V to okence vpišite davčno številko. Tja pa še EMŠO! Ubogate tovrstna navodila ob izpolnjevanju obrazcev? Nikar! Brezglavo posredovanje omenjenih podatkov ima lahko grozovite posledice, ki se tudi pri nas s filmskih platen selijo v resničnost.

"Sliši se kot znanstvena fantastika, ampak kraje identitete se dogajajo tudi v Sloveniji," pravi dr. Monika Benkovič Krašovec, državna nadzornica pri Informacijskem pooblaščencu. Informacijski pooblaščenec je v zadnjem tednu dobil kar dve prijavi kraje identitete.

Šlo je za ponarejen potni list, na katerega je ponarejevalec vnesel prave podatke o neki osebi (EMŠO, domači naslov, ime in priimek), fotografija in podpis pa sta bila drugačna. S takšnim dokumentom sta šla zlobneža v Telekomovo trgovino in kupovala plazma televizorje. Ker Telekom omogoča, da se račun za nakup izstavi hkrati s telefonskim računom, si lahko mislite presenečenje poštenih državljanov, ki sta dobila telefonski račun za 4000 evrov, pravijo v uradu pooblaščenca. Kje sta tatova dobila podatke, bo zelo težko odkriti, a zagotovo iz neke zbirke, ki vsebuje vse te podatke, dodajajo.

EMŠO in davčna številka sta po besedah Krašovčeve enakovredna identifikatorja osebe. Oba omogočata natančno identifikacijo osebe, zato nihče ne potrebuje obeh hkrati. "Zadostuje že eden," pravi Krašovčeva in dodaja, da je tako lani odločilo tudi ustavno sodišče. EMŠO o človeku razkriva precej več podatkov, na primer tudi starost in spol, celo nacionalnost, saj je nastal v nekdanji Jugoslaviji. Zato se uporablja predvsem takrat, ko je izkazana potreba po višji stopnji pravne varnosti, pravi Krašovčeva.

Osebni podatki, torej tudi EMŠO, se lahko obdelujejo na podlagi zakona ali osebne privolitve posameznika. Brez podlage v zakonu lahko v zasebnem sektorju obdelujejo EMŠO samo, če njegov imetnik v to pisno privoli, pravi Krašovčeva. Vendar mora biti človek natančno seznanjen z namenom obdelovanja. Za splošne posle pa je primernejša davčna številka. Za sklepanje pogodb s telekomunikacijskimi operaterji zakon celo predpisuje, da je to lahko zgolj davčna številka in ne EMŠO.

Prav davčno številko pa od nas pogosto zahtevajo izvajalci nagradnih iger na kuponih, kamor vpisujemo osebne podatke. Organizatorji pri tem po besedah Krašovčeve navajajo predvsem praktične razloge: da jim ni treba ponovno klicati nagrajencev in tako hitreje razdelijo nagrade. To pa še ne pomeni, da so do davčne številke tudi upravičeni. "Dokler nekdo ne postane nagrajenec, je organizatorji ne potrebujejo," opozarja Krašovčeva.

Njihova zahteva pa je tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti, zapisanem v zakonu o varstvu osebnih podatkov - zbirali naj bi se samo tisti podatki, ki so ustrezni in po obsegu primerni, torej nujno potrebni za dosego namena. Organizatorji davčnih številk ne potrebujejo, da bi izvedli nagradno žrebanje.

Kako torej ravnati, ko nekdo od nas zahteva EMŠO in/ali davčno številko? Treba je brati drobni tisk obrazcev, ki jih izpolnjujemo, pravi Krašovčeva. V dvomih je najbolje takoj vprašati spraševalca, zakaj podatek potrebuje. Previdnost ni nikoli odveč, vendar je najbolje biti racionalen in ubrati srednjo pot, svetuje Krašovčeva. Skrajnosti, kot je brezglavo posredovanje podatkov po načelu "saj nimam česa skrivati" ali pretirana zadržanost v smislu "nobenega podatka ne dam", pa bi se morali izogibati.
Vir: www.dnevnik.si