Ljudje smo si na zunaj precej podobna bitja. Vsi imamo roke, noge, glavo, možgane… Vendar pa je vse to domena vidnega sveta. Vidnega pravim, ker je človek že od nekdaj zelo sentimentalno bitje in včasih neomajno zadržuje spoznanja o sebi in svetu ter ne odstopa od njih niti za trenutek, če se ne skladajo s sentimentalnimi prepričanji.

Vendar pa ne smemo pozabiti, da nas živi na svetu šest in pol milijard. In da je kljub temu, da smo si ljudje zelo podobni, vsak posameznik popolnoma drugačen. In tukaj ne mislim nasprotovati splošno sprejeti resnici, da smo si ljudje z vidika fizičnega telesa zelo podobni. Vendar pa v vsakem človeku obstaja nekaj, kar ga dela popolnoma drugačnega od njegovega sotovariša človeka. Njegova osebnost in njegovo zaznavanje sveta, namreč…

V nobenem trenutku ne moremo z gotovostjo vedeti, kaj se dogaja znotraj nas samih, kaj šele, da bi lahko z natančnostjo vedeli, kaj se dogaja znotraj našega sotovariša človeka. Ne moremo niti vedeti na kakšen način se to dogaja, kajti v vsakem človeku izzove posamezna zunanja akcija drugačno čustveno reakcijo, kar ima za posledico drugačen odziv.

Tudi tisti, ki so se naučili nadzirati svoja čustva ali jih potlačiti, situacije ne doživljajo popolnoma nevtralno, saj se jih je vsak naučil nadzirati na drugačen, njemu lasten način, vsak se jih je naučil potlačiti na njemu lasten način. Nedvomno pa jih nevtralno doživljajo tisti, ki so jih v popolnosti razrešili že v preteklosti, in s tem mislim, da so jih v popolnosti sprejeli za del svoje osebnosti takšne kot so, brez potrebe, da bi jih nadzirali, potlačili ali spreminjali, saj se zavedajo, da so del njihove izkušnje na Zemlji in del njihove duhovne rasti.

V to telo in na ta svet smo se rodili zaradi razvoja svojih materialnih in moralnih lastnosti, da bi se duša lahko učila o sebi skozi nasprotja, ki vladajo v svetu dvojnosti na Zemlji in se na ta način razvijala. Nedvomno so najbolj intimna notranja čustva del posameznikove osebnosti, ki jih doživlja v svojem notranjem svetu na takšen ali drugačen način. Kot tista, ki jih s stoprocentno gotovostjo lahko prepozna le on sam na njemu lasten način, zanj predstavljajo dragoceno vrednost, saj mu odpirajo vrata v duhovni rasti.

Kako hitro bo posameznik napredoval v duhovnem razvoju je odvisno od stopnje s katero se je pripravljen soočiti z resničnostjo, ki izvira iz dvojnosti, pričarane iz sveta njegovih lastnih čustev. Bolj se je posameznik pripravljen soočiti sam s sabo, s svojo resničnostjo, s svojimi čustvi, s svojimi težavami, ki izgledajo kot težave zaradi pridiha čustev, višja osebnostna in duhovna rast se mu obeta – pri čemer popolno soočenje s sabo pomeni, da se v popolnosti sooči z in sprejme svojo resnico takšno kot je, brez vseh zadržkov – vključno z vsem sramom, strahom, žalostjo, ipd. Duhovna rast, ki bo ob tem sledila pa bo poskrbela za preobrazbo težav povezanih s temi čustvi v sprejemanje sebe na višjem nivoju in gledanje na težave iz druge perspektive, razkrojile pa se bodo tudi težave.

Bolj hoče posameznik napredovati na svoji osebnostni in duhovni poti, bolj mora biti pozoren na vse kar se dogaja znotraj njega in zagrabiti vsako priložnost, ki mu nudi možnost za napredovanje. Kako in v kolikor jo bo izrabil je nedvomno odvisno od njegove osredotočenosti na cilj. Pozornost na to kar se dogaja je zelo pomembna. Še posebej takrat, ko cilj tistega, ki hodi po poti osebnostne in duhovne rasti, ni tako jasno označen, vendar pa obstajata jasno izražena želja in namen po rasti.

Vsaka življenjska situacija nam ponuja možnost osebnostnega in duhovnega napredovanja, zato je ne glede, kje se človek nahaja ali kaj dela, zelo pomembno, da ostane osredotočen in pozoren na dogajanje znotraj sebe in v njegovi okolici. Pa naj si bo to služba, srečanje s prijatelji, prepir z znancem, nasprotovanja množice, spremljanje novic, sodelovanje na seminarju ali delavnici za osebnostno in duhovno rast…

Čeprav je rast vedno na sporedu, pa se včasih zdi, da je situacija enostavno ne dovoli, saj je v okolju preveč motenj, da bi se lahko osredotočili in bili pozorni. Morda nas moti, da ljudje s katerimi smo obkroženi govorijo ali počnejo nekaj takšnega, kar nas moti… Vendar pa je tudi to ena takšnih situacij, ki nam ponuja priložnost za nadaljnjo rast.

Ob takšnih trenutkih ni primerno, da potlačimo ali zanemarimo svoja čustva v obliki preusmeritve pozornosti nekam drugam kot npr. soočenje s sogovornikom, spremljanje novic... Bolj primerno je, da se soočimo s čustvi in se poglobimo v sebe, bolj se soočimo in bolj globoko gremo večja bo osebnostna rast, ki bo sledila iz tega. Hkrati pa seveda tudi vadimo svojo potrpežljivost, sočutje, sprejemanje ipd., kar je tudi del osebnostne in duhovne rasti.

In če nas okolje v tistem trenutku moti v naši lastni notranji preobrazbi se mu preprosto umaknimo. Seveda pa velja enako iz vidika opazovalca. Če vidimo, začutimo ali nam povejo, da situacija ni primerna za vpletanje vanjo, se preprosto s sočutjem umaknimo in pustimo sotovarišu človeku, da podoživi v svojem svetu tisto, kar pač v tistem trenutku rabi.

http://www.tomazflegar.si