Okrog osemdeset lipicancev vrhunskega genetskega porekla strada na posestvu Novo naselje, ker lastnik posestva Todor Bukinac več ne vlaga sredstev za njihovo prehrano niti ne dovoli, da se sestradanim živalim primerno pomaga – pravi za GL nekdanji delavec te ergele Mihajlo Komasović. Konji so potomci lipicancev iz hrvaške ergele v Lipiku, katere so za časa vojne prignali v Srbijo. Lastništvo ni pravno rešeno, tako da so konji prepuščeni poletni vročini in nemarnosti lastnika posestva.

Sestradani konji

Kljub poskusom, da GL stopi v kontakt s Todorjem Bukincem, on ni želel odgovoriti na obtožbe, da v svoji ergeli strada živali.

Komasović, ki je leta 1991 lipicance pripeljal iz Hrvaške, je pred približno desetimi dnevi pisal hrvaškim in srbskim oblastnikom in apeliral, da konjem hitro pomagajo. Pismo je poslal Ivi Sanaderju, predsedniku hrvaške vlade, Petru Čobankoviću, hrvaškemu ministru za kmetijstvo in njihovim kolegom v Srbiji, Vojislavu Koštunici in Slobodanu Miloslavljeviću.

»Konji so v katastrofalnem stanju zaradi slabe prehrane, ker dobesedno stradajo, tako da nekateri konji, ko se uležejo, brez pomoči ne morejo več vstati« je napisal Komasović. Še od nikogar ni prejel odgovora.

Problemi s prehrano konjev so se začeli leta 2001 in trajajo do danes. Meni je v začetku julija Bukinac prepovedal dostop do ergele, ker sem bil proti takšnemu načinu obnašanja do živali – pravi Komasović za naš časopis.

Sestradani konji, ki jih je ekipa novinarjev našla na ranču Novo naselje, zares dajejo videz, kot da so prepuščeni samim sebi. Na temperaturi + 40 stopinj okrog petdeset plemenitih živali, ki so kost in koža in imajo oguljeno dlako, jedo, kar jim pride pod zob – že posušeno travo na travniku, ostanke davno vržene slame pomešane z drekom na robu posestva ali celo grmovje ob cesti okrog ergele, če jim je uspelo preskočiti ograjo. Nekateri imajo po telesu odprte rane, ki jih sploh nihče ne zdravi. 

Vsako leto vse manj konjev

Konji se sprehajajo po posestvu in okrog njega, zdi se, brez vsakega nadzora. Na zaklenjenem posestvu »vlada« trop psov, ki se, sami podhranjeni, ne zanimajo za obiskovalce. Po besedah Komasovića je na posestvu nekaj delavcev, ki ne morejo pomagati konjem, ker nimajo hrane za njih. V 16 letih ko zanje skrbi Komasović, je umrlo 80 konjev, nekateri od starosti, ostali v glavnem zaradi premalo hrane. Od 84 glav, ki jih je leta 1991 pripeljal iz Hrvaške, je ostalo le kakšnih deset živih in okrog sedemdeset njihovih potomcev. Fond lipicancev hrvaške ergele pa je le ohranjen zahvaljujoč potomcem, ki pa jih zadnja štiri leta, spet zaradi prehrane, ni bilo več.

Vsako leto je vse manj konjev. Od leta 2003 nismo dobili niti enega žrebička. Kobile so toliko sestradane, da se ne morejo razmnoževati – pravi Komasović. Hrana, ki se zadnjih šest let daje lipicancem, so mlinski odpadki in slama. Za kvalitetno prehrano, bi po Komasovićevih besedah, bila nujno potrebna pšenica in posušena detelja, kar ne bi stalo več kot 100 do 200 dinarjev po konju.

Vrednost konjev

Odrasel lipicanec, sposoben za razplod, je po Komasovićevih besedah vreden od 5.000 do 10.000 evrov. Genetski material konjev v Novom naselju je neprecenljiv, a tržna vrednost samih živali se ocenjuje na 400.000 do 800.000 evrov, če bi bili konji zdravi in dobro hranjeni. Z ozirom na njihovo stanje, se sploh ne da govoriti o njihovi vrednosti. Nekaj konjev, rojenih v Srbiji so prodali kmetom za zaprego po ceni 100 do 200 evrov.

Za rehabilitacijo konjev
je potrebnih 15.000 evrov

Za rehabilitacijo vseh konjev je nujno potrebno vložiti okrog 15.000 evrov za šest mesecev. Za konje sem skrbel zadnjih šestnajst let. Vanje sem vložil vse, kar sem imel, da bi ohranil njihov genetski material. Zdaj nimam sredstev niti možnosti, da jih rešim. Če je Srbiji in Hrvaški do tega, da rešita to vprašanje, bosta morali hitro reagirati, ker je vprašanje dneva, ko bodo vsi pomrli od lakote – pravi Komasović.

Rešitev za konje Komasović vidi edino v sodnem postopku. V pismu, ki ga je poslal Sanaderju in Čobankoviću, je Komasović ponudil, da ga Hrvaška pooblasti, da bi preko sodišča dosegel pomoč za konje.

»Edina institucija, ki je preostala, je sodišče. Da pa bi se pojavil na sodišču, mi je potrebna pomoč lastnika, a to ste vi. Če jaz nisem primeren, imenujte kogar koli, da z mojo pomočjo rešimo konje in da jih vrnemo na Hrvaško«, je Komasović pisal hrvaškim oblastnikom.

Konjska odiseja
Mihajlo Komasović je v oktobru 1991 odpeljal konje iz ergele v Lipiku in jih zaščitil pred granatami in raznimi vojskami, ki so se klatile po okolici Pakraca. Vlada SFRJ je takrat izdala sklep, da se ergela, last pakraške občine, preseli v objekte vojne ustanove Karađorđevo v Vojvodini. Komasović je 88 konjev prepeljal s kamioni v Bosno in Hercegovino, kjer je umrlo pet konjev, a eden se je rodil. S 84 živalmi je Komasović prispel v Karađorđevo. Zaradi problemov v tej ustanovi, so konje nekaj let pozneje preselili v vas Bešenovo in so se konec leta 1997 znašli v Bukinčevi ergeli v Novom naselju. »Zdelo se mi je, da ima Bukinac rad živali in da bi mi on lahko pomagal pri njihovi oskrbi«, pravi Komasović. Z Bukincem sta se dogovorila, da skupaj skrbita za konje in poskušata ohraniti genetski potencial konjev iz Lipika. Računala sta tudi na zaslužek, pravi Komasović, ki pa je izostal, ker so bili konji popolnoma zapuščeni.

Spor med Hrvaško in Srbijo zaradi lipicancev traja že deset let. Takrat je hrvaško ministrstvo za kmetijstvo osnovalo Povjereništvo za povrat lipicanaca, s stališčem da je Hrvaški treba vrniti 88 konjev – točno toliko, kolikor jih je bilo odpeljano v BiH in nato v Srbijo. Namesto tistih, ki so medtem poginili, hrvaški oblastniki smatrajo, da je treba vrniti njihove potomce.

Todor Bukinac, lastnik ergele v Novom naselju, je pred nekaj leti pristal, da vrne konje pod pogojem, da se mu plača 300.000 evrov, ki jih je vložil v rejo. Hrvaška ni odgovorila na to ponudbo.