Zato mnogo ljudi živi po merilih drugih in s tem zavirajo svoj lastne razvoj. Vsi, ki so se podali na pot osvoboditve svoje duše, nosijo odgovrnost do samega sebe in do ostalega sveta. Odgovorni so za rojstvo prvotnosti v samem sebi in v drugih ljudeh.

Sadove odgovornosti pa lahko žanjejo samo, če so osvobojeni sleherne sodbe. Kako pa lahko v vsakdanjem življenju uresničujemo to odgovornostk, kako pa lahko v vsakdanjem življenju uresničujemo to odgovornost, kako lahko gremo skozi dan, ne da bi sodili? Mar to ne pomeni, da bodo ljudje počeli, kar se jim bo zljubilo, da ne bodo več izpolnjevali svojih dolžnosti in bodo ravnali samo v svojo korist?

Kako vpliva izogibanje kritiziranja na delo v skupnosti? To so vprašanja, ki se porajajo, če razumemo izogibanja kritiziranja kot dolžnosti, kot predpis. Prisilno izogibanje kritiziranja ne bo prineslo ničesar novega.

V miru lahko prepoznamo negativne posledice kritike pri nas samih in drugih ljudeh. Ljudje postanemo preprosti in skromni v sorazmerju, v varni in notranji nevtralnosti in čutom za resničnost. Drugi se tudi prizadevajo, tudi moja osebnost je obremenjena z napakami in poškodbami. S pomočjo ljubezni in sočutja, ki izvirata iz sorazmernosti, pa se lahko resnično izognemo kritiziranju ostalih ljudi.

Če si prizadevamo razviri nov pogled na ostale ljudi in če se v nas nov pristop postopoma razvije, potem živimo čedalje bolj v svobodi, enotnosti in resničnosti, ne da bi občutili nujo po samoptrjevanju. To je namreč naša edina izbira. Ljubezen je namreč mila in nežna. Občutimo jo namreč kot dobroto za sebe in za druge. Nočemo več živeti brez nje. Zato tudi potrpimo, ko smo izpostavljeni (ne) upravičeni kritiki. Če bi se na napad odzval z obrambo, potem bi se ljubezen neizogibno umaknila. V našem življenju popolne pravičnosti in enakosti ne bomo našli, kajti v tem zasilnem redu sta sodnik in obtoženec oba kriva in razlike med njima so le v stopnji.

V novem stanju duha pa smo lahko prepričani, da ne bomo izpostavljeni napakam in kritikam , saj je na novi ravni življenja ljubezen tista vseprisotna sila, kakor je v našem življenju menjavenje dneva in noči. Zato za nas v našem novem spoznanju merila ostalih ljudi niso pomembna, pa ne ker bi želeli biti prevzetni in bolj pomembni od ostalih, ampak ker izhajamo iz ljubezni. To je merilo prvotnega , božjega prostora, v katerem osebnost, ki stremi k samoptrjevanju, popolnoma izpuhti.

Vendar se tudi v okviru dužbeno veljavnih pravil neprenehoma sprašujemo o upravičnosti naše kritike. Vemo namreč, da človek, ki se odpre za božje življenje, ne more biti izpostavljen sodbi v tem višjem prostoru. Smo namreč svobodni, ker sprejemamo vase vse, kar srečamo in v vsem prepoznamo njegovo notranje bistvo. Če opazimo pri naših prijateljih, da so se stvari lotili napačno, se izognemo kritiki, vendar jim ponudimo svojo pomoč. Hkrati si prizadevamo, da bi ohranili povezavo z našim božjim prostorom.

Zavajajoče bi bilo predvidevati, da so ljudje , ki obiskujejo duhovna predavanja, šole, hitreje pripravljeni seči po kritiki in da popolnoma stremijo k samopotrjevanju; če pa obiskujemo duhovno šolo, pa bi se od nas pričakovalo, da nikoli ne podležemo skušnjavi kritike. Vendar temu ni tako, tudi tisti, ki obuskujejo kako duhovno šolo, se „kritično „ izražajo. Nekateri ljudje bi mislili, da ti „odpadniki „ ogrožajo sloves duhovnih šol. Mnogi bi celo dejali: Zaupanje je dobro, vendar pa sta nadzor in kritika celo boljša.

Delo resne duhovne šole je prepomembno, da bi ga prepustili nezadostnim ljudem. Včasih je treba tudi posredovati. Resnicoljuben učenec pa iz svojih lastnih izkušenj ve, da nepopolnost ne more uničiti uničiti z bojem. Zato se mora zgoditi nekaj drugega.

Seveda zaupanje v nepopolne ljudi ni vedno primerno in je načelo nadzora in kritike bolj učinkovito. Vendar kdor zaupa v nove možnosti, ki mu jih poklanja Spoznanje, bo popolnoma presenečen nad razpoznavnim novim delovanjem, ki izhaja iz njega. Prepozna obnavljajoča moč ljubezni. Ne ljubi on-kako bi sploh lahko znal, ampak ljubezen skozi njega deluje kot moč. To je moč, ki istočasno deluje v vsakem človeku in vsakega kliče k njegovo nalogi in odgovornosti.

Gre za novo energijo, ki se razvije v potrpežljivost, ljubezen in razumevanje ter vodi k dejanju, ki razsvetljuje, spodbuja in popravlja, ki vpliva na vedenje vsakega posameznika. Kajti dozorela duhovna iskra je unčikovita in pri vseh ljudeh poglablja izkustvo in vpogled v stvari, ki jih obdajajo.

Konec

Miran Zupančič