Piše: Marko K.

Cene zlata so ponorele, ker iščejo investitorji zavetišče na turbolentnem globalnem finančnem trgu. To me spominja na zgodbo, ki mi jo je pripovedoval dedek. Med težkimi finančnimi časi, v začetku 20-tih, so kmetje v Nemčiji prodajali krompir za dragulje, saj so bili bogati prisiljeni svoje dragulje prodati v zameno za hrano.

Ta zgodba je eden izmed razlogov, da sem se leta 1974 s svojo družino preselil iz Philadelphije, kjer sem imel dobro službo, kupil kos zemlje, si na njej zgradil hišo in se pripravil na težko ekonomsko depresijo, ki na srečo ni prišla. Še.

Edini pogoj, ki sem si ga postavil za kos zemlje je bil ta, da mora imeti nekaj hektarjev gozda. Vedel sem, da lahko vzpostavim vrt na hitro, da pa trajajo leta preden gozd zraste in si lahko z njim ogrevam hišo ter kuham. Nisem želel biti odvisen od nafte, ki jo pripeljejo od daleč. Pripravljen pa sem bil živeti tudi brez elektrike, če bi bilo potrebno.  

Ali sem samo paranoičen ali pa sem prerok, še ne vem. Vendar, ko sedim v gozdu in počivam od sekanja drv, se mi zdi odločitev, ki sem jo sprejel, smiselna tudi v času stabilne ekonomije. (Je ekonomski sistem sploh kdaj stabilen?) Že samo zavoljo osebnega zadovoljstva, ki sem ga pridobil, se je investicija v gozd splačala bolj kot, če bi ta denar vložil v zlato. 

Zlata ne moreš pojesti, lahko pa ješ sadeže, oreške, jagodičevje, gobe, zelišča in piješ sirup. Tudi pogreti se ne moreš z zlatom. Ne moreš uživati v senci zlata. Ne moreš narediti ograje iz zlata. Zlata hiša bi bila nadvse draga. Ne moreš narediti protivetrne zaščite iz zlata. Iz zlata ne moreš narediti pohištva, violine, kitare, okvirja za sliko, tal, količkov za paradižnike, pasje utice. Iz zlatih listov ne moreš narediti vrta. Zlato ne sprejema CO2-ja in ne oddaja kisika, da ohrani okolje v katerem živimo. Zlato ne nudi prostora za milijone živih bitij, ki so potrebni za ohranitev okolja. Vse, kar zlato počne je, da gre njegova cen gor in dol, kar mnogi panični investitorji ugotavljajo.

Moji dve gozdnati površini intimno spoznavam že sedemdeset let. Ena, štiri hektarjev velika, je bila igrišče, ko sem odraščal. Drugo, dve hektarsko, nekaj kilometrov oddaljeno od prve, sem v otroštvu pogosto obiskoval, sedaj zadnjih štiriintrideset let živim na njej. Veliko načinov obstaja, kako ocenimo vrednost gozda, veliko dejavnikov ne znamo vključiti in lahko pridobimo le približno oceno. Vendar želim poskusiti, četudi izpustim podrobnosti, kako sta mir in telesna aktivnost v gozdu izboljšala moje zdravje.

Vsako leto iz obeh površin dobim 14 kubikov lesa za drva. Poleg tega se z lesom oskrbijo tudi moj sin in ostali člani družine. Izkušnje nas učijo, da lahko iz enega hektarja odraslega gozda, dobimo okoli 9 kubikov lesa samo iz tega, kar samo odmre, polomi veter in redčenja, ne da bi ogrozili prirast gozda, ta se kvečjemu poveča. Eno odraslo drevo, iz katerega debla lahko naredimo deske za prodajo ali uporabo, ima tudi dovolj vej, da lahko iz njega dobimo za kubik drv.

Cena drv narašča tako hiro kot cena nafte. Vedno sem računal, da kubik drv pomeni  $30 zamenjave za drugo kurivo, vendar je sedaj cena višja. V povprečju nam je les, ki smo ga uporabili za drva v zadnjih 25 letih, prihranil $400 na leto, potem ko odštejem ceno petih motork, ki sem jih v tem procesu porabil. Moj sin je izračunal, da pridela na zimo drva v vrednosti $300. Sin uporablja za ogrevanja izključno drva.

Pravzaprav redko štejem drva po kubiku, temveč po količini, ki je potrebna, da ogrevam hišo en dan. Izkušnje so mi pokazale, da lahko v eni uri  iz drevesa pridelam celodnevno zalogo drv v obliki polen. Ko sem bil mlajši, sem porabil manj. Torej, da lahko pridelam dovolj drv za zimski čas, porabim okoli sto ur dela. Ker rad delam v gozdu, in ne plačam nekomu, da to naredi namesto mene, je to zame čisti dobiček.
Gene Logsdon 

Prevod: Marko K.
organictobe.org