudijo želje. Tedaj kri lahko primerjamo z mlako, v kateri razsaja sila nebrzdanega hotenja. Celo impulzi našega razuma – lovci – lahko postanejo žrtve te sile. Tako si to silo lahko predstavljamo kot » Rjastorjevega divjega moža«, ki ždi v človekovi krvi kot nespametna, primitivna in od želja gnana sila volje.

Rja označuje železo v fazi razpadanja. Tudi v krvi nosimo s seboj element volje – v rdečih krvnih telescih , ki vsebujejo železo. Železo je polarizirano z Marsom in Mars vsebuje ves spekter ustvarjalnih sil, ki nas silijo naprej in silo volje. V njihovem razpadajočem pogledu predstavljajo rastorjevega divjega moža, katerega nosimo s seboj v krvi.

Veliko časa lahko preteče, preden človeštvo ali človek » izprazni mlakužo« in se človeška kri pod vplivom novega impulza - zavesti – spet v podobi » novega lovca« - očisti in skultivira. Tako bo človek s pomočjo svojega razuma lahko razumel svoje razuzdano hotenje. Rjastorjevega moža bo končno » lovec« zvezal z vrvmi in ga odpeljal pred »kralja« , ki ga ukaže zapreti v železno kletko. Nižje hotenje človeka bo tako individualno in kolektivno omejeno s strogimi pravili višjega reda.

ŽELEZNA KLETKA
Zdaj začne v človeku delovati drugi element volje. Da bi človek lahko obvladal nižjo voljo v sebi, prejme napisana pravila. Njegova volja » Rastorjavi divji mož« je ujeta v » železno kletko« zakonov. Človek se mora naučiti tega, da svojo voljo podredi danemu zakonu desetih zapovedi in tako uravna svoje želje. S pomočjo morale, religioznih dogem in zakonskih predpisov naj bi se človek učil znosnega življenja s svojimi soljudmi.

Svojo voljo vadi v poslušnosti do veljavnega reda. Z več – tisočletno kultivacijo volje v » železni kletki« zakona, se človeku iz nižje volje končno razvije višja volja. Vendar je to volja, ki za rešetkami norm in odredb neprestano kroži v krogu ponavljajočih se izkušenj, brez razpoznavnega cilja. Ali - drugače povedano, človek zdaj s svojo višjo voljo spada pod red, ki vlado v svetu in mu ne more nudita izpolnitve življenja; kajti smrtna kazen grozi vsakomur, ki bi hotel odpreti vrata kletke.

Kako dolgo bo sedel s svojo kultivacijo volje v železni kletki zakonov in ostal zvezan, preden bo spregledal vladajoči svetovni red? Človek bo ostal zvezan tako dolgo, dokler ne bo uvidel, da obstaja neskončno višji red, ki ga iz notranjosti kliče z duhovnimi zakoni k božanski svobodi in popolni izpolnitvi življenja.

Kralj je imel osem let starega sina, ki se je igral na dvorišču. Med igro mu je njegova zlata žoga padla v kletko.

» Vrni mi mojo žogo!« je zaklical deček.
» Ne , dokler mi ne odpreš vrat kletke in me izpustiš na svobodo!« je odgovoril mož v kletki
» ne , kralj je to prepovedal.« Tako je bilo naslednjega dne. Tretji dan, ko je kralj odjahal iz gradu, je dejal deček možu v kletki:« Tudi če bi ti hotel odpreti, ti ne bi mogel, ker nimam ključa.« Tedaj je dejal mož:« Ključ leži pod blazino tvoje matere. Pojdi ga iskat.« Deček, ki je na vsak način hotel spet priti do svoje zlate žoge, je tako prinesel ključ in odklenil kletko. Pri tem si je priščipnil prst. Žlezni Hans je prišel ven in ker je deček iz strahu pred kaznijo začel jokati, si ga je dvignil na ramena in odhitel proč.

Ko se je kralj vrnil domov in videl, da je deček odšel z možem iz železne kletke je postal neutolažljivo žalosten.

ZLATA ŽOGA
Ta beseda ima sedem pomenov. V njej je skritih sedem različnih možnosti za razumevanje. Svete spise, mite in pravljice lahko razumemo na sedem načinov. Dovolj nam je, da se spomnimo tega, da slikovita pripoved v pravljici opisuje notranjo pot, usodo, bolj ali manj zavestnega človeštva in vsakega posameznika. Zrel človek, ki zavestno doživlja vse stopnje osvobajanja svoje duše in lahko v pravljici najde odsev tega.

Zlata žoga je od nekdaj simbol popolnosti. S svojo enostavno podobo in z zlatom predstavlja duhovno sonce, božanski makro in mikrokozmos. Simbolizira praprincip, ki izhaja iz popolnega reda Univerzalnega Duha in prebiva v vseh popolnih duhovnih bitjih.

V našem svetu se je zlata žoga spremenila v oznako moči kot jabolko državnosti, s katerim so kralji hoteli pokazati svojo popolnost. Človek kot nekdanji Božji sin je v pradavnini nosil duhovno bitje popolnosti v sebi in okrog sebe kot zlato kroglo. Bil je resnični » kraljev sin« in ENO s svojim Očetom. Vendar pa je tedaj prišlo do kozmičnega dogodka, ki ga imenujemo izvirni greh. Božji sin je zaradi napačne uporabe svoje volje popolnoma izgubil svoje popolno duhovno bitje. Pri igri je kraljevemu sinu padla » zlata žoga« v železno kletko.

Star je bil ravno osem let. Kozmično gledano je moralo priti do izvirnega greha odpadniškega božjega sina v svetovnem veku Saturna, kajti osem je število Saturna, Saturn ni le planet, ampak uteleša tudi kozmični princip sile razdvajanja in uničevanja. Saturn hoče s številom 8 spomniti na padec iz duhovnega sveta v zunanji , materialni pojavni svet.

Zlata žoga kraljevega sina, princip popolnosti, je torej človeka pred mnogo, mnogo časa padla v železno kletko zakonov. Lahko bi rekli: V bistvu našega bitja nosimo » zlato žogo«, duhovni princip popolnosti. Vendar leži zaprt v » Železni kletki« našega srca, tam kjer naša volja v neskončnem kroženju izkustev razvija iz nižjega hotenja višjo aktivno voljo.

Brez dvoma tega miselnega toka ni lahko razumeti.
Kajti, ah, v naših prsih prebivata dve duši!
Naša človeška vrsta ima za osnovo dva stvariteljska impulza.

Živimo in umiramo iz minljivih sil in se razmnožujemo v skladu z voljo teh sil. Po drugi strani smo padli božji sinovi in po svojem najbolj notranjem bistvu tudi skriti božji sinovi, ki so iz duhovnega reda padli v materialni red dvojnosti.

Ko smo torej padli » kraljevi sin« z dvema dušama v prsih, vedno hrepenimo po visokih idealih popolnosti, čeprav jih v materiji ne moremo realizirati. V bipolarni materiji popolnost, ki pomeni tudi nesmrtnost in absolutno svobodo, ne mote biti nikdar uresničena. Za dosego popolnosti nam manjka tretji element: izvorna ustvarjalna Ideja, živi Duh.

Zdaj pa se lahko zgodi, da je človek s svojo voljo dovolj dolgo » vrtel« svoje raziskovalne kroge v kletki Stare zaveze in se je do krvi obdrgnil na mejah tega, kar je sploh mogoče doseči.

Tedaj se v njegovem srcu prebudi neustavljivo hrepenenje, ki ne najde več zadovoljstva v racionalnih, emocionalnih in praktičnih možnosti našega materialnega sveta. Celo skrivnostna doživetja v svetu umrlih ga ne zanimajo več. To hrepenenje si želi le » zlate žoge« , resnične popolnosti. Zato si želi naša duša, ko jo izpolni to hrepenenje , končno osvoboditi zlato žogo iz »železne kletke« starega svetovnega reda. Ampak, kako naj to stori? Sprva misli duša, da bo stara volja – » mož v kletki« - » zlato žogo« dala ven. Toda, kako naj volja, ki je vezana na Staro zavezo izpusti » zlato kroglo« , bitje božanske popolnosti?

KLJUČ
Volja, ki ni svobodna, pa naj bo še tako visoko kultivirana, ne more osvoboditi » popolnega« » Popolno » je svoboda. Le svobodna volja lahko osvobodi » popolno«
» Odpri mi kletko«, se zato glasi odgovor ujete volje na prošnjo duše.
» Kralj je to prepovedal in zagrozil s smrtno kaznijo«, odvrne obotavljajoča se duša, ki hoče prekršiti zapovedi veljavnega reda.
» Pod blazino tvoje matere je skrit ključ. Odkleni z njim!« pritiska na kultivirano voljo v človeku višji impulz volje, ki hrepeni po svobodi.

In tako v človeku pride do intenzivnega boja med voljo in razumom. Končno se zedinita. Deček gre po » ključ« in odpre » železno kletko«. Res, da pri tem priščipne prst, a » Železni Hans« pride ven. Storjen je bil odločilen korak na poti duše. Volja se osvobodi starih zakonov, ki vladajo svetu. V človeku se prebudi svobodna volja.
Kaj pa je ta skrivnostni » ključ«, ki odklene stari svetovni red?

To je ključno sporočilo iz najvišjega reda Univerzalnega Duha, živa Beseda , ki je bila človeštvi darovana v evangeliju. Ta » ključ« je moč najti le tam, kjer spi mati kraljevega sina, to je modrost duše. Le s tem » ključem duha« se lahko premaga zemeljski jarem Stare zaveze. Jaz sem ta, ki odpira in zapira vsa vrata, pravi Duh Resnice.

Človek, ki s tem » ključem« odpre kletko Stare zaveze osvobodi svojo voljo vsega tlačanstva. Sedaj človek razume: Nižje hotenje mora pod jarmom zakonov najprej postati višja volja, preden je lahko osvobojena s ključem duha. Tako se spremeni v voljo, ki služi Bogu – v » Železnega Hansa«. To je čudovita sprememba , do katere prihaja v ljudeh.

Povejmo to še enkrat z drugimi besedami: Če hoče naša duša spet doseči stanje popolnega bitja, mora s ključem notranjega Kristusa – z modrostjo vere – najprej osvoboditi podjarmljeno voljo. Le resnično svobodna volja se lahko spet usmeri na prvobitno Idejo stvarstva Vesoljnega Duha. To je predpogoj za pot ponovne združitve z Večnim, za pot resnične religije.

Človek, ki svojo voljo osvobodi za Boga, bo sam sebi iz svoje notranjosti predstavljal najvišji zakon. Seveda izpolnjuje tudi zapoved in daje cesarju, kar je cesarjevega . Vendar pa se istočastno osvobodi trodimenzionalnih vezi, ker je v svoji notranjosti izbral za svoj cilj najvišjo dimenzijo, božansko popolnost. Zavestno iz vsega srca in prostovoljno se usmeri na prvobitni plan stvarstva.

Pomen tega , da si deček pri odpiranju kletke priščipne prst je, da je duša, ki hoče osvoboditi tisto, kar je zaprto v svetu zakonov, vedno tudi sama prizadeta. Zaradi tega se človek na začetku nagiba k temu, da s » ključem« evangelija ravna še vse preveč osebno, » jazovsko«, tako da si pri tem poškoduje roko.

Zdaj, ko se je volja spremenila v svobodno voljo, ki služi Bogu, dvigne polna usmiljenja našo dušo na svoje rame in jo odnese s seboj na pot osvoboditve, preizkušnjam in lekcijam naproti, tako kot Železni Hans dečka.

Zavest duše in svobodna volja odslej v človeku delujeta tesno skupaj, tako se spet izpolnjujejo prvobitni plan stvarstva. Potujeta popolna kot zlata krogla.

Šele sedaj, ko je volja osvobojena od jarma, se v povesti pojavi ime » Železni Hans«. To nam da vedeti, da so marsovske sile v človeku, ki polarizirajo železo, zdaj spet povrnejo v takšno stanje, da služijo Univerzalnemu stvarstvu. Svobodna volja postane služabnik, sila Janeza Krstnika , ki se popolnoma podredi najvišjim duhovnim zakonom. Človek z » Železnim Hansom« zapusti stari svetovni red. Tako mu odvzame moč in s tem se svetovni red le težko sprijazni.

Železni Hans je odnesel dečka v gozd k studencu in mu dejal:« Ti si me osvobodil. Smiliš se mi. Če boš storil vse tako, kot ti bom rekel, bo vse dobro. Dragocenosti in zlata imava dovolj. Glej, ta zlati studenec je bleščeč in čist kot kristal. Sedi ob njem in pazi, da ne bo vanj kaj padlo. Vsak večer bom prišel pogledat, če si izpolnil, kar sem ti naročil.« In deček je sedel poleg potoka in pazil, dane bi vanj kaj padlo. Vendar ga je prst tako skelel, da ga je vtaknil v vodo in ko ga je spet potegnil iz nje, je bil pozlačen. Vse brisanje ni nič pomagalo, pa tudi to ne, da ga je skril za hrbet. Železni Hans je to takoj opazil in potok en sam las in ko ga je izvlekel iz vode, je bil pozlačen. Železni Hans je že vedel, kaj se je zgodilo in jen dejal:« Še enkrat ti bom pogledal skozi prste, če pa se bo še tretjič ponovilo, bo potok onečaščen in tedaj ne boš več mogel ostati pri meni.

Ko je zdaj tretjega dne deček v potoku opazoval svoj obraz in se pri tem vedno bolj nagibal , so mu preko ramen padli v vodo njegovi dolgi lasje. In ko jih je ves prestrašen potegnil iz vode, so bili pozlačeni in so se svetil kot sonce. Tako je vzel svoj robec in si ga zavezal preko glave, da Železni Hans ne bi bič opazil. Ta pa je že vse vedel in je dejal:« Odveži si robec. Preizkušnje nisi prestal, zato ne moreš več ostati pri meni. Pojdi v svet in okusi revščino. Ker pa nisi hudobnega srca, ti dovolim, da me pokličeš vedno, kadar boš v stiski. Tedaj bom prišel in ti bom pomagal. Moja moč je večja, kot si ti misliš. Zlata in srebra imam na pretek.

ZLATI POTOK
Volja, ki služi Bogu, vodi dušo k » Zlatemu potoku«. Ker jo je duša osvobodila, občuti sočutje do nje. Sočutje, ki ni po merilih našega kultiviranega mišljenja, temveč je rojeno iz vseobsegajoče ljubezni duha. Prepoznati se da ta kot sila, ki poseduje mnogo zakladov. Duši se bo dobro godilo, če bo storila to, kar ji svetuje svobodna volja, ki služi Bogu. V trojni preizkušnji mora dokazati, da razume bistvo zlatega potoka, da se mu lahko posveti in izpolni njeno zahtevo.
Kaj je bistvo potoka?
To skrivnost lahko označimo kot univerzalno božansko Svetovno Dušo, ki vsebuje duhovno zlato, kristalno čisto vodo življenja.

Če smo v zlati krogli videli simbol za univerzalno sonce Ustvarjalnega Duha, večni očetovski princip, tako lahko v zlatem studencu prepoznamo univerzalni simbol meseca, sprejemajoče svetovne duše, princip Večne Matere, ki nosi v svojem naročju zlato duha, vodo življenja..

Živa voda v zlatem studencu je sila milosti, ki se človeštvu daruje skozi samožrtvovanje Kristusovih sinov. Ta sila milosti lahko osvobodi vsakega človeka, če se ji le odpre s pravim razumevanjem. Praizvorno ustvarjalno Idejo, ki se je iz človeške zavesti izgubila zaradi padca, lahko človek spet ozavesti, če ji brezpogojno zaupa.

Ta Ideja lahko v človeku najde svojo popolno podobo, če bo človek zaradi svojega požrtvovalnega življenja podoben Kristusovim sinovom.
Toda, kdo je vreden zlatega potoka – Grala?.
Sedemplastna je beseda osvoboditve. Sedemplastna je reakcija človeštva na kozmičnega Kristusa. Duhovno sporočilo človeštvo, razume predvsem materialno.

Tudi človek, ki stopi na pot osvoboditve duše, sprva ni kos nalogi čistega izvira življenja. Nagiba k temu, da hoče silo milosti uporabljati za zemeljske namene in cilje, za minljive ideale. Namesto da bi potrpežljivo prenašal poškodbo duše, jo hoče na hitro pozdraviti z milostno silo Žive Besede. Boleči prst takoj vtakne v zlati studenec in pozlati minljivo , ne da bi razumel, da gre prazaprav za milost večnega ozdravljenja duše.

Človek hoče s svojim omejenim razumom zdravilno moč pridobiti zase in jo uporabljati po lastni presoji. Hoče jo analizirati, se nanjo opirati, dokazovati in si jo dogmatično podrediti, da bi jo lahko uporabljal proti soljudem kot sredstvo moči oziroma kot orožje. Blagoslov duha hoče intelektualno uporabljati zase in biti tako v premoči. Človekov razum je kot en sam las, ki pade v zlati studenec in ga onečasti.

Človeka ne zanima brezmejna globina božjega bogastva, ki hoče v življenje prebuditi le tisto, kar je v človeku večnega. Raje si pozlati edini las svojega razuma. In ko mu to še vedno ni dovolj, človek končno opazuje v milostnem sporočilu svojo jaz – osebnost kot v ogledalu. Zdaj goji svoj JAZ za velike napore , da sebi ugaja v ogledalu. Vadi skrivne tehnike in trenira svoj JAZ za velike napore, da bi lahko postal popoln. Tako človeku vse » jazovstvo« v podobi las pade v zlati studenec. S pozlačenimi lasmi si je tako človek drznil pridobiti milost, ki človeškemu jazu nikdar ne pripada. Le čista duša si jo lahko pridobi. To je tako, kot če bi v ovčji hlev prišli skozi streho in ne skozi vrata. Tako kot je omenjeno v svetih spisih , je to greh proti božjemu Duhu.

Če človek v razumevajoči slutnji pred misterij in se s svojim jazom umaknil v ozadje ter ne bi ničesar več želel zase in bi le dopustil, da zdravilna sila iz zlatega studenca deluje na njegovo dušo, bi preizkušnjo prestal
Vendar pa zavest človeštva in vsakega posameznika še ni dorasla tej težki nalogi.
» Zakaj me imenuješ za dobrega?« pravi Jezus. » Nihče ni dober. Mi vsi smo skrenili s poti.«

Deček s svojim jazom trikrat onečasti zlati potok. Človek, ki gre po poti osvoboditve duše, se tega trojnega greha boleče zaveda. Zato tudi hoče po krivem pridobljene » zlate lase« , svojo zlorabo milosti, greh proti duhu, pred Železnim Hansom skriti pod »robec« slabe vesti. Vendar pa Železni Hans, ki je postal podaljšana roka Univerzalne Volje že vnaprej ve, kaj se bo zgodilo

Univerzalna Volja bo pošiljala človeka v kraljestvo izkušenj, dokler ne bo spoznal svoje duhovne revščine in duševne nagote. In to vse dotlej , dokler duša ne bo dovolj dozorela in bo večni izvir življenja obvarovala – minljivosti ter ga ohranila kot dragoceni Gral .Hkrati pa Univerzalna Volja pokaže svoje globoko sočutje z dušo, kajti ve, da na dnu srca nosi čisto dobroto. Zato ji ustreže s tem, da lahko Železnega Hansa pokliče vedno , kadar bo zašla v stisko. On ji bo prišel na pomoč. Kajti njegovi zakladi v srebru in zlatu, duhovno in duševno premoženje volje, ki služi Bogu, presega vsako zemeljsko predstavo.

In kraljevi sin je odšel po shojenih in neshojenih poteh, dokler ni prišel do nekega mesta, v katerem je na kraljevem dvoru vprašal za delo. Kuhar ga je vzel službo, da mu je prinašal drva in vodo in da je odnašal pepel. In ko je nekoč izjemoma smel odnesti jedi na kraljevo mizo , je svoj klobuk kot navadno obdržal na glavi. Ko mu je kralj ukazal, naj klobuk sname, je dejal, da ima na glavi grdo krasto. Tako je kralj okaral kuharja. Ker pa je bilo temu dečku zelo žal, ga je zamenjal z vrtnarjevim vajencem.

DELO V KUHINJI NA KRALJEVEM DVORU
Zlati studenec se dotakne človeka s prvobitno idejo stvarstva v njenem tro – enem bitju Modrosti, Ljubezni in Življenju. Vendar pa človek s svojo reakcijo dokaže, da zlatega studenca še ne more razumeti, predelati in uresničiti v sebi.

Zloraba milosti pri zlatem studencu je dušo spet pahnila nazaj. Tako kot je moral Parsival spet zapustiti grad Grala, je moral tudi deček zapustiti zlati studenec. Človek mora spet v svet , da bi se prepričal o svoji nesposobnosti in nevrednosti. Z rastočo sposobnostjo razlikovanja hodi zdaj po shojenih in neshojenih poteh venomer menjajočih se nasprotnih sil v svetu. Izkusi brezupno izmenično igro dobrega in slabega, ki v svojem neskončnem ponavljanju le menjata svoje predznake. Vse je relativno , prehodno dviganje in padanje brez osvobajajočega cilja.

Ponovno trči na nespremenljive meje svojega jaza z vsem njegovim kulturnim premoženjem: od tod, pa nič dlje. Postane tujec na tem svetu in hrepeni po absolutnem , po resnični domovini duha. Kako minljiv je ves pojavni svet. Kako gluh in slep sem vendar! » Kako ubog je moj duh in kako ubožna je moja duša!« Nepotešljivo hrepenenje po duhu modrosti pripelje to človeško dušo končno na » kraljev dvor«. Kaj je v resnici » kraljev dvor«? To je polje delovanja, čisto polje moči, ki delujejo na dušo in duha. Na resničnem kraljevem dvoru se ljudje ukvarjajo s pripravo svojih src in glav za izvajanje krakjeve umetnosti.
Človek, ki je spoznal, da je duhovno reven in duševno nag, upa, da bo spoznan za vrednega, da lahko opravlja delo na svoji duši.

In »kuhar«vzame dušo v službo tako, da najprej » nosi drva in vodo ter odnaša pepel«. Ta, ki dela kot služabnik v duhovnem delovnem polju in se spozna na božansko alkimijo, je kot kuhar na kraljevem dvoru. Mlajšim »dušnim delavcem« daje prvi pouk o delu kot » kuharski pomočnik«.

Če » kuharski pomočnik na kraljevem dvoru prinaša drva« postane človek učenec » odprte glave« za univerzalno alkimijo; njegova zavest se vadi v razlikovanju zunanjih posvetnih in notranjih duševnih dogajanj. Svoje samospoznanje prakticira tako, da poizkuša pravilno delovati in v življenje presaja abstraktne miselne vzorce.

Če » kuharski vajenec na kraljevem dvoru nosi vodo«, je človek zaposlen s tem, da temeljito čisti svoje srce in glavo.

Če » kuharski vajenec na kraljem dvoru odnaša pepel«, to pomeni, da se človek osvobaja nekoristnih rezultatov svojevoljnosti , t.l. nesnage iz svoje preteklosti. Če se vajencu na kraljevem dvoru ponudi priložnost, da to, kar je izdelal – » jedi«- odnese na duhovno mizo, se bo spet zavedal svoje zlorabe milosti. Nepravilno pridobljene« zlate lase« , npr. svojo okultno znanje, skrije pod klobuk slabe vesti in prizna duhu greh kot » grdo krasto na glavi«.

Z delom kot kuharski vajenec – razlikovanje, čaščenje in prenašanje uvidov v prakso, pomeni za duševnega delavca osnovo za naslednjo stopnjo notranjega učenja. To je delo temeljite obnove. Tako bo kuharski vajenec prišel v roke kraljevemu vrtnarju – kot vrtnarski vajenec.

Kot vrtnarski vajenec je moral v vrtu saditi, zalivati, kopati in okopavati in mirno prenašati veter in slabo vreme. Nekoč , ko je bilo zelo vroča, si je vajenec snel klobuk. Njegovi lasje so se v soncu tako bleščali in svetili, da je njihov sij dosegel tudi spalnico kraljeve hčerke. Opazila je mladeniča in mu naročila, naj ji prinese šopek rož. On si je hitro nadel svoj klobuk in ji prinesel šopek divjega poljskega cvetja, ker to bolj diši in je kraljevi hčeri bolj všeč.

Kraljeva hči mi je ukazala, naj sname klobuk, vendar pa ga on zaradi svoje grde kraste ni hotel. Tako ga mu je ona potegnila z glave in njegovi zlati lasje so se mu čudovito razsuli po ramenih. In preden mu je uspelo pobegniti s svojim klobukom, mu je kraljeva hči dala polno pest zlatnikov. Ker pa se on ni menil za zlato, jih je dal vrtnarjevim otrokom, da so se z njimi igrali. Drugi dan se mu je zgodilo enako in tudi tretjega dne ni bilo nič drugače – ona mu ni mogla vzeti klobuka, on pa je razdal zlatnike.

DELO NA KRALJEVEM DVORU KOT VRTNARSKI VAJENEC
» Vrt na kraljevem dvoru« kaže tu na posebno notranje delovno polje, na katerem bo duševni delavec trdo delal v vseh vremenskih razmerah, torej tudi v neugodnih, izjemnih življenjskih okoliščinah. Srce in glava mu predstavljata njivo , ki jo mora s samospoznavanjem preorati in jo osvoboditi vsega plevela. Neplodne in škodljive misli, nagnjenja in emocije, ki se divje bohotijo, vse parazite, ki ne obrodijo sadu, bo s koreninami vred izpulil. Posejal bo seme Univerzalne Modrosti in njene poganjke bo negoval s potrpežljivo predanostjo. Tako se bodo v kraljevem vrtu počasi lahko razvile cvetlice duše.

Nekoč bo pri tem delu na obnavljanju duše padel odsev z zlatih las v » spalnico kraljeve hčere«. Duhovno – duševni, red ki deluje za tančico tega, kar mi lahko zaznavamo, ne ostane skrit. Popolnost prizna najmanjši blesk » zlatih las« človeka, ki se je zavedel svoje krivde in je začel s samo obnovo.
Zato je tudi rečeno:« Prinesi mi svoje cvetje!«

Bitje popolnosti spodbuja človeka, naj prinese na svetlo rezultate svojega dela pri duhovni obnovi in jih potrdi s praktičnimi dejanji v življenju. In človek, ki ta poziv razume, bo nanj tudi odgovoril z odgovarjajočim novim življenjskim stilom v vsakodnevnem življenju. Ne nabira še vrtnic in lilij. Svetlobi prinese le skromen šopek trpko dišečega poljskega cvetja. Duhovne sposobnosti so preproste, ampak krepke in dišeče.

Bitje popolnosti ceni to odkritosrčno delo in odgovori z naslednjo preizkušnjo. Si človek zaradi duhovnega napredka kaj umišlja? Ne. Svojega klobuka ne sname , za kaj takšnega se svoje krivde, dobro zaveda. Za nagrado prejme »pest zlatnikov«. To je plačilo duši, čista modrost. Vendar pa je ne obdrži zase, ampak jo takoj odda naprej » vrtnarjevim otrokom«, mlajšim dušam – v skladu z univerzalno zapovedjo Ljubezni; vse sprejeti, vse oddati in tako vse obnoviti. Trikrat mora tisti, ki dela s svojo dušo dokazati, da je razumel to visoko zapoved in da jo zna prenesti v življenje. Zdaj so izpoljneni vsi pogoji na naslednjo težko preizkušnjo.

Potem je v deželo izbruhnila vojna in kralj je proti sovražniku zbiral vojsko. Ko je tudi vrtnarski vajenec hotel stopiti v vojsko, so mu sme pripeljali hromega konja. Z njim je odjahal do gozda in trikrat zaklical: » Železni Hans!« In Železni Hans je prišel in vprašal:« Kaj želiš?« » Daj mi močnega konja!« » Dobil boš konja in opravo,« je dejal Železni Hans, » pa ne le tega, ampak tudi četo vojakov v železni bojni odpravi s sulicami, ki se blešče v soncu.« S to četo vojakov je mladenič odjahal. Kot vihar je napadel sovražnika in premagal vse , kar se mu je postavilo po robu.

Potem je Železnemu Hansu spet vse vrnil, vzel svojega tronogega konja in z njim odjahal domov. In ko je kraljeva hči hotela vedeti, kdo je bil tuji, pogumni jezdec, tega nihče ni znal povedati. Potem je vrtnarja povprašala po vajencu in ta je odgovoril:« Pravkar je na svojem hromem prijezdil domov.« In ko so mladeniča in njegovega konja zasmehovali, je dejal:« Storil sem le to, kar sem mogel. Brez mene bi se slabo končalo.« Potem so se mu še bolj posmehovali.

ŽELEZNI HANS, DAJ MI MOČNEGA KONJA!
Vsak človek bo na poti svoje duše enkrat moral jasno pokazati, kako si predstavlja boj med svetlobo in temo v lastnem bitju in v svetu. Boj med silami Resnice in prevare se odvija neprestano na vseh nivojih Kozmosa.

Gotovo pa ne izgleda tako, kot si mi to predstavljamo. Svetloba sije v temo, tema pa je ne mora zaznati. Ves naš Univerzum je neskončno obilje sevanja: sevanje svetlobe in sevanje teme. Sevanje Univerzalnega duha je večno prisotno, lahko zavzame podobo v spoznanju duše, v živi Besedi ( to je tudi moja izkušnja m. z.) . Sevanje duha nasprotij je pomanjkljive , nasprotujoče si vrste. Tudi to zavzame podobo v dušah in besedi.

Tako imamo v našem kozmosu opraviti z valovanjem različnih vrst sevanja, ki se s svojimi vplivi srečujejo, prodirajo, lomijo, križajo..., nenehno v skladu z vrsto duš, ki nanje reagirajo. To je boj med svetlobo in temo. Ta , ki dela na kraljevem dvoru duha, bo nekoč spoznal zvite napade duha nasprotnih sil, tako v lastnem bitju, kot v okolju. Nasprotne sile se za svojo eksistenco vse boj bojijo, ker se v človeku ozavešča božanska Resnica.

Samo po sebi se razume, da hoče ta, ki dela na svoji duši iz ljubezni do Resnice tega sovražnika v sebi in izven sebe premagati. Vendar pa ve, da se ne da z naravnim razumom proti nasprotni silam nič opraviti. Naš naravni razum je neuporaben kot »hromi konj«. Če bi se spustil v boj s starimi metodami narave, bi nas te iste metode prehitele in premagale. Zvijače in nasilje vzpodbudijo zvijače in nasilje. Hudiča ne moremo izgnati z Belcebubom.

Zato se duša v tej stiski spomni besed Železnega Hansa. Na pomoč pokliče Univerzalno Voljo:« Gospod, pridi na pomoč moji šibkosti! Oboroži me! Daj mi moč Tvoje svete Volje!« In človek, ki tako prosi , bo v skladu z resonanco resničnega stanja, v katerem se nahaja njegova duša, prejel iz kozmičnega sevanja točno tisto pomoč, ki jo potrebuje.
Močnega konja duhovne Volje.

Bleščečo bojno opremo iz vere, upanja in ljubezni. In bojno četo z bleščečimi se sulicami v obliki žarečih sil, ki ga bodo zaščitile in mu pomagale. Tako opremljen bo človek prav gotovo premagal nasprotnika v lastnem bitju in v svetu, Vendar pa je notranja, nevidna zmaga. V svetu bo veljala za neumnost, če se bo človek pustil speljati in bo o njej govoril.
Red Duha po tej zmagi duše meni, da je prišel čas za to, da se organizira » slavje«, na katerem bi » smeli jezdec » dobil priložnost, da se popolnoma razodene.

Kralj je s svojo hčerjo priredil veliko slavje. Trajalo naj bi tri dni in vsak dan naj bi kraljeva hči vrgla zlato jabolko, da bi neznani jezdec prišel in ga ujel. Mladenič je šel spet v gozd in poklical Železnega Hansa. » Kaj hočeš?« ga je ta vprašal. » Ujeti hočem zlato jabolko kraljeve hčere.« » Tako je, kot bi ga že imel.« je rekel Železni Hans. In dal mu je rdečo opremo in ponosnega rdeče – rjavega konja.

Ko je prišel prvi dan, je mladenič skočil v svojo redečo opravo, da bi ga ne prepoznali in ko je kraljeva hči vrgla jabolko, ga je ujel in nihče drug. Takoj ko ga je imel, je odhitel stran.

Naslednjega dne je Železni Hans mladeniču preskrbel belo opravo in belega konja. Spet je le on ujel zlato jabolko in z njim pobegnil. Kralj je ostrmel in ukazal, naj tretjega dne jezdeca za tem, ko bo ujel jabolko prestrežejo. Tretjega dne je od Železnega Hansa dobil črno opremo in črnega vranca in spet je ujel jabolko. Toda ko je hotel z njim pobegniti , so ga zasledovali kraljevi podaniki. Eden ga je s konico meča ranil v nogo, tako da se je konj povzpel na zadnji nogi. Pri tem je jezdecu z glave padel šlem in vsi so lahko videli, da ima zlate lase. Jezdec je pobegnil, služabniki pa so o vsem povedali kralju.

TRI OPRAVE - RDEČA, BELA IN ČRNA
Ob tridnevnem praznovanju, ki ga je priredil kralj, naj bi bilo delo dušnega človeka trikrat okronano. Trojna preizkušnja naj bi novega človeka predstavila Bogu in svetu.

» Zlato kroglo, simbol za popolnost, ki jo je človek izgubil, si lahko zdaj v obliki » treh zlatih jabolk« - po duhu, duši in telesu – spet pridobi. In duša spet pokliče Univerzalno Voljo: Če je to po Tvoji Volji Gospod, naj spet dosežem popolnost.

Mladenič trikrat dobi od Železnega Hansa opravo in konja v skrivnostnih barvah, ki se nanašajo na tri izvorne moči človeka; na duha, dušo in telo. V svoji celosti predstavljajo zlato popolnost. Kakšen je njihov natančnejši pomen?

Rdeča pomeni ogenj in kri. To sta ogenj in kri duhovnega sonca. Očetova najvišja ljubezen se je po svetu razlila skozi njegovega sina, da se bo s pomočjo te žrtve v vsakem človeškem srcu nekoč razvilo seme Univerzalne Ljubezni. Kdor doseže, da ta duhovna sila ljubezni začne v njem delovati in jo razdaja med ljudmi, ta prejme od Univerzalne Voje » rdečerjavega konja » in rdečo opravo. To pomeni pečat srca, ki se je vnelo v Božji Ljubezni. Tako opravljen, bo človek prejel prvo od treh zlatih jabolk kot Očetov dar.

Bela barva pomeni Večno Svetlobo. To je Svetloba Božanske svetovne duše, ki prežema in obkroža vsemirje z modrostjo. To je Univerzalna Modrost sina, ki je od Očeta prejel praidejo in jo lahko izžareva kot svetlobo spoznanja. Tako sinova modrost seva v vesolje in išče duše, ki jo lahko sprejmejo in jo sevajo dalje. Tudi do človeštva prihaja luč čistega spoznanja v Božjem sinu in v temi išče srca in glave, ki razumejo. Kdor je sposoben v sebi osvoboditi svetlobo duševne modrosti in jo dati naprej drugim ljudem, prejme od Univerzalne Volje » belega konja in belo opravo«. To predstavlja pečat glave, ki jo je očistila Resnica. Tako opravljen bo človek prejel drugo jabolko od treh, darilo Sina.

Črna barva pomeni misterij nebivanja, ki v svojem naročju drži seme bivanja. Ta skrivnost v sebi skriva večno Neimenovano. V vseh Univerzumih velja kot nepredstavljiva milost Svetega duha. V vseh bitjih , ki se zavestno in prostovoljno odzovejo nebivanju, se dogodi čudež novega bivanja. Tukaj ne smemo podleči zmoti, da gre za prostovoljno smrt ali telesno umiranje v navadnem smislu. Skrivnost nebivanja je preddverje tega, da najdemo svoj notranji mir in poslušamo glas večno Neimenovanega.

Človek, ki je prejel rdečo in belo opravo Univerzalne ljubezni in Modrosti , mora biti sposoben priti tudi skozi misterij nebivanja. Le tako se bo novo življenje uresničilo v novem telesu. Kdor od Univerzalne Volje prejme črno opravo in črnega vranca , s tem pokaže, da bo stari človek v njem kmalu pokončan in bo njem vstal novi človek. Tistemu, ki gre prostovoljno in zavestno skozi misterij smrti, se razodene misterij resničnega življenja. S pečatom nove telesnosti pridobi človek že tretjo zlato jabolko trojnega bogastva, darilo Svetega Duha.

Kaj pomeni rana na nogi, ki jo je drznemu jezdecu povzročil kraljevi služabnik s konico meča? V » črni opravi« , v stanju nebivanja, prejme dušni človek to rano. S tem pečatom se konča stara pot in človeku je izbrisana vsa krivda. Konica meča božanskega žarčenja ga je naredila. Ta konec je tako neizogiben, da mora pasti šlem.

Naslednjega dne je moral vrtnarski vajenec pred kralja in njegovo hčer. Ko mu je kraljeva hči snela klobuk, so se mu njegovi lasje razsuli po ramenih. Zdaj je moral priznati , da je bil on jezdec , ki je kralju pomagal do zmage in da je bil on tudi jezdec, ki je trikrat ujel zlato jabolko. V dokaz je iz žepa potegnil tri zlata jabolka in pokazal rano.

Tedaj mu je dal kralj iz hvaležnosti svojo hčer za ženo. In ko so sedeli za poročno mizo, so se odprla vrata in vstopil je vzvišen kralj z odličnim spremstvom. Objel je mladeniča in dejal:« Jaz sem Železni Hans. Ti si me odrešil, zato ti pripadajo vsi moji zakladi!«

ŽELEZNI HANS JE ODREŠEN
Ko človek uspešno pripelje do konca pot osvoboditve in si s pomočjo Volje, ki služi Bogu spet pridobi v last tri izvorne moči, se bo iz oči v oči sestal s svojim notranjim kraljem, z večno bitjo. Prepoznal ga bo, tako kot bo tudi kralj prepoznal njega. Vse bo jasno. Njegovo pokrivalo, njegov občutek krivde mu bo odvzet. Njegova glava bo sijala, ker bo spet imela v lasti duhovno zlato. Zdaj lahko dopusti , da sije zakonito pridobljena dediščina, spoznanje Boga. In ker je postal nov človek in razpolaga s tremi zlatimi jabolki trojnega božjega bivanja in je v rani spoznal udarec meča duha, ki izbriše vso krivdo, prejme v zahvalo od kralja svojo večno tovarišico, bistvo popolnosti.

Na praznovanje pride Železni Hans ( Volja, ki služi Bogu) kot vzvišen kralj z odličnim spremstvom. » Ti si me odrešil«, reče novemu človeku. Očetovo darilo, kozmična sila Volje, ki so jo božji sinovi nekoč zlorabili in je bila potegnjena v temo, se v človeku spet osvobodi v svoj prvotni sijaj. Tako se zgodi, da človek, ki se z novo dušo prostovoljno vrne k Praideji Univerzalnega Duha, na koncu svoje poti spet doseže popolno harmonijo z Univerzalnim Duhom. Spet postane sin , ki lahko reče:« Oče in jaz sva ENO.«

Zdaj se volja v človeku osvobodi v najvišjem kozmičnem pogledu, v resnično duhovno kraljestvo. Človek, ki razpolaga s takšno voljo, lahko deluje osvobajajoče za vse ljudi in druga bitja. Duhovni zakladi te kraljeve volje so dodeljeni Božjemu sinu, ki se je vrnil domov. Zdaj lahko človek tudi čuva zlati studenec. Postal je čuvar Grala.

Konec.

O IZVORU PRAVLJIC

Kaj so pravljice? Od kod prihajajo?
Če so pristne, izhajajo iz kozmičnega izvira večne veljavne Resnice, ki hoče biti » tako zgoraj kot spodaj« prepoznana in uresničena. Mnoge stare pravljice so sporočila duši, ki izhajajo iz kraljevega duha, iz reda duhovnih duš.

Beseda pravljica, vsebuje v svojem deblu sorodne besede kot dragulji med jeziki raznih narodov, da ljudje ne bi čisto pozabili na to, da njihova duša izvira iz duhovnega reda. Pravljice naj bi v obliki preprostih podob v srcu prebudile skrivnostno notranjo ustvarjalno nalogo in naj bi odsevale pot osvoboditve duše. S svojimi simboli naj bi oživele hrepenenje duše po Kraljestvu Duha in jo ohrabrile da, bi stopila na pot proti domu.

Mnoge stare pravljice imajo v svoji slikovni preprogi kot svetlikajoče se bisere uvezeno globoko misterijsko znanje. Ne odsevajo le nastanka našega zemeljskega razvoja duše, ampak pričajo predvsem o kozmičnem Kristus – dogajanju, ki je vseprisotno, od znotraj navzven in od zunaj navznoter , in vseobsegajoče. Človeških otrok vseh časov, ki so poslušali pravljice, se je dotaknilo to kozmično dogajanje – zmagoviti boj svetlobe s temo. To je zadelo njihove duše, kajti tudi te so bile predmet kozmične borbe. In to je v njihovih dušah sprožilo sopihanje, podzavestno slutnjo Univerzalne Resnice in če je šlo vse posreči , tudi hrepenenje po izpolnitvi smisla svojega bivanja.

Vendar pa je temni princip samovoljnosti človeka vse bolj vodil v smer, ki je sicer izgrajevala in krepila njegov JAZ, istočasno pa je vse bolj zasenčevala skrivnost njegove duše. Njegov JAZ – razum ni hotel vedeti ničesar o Univerzalni Resnici , o novem stvarstvu duše. Mnogo bolj si je hotel pridobiti kar se da široko znanje v kraljestvu materije. To je potrebno za orientacijo v pojavnem svetu...

Toda kdor je dovolj odkritosrčen, mora priti do spoznanja, da ostane tudi naše najvišje razumsko mišljenje podvrženo relativnim merilom naših omejenih čutil. Absolutne resnice ne moremo spoznati z našim razumom. Šele ko z vso dušo hrepenimo po resnici in se zavestno odpovemo zemeljskemu znanju in sposobnostim na račun višje Resnice, se pred nami odprejo » ozka vrata« in čez njihov prag pridemo na področje višjega vedenja.

Mnogi miti in pravljice so pričevanje duše, navdahnjeni od duha, ki naj bi človeku pomagala, da bi tudi sam svojo dušo razvil tako, da bi bila sprejemljiva za vplive Duha. Tako so imele pravljice zaradi svojega izvora , duhovnih zakonitosti in sporočila o osvobajajočem ustvarjalnem načrtu, višjo nalogo. Človekove duše naj bi se dotaknile z božansko Resnico, z impulzom Univerzalnega Kristusa, in jo tako prebudile.

Rudolf Steiner je nekoč omenil, da je veliko pravljic zahodnega sveta prišlo iz krščanskih misterijskih šol. Te so jih posredovale učencem, ki so lahko intuitivno razumeli duševne in duhovne vsebine s pomočjo govorice slik in simbolov iz pravljic.

Vendar pa se je JAZ – razum v zahodnem svetu pretirano razvijal , pri čemer si je delno tudi na silo priboril dostop do nevarnih področij. Mala in velika sporočila duše so bila vse bolj odrinjena , postala so plitvejša ali popačena in tudi duhovni princip duše je tonil vse globlje v egoističnem svetu pojmov in predstav.

Vendar pa novi atmosferski vplivi sevanja dramijo človekovo notranjost in ga silijo k iskanju. V širokem polju vsega tega iskanja se tudi pravljicam poklanja vse večja pozornost. Opazuje se jih od vseh strani in najprej lahko opazimo, da koristijo duši, vplivajo nanjo zdravilno in lahko služijo kot nadvse koristno in modro slikovno ogledalo, ki pomaga pri psiholoških razvojnih procesih. Toda v pravljicah je skrit resnični kraljevski zaklad, ki laži nad psihološko ravnjo.

Univerzalni Duh vsaki človeški duši poklanja možnost, da postane deležna njegove visoke Resničnosti. Vsak človek, pa naj pride iz katerekoli sobice tega sveta, se lahko v principu vrne k Univerzalnemu Duhu. Za to ne potrebuje akademskega naslova ali visokega zaslužka, ne potrebuje verskih vezi, osebnih poznanstev ali skrivnih vaj. Vse znanje, ki si ga pridobi z glavo, bi mu bilo na Poti le nadležna prtljaga, ki bi jo moral odložiti v predverju duševne modrosti.

Kar pa človek na začetku velikega potovanja proti domu vendarle potrebuje, je goreče hrepenenje srca po absolutni Resnici in uvid, da je v našem svetu, ki je sestavljen iz to – stranstva in ono – stranstva , ni mogoče najti. Vendar je človeku bliže kot roke in noge. Leži skrita v njegovem srcu kot duhovni princip jedra, kot seme Univerzalnega Kristusovega Duha. To je osnovna resnica, ki odzvanja v vseh pristnih pravljicah.

Miran Zupančič