Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih www.misteriji.si Stjepan Zvonarić iz Velike Gorice izdeluje leteči krožnik po Teslovi tehnologiji

Stjepan Zvonarić*, enainsedemdesetletni upokojeni geolog in vodilni hrvaški ufolog, v svojem Meteorkrater muzeju Atlantis v Kravarskem pri Veliki Gorici, petintrideset kilometrov južno od Zagreba, izdeluje antigravitacijski leteči krožnik. Poimenoval ga je Utron HDX. Poganjala ga bo električna energija, zajeta v atmosferi. Meni, da bo z njim mogoče leteti tudi na Luno. S hitrostjo svetlobe. S Stjepanom Zvonarićem se je pogovarjala Tatjana Svete.

Preden mi je Zvonarić pokazal svoj prototip letečega krožnika Utron HDX, me je z zelo obširno in temeljito razlago popeljal še skozi svoj Meteorkrater muzej Atlantis. V njem ima obsežno razstavo s področja geologije, meteoritike in ufologije.

Temperatura se je tako po več urah napetega, zelo zanimivega gostiteljevega pripovedovanja o nesrečni zgodovini gradnje letečih krožnikov, ki črpajo brezplačno elektriko iz atmosfere in omogočajo celo potovanje do Lune s svetlobno hitrostjo, ter po njegovem opisu lastnih življenjskih raziskav, odkritij in paranormalnih pripetljajev začela dvigovati k vrelišču – ko je naznanil, da bo pokazal svoj prototip antigravitacijskega letečega krožnika.

UTRON HDX
V svoji delavnici mi je najprej pokazal dve leseni vezani plošči za disk. Vsaka je imela premer 1,7 metra. Zvonarić je pojasnil, da bi naredil večje, a ne na Hrvaškem ne v Sloveniji ni dobil vezanih plošč večjega premera, ki bi jih bilo možno obdelati strojno. Stroji namreč plošče izrežejo le do premera 1,2 metra. Diske premera 1,7 metra je zato Zvonarić izrezal kar ročno z vbodno žago. Sam je ročno izrezal tudi šest lukenj na diskih, kamor bo kasneje namestil stožčaste vrtavke. Pokazal mi je model vrtavk iz kartona. Kasneje bo vrtavke naredil iz aluminija, povezane pa bodo z bakrenimi žicami.

Pot sva nadaljevala v klet, kjer že stoji ohišje za disk, ki ga je delno prav tako naredil iz vezanih plošč in meri dva metra v premeru. Razložil mi je, kako bo Utron HDX deloval. Znotraj ohišja bosta rotirala dva diska, ki bosta črpala statično elektriko iz atmosfere. Za to morata rotirati hitreje od hitrosti rotacije Zemlje na ekvatorju. Večji ko je premer diska, manjša rotacija je potrebna; manjši ko je premer diska, hitreje se mora disk vrteti, da bi bil malo hitrejši od hitrosti rotacije Zemlje na ekvatorju, je pojasnil Zvonarić. Vrtenje diskov bo ustvarilo močno antigravitacijsko polje. Zaradi tega se bo teža letečega krožnika zmanjšala na nič in tako bo ta lahko lebdel in letel. Če gravitacija pomeni težnost, je antigravitacija stanje breztežnosti.

V notranjosti ohišja bosta diska rotirala, okoli bo dvanajst velikih elektromagnetov. Če bo pogonski del letečega krožnika uspešno deloval, bo prototip podaljšal z 1,7 metra na do 6 metrov v premeru, da bodo zraven še tri ločene kabine za po eno osebo. V vsaki kabini bo poseben sistem, ki bo omogočal vzdrževanje Zemljine gravitacije znotraj plovila, za normalno življenje osebe, izolirane od zunanje gravitacije. »V takem plovilu, ko se začne ionizacija – to pomeni, da trdna snov menja obliko in postane kot žele – bo pilot postal vesoljsko bitje, skupek atomov – svetlobno bitje,« je povedal.

GOSPODARNA GRADNJA
Elemente za plovilo je začel pripravljati lani. Za diske in del ohišja je uporabil slovenski les, ki ga je kupil v Mercatorju v Veliki Gorici; na prvi pogled se zdi, kot da je železo. Je zelo kakovosten, saj se med sušenjem ne zvija, je pojasnil Zvonarić. Lesene plošče je naredil vodoodporne, jih impregniral proti vlagi in dvakrat prebarval s srebrom. Ob mojem začudenju, ali bo leteči krožnik lesen, mi je pojasnil, da je tudi s tem materialom možno ustvariti antigravitacijski učinek. Seveda pa bo, če bo ta prototip uspešen, les nadomestil z aluminijevo zlitino.
Za nosilne elemente ohišja diska je uporabil sestavine bobna od velikega pralnega stroja. Če bi dal elemente delati posebej, bi bilo to zelo drago, pravi, zato se je odločil za gospodarnejši način gradnje: čim bolj koristno izkoristiti tisto, kar že obstaja v rabljenih strojih. Pri tem se je zgledoval po Američanih med drugo svetovno vojno. Ker so morali z žitom nahraniti veliko ljudi, kombajnov pa niso imeli dovolj, so jih izdelali iz rabljenih tankov, vojaških tovornjakov, topov in drugega starega železa. Tako so rešili svoje kmetijstvo, ljudi pa pred lakoto. Njihov moto je bil, da ni pomemben videz stroja, ampak to, da deluje. »Tudi sam se pri gradnji mojega vesoljskega diska poslužujem njihove metode, saj kot upokojenec nimam denarja za drage dele za leteči krožnik. Nosilec, ležaje in boben sem tako dobil za sedemsto kun,« mi je zaupal.

LETEČA PLOVILA NA ELEMENT 115
In kako je on prišel do načrtov za leteči krožnik? Ker so Američani v svojem tajnem raziskovanju v najbolj zastraženem področju na svetu Area 51 in S-4 v Nevadi pri uporabi kemijskega elementa 115 že korak dlje – preizkušajo namreč diske iz tega elementa, ki omogoča stoodstotno konverzijo, pretvorbo materije v energijo, potovanje hitrejše od svetlobe, teleportacijo z dematerializacijo in materializacijo, potovanje skozi čas in drugo – jim zdaj iz nekaterih patentov prejšnje tehnologije, proste energije oziroma antigravitacije, kaj »uide« na svetovni splet. Ne pa vse. S tem hočejo navadne smrtnike počasi privaditi na novo tehnologijo in prepovedane patente, ki jih je na tisoče.

Da bi ublažili komentarje kritikov v javnosti, zakaj ne dajo v javnost Teslovih patentov o uporabi brezžične tehnologije in drugih njegovih genialnih iznajdb, dopustijo, da kaj »pricurlja« v javnost. Sami pa so v razvoju tehnologije že petdeset let naprej, pravi Zvonarić. Imajo supernapredno tehnologijo poganjanja plovil, brez rotirajočih delov, ki jo uporabljajo v svojih supertajnih projektih s pomočjo kemijskega elementa 115, katerega uporabljajo tudi tuje vesoljske civilizacije. Na Zemlji tega elementa ni, Američani naj bi ga dobili od tuje civilizacije, zatrjuje Zvonarić. Le 233 gramov tega elementa je dovolj za trideset let potovanja po vesolju. Američani naj bi ga imeli 227,27 kilograma.

ŽE LETA 1947
Nikola Tesla je že leta 1915 izjavil, da zna narediti antigravitacijsko leteče vozilo. »Moj leteči stroj bo brez kril in brez propelerjev. Premikal se bo po volji po zraku v katero koli smer s popolno zanesljivostjo.« Tesla letečega krožnika ni mogel patentirati; to je storil njegov učenec Otis T. Carr, a še to le z dovoljenjem za igračko v zabaviščnem parku. Carr je prvi antigravitacijski leteči krožnik izdelal leta 1947, vlada ZDA pa mu je leta 1961 zaplenila vso laboratorijsko dokumentacijo in prototipe, njega pa javno ožigosala kot prestopnika. Pod pretvezo, da razvoj zasebnega letalstva ni dovoljen, je tako za več kot pol stoletja zavrla razvoj letečih plovil s pogonom na prosto, brezplačno energijo.
»Leta 1961 je bil v ZDA pričakovan velik gospodarski vzpon. Če tedaj ne bi prepovedali Teslove tehnologije proste energije, naj bi prišlo do še večje ravni nezaposlenosti in pred človeštvom bi bila nova agonija. Za nekatere je bilo to zadosten razlog, da smejo patente antigravitacijskih letečih plovil in nasploh tehnologijo proste energije znanstveno omalovaževati in zaustaviti za zelo dolgo časa.

Posledice te odločitve vidimo danes: zastarela in škodljiva industrijska tehnologija je v nekaj desetletjih povsem onesnažila Zemljino atmosfero s toplogrednimi plini, kar botruje globalnemu segrevanju. Že po koncu druge svetovne vojne bi morali v praksi uporabiti genialno zapuščino našega Tesle in drugih briljantnih umov, kot kompromis za boljšo prihodnost. Morda je zdaj že prepozno, saj je Pandorina skrinjica žrtvovanja celotnega človeštva in uničenja Zemlje odprta,« pravi Zvonarić.

PREPREČEN KONEC AMERIKE?
Zvonarić se je izdelovanja letečega krožnika po načelu proste energije lotil v spomin na vse, ki so tej tehnologiji utirali pot, a so jih nasilno zaustavili. Carrov projekt je FBI ustavil dva tedna po uspešnem testiranju njegovega antigravitacijskega letečega krožnika OTC X-1, torej prvega uspešnega antigravitacijskega diska v zgodovini človeštva, ker naj bi to ogrožalo denarni sistem ZDA. Lahko bi sprožilo revolucijo v energetskem sektorju in letalski industriji, in ker ne bi več nihče vlagal v staro tehnologijo, bi lahko to bilo morda celo usodno za ameriško gospodarstvo.

Bi to pomenilo konec Amerike? Mogoče, pravi Zvonarić, a vendar nihče nima pravice niti ne more biti nikdar razloga za to, da kdo zaustavi tehnološko evolucijo, saj je tudi biološka evolucija njena posledica. Postopno in varno bi morali narediti revolucijo v industriji, a to ni v interesu tistih, ki kujejo dobičke na račun zastarele tehnologije in krojijo usodo našega sveta, saj oni vendar tudi brez tega živijo zelo lagodno. Zato še zdaj ne smemo navadni smrtniki nič vedeti o letečih krožnikih na prosto energijo, pravi Zvonarić.

UPRAVLJANJE Z MISLIMI
Teslovo oziroma Otis Carrovo antigravitacijsko tehnologijo je v javnosti po skoraj petdesetih letih molka, leta 2006, obudil nekdanji Carrov sodelavec Ralph Ring. Bil je eden izmed treh pilotov na uspešnem testnem letu antigravitacijskega letečega krožnika OTC X-1. Upravljali so ga s svojo zavestno namero, z mislimi, in ne s standardno tehnologijo. Deset milj so preleteli v trenutku, s hitrostjo misli. Po Ringovi smrti leta 2011, potem ko so ga skušali tajni agentje že prej umoriti, njegovo delo ozaveščanja javnosti nadaljujeta Bill Ryan in Kerry Cassidy s projektom Camelot.

»Če bi vlada ZDA javno priznala, da nismo edina civilizacija v vesolju, bi to verjetno skalilo duševni mir mnogim Zemljanom, veliko bi jih izgubilo vero v Boga, nastal naj bi neobvladljiv kaos, ki si ga nobena vlada na svetu ne želi, niti najmočnejša Amerika,« pravi Zvonarić. A vendar on zaradi resnice, da so v vesolju še druge civilizacije, ni prenehal biti kristjan in ni izgubil vere v Boga. Prav nasprotno, ob cesti tik pred muzejem Atlantis v Kravarskem je Devici Mariji v zahvalo postavil kapelico, ker mu je, ko se je z molitvijo obrnil k njej po pomoč, pomagala pri vseh neverjetnih najdbah, ki mu še zdaj služijo kot neprecenljivi znanstveni dokazi za odkritja, ki so priznana in uveljavljena tudi v svetu. Vrh tega pa je načrt v šifrah za vesoljsko plovilo Space Shuttle opisan kar v Stari zavezi, zatrjuje Zvonarić.

UŽIVALI BI NA DRUGIH PLANETIH
Zvonarić bo svoj leteči krožnik upravljal z mislimi, tako kot piloti na uspešnem poskusnem letu antigravitacijskega diska OTC X-1 pred več kot pol stoletja. Pokojni kopilot Ralph Ring je vožnjo opisal takole: »Gre za simbiozo druženja med človekom in strojem. Vojaki ne bi mogli voziti OTC modela. Piloti morajo namreč imeti prosvetljen um za delo s temi vrstami letečih plovil. Z njimi lahko zato upravljajo napredni nezemljani, ne pa jamski ljudje, divjaki v vojaških uniformah. Zaradi tega morajo vojaške oblasti razvijati tehnologijo letečih krožnikov po drugačnih principih. V skrivni ameriški bazi Area 51 je zanesljivo veliko letečih diskov in to največ takih, ki smo jih razvili s Carrom pred petdesetimi leti. Tedaj smo jih imeli po dva v garaži in če se ne bi vpletla oblast, nas vse razpodila in nam vse prototipe zaplenila, naš svet danes ne bi bil odvisen od nafte in naftne industrije; lahko bi si vzeli letni dopust in brezbrižno uživali na drugih planetih.«

Zanimivo je, pristavlja Zvonarić, da ne Američani ne Rusi navkljub strmoglavljenim in zajetim letečim krožnikom tujih civilizacij še do zdaj ne znajo upravljati z njihovo visoko tehnologijo. Razlog je, da nimajo živega ujetega nezemeljskega pilota, ki bi znal miselno upravljati s strojem in usposobiti poškodovano zajeto plovilo. Njihova plovila namreč ne delujejo brez določenih miselnih oziroma duhovnih sposobnosti pilota.

Zvonarić se strinja z Ralphom Ringom, da bi bila danes antigravitacijska plovila že v splošni rabi, če teh patentov v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja ne bi prepovedali: »Otrokom, ki me obiščejo v muzeju, vedno povem, da bo novo generacijo avtomobilov poganjala elektrika ali magnetna blazina, kot zdaj poganja japonske vlake, tudi letala že letijo na zračni blazini. Naposled pa bo prišla v splošno rabo tudi čista antigravitacija.«

Gostitelj mi je še pripovedoval o pogonu letečega krožnika, a vsega si nisem zapomnila, kaj šele razumela, poleg tega pa mora tudi sam še marsikaj odkriti glede skrivnosti gradnje antigravitacijskega plovila, saj kot pravi: »Tisto, česar ni povedal Nikola Tesla, kar je zatajil Otis T. Carr in kar je zamolčal Ralph Ring, je na nas, da vztrajamo in odkrijemo.«

POMOČ MATERE BOŽJE?
Pri tem se zanaša na svojo intuitivno povezavo, saj do zdaj še nikoli ni zatajila. Tudi pri dozdajšnji gradnji Utron HDX namreč ni šlo brez paranormalnega dogajanja. Ko je rezal vezane plošče, je na eni opazil lik Matere Božje. Ker ga ni hotel poškodovati, je luknje izrezal tako, da je njena podoba ostala cela. Kmalu po tem dogodku se mu je »posvetilo«, da je mogoče antigravitacijski učinek doseči že z eno samo vezano ploščo oziroma diskom in to pri bistveno manjši hitrosti, kot je to pri Carrovem patentu. Mu je pri tem odkritju spet pomagala Devica Marija?

Inovacijo ima namen tudi patentirati. Sicer pa je bila Zvonariću nadarjenost za tehniko položena v zibelko, saj je že pri dvanajstih letih izdelal lesen model tedaj zelo priljubljenega traktorja Fergusona in ga uspešno plasiral na trg v svoji soseski.

ČE POČIVAM, ZBOLIM
Zvonarić je prepričan, da bo antigravitacijski disk zagotovo dokončal in z njim tudi poletel, a le če mu bodo pri gradnji pomagali širokosrčni meceni in donatorji. Pri gradnji je neutruden. »Moji prijatelji mi pravijo, da sem nor, ker delam ta projekt, saj bi moral kot upokojenec vendar počivati. Jaz pa delam dan in noč. »Zakaj ne počivaš?« me sprašujejo. Odgovorim jim, da, če počivam, zbolim in me vse boli. Ko pa delam, sem kot avion. Mnogi ne vedo, kaj pomeni biti dejaven. Jaz lahko tri dni govorim in nisem ne utrujen ne lačen. Prav nasprotno, polnim se z energijo, ki je v nas in okoli nas,« še pravi Zvonarić.

Pristavlja, da njegov trud ne bo zaman, če bo projekt vzbudil v javnosti čim večje zanimanje in interes za tehnologijo antigravitacije. V Misterijih vas bomo zato z nadaljevanjem njegovega projekta izdelave antigravitacijskega letečega krožnika seznanjali še naprej.

Tatjana Svete   
* 00385 (0)98 967 3806,
stjepan.zvonaric@gmail.com

STJEPAN ZVONARIĆ
Stjepan Zvonarić je rojen leta 1941 v kraju Sveti Đurđe pri Donjem Miholjcu na Hrvaškem. Kot naravoslovec, geolog amater, zbiratelj mineralov in fosilov je bil leta 1980 pobudnik za ustanovitev Društva raziskovalcev in prijateljev mineralov in fosilov Trilobit v Veliki Gorici. Ukvarjal se je s proučevanjem jezer in vulkanskih področij, od leta 1981 pa je njegova ožja specializacija teorija meteoritskih udarov o meteorskih kraterjih, impaktitih, tektitih in meteoritih, ki je vodila do odprtja njegovega zasebnega Meteorkrater Muzeja Atlantis v Kravarskem pri Veliki Gorici. Od leta 1976 je bil zaposlen na Inštitutu za geološke raziskave v Zagrebu in je dolgoletni član Hrvaškega geološkega društva. Je avtor več knjig s tega področja, kot tudi o ufologiji.
Več o pogonu Carrovega antigravitacijskega diska, po patentu katerega konstruira svoj leteči disk, piše v svoji knjigi Tajne antigravitacije (Zagreb, 2012). V njej razkriva, da je bila antigravitacija od davnine znana kot levitacija in da se je iz več razlogov znašla med pozabljenimi znanji. Levitacijo naj bi uporabili tudi pri gradnji megalitskih blokov, kot so egipčanske piramide in izstrelitvena ploščad za nezemeljska plovila v Baalbeku v današnjem Libanonu, stara najmanj 3500 let. Pripravlja že novo knjigo Projekt: Utron – HDX (Kako gradim antigravitacijski disk).
Leta 1999 je raziskoval Paški trikotnik pri Novalji na Pagu in o tem napisal tri knjige: Paški venture star 1, 2 in 3.