Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v novi reviji Karmaplus

Od silvestrovanja je minil že ves mesec in krepko smo že zakoračili v novo leto. Na poslovnem področju pripravljamo bilance za preteklo leto in se hkrati spopadamo z novimi izzivi. Tudi na osebnem področju smo si zastavili cilje za to leto in zdaj iščemo načine, da bi jih uresničili. Odvisni so od naših trenutnih življenjskih razmer, predvsem pa od našega pogleda na sebe, na svet okrog nas, naše mesto v njem in na življenje nasploh. Če jih razširimo na celoten spekter svojega življenja, pa lahko govorimo o svojem poslanstvu, zaradi katerega smo se rodili kot ljudje.

Človek kot del Narave
Ko rečemo "jaz", lahko s tem izrazom označimo različne stvari in verjamem, da če bi vprašala sto ljudi, kaj razumejo pod to besedo, bi dobila sto različnih odgovorov. Verjetno pa bi se večina strinjala, da sem "jaz" človeško bitje. Tisto, kar pri nekom najprej zaznamo, je večinoma njegovo fizično telo. Znanstveniki, ki proučujejo genom različnih živalskih vrst (dedni material v naših celicah), so ugotovili, da se človekov genom razlikuje od genoma primatov (človeku najbolj sorodnih opic) le v dveh odstotkih.

To pomeni, da smo biološko gledano 98 % živali in le dva odstotka našega genoma sta odgovorna, da se lahko imenujemo "ljudje". Osnovna zgradba našega telesa je enaka kot pri človeku podobnih opicah. Imamo glavo, trup, zgornje in spodnje okončine, le rep imamo zakrnel. Imamo enake notranje organe in žleze. Naše kosti in mišice, ožilje, živčevje in čutila so zgrajena in delujejo enako. Tudi naša koža je bolj ali manj poraščena z dlakami. Tudi mehanizem nastanka in občutenja bolečine je enak. Rojevamo se in umiramo na enak način.

Ker radi o sebi kot ljudeh razmišljamo kot o "kroni stvarstva", bi nekateri najrajši kar pozabili, kako zelo smo del Narave (Prakriti) in da za nas veljajo njeni zakoni enako kot za druga živa bitja. Če se znajdemo brez "civilizacijskih pripomočkov" na primer ob naravnih nesrečah ali če se izgubimo v divjini, smo prav tako kot vsa druga bitja na tem planetu odvisni od svojih sposobnosti iskanja hrane in vode, zatočišča pred vremenskimi vplivi in nevarnostjo, da postanemo hrana drugim vrstam.

Pri tem ne mislim le na zveri, ampak tudi na manjše, pa dostikrat še bolj nevarne organizme, kot so različne žuželke, paraziti ali mikrobi. Takrat se šele lahko zavemo, kako neznatni in ranljivi smo. "Mati Narava" nas nekaj časa pusti, da se kot otroci igramo z Njo, vendar nas prej ali slej opomni, da smo tudi mi samo del Nje in da karkoli naredimo Njej, naredimo tudi sami sebi. Zato v jogi spoštujemo vsa živa bitja in življenje kot najvišjo vrednoto. To se izraža v principu nenasilja ali ljubezni – ahimša.

Kaj je torej v tistih dveh odstotkih, ki nas razlikujejo od živali? Biološko gledano imamo več ključnih lastnosti, ki so nam omogočile "učlovečenje". Različni avtorji imajo glede tega različne poglede, večina pa se strinja, da gre za roke, ki omogočajo uporabo orodja (čeprav znajo v manjšem obsegu orodje uporabljati tudi nekatere živali). Smo tudi edina vrsta na Zemlji, ki je obvladala uporabo ognja.

Grlo imamo oblikovano tako, da omogoča govor in s tem posredovanje informacij (različne živalske vrste se lahko sporazumevajo na druge načine, predvsem s kretnjami in vedenjem, na primer čebele sporočajo podatke o paši s "plesom", teritorialne živali označujejo svoje teritorije z vonjem svojih izločkov, ptiči se sporazumevajo s petjem). Naši možgani pa imajo tudi bolje razvite tiste dele, ki so odgovorni za mišljenje in ustvarjanje.

Ljudje smo socialne "živali", živimo v skupinah, med seboj komuniciramo, si med sabo pomagamo in predajamo znanje iz roda v rod. Strogo biološko gledano so tega sposobne tudi mnoge čredne živali, vendar smo z uporabo orodij ljudje to veliko bolj izpopolnili. Hkrati pa smo se z oddaljevanjem od Narave oddaljili tudi med seboj. Tisto, kar je bilo nekoč naravna funkcija družine ali ožje skupnosti, smo razvili v vrtce, šole, bolnice, domove za ostarele, pokojninske zavode in podobne ustanove.

"Strokovnost" ni šla vedno z roko v roki s "človečnostjo". Tudi delo, ki je povezano z naravo, kot je poljedelstvo, je pri večini ljudi v "razvitih družbah" zamenjalo delo s stroji in v razmerah, kot so zaprti prostori, ali pa so dejavnosti take, da naravo spreminjajo (npr. rudarstvo, gradbeništvo). Pa tudi pridelava hrane je čedalje bolj "industrijska" z uporabo monokultur, umetnih gnojil, gensko spremenjenih organizmov. Vse to nas oddaljuje od drugih vrst, s katerimi delimo Zemljo.

Človek kot socialno bitje
Za svoj razvoj človek potrebuje družbo drugih ljudi. Z njimi vzpostavlja odnose, razvija komunikacijo in si deli delo. Znanstveniki ugotavljajo, da se brez človeške družbe, dotika in komunikacije s svojimi skrbniki dojenčki ne razvijajo normalno, tudi če je sicer poskrbljeno za njihove biološke potrebe. Če niso v stiku z ljudmi, postanejo otroci asocialni in se kasneje v življenju ne znajdejo.

O socializaciji govorimo tudi pri živalih, ki živijo v skupinah. Na primer če mlad pes nima družbe drugih psov, se ne nauči pravilnega vedenja, si napačno razlaga vedenje drugih psov in je ali pretirano plašen ali pa pretirano napadalen. Ne ve, da je večina spopadov "obrednih" in da ni njihov namen, da bi se medsebojno poškodovali, ampak le da bi vzpostavili hierarhijo.

Z življenjem v velikih skupnostih smo razvili sisteme odnosov, vedenja in ustvarjanja, ki nas bistveno ločijo od živali. Po eni strani smo bolj "humani" od živali. Skrbimo za bolne in nemočne. Preživetje skušamo omogočiti tudi tistim, ki po samem naravnem izboru ne bi preživeli. Po drugi strani pa nobena žival ne počenja takih grozodejstev nad svojo vrsto kot prav človek. Pomislimo samo na tisto, kar nam je bolj poznano v Evropi - verske vojne, inkvizicijo in sežiganje čarovnic.

Razvili smo državo in njene institucije, kot so vojska, policija, pravni sistem. Z razvojem gospodarstva in ekonomije smo v zadnjih stoletjih človeka naredili za privesek strojev in dobiček postavili na piedestal. Zdaj se borimo za gospodarsko prevlado, interesna območja in podobno. Ne gre več za preživetje, ampak za dobiček. Mahatma Gandhi je rekel: "World has enough for everybody's needs but not for their greed." ("Na svetu je dovolj dobrin za potrebe vseh ljudi, ne pa za njihov pohlep." – prevod avtorice)

Človek kot zavestno bitje
Človek pa je tudi zavestno bitje. Vse v Naravi ima zavest (Puruša), le da so njeni nivoji zelo različni. Najnižjo zavest na Zemlji imajo minerali, najvišje razvito zavest pa človek. Človek je edini, ki lahko popolnoma razvije zavest o samem sebi in svetu. Človek je tisti, ki lahko opazuje samega sebe in svoje različne psihične dele in nivoje zavesti.

Človek lahko zavestno uravnava svoje mišljenje, čustvovanje in celo telesne dejavnosti, ki pri večini ljudi delujejo samodejno, kot je uravnavanje temperature in bitje srca. Morda ste že slišali za menihe na Himalaji, ki lahko tako dobro uravnavajo svojo temperaturo, da se celo potijo med daljšim mirovanjem na snegu, ali pa o ljudeh, ki leta niso jedli in pili.

S pospešenim razvojem zavesti so se razvile umetnost, kultura in znanost ter filozofija/religija (v najširšem smislu je to pogled na človeka in svet okrog njega). S kulturo se je človek prilagodil na okolje, v katerem je živel. Tudi v zelo "nerazvitih" družbah so velike razlike na primer med Eskimi na severu in Aborigini v Avstraliji. Te razlike so še večje, če vzamemo za primer civilizacije, ki so se razvile denimo v Egiptu, v Indiji, na Kitajskem ali v Severni Ameriki.

Znanost spoznava človeka z naravnimi zakoni in njihovo uporabo. Pomislimo samo na letenje z letali ali na plovbo pod vodo v podmornicah. Nobena druga vrsta ni sposobna preživeti in delovati v okolju, ki presega njene biološke danosti.
Umetnost, filozofija in religija so se v začetku močno prepletale. Začetki likovne umetnosti so v poslikavah jam, kot je Altamira v Španiji, ali pa krašenje posod in uporaba nakita.

Pesništvo je že pred tisočletji doseglo vrhunce, kot so Ep o Gilgamešu, Ramajana, Iliada, psalmi in Visoka pesem, če naštejem samo nekaj bolj znanih. Najstarejši znani filozofsko religiozni spisi so Vede, ki jih nekateri umeščajo v obdobje celo sedem tisoč let pred našim štetjem. Tudi arhitektura je že v davnini dosegla velike uspehe.

Koliko pa človek pozna samega sebe? Domišljamo si, da obvladujemo Naravo. Letimo v vesolje in osvajamo gorske vrhove in morske globine. Ne znamo pa obvladati lastne jeze, pohlepa, kompleksov, ljubosumja in drugih negativnih čustev. Ne znamo živeti srečno v harmoniji s seboj in s svojo okolico. Kaj nam pomaga, če "obvladamo" ves svet, ne moremo pa obvladati samih sebe?!

Kako biti človek
Resnični Človek je tisti, ki živi zavestno vsak trenutek. Zaveda se, kaj se dogaja v njem in okrog njega. Razume in ceni sebe in druge. Deluje v dobro vseh. To se sliši zelo lepo, ni pa tako lahko izvesti. Da bi razvili vse svoje potenciale, je potrebnega kar nekaj dela na sebi. Eden od najboljših načinov za to je vadba joge.

Joga je znanost o telesu, umu, zavesti in duši. Najprej spoznamo svoje telo in se ga z redno vadbo asan naučimo obvladovati. Z vadbo spoznamo, kje je naše telo šibko in ga je treba okrepiti, kjer pa je zategnjeno, ga je treba sprostiti. Asane delujejo na uravnoteženo delovanje vsega telesa, tudi notranjih organov in žlez, živčevja in krvožilnega sistema. S posebnimi tehnikami hatha joga krijami ga prečistimo, da bolje deluje. S pranajamo – dihalnimi vajami mu dovajamo več kisika in odstranjujemo strupe iz telesa, hkrati pa mu dovajamo prano – življenjsko energijo.

Prana je zelo povezana s čustvi in mislimi. Čim bolj so naše misli in čustva pozitivni, tem boljša je prana in tem več življenjske energije imamo. Biti pozitiven v današnjem svetu ni vedno lahko. Na srečo pa je vpliv medsebojen, lahko bi rekli krožen: čim bolj smo pozitivni, tem več energije imamo, in čim več imamo energije, tem bolj smo pozitivni. Pomembno je, da naredimo prvi korak in za njim še enega in še enega, dokler ne obrnemo tega kroženja iz negativne v pozitivno smer. Potem gre z vsakim nadaljnjim korakom vse lažje.

Svoje misli in čustva spoznavamo z meditacijo samoanalize, hkrati pa z vadbo koncentracije zberemo svoj razpršeni um in ga umirimo. Zelo pomembno je obvladovati um. V jogi pravimo, da se nam svet kaže takšen, kakršen je naš um. Če se osredotočamo na pozitivne stvari, je naš svet pozitiven, in če se osredotočamo na negativne stvari, je naš svet negativen. Privlačimo tisto, čemur namenjamo pozornost. To ne pomeni, da zanikamo negativno, ampak da mu ne pustimo, da nas obvladuje. Ta pot vadbe in obvladovanja samega sebe je kraljevska pot – radža joga.

Druga pot v jogi je iskanje resnice – gjan joga. To je bolj filozofska in etična pot. Želimo spoznati Resnico o sebi in o svetu in ravnati v skladu z njo. Proučujemo spise in se držimo etičnih načel. Tudi tu nam pomaga meditacija samoanalize. Čim bolje se spoznamo, tem bližje smo resnici o samih sebi. Dokler ne dojamemo, kaj smo mi in kaj je svet, se bomo več ali manj izgubljali v brezplodnih dejavnostih, mislih in čustvih.

Ker pa nismo vsi sposobni izvajati težjih asan ali dlje časa sedeti v meditaciji, in nimamo vsi filozofske žilice, imamo na voljo še dve poti. Vsakdanje nesebično delovanje v korist vseh je pot karma joge. Priložnosti zanjo je ogromno, le spomniti se jih moramo. Najbolj na očeh je delovanje v človekoljubnih organizacijah, možnosti pa je še veliko.

Kjerkoli pomagamo, ne da bi pričakovali kaj v zameno, razen morda lastnega zadovoljstva ob občutku, da smo naredili nekaj dobrega, vadimo karma jogo. Karma je zakon vzroka in posledice, akcije in reakcije. Pravi, da dobra dejanja dajejo dobre učinke in slaba dejanja slabe. Vse kar storimo z mislimi, besedami in dejanji, se nam povrne. Znan je rek "Ne delaj drugim tega, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili!" To velja tako za ljudi kot živali.

Pot ljubezni in predanosti je pot bhakti joge. Ljubezen je ena najmočnejših sil v vesolju. V sebi razvijamo ljubezen do vseh živih bitij, saj imamo isti izvor. Zato so tisti, ki se poglobljeno ukvarjajo z jogo vegetarijanci, saj je ubijanje zanje nesprejemljivo. Uživajo samo tisto hrano, ki je bila že v izvoru namenjena hranjenju. Sadje je nastalo tako, da so rastline obdale semena s hranili, da bi jih živali odnesle stran, pojedle in nato izločile ter s tem širile rastline, ki se same ne morejo premikati.

Žita oprašuje veter in ko dozorijo, raznese zrnje. Ker pa je usoda posameznega zrna negotova, jih rastlina naredi veliko, da bi jih vsaj nekaj vzklilo. Ostale pojedo živali in ljudje. Mleko je hrana vseh sesalskih mladičev, vključno s človeškimi, za razliko od jajca, v katerem je hrana namenjena razvoju zarodka. Tudi med je namenjen hrani, in če poskrbimo, da čebele niso lačne, jim nismo naredili velike škode, če jim ga nekaj odvzamemo. Rastline imajo veliko večjo moč regeneracije kot živali.

Če rastlini utrgamo list, bo namesto njega zrasel nov, če živali utrgamo nogo, pa ne bo zrasla nova. Tudi zavest rastlin je na nižji stopnji, kot zavest živali. Njihova individualnost ni tako razvita. Zato je priporočljivo jesti rastlinsko hrano, od živil živalskega izvora pa le mleko in med. Vse štiri poti joge se prepletajo in kolikor bolj napredujemo proti samospoznanju in samouresničitvi, toliko boljši smo v vseh štirih, ne glede na to, kateri se bolj posvečamo.

Kaj je naše poslanstvo
Če se hočemo res ločiti od živali in polno izkoristiti tista dva odstotka dedne snovi, po kateri se razlikujemo od njih, moramo razviti vse svoje človeške potenciale in spoznati, kdo smo, od kod smo prišli, kam gremo in kakšen je namen našega bivanja v tej obliki. To so osnovna življenjska vprašanja, na katera moramo najti odgovor, če želimo, da bo naše bivanje tu uspešno. Druga naloga je, da živimo zavestno in vsak trenutek izkoristimo za dobro. Tretja naloga pa je, da ščitimo Naravo in drug drugega.

Nj. sv. Paramhans Svami Maheshwarananda - Svamidži, ustanovitelj sistema Joga v vsakdanjem življenju, večkrat poudarja, da je Človek zaščitnik in ne uničevalec. Storimo kaj dobrega za druge, razumimo, pomagajmo, razvijajmo modrost in ljubezen do vsega živega ali kot večkrat pravi Svamidži: "Preprosto bodimo dobri!".