Laila in Rama sta se ljubila, bila pa sta prerevna, da bi se poročila. Živela sta v različnih vaseh, ki ju je ločevala reka, v kateri je mrgolelo krokodilov.
Nekega dne je Laila slišala, da je Rama nevarno bolan in da nima nikogar, ki bi ga negoval. Pohitela je k rečnemu bregu in rotila čolnarja, da bi jo prepeljal čez reko, četudi ni imela denarja, da bi mu vožnjo plačala.
Čolnar je odklonil, razen, če bi privolila prebiti z njim to noč. Uboga žena je prosila in rotila, toda, ker ni nič pomagalo, je v skrajnem obupu privolila v čolnarjev pogoj.
Ko je končno prišla k Rami, ga je našla skoraj mrtvega. Ostala je z njim mesec dni in ga negovala, dokler ni ozdravel. Nekega dne jo je Rama vprašal, kako ji je uspelo priti čez reko. Ker se ni mogla zlagati svojemu ljubljenemu, mu je povedala resnico.
Ko je Rama slišal njeno zgodbo, je postal besen, kajti krepost je zanj veljala več kot življenje. Nagnal jo je iz hiše in je ni hotel videti nikoli več.
Anthony de Mello
|
Laila in Rama
Prispeval/a: budabreztruda dne četrtek, 28. november 2013 @ 06:13 CET
Če bi ga res ljubila, ne bi prosila čolnarja za pomoč.
Ljubezen ne pozna strahu pred krokodili.
Me pa zanima, kako je prišla nazaj......................šala.
.
Laila in Rama
Prispeval/a: Fredo dne četrtek, 28. november 2013 @ 15:04 CET
Prava ovira ni reka ali krokodili, temveč "čolnar" in sicer tja
in nazaj. "Čolnar" je verjetno zgradil čoln na svoji poti
nazaj.
Laila in Rama
Prispeval/a: Nan dne četrtek, 28. november 2013 @ 15:46 CET
In potem se je Rama ulegel nazaj v posteljo in ponosno (zares) umrl.
:)
Laila in Rama
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne četrtek, 28. november 2013 @ 15:48 CET
izgubimo ali zastremo bistveno sporočilo.
Anthony de Mello je odlično opisal, kaj se zgodi pri
naučenih privzgojenih krepostih,
a ne imeti sposobnosti dojeli resnico in iz nje ravnati.
Cela resnica je pogoj za vsako -resnično krepostno
življenje-.
Kdor je tega v celoti sposoben, tega sposoben pa je samo
iz resnice dobronamenski in ljubeč, sigurno ne bo delal
krivice.
Brez tega, pa ravnamo samo po naučenih privzgojenih
samopriidobljenih krepostih, ki nam veliko pomenijo,
najbolj žalostno pa je to, da nam pomenijo celo več od
resnice same in nam jo celo zastirajo, kar povzroči, da pod
okriljem navideznih »kreposti« delamo krivico.
In se ne reče samo krivico, ampak velike krivice koti jih
opiše zgodba
-Laila in Rama.
Pozdrav!