Prešli smo dobo, ko so javni in slavni kršili zakone, lagali in se izmikali odgovorom v upanju, da to ne bo postalo javno in slavno. Zdaj to počnejo v upanju, da bo vest dneva. To veča priljubljenost, priljubljenost pa debeli denarnico. Imamo torej pogolten vrtinec, ki se poganja sam.

Denarnicam javnih in slavnih najprej dobro dene kršenje zakonov, nato pa še javne razprave o tem, ali so jih kršili ali ne. Izmikanje odgovorom ni več znak pomanjkanja samozavesti, ampak njene izrazitosti. Laganje mora biti iz istega razloga nesramno. Če lažeš vljudno, si oplel. Če med laganjem žališ vse po spisku, prideš v zgodovino. Bolj nesramno lažeš, več ljudi bo od sveta terjalo, da tvoje laži sprejme kot resnice.

To ni nič novega. Ni se pojavilo s predvolilnimi boji v ZDA. Tega niso izumili slovenski tako imenovani osamosvojitelji. Tudi Hitler ni odkril tople vode; le učbenik je napisal in dodal praktični prikaz, da se lahko tako imenovani domoljubi iz tega učijo. Lovci na čarovnice so črpali iz svojih korenin: krščanstvo je vzniknilo s kršenjem zakonov, se rodilo iz laži in utemeljilo na izmikanju odgovorom. Veščina, s katero so kristjani to izvedli, nakazuje, da so sedeli na ramenih velikanov …

Zakaj ljudje bolj verjamejo grdi in debeli laži kot kakršnikoli resnici? Zakaj je lažje verjeti, da je vesolje in življenje ustvaril in razvil ta ali oni bog (ki ga je ustvaril in se je razvil kako?), kot da je nastalo in se razvilo samo? Zakaj so vere bolj priljubljene od znanosti, čeprav svečeniki v povprečju bolj kršijo zakone, izrečejo neprimerno več laži in odgovorijo na toliko vprašanj, kot se jim znanstveniki izmaknejo? Zakaj se zdi ljudem bolj verjetno, da je med njimi kup čarovnic z nadnaravnimi močmi, kot množica hudobnih in privoščljivih ljudi z naravnimi? Zakaj zmagovalci zgodovino pišejo pristransko, poraženci pa jo pristransko berejo? Zakaj imajo knjige in filmi po resničnih dogodkih komaj kaj veze s tem, kar se je res zgodilo? Zakaj domišljijske knjige in filmi prezirajo meje med možnim, verjetnim in nemogočim? Zakaj so teorije zarot, ki jih mimogrede kujejo osamljeni ljubiteljski tepci, bolj privlačne od uradnih razlag, ki jih skrbno in družno ves čas sestavljajo, obdelujejo in preverjajo množice izobraženih strokovnjakov? …

Če bi kdo odgovoril na ta vprašanja, bi moral Nobelov komite nemudoma uvesti nagrado za družboslovje in mu jo podeliti. Ugotovitev, kako to spremeniti, pa bi bilo najdragocenejše družboslovno odkritje vseh časov …

Vsekakor je jasno, da ljudje ločijo med kaznivim in zakonitim dejanjem, med odgovorom in bluzenjem, med lažjo in resnico. To velja tudi za sicer slepe privržence barabinov, preseratorjev in bolezenskih lažnivcev. Moja neznanstvena opazovanja namreč nedvoumno pričajo, da se na eno odzivajo drugače kot na drugo.

Srhljivo velik delež ljudi občuduje in brani barabine, poštenjake pa želi ob najmanjši nedoslednosti utopiti v žlici vode. Povprečni ljudje spoštujejo preseratorje kot omikane osebe, kdor reče bobu bob, pa je nekaj vreden le, če je zabavljač (a tudi v tem primeru dosti manj kot preserator). Ko poslušajo javno izrečeno laž, je mnogim ljudem toplo pri srcu (in morda tudi nižje), če jim kdo v obraz pove resnico o čemerkoli, pa postanejo njegovi smrtni sovražniki.

V neskromnem prizadevanju dobiti prvo Nobelovo nagrado za družboslovje razglašam domnevo, da je za ta pojav kriva revščina. Za tovrstnim vedenjem obolevajo ljudje, ki imajo občutek, da gredo vse pomembne stvari mimo njih, ki so brez vpliva na karkoli, ki malokaj razumejo in si – kar je najpomembnejše – niso sposobni ustvariti širše slike.

Bolj lačni kot siti, bolj tepeni kot crkljani, bolj grobi kot vljudni, bolj pokorni kot radovedni – reveži so revni tako snovno kot duhovno. Rod za rodom njihovih prednikov se koplje v skrajni bedi, iz katere se le tu in tam kdo začasno dokoplje do položaja, ki mu omogoča osnovno preskrbljenost.

Da mu to uspe, se mora posluževati vsega, kar pomaga. Upoštevanje zakonov, odkritost in poštenost mu ne pomagajo. Pridnost in pokornost mu prideta prav, če nista iskrena; torej gre za svetohlinstvo in zahrbtnost. »Oblast« je proti njemu. »Ljudje« so privoščljivi. Če jim koristi, ga lahko zatožijo ali se kako drugače preko njega povzpnejo iz bede. Zanese se lahko le na zveste sorodnike in prijatelje. Vsi drugi so sumljivi ali nevarni.

To je resničnost revežev, ki nočejo biti revni. Kljub temu se nad vodo obdržijo le najbolj nadarjeni in vztrajni garači z obilo sreče. Pridobijo si malo več kot osnovno imetje in ozko strokovno izobrazbo; druge ne potrebujejo. Potomcem zagotovijo hrano, obleko in streho nad glavo, morda tudi znanje, sredstva in izobrazbo, s katerimi lahko poskrbijo zase; drugega ne potrebujejo.

A kar je najpomembneje – nanje prenesejo svoja načela. Učijo jih:

- da država samo jemlje in ničesar ne daje;

- da o vsem odločajo ti, ki jemljejo;

- da so to sami lopovi, kajti nemogoče je biti bogat in vpliven in hkrati pošten;

- če nočeš biti reven, moraš kršiti zakone;

- kršenje zakonov je dobro za družino in njeno prihodnost;

- »tisti zgoraj« nočejo, da bi dobil svoj kos potice, ker njim ostane manj;

- če te skušajo ustaviti, kaznovati ali onemogočiti, uporabi vse, kar je možno uporabiti, da se izmažeš: skrivaj se, izmikaj, laži, podkupuj, grozi, utišaj; »oni« igrajo grdo igro – igraj jo tudi ti;

- tega, kar je tvoje, ne deli z državo;

- ne glede na karkoli si za »njih« vedno drugorazredni državljan; le če se s katerim poročiš, mogoče sprejmejo vajine otroke;

- prvi med prvimi si lahko le, če postaneš predsednik države ali vlade;

- če ti to uspe, ostani za vsako ceno zvest svojim načelom;

- kdor ima drugačna načela, kdor hoče, da spremeniš svoja, in kdor noče, da ti uspe, je tvoj sovražnik.

Zveni znano?

…

Temu bi lahko rekli načela raje. Grozna so. Če ljudje s temi načeli dobijo moč nad drugimi, se dogajajo pošastne reči …

Načela plemiško-bogataških rodbin sicer niso dosti boljša. Imenitneži so le nekoliko bolj umirjeni in premišljeni. Njihova pošastnost se stopnjuje zmerno, skozi več rodov. Znajo se potegniti nazaj, kakšno reč ublažiti in spet pritisniti, ko napočijo ugodnejši časi – včasih tudi rod ali dva kasneje. Ti ljudje ne ravnajo, kot da se bo svet končal z njihovo smrtjo, ampak imajo v mislih tudi sorodnike, predvsem potomce. So pa po drugi strani popolnoma odtujeni od raje, njenih potreb, želja, vrednot in načel. Marsikaj, kar o njih mislijo reveži, drži: oni hočejo, da reveži ostanejo reveži, in delajo vse, da bi se revščina ohranila.

V revni družbi se povzpetniška družina po nekaj rodovih umiri. Ko se vrodi v plemiško-bogataško druščino, prične gojiti njene vrednote, ki niso vezane na golo preživetje, ter se zanimati še za kaj poleg posla in življenja. Tihotapci, preprodajalci in izsiljevalci postanejo obrtniki, prodajalci in učitelji, nato diplomati, trgovci in bankirji.

Kaj pa se zgodi v revni družbi, ki na hitro obogati? Takrat je teh družin ogromno. Takrat lahko »tiste zgoraj« povozijo – in (brez dvoma upravičeno) tudi jih. Vrednote povzpetnikov postanejo vrednote celotne družbe. Nihče več ne zaupa nikomur, vsak gleda svoje posle in skrbi za svojo rit. Povzpetniki zavzamejo vodilne položaje na področjih, o katerih nimajo pojma, in uničijo vse, kar je bilo dotlej – dobro in slabo. Potrebnih je nekaj rodov, da se razmere umirijo in da iz zmede spet nastane družba.

To je slabo in dobro. Bogastvo zaradi evropskih osvajalskih pohodov je npr. konec 18. st. uničilo prevlado plemstva in cerkve ter rodilo individualizem in znanost. Bogastvo zaradi industrijske revolucije je tekom 19. st. uničilo prevlado obrtnikov in rodilo kapitalizem, prineslo pa je tudi šolo, izbiro poklica, svobodo gibanja in prosti čas. Bogastvo zaradi povojne delitve zaslužkov med bogataše in rajo (v komunizmu ali iz strahu pred njim) pa je v drugi polovici 20. st. uničilo prevlado strokovnjakov in rodilo neoliberalizem, ki ni prinesel še nič dobrega. Vsem trem uničenjem so sledila dolga obdobja kriz, prevratov in vojn.

Zdaj celotni zahodni družbi vladajo popolni nestrokovnjaki iz vrst povzpetnikov. Večina ni nikoli živela v pomanjkanju ali ogroženosti. A smrtni strah pred bedo dedov in pradedov veje tudi po njihovih žilah. Zato kradejo, bluzijo in lažejo.

In raja, ki deli njihove poglede na svet, jih podpira in jim verjame.

Evo, Nobelov komite, zdaj pa si ti na vrsti!

Gregor Hrovatin

Vir: za-misli.si