http://www.eurovizija.si/kolumne

Toliko truda, laži in prevar državljank in državljanov s strani evropskih elit, za kaj že, še pomnite, tovariši in tovarišice? Lizbonska pogodba ni dopolnila niti svojega prvega rojstnega dne, ko se ji že obetajo popravki in spremembe

Tako hotena in želena pogodba, tako popolna in potrebna, za katero so bili močno zagreti evropski kot tudi nacionalni politiki, skupaj z EU birokrati, složno pripravljeni povoziti vsa osnovna načela demokracije in izvesti najrazličnejše pravne mahinacije in trike, da bi nam jo vsilili, so se sedaj, na hitro »odločili« in pokleknili predlogom Nemčije in Francije, da le-ta potrebuje spremembe.

Gospodje in gospa imajo oblast in moč, zato tudi tokrat ne bodo dopuščali dialoga in odpirali nepotrebnih razprav, ki vnašajo zgolj zmedo, dvom in nemir, ampak bodo po hitrem postopku sprejeli, kar so se odločili, da je sprejeti treba. Zato govorijo o drobnih spremembah v dveh stavkih, zgolj o kirurških popravkih; za to se ve je potrebna mirna, odločna in izkušena roka, ki hladnokrvno izvede poseg.

Podatki in dejstva, ki jih znajo pravilno interpretirati le oni, govorijo o tem, da ni dvoma, kaj je treba ukreniti, da se vzpostavi red in finančna disciplina. Saj kdo je vendarle bolj kompetenten in odgovoren kot prav oni sami. Tako pomembnih in dokaj tehničnih, ekonomsko-političnih, vprašanj res ne gre zastavljati državljankam in državljanom ali jih obremenjevati z nečim, o čemer nimajo ne znanja, ne sposobnosti presoje. Zakaj bi jim potem sploh dajali priložnost ali možnost odločanja glede teh zadev?

Tako se bodo politiki in evrokrati ponovno izognili morebitnim nevarnim grožnjam referendumom v posameznih državah članicah, ki bi njihove načrte lahko upočasnili ali celo prekrižali; v tem so si vsi enotni že v duhu in z mislimi, kaj šele v besedah in dejanjih. Vse se lahko zgodi, le volivci ne smejo dobiti priložnosti, da povedo svoje.

Preizkušena metoda, za katero se je zdelo, da je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe dosegla svoj cilj, a se izkaže, da je bila to le vaja za prihodnje hitre postopke vsakokratnih sprememb in dopolnitev pogodbe. Očitno bo to nova imperialna metoda izvajanja evropske demokracije na katero nas hočejo navaditi; vse bolj podobna staremu sovjetskemu modelu in dovolj konkurenčna kitajskemu.

Ni časa za tratenje časa, saj smo vendar v kriznih časih, ki od vodilnih zahtevajo hitre dogovore, velike kompromise in odločne spremembe, drugače se lahko posledice kažejo v nepredvidljivih razsežnostih.

Ko smo že skoraj vsi upali in res začeli slepo verjeti, da se nam z njeno uveljavitvijo obeta nova era v človeški zgodovini, oaza Evrope na svetovnem zemljevidu, združena domovina složnosti, solidarnosti, miru, monetarne stabilnosti, ekonomskega napredka, spoštovanje človekovih pravic in blagostanja, tako močna je (bila) propaganda, nam nekega lepega dne, pokvarijo veselje s tem, da nam razblinijo to sladko iluzijo v katerem zavetju smo varno plavali.

Prav sedaj, ko smo se že skoraj privadili gledati ali celo poslušati novi institucionalni figuri, ki nas zastopata na EU ravni; našo predstavnico za zunanje zadeve EU in podpredsednico Evropske komisije, baronico Cathrine Ashton in predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya. Oba namreč z dneva v dan po malem le napredujeta v suverenosti svojih nastopov in v svoji prepoznavnosti.

Res neverjetna zmožnost interpretacije in sprevračanja realnosti je ta, ki jo premore predsednik evropske komisije Barroso: »Dobro je pogledati nazaj na negativen izid referenduma, ki je iztiril proces ratifikacije evropske ustave. To nam pove nekaj.

Pove nam, da so bili evropski državljani zaskrbljeni glede svoje zaposlitve, pokojnin, izobraževanje, kvalitete svojega življenja in njihovega okolja. V EU so iskali odgovore. To je bil dvorezen meč. Eden od sklepov, do katerih smo prišli je večja osredotočenost na rezultate, na katerih bi EU lahko dala dejanski prispevek za vsakdanje življenje njenih državljanov. Drugi sklep je bil o demokraciji in o partnerstvu.«

Da je sposoben v odločnem ljudskem »NE« videti klic po pomoči in željo po odgovorih s strani EU institucij! Dobesedno nas imajo že za norce, bolj ko vpijemo NE, bolj je to znak, da smo nerazsodni, da potrebujemo njihovo pomoč, skrb in zaščito, mimo naše volje.

Elena Pečarič