Piše: Natalija Pavlin

Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim majhnim korakom.
(Lao Tse)

Poznamo veliko različnih razlogov, zakaj človek začne delati na sebi. Velika večina se odloči za to, ker ne ve več, kaj naj drugega naredi. Znajdejo se v situaciji, ki se ne izboljša oziroma se ne spremeni, trpljenje pa se veča iz dneva v dan. Nekateri se aktivirajo zato, ker želijo nekaj spremeniti, premakniti, izboljšati v svojem življenju in se že zavedajo, da so sami odgovorni za to, kako živijo.

Torej začetki dela na sebi skoraj vedno segajo na področja zdravja, partnerstva, financ, dela, službe, odnosov na delovnem mestu, odnosov v družini … in združuje jih konkreten cilj. Odprava bolečine, premagane bolezni, zanositev, izboljšanje finančnega stanja, dobiti partnerja/partnerko, dobiti službo, zbrati energijo za selitev, postaviti se na svoje noge …

Ko se začne tak posameznik skozi čas nameravano spreminjati, izboljševati, oziroma ko doseže zastavljen cilj, takrat se lahko zgodi dvoje. Zadovoljen je s tem, kar je dosegel, in zaključi z delom na sebi, z zadovoljstvom in nasmeškom, saj je ozdravel, dobil službo, spoznal novega partnerja, popravil odnos v družini … To naredi večina. Do naslednjič, ko se spet pojavi nov problem, nov izziv, novo trpljenje.

Nekateri pa ravno na tej točki postanejo zainteresirani in začnejo razmišljati, kaj se je pravzaprav zgodilo? "Kako je to možno? Kaj sem naredil drugače, kaj sem spoznal, da sem lahko to spremenil, pozdravil, izboljšal, pred tem pa se dve leti nisem mogel premakniti?! Ali to lahko uporabim še kje drugje? In kako to funkcionira: energije, blokade, strahovi, podzavest, čustva, moje želje, namera, volja? Kaj pa, če bi nadaljeval, pa da vidim, kaj je še vse tukaj zadaj? OK, bom nadaljeval!" In kot da bi človek rekel magično besedo puuuuuf, se mu začne staro življenje sesuvati do temeljev! In naslednji korak dela na sebi se začne.

Človek presenečen začne ugotavljati, kaj vse je v njegovi notranjosti, in več, kot vidi, ter več kot ozavešča, močnejši postajajo njegovi upori. V njegovi notranjosti se vklopi rdeči alarm, aktivira se izredno stanje, državni udar, ego mobilizira vse razpoložljive enote: samo pomembnost, vlogo žrtve, nerazložljiv strah, skrbi, celo "vsevednost"; rušiti se začne vse, kar je prej izgledalo kot navidezen otoček varnosti v morju nepredvidljivega življenja. Ego v strahu pred uničenjem vklopi obrambne mehanizme preusmerjanja svojih problemov na druge, umika v osamo, obupa, dvoma. Aktivira celo 'HAARP sistem' prestrezanja še neizrečenih in neizvedenih napadov iz okolice s prenašanjem krivde na druge ali ustvarjanjem občutka popolne nemoči/premoči. Ego naredi vse, ampak res vse za svoj obstanek.

In človek pride do novega razpotja. Velika večina jih odneha točno na tej točki in ego slavi zmago pravičnika ali pa upornika. Nekateri redki, izčrpani od nenehnih bitk s samim sabo, ranjeni od spoznanj resnice in zavedanja majhnosti svoje popolnosti, pa vztrajajo. Poberejo se s tal, kjer so klonili pod napadom ega, stresejo prah s sebe in odšepajo dalje. Vztrajajo, saj vedo, da zanje drugo življenje ne obstaja. Vztrajajo kljub temu, da za naslednjim vogalom že prežijo ostanki ega, ki se formira v nove strukture. Izkušen nasprotnik se ne da zlahka; časa za boj ima celo življenje. Začnejo se gverilski napadi iz džungle, smrtonosne mine, skrite v puščavi življenja, in čedalje več bolečine privre iz vedno novih in novih spoznanj. Vendar pa ravno zaradi spoznanj, ki se porajajo skozi zmage in poraze, čedalje močneje sije sonce na zavest "o življenju, vesolju in sploh vsem". In vztrajajo tisti, ki globoko v sebi vedo, da se tisoč milj dolgo potovanje zaključi z enim samim majhnim korakom.