Nevenka Perne, 49 let, agronomka iz Ljubljane, izhaja iz družine, kjer so se ukvarjali z rejo kokoši in petelinov. Ko je prišel dan zakola, je vedno odšla od hiše, saj enostavno tega ni zmogla podpirati. Ker ni pomagala pri tem krvavem delu, je bila okregana. Pred časom je bila njena ljubezen do živali ponovno na preizkušnji, ko so v njeno življenje ponovno prišli petelini in kokoši.

Kje ste dobili peteline in kokoši?
Vedno sem si želela imeti v vrtu kakšno račko. In ko sem dobila te, sem dobila še dve kokoški. Vse lepo in prav, dokler ni ena od njiju začela sedeti v gnezdu kokošnjaka dneve in dneve. Njena naravna želja, da zvali piščančke, me je tako prevzela, da sem odšla k rejcu kokoši po nekaj oplojenih jajc, v dvomih, da se bo iz tega sploh kaj izvalilo. Pa se je. Devet čudovitih piščančkov. Z mojo in hčerkino skrbjo in ljubeznijo so zrasli v šest  petelinov in tri kokoši.

Tu pa se je pojavil problem. Pa ne pri nas, ampak pri sosedih. Petelini so preglasno kikirikali, zato so  morali stran. Toda kam? Poklicala sem prijatelje, znance, okoliške kmetije in prišla do grozljive ugotovitve, da je petelin že ob rojstvu obsojen na smrt. Ne razumem več ljudi, ki jih petje ptičev radosti, petje petelinov pa moti. Prav tako jih ne moti hrup avtomobilov, siren in vpitje pijanih ljudi, ki se ponoči slišijo z bližnje ceste.

Kaj ste potem storili?
K sreči pa mi je na pomoč priskočila članica Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, Marina Ulčnik, ki mi je dajala upanje, da se bo že našla kakšna rešitev, naj ne obupam. Za to pomoč se ji iskreno zahvaljujem. Tako so trije petelini že nastanjeni v novem domu. Peteline pa bi za meso lahko oddala takoj, saj so se mi ponudili kar trije ljudje.  

Kako ste doživljali to zgodbo s petelini?
Ob vsem tem dogajanju sem začutila krivico, ki jo ljudje delamo živalim. Vzeli smo jim njihov naravni prostor, ohranjamo jih le zaradi svoje koristi. Prav nič dobro se ne počutim ob teh mislih. Kokoš, ki naj bi bila po mišljenju večine ljudi neumna, je presneto pametna. Zna se hraniti, poskrbeti za svoj rod in zna preživeti. In ko vse to spoznaš, te želja po uživanju mesa mine. Na okus mesa si navajen iz otroštva in niti ne razmišljaš, kaj je prav.

Tako življenje  živiš, dokler se ti ne zgodi nekaj, kar te spremeni. Lahko rečem, da sem devetdeset odstotna vegetarijanka. Za tistih deset odstotkov pa so kriva praznovanja. Če bi odšla na pico s prijatelji  in bi jo naročila brez šunke, vem, da bi mi bila postavljena vprašanja: si kaj bolna, imaš holesterol in podobno. Nihče ne bi pomislil, da ne jem šunke zaradi spoštovanja do tistega pujska. Pa bom morda v prihodnje tudi to spremenila.

Kakšno vlogo ima po vašem društvo pri ozaveščanju ljudi?
Zelo sem vesela, da obstaja Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, da se nekdo bori za njihove pravice . Da to društvo obstaja, sem ugotovila šele na kmetiji Valpatič, ob dnevu odprtih vrat. Tja sem odšla na povabilo prijateljice Marine, ker me je zelo zanimalo miroljubno kmetijstvo. Na ogledu kmetije sem spoznala, da mi je ta način življenja veliko bližji, da bi ga raje živela. Miroljubno kmetijstvo in odnos do živali na tej kmetiji prinašata nekakšen občutek miru, harmonije, sproščenosti in nove energije.

A žal me vsakodnevno življenje odnese v svet stresa in hitrega življenja tako, da za razmišljanja, kako je ta svet postavljen narobe, ni časa. In kje so zdaj tiste »neumne kure«? Verjetno smo to vsi tisti ljudje, ki še nismo spoznali, da bi morale  vse živali imeti pravico do bivanja v naravnem okolju in imeti pravico do lastnega življenja.

Damjan Likar         

Vedno več ljudi ne želi ubiti svojih živali
Takšnih in podobnih dogodkov, ko mnogi ljudi ne želijo več svojih živali ubiti in pojesti ali jih dati v klavnico, je vedno več. To je vsekakor dobro za živali, toda vsem živalim vedno ni možno poiskati novega doma. Veliko pa je tudi zavrženih ali bolnih živali, ki potrebujejo oskrbo človeka. V društvu že več let opozarjamo, da bi država morala poskrbeti za te živali iz davkoplačevalskega denarja. Radi pa bi vse opozorili še na naslednje: preden kupimo žival, dobro razmislimo, ali bomo lahko skrbeli za njo do njene naravne smrti.

Uredništvo

Vir: revija Osvoboditev živali