Piše: Bernarda Pavko Prava

Ljudje določene stvari počnemo, ker so nam všeč rezultati. Vse, kar delamo, v bistvu delamo zato, ker nam rezultati na en način odgovarjajo, pa naj gre za odnose, denar, zdravje, za karkoli. In mnogim je všeč staro. Živijo v starih prostorih, delajo v stari službi, se ogledujejo v starih odnosih in se prepričujejo, da jim tako ustreza. Pa jih je le strah spremembe, pomeni večje materialne, duhovne in čustvene samostojnosti, v kateri bi spoznali nove dele sebe.

Ljudi je strah svojih potencialov, življenja se bojijo. Novo tisočletje je v službi resnice, zato jo je v dnevnih novicah vedno več in noter v ljudeh se dogaja: Kaj če tudi več moje resnice pride na dan? Ne samo, da bodo kazali s prstom za mano, lahko mi celo kaj naredijo, izkaže se lahko, da nimam prav in kaj vse lahko izgubim! Ko te je strah, te je v resnici strah sebe in zase. A samo pod temi tesnobami je božanskost človeka in pokazala bi se rada.

Ideja, da vsak posameznik je Bog, je zate lahko nesmisel, celo greh, zame pa je samo prepričanje, ki me vabi v eno novo realnost. Različna prepričanja - različne (tudi duhovne) poti. Pomembno je, kaj ti prinašajo. Ti tvoja prepričanja dovoljujejo individualnost, sanje, veselje? Ali so v suhoparni službi moraš in treba je pravil? V prvih je življenje in razširjanje in druga te spravijo v sistem, v kristal prepričanj, iz katerega kot da ne moreš. Prepričanja še tvoja niso bila, pa jih naenkrat živiš, tvoja realnost postanejo. Koga sploh živiš? Svojega očeta, kakšno drugo avtoriteto? Mnogi živijo prepričanja prepričanih prepričevalcev, a se jih vedno več zaveda, da životarijo, da samo preživljajo dan. Domišljije ni, entuzijazem je zamrl, otrok v njih je že dolgo v komi. "Saj se ne splača, je pretežko, ne znam in prestar sem" škatla deluje. Še iz te škatle ne morem - kaj šele, da bi se pokazal! In četudi nekako pridem ven - kaj pa naj pokažem? Svoja razočaranja in utrujenost? Bolje je ostat v škatli. Ljudje preživljajo dan v škatlastih trgovinah ali pred škatlo s filmi, pa v škatli s svojo pisalno mizo, v svoji škatlasti glavi. V škatli anesteziran um že dolgo ni več radoveden; v najboljšem primeru informacije premešča, analizira in spravlja v manjše škatlice. Um ohranja preteklost, nič nima opraviti s prihodnostjo. In to je človeštvo dalo na piedestal - um in tehnologijo, na račun občutkov in sanj. Moč za ceno izraza. Program je to in je hipnoza in ljudje spijo naprej, čeprav jih tlači mora.

V splošni hipnozi nezemljane najdeš v škatli s super- ali vsaj boljše-od-človeka nalepko. Okolica je z nami zadovoljna, če izpolnjujemo njena pričakovanja, ne če smo svoji, zdaj smo pa še v družbi nezemljanov "manj". Nezemljani so pametni, tehnološko močnejši, tudi strašni so lahko. So tako cenjen um, skoraj stroka, a nobene besede o srcu. Nič ni rečeno o njihovih razočaranjih ali sočutju, pogumu in vztrajanju, ni informacij o njihovi glasbi ali plesu, o ničemer takem, kar ljudem da občutek duše ali okus duha. Ljudje imamo Marije, Chopina, Zaratustro, Janice Joplin in druge, nezemljani pa samo um oz. tehnologijo? In mi naj bi se veselili, da so se nam oni pripravljeni pokazat? A so kje povedali, kako doživijo meglo, dotik ali novorojenčka? A lahko doživijo pravljico, a imajo smisel za humor? To ljudje smo - občutki in čustva, pa seveda dosti drugih stvari. In predvsem smo potencial! Potencial česarkoli po izbiri, saj se začenjamo zavedati, da tudi mi smo Bog.

Srečanje s čimerkoli, tudi z nezemljanom ali vesoljsko ladjo, je samo izkušnja. Nič več. Kot vsaka druga gre lahko skozi filter: A me je tole srečanje (p)odprlo, me obogatilo? Mi je dalo "moč" ali mi jo je vzelo? Me je vsaj pošteno nasmejalo?

Ljudje smo določena zavest, ki se v izkušnjah bogati in razširja in postaja drugačna zavest, ki je recimo več odprtosti, modrosti in sočutja. Ker se izzivi lažje rešujejo na višji ravni kot nastanejo, tudi nezemeljske energije pri tem lahko pomagajo. Samo katere? Pojem nezemljanov je zelo širok. Sama sem pred letom dni v teorijo pokukala ravno toliko, da sem dobila potrditev, da me tuje informacije ne veselijo, še naprej imam raje svoje izkušnje. In če sem usmerjena na ljubezen in sočutje, bodo k meni prišle tudi ustrezne nezemeljske energije. Seveda obstaja več drugačnih, tudi slabih, ampak energija deluje tako, da te pusti pri miru - če ti njo dovoliš in pustiš pri miru.

V vsakem odnosu, druženju in sodelovanju naj bi šlo za cenjenje in spoštovanje, pri čemer jasnost samo pomaga. Na področju duha je dobro vedeti, kdo si ti in kaj izbiraš oz. s kom imaš opraviti, sicer pa tako ali tako vse pride na tvojo energijo. Pritegneš, kar izražaš, iste vrste ptic skupaj letijo in kar je podobnih izrazov pomenijo, da je tako ali tako vedno vse primerno. Pritegneš izkušnje, ki ti pomagajo spoznati, kdo si. Lahko pa postane neudobno in ko se v enem odnosu ne počutiš (več) dobro, ko so darila izmenjana, se je primerno raziti. Kako to gre s človeškimi energijami, vemo, energije na drugi strani tančice pa lahko drugače potegnejo. Zato je v stiku z nezemljani bolj kot kdaj primerno zavedanje in stalna izbira (recimo temu) Kristusove zavesti.

Verjamem, da je dosti ljudi tesno povezanih z nezemljani in to z namenom služenja na vseh področjih bivanja, ne samo v tehnologiji ali duhovni rasti. Večdimenzijskost človeka je zame dejstvo in nekateri ljudje so se drugim dimenzijam pač prej odprli kot drugi. Tak odnos se razvija počasi in tiho, tudi več življenj, v potrpežljivosti, ljubeznivosti in stalni pozornosti. Energija z druge strani človeka v tem odnosu brezpogojno podpira, izraža cenjenje, ga ne popravlja, mu pušča vso moč in jo ne jemlje z napovedmi prihodnosti, ki so potencial in kot take lahko vir zmede. Nevidni družabnik človeka res ljubi in na noben način ne zbuja dvomov, ga ne straši. Tak odnos človeka pošteno spremeni, vedo povedat Daryl Anka in Bashar, Steve Rother in Skupina, Geoff Hoppe in Tobi, Norma Delaney in Ohama... Če ti je tak odnos namenjen, pomeni, da si ga izbrala pred to inkarnacijo; če si s tem namenom danes tu - se enostavno zgodi. Takim ali drugačnim nezemeljskim energijam se torej ni potrebno ponujat ljudem, bivanje na Zemlji je še najmanj naključje. V telesih smo delčki Boga, angeli, če ti je ta izraz bližji, in to po svoji izbiri. Nobene kazni ni nikoli bilo, nobenega izgnanstva. Vsak človek je tak ali drugačen delček Boga, tukaj z namenom, da enkrat dojame resnico, da postane samostojen, zato, da enkrat stopi naprej in se pokaže. Da dojame, da lahko zasije in končno praznuje sebe, Boga, ki v resnici je!

Verjamem tudi v nezemljane v človeških telesih; v mislih imam zavest, katere dom ni Zemlja, ampak kakšen drug prostor, ne nujno planet. Srečala sem njihov izjemen intelekt, drugačno strast, poseben izgled. Z nekaterimi sem samo spregovorila, nekaj jih bolj poznam, celo preobrazbam nekaterih sem bila priča. Kot nezemeljska zavest priti v izkušnjo na naše dvorišče, da izkusi to, čemur rečemo Kristusova zavest... Si predstavljaš to? Brez posebnih zemeljskih korenin, pomeni domačnosti, priti na naše tako težko dvorišče dualnosti in pozabe. Izkušat in se učit, seveda, učit se tega, česar se učimo ljudje in spoznanja podajat naprej. Ne nabirat titule, ampak živet; učit se božanskosti in se s temi spoznanji vrnit k svoji duhovni družini. Si lahko predstavljaš, kako je biti res nezemeljsko drugačen in izjemen? Imeti nadpovprečne sposobnosti doseganja, tudi vizije, pa privlačnost? Biti zelo vzvišen in obenem preživljati grozo pred čustvovanjem; pravi bes lahko spremlja vsak nov občutek, saj za to tujo zavest v telesu to mogoče pomeni prvikrat čutit. To je zame podvig! Ljudje lahko zelo ostro reagirajo na drugačnost sočloveka, spodaj nekje dojema tak nezemljan/človek, jaz pa v svoji biti še človek nisem. Moj dom je vijolična luč; najbolje, da jo zanikam in skušam biti kot ljudje, čeprav jih ne čutim kot družino!

To je zame pošteno! Ne filozofiranje ali papeževanje, ampak druženje v nabiranju izkušenj.

Ko mi kdorkoli ponudi sodelovanje ali pomoč, si to prevedem kot druženje v izkušnji in tudi izmenjavo. V menjavi pa velja, da tisto, kar imaš, zamenjaš za tisto, česar nimaš. Moje bogastvo je nekaj opravljenih korakov božanskosti in sočutje, kolikor sem ga že sposobna. Če mi enega ali drugega (v človeškem telesu!) lahko ponudiš več, ti dam, kar misliš, da zate imam. To je moja pot, tako živim in všeč so mi rezultati, ki jih dobim.

Si se pripravljen/a pokazat? 1.del