Zadnjič, otovorjena s špecerijo navigiram proti domu in naletim na, proti štiridesetim letom bližajočega se, znanca, ki že daljše obdobje mrzlično išče svojo boljšo polovico, sorodno dušo, nekoga pač, s katerim bi si spletel toplo, varno gnezdece ali kakorkoli že temu pravimo …, da je bil že na nekaj deset zmenkih, a »ta prave«, kljub proaktivnemu angažmaju, da, tako se je izrazil, ne najde. In potem, v nadaljevanju najinega pogovora – sem že malo nervozna, ker vem, da me doma čakajo lačni kljunčki -, če si mi ne zdi, da dandanašnji ljubezen in na njeno noto izpeljane srčkarije delujejo po principu nabavim najboljši predmet, ki trenutno obstaja na tržišču, ga uporabljam, dokler mi ustreza, nato se ga znebim ter nabavim novega itd.

Od vseh zmenkov, mu do sedaj, žal, niti en »predmet« ni ustrezal v celoti in vsaj nekaj časa. Po vsakem kontaktu, največkrat se mu z isto osebo uspe srečati celo petkrat, je prepričan, da to ni to, pa nič hudega, saj konec koncev obstaja precejšnja verjetnost najti še kaj boljšega, lepšega, zanimivejšega.

Ni »fajn« biti sam.

Logika ljubezni je nekoliko drugačna od te, ki jo propagira moj znanec. Zagotovo je o ljubezni, o »ta pravi« nemogoče govoriti že po prvem ali petem srečanju z neko osebo; mogoče le o privlačnosti, zaljubljenosti, o očaranosti nad meteoritskim vstopom nekoga v tvoje pusto življenje.

Ne vem, občutek ločenosti, občutek, da nikamor ne spadamo, da nismo nikomur in ničemur zavezani – vsaj v čustvenem smislu, sicer pa tudi drugače – je najbrž najbolj zoprn, neprijeten občutek, ki ga moramo prenašati in v kolikor traja dalj časa, povzroča v nas tesnobo, negotovost, počasi in vztrajno iz nas srka življenjsko energijo, potrebno za uresničevanje zastavljenih ciljev. Po drugi strani zavedanje, da smo ljubljeni, da ljubimo, izzove nenormalno dober »filing« izpolnjenosti, sreče; ja, dobimo neko energijo, s katero zmoremo vse …, skoraj vse. Verjetno ste že občutili, kako se stvari odvijajo veliko bolj spontano, z manj napora, kadar ljubimo, smo ljubljeni. Premikamo gore, pojemo, četudi nimamo posluha, vemo, kje je konec sveta in smo za ljubljeno osebo tja pripravljeni tudi iti …

In kdaj se zgodi ljubezen? Kadar dva človeka, ki do sedaj drug o drugem nista vedela skorajda ničesar, dopustita, da se med njima zruši zid, da z njunih obrazov izginejo maske, za katerimi, zato da jima je v vsakdanjem življenju lažje, skrivata sama sebe. Svoja najgloblja čustva, svoje resnično doživljanja sveta. Skozi ruševine, odvržene maske, sedaj, zaveje občutek bližine, pripadnosti, povezanosti. To je trenutek, menijo vrli raziskovalci človekove duše, rojstva ljubezni. Ta je še toliko bolj blažena, vzburljiva, če je eden ali oba bil prej osamljen, neljubljen, izoliran. Ker je občutek ljubezni tako fenomenalen, je nemogoče ne ljubiti, biti sam ali neprestano zamaskiran. Mogoče je zgolj iskati razne nadomestke, s katerimi se slepimo, da mi ljubezni pač ne potrebujemo; droge, alkohol, deloholizem, lažna samozavest, neskončno iskanje pravega partnerja, so nekateri izmed njih.

Se imaš rad-a?

Sicer pa, kako zanimivo, drugega lahko ljubimo le toliko, kolikor smo sposobni ljubiti sebe. Če nas v krempljih od jutra do večera drži strah, da smo nevredni ljubezni, običajno to pomeni, da dvomimo v svojo sposobnost ljubiti; seveda najprej in predvsem sebe. Kadar ljubimo, se namreč brez kakršnekoli garancije – hm, ljubezen pač ni mobilni telefon - prepuščamo upanju, nekakšni veri, da bo naša ljubezen proizvedla ljubezen. Vase dvomljive osebe te negotovosti seveda ne vzdržijo! Ja, upanje, potrpežljivost, vztrajnost, vse to so nekakšne sestavine, ki dokazujejo, da smo sposobni ljubiti. Če v naši ljubezni teh sestavin ni zaznati, je naša sposobnost ljubiti bolj šibka in takrat se je res potrebno malo povprašati, zakaj smo tako neprijazni do sebe … Ojej, kar zmrazi me ob spominu na dni, ko se nimam najraje, kako takrat prestavljam stvari, kako komuniciram z otrokoma in partnerjem…, koliko negotovosti, tesnobe, mučne tišine je takrat v naši bajti …, mislim vse mi gre na živce, pogrizem si nohte, vseeno mi je za make up, prismodim kosilo, stanovanje deluje kot scena za kakšen roparski prizor. V resnici grem v teh trenutkih najbolj na živce sama sebi, iz takšnih in drugačnih razlogov se nočem ali tudi ne zmorem imeti rada in prav nič ne pomaga vsa ljubezen, s katero me potrpežljivo zasipajo od zunaj. Je, kot bi zmanjkalo elektrike in potem se mora zgoditi nek klik, da moja ljubezen znova zasveti. Bo že držalo, kaj pa vem, kje sem to pobrala, da če ljubimo, ne ljubimo vedno enako močno.

In veste kaj še – starševski sindrom »daj se zanje na pol«, nadebudni vražički mnogokrat izkoriščajo tako močno, da nimaš več prav nobene volje do življenja. Midva sva se nekega dne odločila, da zanje ne bova več 24-ur dosegljiva dežurna služba za vse in kadarkoli. Preprosto, bova to kar sva, takšna kot sva, imela pa se bova rada ter bova veliko truda vložila v trdnost najine veze, celo nekoliko več kot bova stregla njim. Čudež ali ne. Najini otroci so postali izjemno zreli, dovzetni in pridni.

Dajaj in tudi vzemi!

Ljubezen torej ne pomeni sprejetje neke osebe v tvoje življenje, da bo ta s svojimi osebnimi lastnostmi ali videzom zadovoljila tvoje lastne potrebe. Ne, če resnično ljubimo, so potrebe druge osebe enako ali celo bolj važne od mojih …, zato ne pravimo zastonj, da v stiski spoznamo pravega prijatelja, »ta pravega« partnerja ter da se v najtežjih življenjskih preizkušnjah lahko zanesemo zgolj na najbližje. Ker nas ljubijo, jih iskreno skrbi za nas, so nam pripravljeni nesebično priskočiti na pomoč! Ne da bi za to pričakovali kakršenkoli feedback. In obratno.

Prava ljubezen nas vselej napolni z močjo, nikoli nas ne zapre v kletko ter nam poreže peruti. Pomeni zaupanje, spoštovanje; zaupamo pa lahko samo človeku, ki nam je zvest. Le tak nas ne bo razočaral. Le ob njem se bomo lahko sprostili v tem kaj in kako smo. To pa je čudovit občutek, ki potrebuje nekoliko več od petih srečanj, kajne?!