Zavedanje, da smo v krizi je torej predpogoj za delovanje v zvezi s krizo.
Zraven tega je potrebna strast, radovednost, raziskovalni duh in občutek neomajne potrebe po soočanju s krizo in »iskanju« povsem novih rešitev.

Te nove rešitve pa nikakor niso le površne, delne, ampak celostne in zato trajne.
Mnogi parcialni strokovnjaki prinašajo prav take necelostne rešitve in zato je videti kot bi krpali stare, med tem ko nenehno povzročajo nove in nove luknje in še hujše krize.

Najhuje je, da si sploh ne priznamo, da nismo kos vsem nakopičenim problemom, da preprosto ne znamo, da so nam stvari ušle iz rok.
Namesto tega se raje prepiramo okrog nebistvenih, kozmetičnih sprememb in dokazujemo katera je bolj prava.
Resnica pa je taka, da za očitno globoko krizo celotne civilizacije, rešitev nimajo ne finančniki, ne sociologi, ne psihologi in psihiatri, filozofi, teologi, religije…in celotna znanost.
Več kot očitno je, da smo kljub neverjetnemu razvoju na vseh področjih življenja, pripeljali to našo barko imenovano planet Zemlja, do roba prepada.
Kako težko si to priznamo, a prav zaradi tega še naprej vzdržujemo staro namesto, da bi to staro pogledali z novimi očmi.
Prav to pa je sploh eden prvih korakov k spremembi.
Te nove oči in novi um, novi možgani, nova zavest je edina sposobna rešiti vse silne nepremostljive probleme celotnega človeštva.
Stara zavest in stari, pogojeni možgani tega nikakor niso zmožni.

Vse vrste vidnih kriz današnjega sveta, izhajajo iz enega samega izvora.
Ta izvor je nepoznavanje sebe v so odnosu z vsem kar nas obkroža.
Razvili smo se zelo enostransko in kot takšni tudi delujemo do sebe in navzven.
Imenujemo se civilizacija razuma, ki je zaslužen za ves naš napredek na eni in vso bedo, ter silna trpljenja na drugi strani.

Toda kot rečeno izjemno težko si priznamo to drugo plat medalje.
Tako težko si priznamo, da smo kot človeška bitja oropani tiste primarne potrebe po življenju v miru in harmoniji s seboj ter svetom.

Ne zmoremo si priznati, da razum ni vsemogoč.
Ne priznamo samim sebi da je razum sicer izjemno orodje in pripomoček k lažjemu življenju na skoraj vseh področjih življenja, a da ne pozna ljubezni.
Ne želimo si naliti čistega vina in postaviti stvari na pravo mesto, ter razumu dati pomen, ki si ga zasluži.
Namesto, tega skušamo vse spoznati in dognati, nadzorovati in upravljati izključno z razumom.

Kako to, da ne uvidimo, da več in več "znanja" ne prinaša več in več miru, blagostanja in sožitja?

Zaradi takega zgrešenega odnosa do intelekta in poveličevanja njegove vloge, smo zanemarili primarne vrednote ali življenje samo.

Razum ne pozna blaženega občutka ljubezni, ne vidi izjemne lepote in popolne dovršenosti celotnega stvarstva, v bistvu ne vidi celostno.
Vse videti skozi številke, matematiko, dokaze in formule, slepo izpolnjevanje vzorcev in mnogih nečloveških zakonov, ter skozi dekrete in lažne mirovne sporazume, je premalo za izpolnitev najgloblje človekove potrebe po sreči.
Prav to je poglavitni problem razuma in njegovega delovanja. Zmeraj deluje v polju omejenega.
Zato so vse rešitve izhajajoče le iz skladišča razuma in vsega starega znanja, vnaprej obsojene na propad.

Besede kot so ljubezen, mir, harmonija so za razum žal le fraze in mrtve definicije.
V pomanjkanju edine manjkajoče kakovosti za ta svet je izumil verstva, številne bogove…,religije, pridigarje.
V sled vsega tega je postal še bolj nedovzeten in popolnoma slep za dejstvo ljubezni, za resnični mir in sožitje, za sočutje in plemenitost.

To kar iščejo znanstveniki skozi materialističen pristop je tiho priznanje lastne nemoči.
Iskati nekakšen božanski delček je priznanje »velikega razuma«, da je zavozil, da ni kos problemom, ki jih je povsem sam ustvaril.
Prav to globoko priznanje je potrebno za prevetritev celotnega ustroja zavesti in starih možganov.
Nujnost spoznavanja sebe in odnosov nasploh, je imperativ za to civilizacijo.
Tako spoznavanje sebe pa se ne bo zgodilo s prebiranjem svetih knjig ali skozi sledenje silnim pridigarjem.

Teh rešitev vera nima. Takih rešitev nimajo vsi strokovnjaki in vso zbrano znanje skupaj.
Rešitev za ta svet je le svoboden posameznik, ki ne bo vezan za vse staro, za tradicijo…, bo pa uporabljal dosežke razuma tako kot je prav.
Tega ne bomo zmogli brez občutka povezanosti vsega z vsem, brez spoznanja, da je ločenost laž in da je vse ena sama celota.
Ta celota je hkrati največ kar obstaja in je inteligenca, ki ne deluje razdiralno, ne ločuje, temveč združuje.
Taka inteligenca torej ni destruktivna in rušilna, ampak je povezovalna in ne povzroča konfliktov.

Brati o tem in imeti predstave take in drugačne je izguba časa in zagotovo ne prinaša rezultatov.
Le intelektualno dojemanje tega je premalo.

Lotiti se teh najtežjih vprašanj za človeka in človeštvo in spoznati sam, je edino kar dejansko deluje.
Gre namreč za stanje zavesti, psihe, uma in srca.
Le takrat ni razkoraka med lepimi besedami, med željami in dejstvi.
Taka sprememba se ne zgodi zgolj s prebiranjem in kopičenjem besed o tem, temveč z globokim in direktnim spoznanjem dejstev o tem.

Konec.

Mirko Katalenič