Se še spominjate zgodbe o Montsalvatu, gori odrešitve, na kateri stoji gralski grad? Tam prebiva red gralskih vitezov, ki čuvajo grad. Prav tako kot kralj Arthur in njegovi vitezi, oblikujejo tudi oni okroglo mizo. Ko sedijo zbrani in prinesejo gral, jih ta hrani na čudežen način. Le pogled na gral in ta jim podeli večno mladost.

Gral je v legendah prikazan kot posoda, ki jo je Kristus uporabil pri zadnji večerji. Jožef iz Arimatije, tako pravi legenda, je že takrat imel razkošno gralsko posodo, kamor je prestregel Kristusovo kri pri njegovem polaganju v grob. Če gledamo na gral kot na sveto posodo, ki lahko dela čudeže, se ta motiv ponavlja v vseh mitologijah sveta. Potem je jasno, da temeljijo srednjeveška besedila, ki jih je oblikovalo krščanstvo, na stari tradiciji.

Že od najzgodnejših časov je človeštvo gledalo na sonce in mesec kot na posodi, ki sta napolnjeni z Božjo hrano. Iz njih so se smeli okrepčati junaki kot plačilo za doživete, nadnaravne dogodivščine in dejanja. V grški filozofiji je govora o posodi za mešanje, „ kraterju“, v katerega vliva božanstvo prvine in jih pomeša s sončno svetlobo. To zagotavlja novo ustvarjenim dušam, da s tem dosežejo modrost.

Na grškem prazniku posvetitve, ki spominja na skupni obed vitezov grala, ponudijo pijačo iz svete posode „ kernos“. Ta posoda daje zmožnost ohranjanja povezave z višjim svetom. Nekaj podobnega poznamo iz keltske tradicije. Tam je gral velik sod, „ cauldron“, ki vodi do duhovnega ponovnega rojstva.

V nekaterih legendah ni govora o sveti posodi, ampak o dragocenem dragulju ali dragocenem biseru. Legende poročajo, da je z namenom obvarovanja grala, postavljen tempelj. Ena legenda pravi, da je tempelj visok in okrogel in ima zlato kupolo, katere svod je posut z dragulji. Nad poloblo sta zlato sonce in srebrni mesec.

V 20. stoletju so nekateri učenjaki ugotovili, da so tak tempelj zgradili v Perziji v sedmem stoletju na sveti gori Šiz. To je bil najsvetejši kraj v kraljestvu. Vseboval je sveti ogenj in je veljal za rojstni kraj Zaratustre. Budistične legende govorijo o mistični gori Maru na Japonskem, ki ima mnogo podobnosti z gralskim templjem. Na njem sedi Buda s svojimi bodisatvami, okrog njih krožita sonce in mesec.

V vseh starih kulturah najdemo namig o človekovih skritih možnostih, da se poveže s kozmično Božansko dušno silo, Božjo krvjo, se s tem spremeni in pride do neposrednega Božanskega spoznanja. To pa pomeni: Človek ima možnost, da sprejme specialno silo in z njo dela. Ta sila je kozmičnega izvora in je označena kot Božja kri. Komur uspe, da najde to energijo in jo vzdržuje, se bo s tem popolnoma spremenil in bo sposoben sprejemati Božansko modrost iz prve roke. Misterij grala torej ni zunanji dogodek, ampak poteka na višji duševni ravni.

Vse te legende pričajo o dejstvu, da lahko soočenje z duhovnimi vrednotami grala temeljito spremeni naše življenje. Da bi ta misterij do določene meje lahko odstrli, lahko poiščemo nasvet v duhovni nauku. Kajti poleg nam znanega sveta, obstoja še višji red tostranstva, ki ga ne moremo zaznavati s čutili. Iz sveta, ki ga poznamo, vemo, da so vsi v njem živeči pojavi, vključno z nami, prej ali pozneje končajo. Iz izkušnje vemo, da v našem svetu ni nič popolnega. Temelji in vzdržuje ga neminljivi, večni svet. Po prvotnem nauku modrosti, so bitja, ki prebivajo v višjem svetu popolna in zato neumrljiva.

Sedaj si lahko zastavimo pomemebno vprašanje: Ali obstaja prehod med svetom popolnosti in svetom in nepopolnosti, prehod med večnostjo in minljivostjo? Gledano le logično, takega prehoda ne more biti. Kajti, kako lahko obstaja nekaj, kar je popolno ali malo nepopolno? Načelno bi morala biti ta dva svetova ločena. In vendar tak sam po sebi nemogoč prehod vedno znova vzpostavi in vzdržuje prizadevanje duhovnega Božanskega sveta. Bitja iz večnosti se povežejo s preteklostjo. Ko si predstavljamo to dejstvo, se odpremo za simbol križa. Večnost se potopi v svet preteklosti inj ta svet “ križa”. To križanje se dogaja neprestano kot povezava dveh svetov, ki se ne skladata.

Veliki verski utemelitelji kot so Buda, Zaratustra in Jezus so tisti, ki gradijo vedno znova ta most med obema svetovoma. S svojim delovanjem se žrtvujejo in zato previmo: Svojo kri prelivaju za nas. Ti popolni niso del preteklosti. Vzgled so nam za pot, ki pelje iz našega sveta v višji svet. Vzdržujejo most, ki so ga v ta namen zgradili. Ta most je čudež. To pravzaprav nemogoče prehodno področje med večnostjo in časom je v mnogih legendah označeno kot gral, čaša v kateri se lahko duša, ki išče, uči najti svojo pot v svetu nasprotij, da bi odkrila večnost.

Duša, ki išče pride v prehodno področje. Ponoči, ko spimo se lahko zgodi nekaj, kar podnevi ne bi bilo mogoče. V spanju se del našega dušnega bitja se loči od našega telesa in potuje skozi različna polja atmosfere. Ko hrepenimo po tem, da bi našli smisel življenja, se del našega dušnega bitja obrne k sferi, ki ustreza temu hrepenenju. Lahko se zgodi, da se potopimo v prehodno področje, ki leži med obema svetovoma.

Tu se našega dušnega bitja dotakne čista sila. To se zgodi v globokokem spanju v času brez sanj, ko izključimo svojo zavest, ki bi bila ovira za to dogajanje. In tako se je zgodilo tudi Parsivalu ( iskalcu), ko je prvič našel gralski grad in ni razumel, kaj se tam dogaja. Gralski grad je zapustil prav tako neveden, kot je stopil vanj, i je moral voditi živeti v odrekanju, preden je na podlagi ponovnega zavestnega iskanja spet našel pot do tja.

V vseh legendah o gralu to pot slikovito predstavljajo. Seveda pa je oblikovanje legend različno. Pogosto so opisani le posamezni deli poti. Tako je naprimer ohranjen del zgodbe o Parsifalu, kot jo je opisal francoski pesnik Cretien de Troyes v 12 .stoletju. Ni še bilo opisano, kako se je Parsifal zavestno vrnil v gralski grad. Parsifal, kot ga predstavlja Wolfram von Eschenbach, to doseže, vendar pesnik prikrito prikaže, da je za to potrebna nova zavest, ki lahko nastane v človeku skritem viru.

Šele v pripovedi o Arturju najdemo jasno predstavitev. Govori o vitezu, ki se imenuje Galahad in ima vzdevek “ popolni “. Skupaj s Parsifalom in nekim drugim vitezom okrogle mize se poda na pot k svetemu gralu. Končno najdejo gralski grad in vidijo svetlikanje, ki pa ne prihaja od sonca. V nadaljevanju zgodbe pokliče gralski kralj Galahada k sebi. On je tisti, ki bo končal delo, Parsifal je pripravljavec poti.

Debeli zidovi naše nemoči;
Galadhad simbolizira torej človekov nepoznani vidik. Mi nismo tisto, kar verjamemo, kar verjamemo, da smo. V nas spi tudi skrita, višja zavest, ki vodi k zavestnemu doživljanju sfere grala, ko postane dejavna. Po mnenju duhovne ga nauka je to naloga človeka, da prebudi ta element. Podoba Galahada je utelešenje nove dušne zavesti, ki lahko nastane v nas. Ker pa se človeštvo povsod zaletava v debele zidove lastne nemoči, je prišel trenutek, ko se lahko odstre misterij grala.

Pripovedi o misteriju grala so se pojavile v srednjem veku tako zahodni kot vzhodni Evropi in celo v Perziji približno v istem času, namreč v 12. stoletju. Je bilo to slučajno? Služabniki grala so tedaj spoznali, da je nastopilo časovno obdobje, v katerem se povezava z višjimi svetovi za večino človeštva umika v ozadje ali popolnoma izgine.

Pod vplivom znanosti in tehnike je človeštvo razvilo novo miselnost, v kateri ni imel duhovno dušni svet kaj iskati. To je verjetno eden izmed razlogov, zakaj so se legende o gralu spet pojavile. S svojo nenavadno mistiko in romantiko so se legende dotaknile src ljudi tudi še v prihodnjih stoletjih in njihova globoka simbolika je bila lahko kažipot človeštvu v času velike stiske.

Tudi v današnjem, tako razgibanem in negotovim času se stare legende o gralu še vedno dotaknejo mnogih src, saj kažejo, da je prastara notranja pot tudi danes in prav posebno še danes spet mogoča. Mogoča, pomeni, da se lahko tudi današnji iskalec, prav tako kot vitezi okrogle mize kralja Arturja, povežejo z višjimi svetovi.

Mnoge legende govorijo o dveh okroglih mizah: o okrogli mizi kralja Arturja in vitezov okrogle mize. To pomeni, da mora enost višjega sveta, ki jo simbolizira okrogla miza vitezov grala, nastati tudi v našem svetu kot skupinska enotnost, ki jo simbolizira okrogla miza kralja Arturja. Udeleženci take skupine, ki se pripravljajo na gral, se morajo postopno notranje očistiti in osvoboditi vplivov zemeljskih vezi. Nakar se postopoma povežejo z višjo okroglo mizo. To se zgodi v skladu s Kristusovimi besedami: Oče in jaz sva eno in vi ste lahko eno z menoj. Na tej poti zadnja večerja ni več simbolična, ampak neposredna. Vsak posamezni udeleženec skupine sprejme Božanske sile toliko, kolikor zmore, to pomeni, kot to ustreza njegovemu stanju biti.

Konec

Miran Zupančič