Dragi stoychi,

Res dober trgovec je tisti, ki tako zelo dobro »nategne« svoje stranke, da potem ogoljufane stranke mislijo, kako so sklenile najboljši možni posel. In tale Rawata, ki mu vse rata, je hudičevo dober trgovec. Ne vem, koliko časa boš še njegova stranka, ampak zlahka se te predstavljam kot srečnega deležnika nebeških delnic v njegovem podjetju.

Tvoja hipotetična zgodba o pijancih v čolnu ima eno veliko težavo – je samo hipotetična. In hipotetično zgodbico lahko vedno še malo nadgradiš z dodatnimi predpostavkami, ki so enako hipotetične kot njena osnova. Reciva takole: Kaj bi naredil, če bi ugotovil, da je bogati lastnik jahte, ki te je rešil, pobegli vojni zločinec, ki je obdolžen genocida? Ali reciva takole: Kaj bi naredil, če bi ugotovil, da je lastnik tiste jahte, pedofil in spolni obsedenec. In če bi, v zameno, ker te je rešil, potem zahteval, da mu ga »pofafaš« - bi mu ga pofafal?! Človek ti je vendar "nesebično" rešil življenje! Nekaj mu moraš dati v zameno – se ti ne zdi? Kaj pa je tvoje dragoceno življenje za en sam »blow job«! Malo stisneš zobe (seveda ne med fafanjem), potrpiš in zadeva gre mimo - hočem reči - v grlo. Domnevam sicer, da bi mu iz čiste in globoke hvaležnosti, nastavil še kaj drugega…ali pa bi - svojega rešitelja prijavil policiji, potem ko bi videl, da enako zlorablja še množico drugih, ki jih je podobno kot tebe - »rešil« na svojo jahto? Vsaka podobnost z gospodom, ki sliši na naslov Maharaji, je seveda naključna…in seveda skrajno hipotetična ;-)


Kar se boga in ljubezni in vsega tega tiče - Na besede kot sta »Bog« in »vera« sem alergičen nič več kot si ti na besedo znanost ali na besedo razum. Besede kot besede, ki dobijo smisel šele ko so uvrščene v nek kontekst. Same zase ne pomenijo še ničesar. Ko pa smo že pri tem - boga ne doživljam niti kot osebo, niti kot kako drugo obliko realnosti – nobene potrebe ne čutim, vsaj zaenkrat, da bi karkoli ali kogarkoli poimenoval bog. V tem smislu zame bog res ne obstaja. Zanimivo in vredno proučevanja (pa tudi humorja in posmeha) pa se mi zdi, na kakšen način si ljudje predstavljajo tisto, čemur pravijo Bog. In te predstave so pri različnih ljudeh bodisi popolnoma različne, bodisi absurdno poenotene znotraj določene skupine ljudi. Dejstvo je, da smo ljudje vsaj po večini duševno predisponirani za boga. Bog je zame predvsem psihološki fenomem. Zaenkrat še - ne morem pa kategorično zatrditi, da kdaj ne bo postal več - to se pravi realnost - če me napade kaka "blaznost".

Zaenkrat velja, da ko govorim o bogu, običajno mislim na religijo oziroma na podobo in percepcijo boga znotraj nekega verstva. To je tudi vse.

Pri ljubezni pa je zadeva že malo bolj komplicirana. Čustvo ljubezni mi je veliko bolj znano, pri čemer dopuščam možnost, da bi tisto, kar jaz občutim kot ljubezen, nekateri mogli označiti kot nepravo ali nepristno ljubezen ali nemara celo kot iluzijo. V tem oziru je ljubezen res božanska – ljudje tudi bogove delijo na resnične ali prave (to je na naše) in na neprave ali lažne. Ko si zaljubljen, pač zmeraj misliš – da je to, kar doživljaš res tista »prava ljubezen.« Potem pride razočaranje, malo zagrenjenosti in spet nova "prava ljubezen". Resnici na ljubo priznam, da je za duševno zdravje to veliko bolje, kot če človek postane cinik. V vsakem primeru pa je "prava ljubezen" vedno subjektivna. Ko subjektivnost doseže fazo popolne zaslepljenosti, postane seveda »objektivna«. Ljudje kolaps razuma dojemajo kot »višji uvid«, kot razodetje, kot višjo resničnost – in priznam, tukaj se diskusija lahko tudi konča. Če je nekdo, na primer, trdno prepričan, da je Napoleon, poten tudi JE Napoleon. To je potem njegova resničnost in vsi, ki ga prepričujejo drugače, so v zmoti! Seveda se občutek »resničnosti« še ojača, če »Napoleon« sreča nekoga, ki je trdno prepričan, da je Wellington. In potem lahko skupaj obujata spomine na resnični dogodek pri Waterlooju. Detajli so nepomebni, če je vera dovolj močna ;)

Če se vrnem še malo k zaljubljenosti - človek se lahko, če to prizna ali ne, zaljubi tudi v boga ali v božanstvo ali v guruja. Že samo dejstvo, da se tvoja ljubezen, karkoli že to je, lahko izraža in prihaja do veljave le ob karizmi, avtoriteti in »avri« nekega guruja, kaže na njeno »invalidno« to je nepopolno naravo.

Sam o ljubezni nerad govorim, še posebej ne o svojih občutjih, ker se mi zdi, da bi na ta način zlorabljal besedo samo. Ljubezen so predvsem subjektivna občutja, ki jim potem razum podeljuje neko veljavo ali pomen. Če vprašaš mene, je o ljubezni, ne da bi veliko tvegal, mogoče govoriti samo v pesmih oziroma še bolj natančno – v kaki liriki. Nenazadnje so pesmi tudi temu namenjene. Že po definiciji so subjektivne in namenjene primarno izražanju čustev. Ljubezen lahko izraziš tudi skozi kako drugo umetnost, seveda. A le kot izraz, kot občutje – in tudi (res dobre) pesmi so samo izraz in občutje. Niso definicija. Niso naracija.

Ko pa ljubezen preneseš na ezoterično raven postane skoraj vedno brezosebna, neusmerjena, razpršena – z eno besedo božanska in kot taka ne služi ničemur več. Postane le še prazna beseda, ki jo lahko mešaš med druge besede in menjaš z drugimi besedami, ne da bi s tem ogrozil smisel – oziroma bolje rečeno – nesmisel zapisanih besed. Ezoterična »Ljubezen« je le še sama sebi v namen. Če ljubiš vse, je isto, kot če ne bi ljubil ničesar ali pa izključno samega sebe. (Ljubiti vsemogočnega boga je nesmisel - čaščenje pač NI LJUBEZEN)

No, skratka, Stoyči, bom kar direkten - vsa tisti denar, ki si ga zapravil za turistične izlete v Indijo, bi lahko porabil veliko bolj koristno in nenazadnje tudi bolj človekoljubno kar tukaj - v Evropi ali v Sloveniji. Pa ne mislim na kupovanje Unicefovih razglednic. Dobro je tudi, vsaj jaz sem takega mnenja, če človek opravlja kakšen poklic, hodi vsak dan v službo, plačuje davke…vse to so zelo koristne zadeve za soljudi in za družbo.

In ne »farbaj« nas z anekdoto o tem, kako in zakaj si spremenil svoje ime. Na tak način ne moreš pobegniti pred sabo – človek se ne reinkarnira tako, da spremeni »nadležno« črko v imenu ;-) Lahko bi rekli tudi, kot so rekli stari Latini: Lupus pilum mutat, non mentem.

Seveda močno dvomim, da si že kar končal debato z mano in Dysanom. O vzvišenosti ti je že Dysan povedal vse. Pa saj ni prvič, da si (zaradi užaljenosti) zapustil kak forum ali kako diskusijo, potem pa si se spet zmagoslavno vrnil in napolnjen z duhovno zakladnico svetovnih mojstrov ezoteričnih skrivnosti jel oznanjati novo brezdelno filozofijo življenja.

Bodi še naprej blažen in samo-ljubljen.


Mark BlackWood

;)

[ Odgovori na to | # ]