Pozdravljen MC, čeprav sem pred časom prekinila komunikacijo s teboj, se bom sedaj vmešala v vajino debato s stojčijem. Zelo dobro razumem (vsaj upam :-)) kaj hočeš reči. Pred nedavnim se mi je zgodila žalostna izkušnja, namreč izguba nerojenega otroka, srček je prenehal biti. Takrat se mi je popolnoma zatresel svet, saj se je zgodilo nekaj hudega mojim gorečim prošnjam in molitvam in še čemu navkljub. Tisto višje, kar imenujemo Bog, se je sesulo v prah. Izpuhtelo. Ostalo je samo tisto, najbolj črno- smrt. In smrti je po svetu zelooo veliko, preveč. Smrt je nekaj kar živi v vseh nas. Tisto, kar bi takrat potrebovala oz. moj otroček je bila `voda´ (ki jo omenjata vidva s stojčijem v konkretni obliki in v prispodobi hkrati), da bi življenje lahko šlo naprej. Pa je ni bilo oz. je bila premalo konkretna, ne del tega realnega sveta, vsem mojim `duhovnim´ trudom navkljub. Kljub temu pa duhovnost (če to lahko tako imenujem) ni odšla iz mojega življenja, le malce se je spremenila. Sedaj jo imenujem fool´s hope. Samo živeti v tem svetu, polnem saj-veste-česa-že in sprejemanjem obstoječega stanja zavesti, zame ni dobra alternativa virtualnim duhovnim prizadevanjem. Mati (Mirra Alfassa) je nekoč dejala (pišem po spominu): "Pravijo, da je Bog povsod. Ampak, če pogledaš okrog okoli sebe je kristalno jasno, da Boga v tem svetu ni. Zakaj? Zato, ker ni želje po Bogu, ker ni aspiracije, ker ni znanja." Duhovnost in Bog naj bi postala nekaj konkretnega, nekaj oprijemljivega, substanca meterialnega sveta. Tako kot voda, ki te napaja, in ne samo kot nekakšen mentalni koncept ali vzvišeno občutenje ljubezni do vseh (če to lahko tako imenujem). Za to pa je potrebna popolna opustitev samega sebe, svoje identitete, vsega, kar ti je poznano, postati moraš popolnoma gol, v mentalnem, čustvenem, energetskem in fizičnem (pa vendarle ne brez oblek, da ne bo pomote :-)) smislu. Zato Bog presega sedanjo človeško zavest, kot je že Miran napisal.
Predvsem pa je potrebno sprejeti temo oz. smrt, njeno zadnje postajališče. Ker je današnji človek usmerjen predvsem v užitek, tisti bolj grobi in tisti nadvse subtilni (ki ga David Icke imenuje hassle free zone :-)), je tudi pojem oz. koncept Boga nekaj v tem stilu, torej nekaj vzvišenega, kterega bistvo je lekker, leuk, gezellig ali po slovensko njami, lušno in prijetno. Torej, hassle free zone.
Seveda pa sedaj ne gre poveličevati teme oz. iz nje delati absolutno resnico, nekaj kar je `zapisano v kamen´. Je pa trpljenje tisto, če ga doživimo zavestno, ki povzroči, da odpadejo vse maske, da postanemo resnični. Brez laži in brez pretvarjanj. Potem pa gremo lahko naprej, v lepšo realnost. Resnični.


Nan, lepo misel si navedla :-)

[ Odgovori na to | # ]