Ljudje smo ujeti v večnem iskanju višje zavesti, ki bi v naše življenjske okoliščine vnesla srečo, notranji mir in zadovoljstvo. Delujemo na različne načine v iskanju poti do višjega, neodvisnega stanja zavesti-razsvetljenja.

Tisti, ki so se že uresničili v razsvetljenju pa nas učijo, da je pot v bistvu v ne-iskanju.
Da se tisto kar iščemo, ne da najti. Da je iskano namreč praznina, v kateri pa mi vneto iščemo vsebine. In ta praznina je ves čas pred našim nosom, vendar je zaradi lastne omejenosti (ujetosti v vsebine) ne moremo prepoznati.

Tako, kot oko ne more videti samega sebe. V njegovi naravi je delovanje v zaznavanju vizualne resničnosti. In tudi če bi poskušal spoznati-najti sebe, bi se iskal z gledanjem. Ne bi se našel, ker je še najbližje sebi, ko je slep.

Tako tudi razum-ego ne more prepoznati samega sebe-svoje ujetosti, ker preprosto nima te zmožnosti. Ego je v svoji naravi namreč ustvarjalec vsebin in hkrati vsebina sama in ta potem polni iskano praznino. Tudi če bi hotel spoznati sebe, je to isto, kot bi iskali nebo z ustvarjanjem oblakov.

Tako kot oko ne more videti ne-vidnega, tudi razum ne more zaznati ne-vsebine (praznine). Če se oko trudi z gledanjem ne-vidnega, se samo utrudi. Če se ego trudi z iskanjem sebe, se samo še dodatno utrjujemo v občutenju jaz-a. Iskanje po vsebinah je namreč samo še dodajanje novih vsebin.

Te vsebine, ki jih ustvari naš razum, tvorijo iluzijo naše življenjske resničnosti. In tako, kot je za oblaki nebo, je tudi za to iluzijo še neka drugačna resničnost, ki ji pravimo absolutna resničnost. Ta je za naš omejeni razum nerazumljiva. In ta omejenost je tisto kar tako vneto želimo preseči.

Modri nas učijo, naj samo spoznamo sebe. Vendar otrok lahko prepozna svojo otroškost šele, ko že dosega odraslost. Spoznati sebe je veščina višje zavesti. Ta nas, če so okoliščine že zrele, spodbuja k temu. To spodbudo občutimo kot širši um, ki nam pomaga prepoznati vse navidezne vsebine, s katerimi smo se poistovetili in v katerih se skriva stremljenje našega ega po krepitvi občutenja jaz-a.

Ko prepoznamo svojo ujetost v navidezne vsebine dosežemo Praznino. Praznina je stanje absolutne zavesti. V tej zavesti se ne vežemo več na vsebine. Navezanost na te vsebine je namreč tisto, kar nas drži v primežu karmičnega kolesa. V teh vsebinah ego zmotno prepozna smisel življenja, zato jih krepi in se tako ohranja. Oklepa se jih, ker so hkrati njegova identiteta. To je iluzija in zmota, katero moramo spoznati.

In kakšno je življenje neodvisno od vsebin? …Lepo kot lilije na polju in preprosto kot; Jaz sem, ki Sem…