O patru Pij-u lahko rečemo da je bil največji svetnik 20. stoletja in morda tudi 21. stoletja. Ni bil noben šarlatan ali umsko bolan človek. Kaj je bil bo o tem govorila knjiga »Na nebeškem pragu«.

Stigme in trpljenje
ŠEST ZNAMENJ KRISTUSOVEGA TRPLJENJA

V zgodovina katoliške Cerkve je približno 400 oseb, ki so prijele vidna znamenja Kristusovega trpljenja ali z drugimi besedami rane na rokah in nogah, ki so jih naredili žeblji, in rano na strani, ki jo povzročila vojakova sulca. Med temi jih je bilo osemdeset razglašenih za svetnike – in zdaj je med njimi tudi pater Pij po končanih uradnih postopkih, ki so zanesljivo potrdili krepost in iskrenost obravnavanih oseb.

Pri patru Piju se je pojav začel, kakor je sam povedal duhovni hčeri Cleonice Morcaldi, 8. septembra 1910, na praznik Marijinega rojstva, ko je bil na polju v okolici rojstnega kraja, kjer si je postavil slamnato kolibo, da je v samoti molil. Nekega dne je prišla mama Giuseppa, da bi ga poklicala k obedu, in videla, kako stresa roke. » Sin moj, kaj delaš? Si se naučil igrati tudi kitaro?« »Kitaro? Kaj še! Mama, ko bi ti vedela...« je rekel, a razložil jin ničesar.

Šele leto dni pozneje, 8. septembra 1911ismu prvič zaupal patru Benedettu iz San Marca in Lamis: » Včeraj zvečer pa se mi je zgodilo nekaj, česar ne znam niti razložiti niti ne vem, kako naj to razumem. Sredi dlani se je pojavila rdečina približno v velikosti kovanca, ki jo spremlja tudi močna in ostra bolečina v sredini te rdečine. Bolj sem jo občutil v levi roki in jo še vedno čutim. Tudi na spodnjem delu stopal čutim manjšo bolečino. Ta pojav se ponavlja že skoraj eno leto, vendar se zdaj nekaj časa ni ponavljal.«

Iz opisa, namenjenega patru Agostinu iz San Marca in Lamis 10. oktobra 1915, izvemo nekaj več:«Prvič, ko ga je Jezus imel za vrednega tega svojega posebnega daru, so bile (stigme) vidne, zlasti na eni roki, in ker je tak pojav zelo prestrašil to dušo, je prosila Gospoda, naj ji odvzame vidni pojav. Odtlej se niso več pojavile; toda, čeprav so rane izginile, zaradi tega ni izginila zelo ostra bolečina, ki se pojavi v nekaterih okoliščinah in ob določenih dnevnih.«

Vsak torek in od četrtka zvečer do sobote, kot je povedal sam pater Pij, se mu je zdelo, da ima srce, roke in noge prebodene z mečem. Istočasno je vsak teden telesno doživljal kronanje s trnjem in bičanje, ki ju je prestal Jezus. 16. aprila 1912 je doživel tudi mistični pojav » zlitja src« z Jezusom. Ker ni bilo nobenih zunanjih znamenj, je vse ostalo v tajnosti.

Proti večeru 5. avgusta 1918, ko je bil v spovednici, je nenadoma zagledal nebeško bitje, ki je v rokah držalo zelo dolgo železno rezilo z močno priostreno konico, iz katere je švigal plamen.« Gledal sem vse to in še v istem trenutku videl, kako je to bitje z vso silo zabodlo omenjeno orodje v mojo dušo,« je 21. avgusta napisal patru Benedettu in patru Agostinu, ko jima je opisoval prebodenje srca.

Kmalu zatem, 20. septembra 1918 zjutraj, je bil pater Pij v koru stare cerkve zatopljen v molitev. Na zahtevo patra Benedetta je 22. oktobra sam zapisal, kaj se je zgodilo:« Pred seboj sem zagledal skrivnostno bitje, podobno tistemu, ki sem ga videl 5. avgusta zvečer. Razlikovalo se je le po tem, da mu je iz rok, nog in strani kapljala kri (...). Videnje tega bitja izgine in zavedal sem se, da so moje roke, noge in prsna stran prebodene in da iz njih kaplja kri.«

Med zaslišanjem 29. marca 1966, ki so ga zahtevali predstojniki kapucinskega reda, je patru Raffaelu iz samostana Sant Elia v Pianisiju pojasnil, da je bilo nebeško bitje Jezus:« V trenutku umiritve in globokega premišljevanja o križanem Kristusu sem dobil stigme na rokah in nogah; naredile so jih žareče sulice ali puščice, ki so prihajale od Križanega, spremenjenega v mogočno bitje.«

Stigme na rokah, ki so jih nešteti lahko videli, ko si je pater Pij med sveto mašo pri spremenjenju snel posebne rokavice, in na nogah, ki so jih mnogi bolj poredko videli samo nekateri sobratje in kakšen zdravnik, so bile okrogle oblike, s premerom dva centimetra. Zdravnik dr. Giuseppe Sala je v svojem poročilu zapisal, da gre za » čiste rane, s tkivom žive kožne barve, iz katerih teče rdeča, svetlikajoča kri, obdana s strdki v nepravilnih plasteh. Ni bilo opaziti nobenih znakov okolnega vnetja ali gnojnega izločka, ostri robovi ran pa so bili dobro vidni.«

Pater Eusebio Notte, eden zelo redkih, ki so videli rano na prsni strani v višini srca, je v svojem opisu navedel, da je po obliki »zelo podoben križu, z daljšo navpično zarezo, katere spodnji konec je zakrivljen navzven proti levi strani patra Pija. Merila je morda približno šest do sedem centimetrov v navpični smeri in tri do štiri centimetre v vodoravni.

Šele po smrti patra Pija je brat Modestino iz Pietrelcine odkril zadnjo skrivnost, ko je pospravljal volnene majice, ki jih je pokojni uporabljal. Na desni strani, v višini ključnice se je na njih pojavljal krvav madež s premerom približno deset centimetrov ; bila je to šesta rana, ki jo je dobil Kristus, ko je nosil na rami težki križ. Nekaj robcev z drobnimi rdečimi madeži pa mu je dokaz, da je pater Pij, tako kot Jezus v Getsmaniju, tudi potil krvavi pot in pretakal krvave solze.

Nobenih sledi brazgotin
Nekaj mesecev so stigme patra Pija ostale ovite v molk, toda 9. maja 1919 se je v časopisu Giornale d Itaia pojavil članek o » redovniku s stigmami« in novica se je začela širiti po svetu. Predstojnike kapucinskega reda je skrbelo, kako se bodo stvari razvijale, zato so zaprosili zdravnika, ki so mu zaupali, profesorja Luigija Romanellija, primarija v državni bolnišnici v Barletti, da opravi pregled. Opravil ga je 15. in 16. maja 1919.

V zdravnikovem poročilu beremo:« Ko sem položil palec na dlan in kazalec na hrbtno stran roke in pritiskal, kar je povzročilo zelo hude bolečine, sem med prstoma natančno začutil praznino; med njima sta bile le dve membrani in tenko, mehko tkivo(...) Ni govora, da bi bili vzroki poškodb patra Pija naravnega izvora, temveč je dejavnik nastanka brez nevarnosti zmote treba iskati v nadnaravnem, vse to pa predstavlja samo po sebi pojav, ki ga ni mogoče razložiti samo s človeškim znanjem.«

Nasprotno pa je dr. Amico Bignami, redni profesor patologije na rimski univerzi , 26. julija podal zelo kritično oceno:« Lahko domnevamo, da so se poškodbe začele kot posledica bolezenskega stanja in se morda podzavestno in s sugestijo dokončno oblikovale v svoji simetričnosti ter umetno ohranjale s kakšnim kemičnim sredstvom, na primer z jodovo tinkturo.« Svojo tezo je poskušal dokazati tako, da je roke povil, obvezo označil z žigom in jo pod nadzorom prič vsak dan menjaval. Toda po tednu dni je bilo stanje ran popolnoma enako kot prej.

Nazadnje je profesor Giorgio Festa po naročilu generalnega ministra kapucinskega reda 9. oktobra 1919 prispel v San Giovani Rotondo, da bi razkrinkal prevaro, namesto tega pa je moral na koncu priznati, da rane » niso posledice poškodb zunanjega izvora in niso nastale z uporabo močno dražljivih kemičnih snovi«.

Mnogo let pozneje je pri rentgenski preiskavi patra Pija v Hiši lajšanja trpljenja 13. oktobra 1954 rentgenolog Alberto Caserta ugotovil, da » na rokah in nogah, in še posebej v predelu dlačnic in stopalnic, ni opaziti popolnoma nič posebnega.« Tudi kardiološki pregledi so pokazali, da je bilo njegovo srce normalno, srčni utrip 70 do 80 na minuto( tudi kadar je telesna temperatura 42 stopinj), arterijski pritisk pa je nihal med 95 in 105.

Dr. Michele Capuano je posebej poudaril to dejstvo, kar » dokazuje neutemeljenost dvomov tistih, ki so pri tem, ko so hoteli »znanstveno« utemeljiti trdovratno krvavitev skozi stigme, pomislili na znatno povišan krvni pritisk ali celo na posebne lastnosti njegovega krvnega obtoka«. Toda laboratorijske analize so vedno pokazale vrednosti, ki so bile povsem normalne, razen »mladostnih« značilnosti njegove krvi; » vzrok zanje je bilo dejstvo, da je stalna izguba krvi delovala kot nenehna spodbuda na kostni mozeg, ki je zato, da je nadomestil različne celične sestavine krvi, bil prisiljen pošiljati v obtok nezrela krvna telesca«.

Izjemno trajanje stigm pri patru Piju je proti koncu njegovega življenja po nenavadnosti preseglo izginotje vseh ran, ne da bi ostala kakršna koli brazgotina. Najprej so se okoli leta 1966 zacelila rane na nogah ( a bolečina se je nadaljevala tako kot prej). Leta 1967 je rana na prsni strani dokončno prenehala krvaveti in vse bolj bledela. Po veliki noči leta 1968 sta se začeli celiti hrbtni strani rok in julija ali avgusta ni bilo več nobenih sledi. V zadnjem mesecu življenja so se postopoma zarasle tudi rane na dlaneh. Takoj po smrti patra Pija so ugotovili, da je koža po vsem telesu popolnoma cela, kakor kažejo fotografski posnetki, ki jih naredil sobrat Giacomo Piccirillo 23. septembra 1966 ob 2. 40.

Teološko razlago je podal pater Cormelo iz San Giovvannija in Galdo:« Pater Pij je prejel od Gospoda stigme ne zato, da bi jih kazal drugim, temveč za sebe, kajti bile so zasebna stvar ter živa in krvava znamenja deležnosti pri mukah in trpljenju Križanega. Pridružen trpečemu Kristusu, se je pater Pij daroval za zveličanje mnogih duš. S smrtjo se je ta naloga iztekla: žrtev se je v petdesetih letih popolnoma izčrpala in imela več niti kaplje krvi, ki bi jo lahko pretočila.«

BILOKACIJA
18. januarja 1905 je brat Pij doživel prvo izkušnjo bilokacije; znašel se je v neki hiši v Vidmu, v kateri je umiral družinski oče, ko se ravno rojevala deklica. Pozneje je postala ena Pijevih duhovnih hčera. Septembra istega leta je videl na je renčal vanj, potem pa skočil in izginil v noč.

DEMONI SE GA ŠE VEDNO BOJIJO
Poleg »neločljivega tovariša« in » nebeška sla«, kakor je pater Pij ljubeče imenoval svojega angela varuha, je ta moral prevzeti tudi vlogo vsestranskega sodelavca. Pater Tarcisio Zullo pripoveduje , da je bil celo njegov prevajalec: » Romarji z vseh koncev sveta, ki so prihajali v San Giovaninni Rotondo, so govorili patru Piju vsak v svojem jeziku. In pater Pij je vedno vse razumel. Nekoč sem ga vprašal:« Oče, kako lahko razumete toliko jezikov in narečij, toliko tujih govoric?«

Odgovoril je:« Zakaj pa imam angela varuha? On je tisti, ki mi vse prevede!« Ali pa mu je dajal nasvete, kako naj se zoperstavi demonu, ki mu je packal pisma duhovnega voditelja:« Vaše pismo sem prebral. Moj angelček mi je svetoval, naj vsako vaše pismo poškropim z blagoslovljeno vodo, preden ga odprem.«

Moral je celo prevzeti vlogo majordoma, kako se hudomušno spominja pater Alessio Parente:« Leta 1965 sem bil podnevi in del noči ob patru Piju, zato sem na splošno vedno utrujen. Potem ko sem ga pospremil do oltarja ali v spovednico, sem se izmuznil v svojo celico, da bi malce zadremal. Na žalost marsikdaj nisem slišal budilke in vsakič sem zaslišal močno trkanje. V nekaj sekundah sem bil pri oltarju in vedno sem prišel ravno v trenutku, ko je podeljeval zadnji blagoslov.

Kadar je spovedoval, pa sem slišal glas, ki mi je rekel:« Alessio, pojdi dol!« In tudi do spovednice sem vedno prišel ravno tedaj, ko je pater Pij nameraval zapustiti. Nekega dne se nisem prebudil ne za mašo, ne za spremstvo iz spovednice. Ko so me sobratje zbudili, sem šel v njegovo celico in se mu opravičil. Odgovoril mi je:« A misliš, da ti bom kar naprej pošiljal svojega angela varuha, da te zbudi? Kupi si novo budilko!«

Pater Pij je bi hvaležen angelu za njegovo pozornost in mu je izkazoval ljubezen in spoštovanje. Tudi duhovni sinove in hčere je spodbujal k lepemu obnašanju, kajti »angel varuh nas gleda in ne sme se zaradi nas žalostiti«, je dejal gospe Anni Benvenuto. » Kako velika tolažba bo, » je pater Pij obetal duhovni hčerki Raffaelini Cesare, »ko bo v trenutku smrti vaša duša videla tega tako dobrega angela, ki vas je spremljal skozi življenje in vam tako velikodušno izkazoval materinsko skrb.« In Cleonice Morcaldi, ki ga je vprašala:« Oče, ko bom umrla, kdo bo odnesel mojo dušo v nebesa?« je pater Pij potrdil:« Tvoj angel varuh!«

Pater Pij sicer ni zapustil opisov angelov, zelo natančno pa je opisal značilno pojavo satana: »Moški štiridesetih let, s črnimi očmi in sivo meliranimi lasmi, v črnem suknjiču in črtastih hlačah« , ki je julija 1949 prišel v spovednico. Pater Pij je o dogodku pripovedoval sobratom, vendar je o sebi govoril v tretji osebi:« Duhovnik ga je opomnil, naj poklekne, on pa je odgovoril:« Ne morem!« Mislil je, da je bolan in ga je takoj povprašal po grehih, ki jih je storil. Mož je naštel toliko grehov, da se je zdelo, kakor da je vse grehe tega sveta storil on.

Duhovnik mu je dal primerne nasvete, potem pa je čudnega spokorjenca še enkrat opomnil, naj vsaj skloni glavo, ker mu bo dal odvezo. On pa je spet odgovoril:« Ne morem«. Tedaj pa je duhovnik rekel:« Prijatelj, zjutraj, ko zlezež v hlače, gotovo malce skloniš glavo, kajne?« Mož je prezirljivo pogledal duhovnika in odgovoril:« Jaz sem Lucifer, v mojem kraljestvu ni sklonjenih glav!« Kakor je lahko videl tudi presenečeni prijatelj don Pierino Galeone, se je takoj za tem pogreznil v tla in izginil.

Tako kot ob rojstvu so bili tudi ob smrti patra Pija navzoči angeli. Pater Alessio Parente je posredoval pripoved o videnj, ki ga je imel član Pijeve molitvene skupine z imenom Kelly v noči na 23. september 1968 v San Giovani Rotondu:« Takoj ko je vstal, je opazil na nebu angele in odhitel je k prijatelju, da bi jih pokazal. Tudi prijatelj jih je razločno videl: veličastnega angela na bolnišnici in drugega na cerkvi, okoli njiju pa množica angelčkov. Ko so se prižgale prve luči, so vsi izginili.«

Demoni pa se še vedno bojijo moči patrove ljubeče priprošnje, kakor pričuje znani eksorcist Gabriele Amorth:« Patra Pija po smrti seveda nisem več videl, vendar demon po obsedenem človeku vidi njegovo navzočnost in vpije:« Ne tega patra! Nočem tega patra! Spravite proč tega patra!«

Med najbolj odmevnimi čudežnimi dogodki je bila ozdravitev Gemme Di Giorgi, sedemletne deklice, ki je prišla v San Giovanni Rotondo junija 1947, le nekaj dni po začetku gradbenih del za Hišo lajšanja trpljenja. Stara mati jo je pripeljala s Sicilije, da bi prosila patra Pija, naj posreduje za njeno ozdravitev, ker se je rodila brez zenic. Pater jo je spovedal in ji nato naredil znamenje križa na veke. Popoldne jo je obhajal in takoj zatem je Gemma spregledala. Nenavadnost dogodka je potrdilo dejstvo, da so dekličin očesni zdravnik in več drugih specialistov ugotovili, da so bile njene oči še naprej brez zenic, ona pa je normalno videla.

» Nekega dne po maši in zahvali je pater Pij pogledal okoli sebe in poklical nekega moža. Vsi smo, vznemirjeni od radovednosti in svete nevoščljivosti, začudeno strmeli v tistega srečneža. Toda čez dobre pol ure smo ga videli odhajati bledega in žalostnega. Na moje vprašanje ( Pierino Galeone) mi je povedal, da mu je pater Pij z vznemirjenim glasom naznanil:« Prijatelj moj, če teden dni boš zapustil ta svet.

Ne boj se! Ponižno se pripravi. Ves čas ti bom blizu in jaz sam te bom pospremil v nebesa.« Naslednji teden sem vprašal po njem njegove prijatelje, ki so spet prišli v San Giovanni Rotondo, in povedali so:« Po nekaj dneh je nenadoma zbolel in, kakor mu je napovedal pater Pij, umrl. Če se je uresničila napoved, da bo umrl, se je zagotovo uresničilo tudi to, da je v nebesih. Blagor njemu!«

Med najbolj presenetljivimi dogodki, za katere vemo, sta prikazovanji, ki sta jih doživela general Luigi Codorna, poveljnik italijanske vojske v prvi svetovni vojni, in kardinal Jozsef Mindszety, budimpeštanski nadškof, ki ga je leta 1949 komunistični režim obsodil na dosmrtno ječo. General Cadorna je po porazu pri Kobaridu leta 1917 nameraval narediti samomor, ko je pred seboj zagledal nekega redovnika, ki mu je govoril v imenu Boga in ga nagovarjal, naj odloži pištolo.

Več let pozneje je v nekem časopisu videl sliko patra Pija in takoj se je odpravil v San Giovanni Rotondo. Slišal je patrove besede:« General, tisto noč ste jo srečno odnesli!« Kardinala pa je pater Pij obiskal v zaporniški celici; prinesel mu je vse, kar je potrebno za maševanje, in mu pri maši stregel.

Konec

Iz knjige NA NEBEŠKEM PRAGU