Skoraj ne mine dan, da ne bi na spletnih straneh, na družabnih omrežjih in v drugih popularnih medijih opazili zanimanje in ugibanja v zvezi s koprenastimi oblaki, ki nastajajo kot kondenzacijske sledi za letali. Objavljajo se fotografije kondenzacijskih sledi in seveda komentarji, ki s svojimi vsebinami merijo na teorijo zarote.

Letalske sledi naj bi bile v vnaprej načrtovani obliki križev, raznih mrež in drugih vzorcev, poleg tega pa ne izginejo, temveč ostajajo na nebu po več ur. Šlo naj bi za umetne oblake, ki naj bi zmanjševali sevanje sonca in vsebovali tudi (neznana) kemična sredstva, ki seveda škodijo (na neznan način) zlasti ljudem.

Zagovorniki teorije zarot seveda menijo, da gre za sovražno akcijo na globalnem nivoju, ki je vrhunsko dobro načrtovana (z neznane strani) in se izvaja sistemsko. Edino zrno resnice v takih teorijah je žal, da je letalskih sledi na nebu mnogo več kot pred desetletji. Kako tudi ne! Poglejmo si nekaj številk. Leta 1992 je v Slovenijo prispelo v celem letu okrog pet tisoč letal, torej trinajst na dan, dvajset let kasneje pa že skoraj šestkrat več.

Podobno skokovito povečevanje letalskega prometa je opazno na vseh letališčih sveta – na vsakem večjem evropskem letališču, kot so Frankfurt, London ali Pariz, na dan danes pristane okrog 1300 letal, pred dvajsetimi leti pa so bile te številke nekajkrat manjše. Nad Evropo je vsak dan na nebu vsaj 25 tisoč letal, ob turističnih konicah pa tudi do 31 tisoč letal, kar pomeni, da je v zraku nad nami vsako uro krepko več kot tisoč letal. To je po grobi oceni desetkrat več kot pred desetletji. Letalski promet je torej vse gostejši in vedno več letal seveda pomeni tudi več vidnih sledi na nebu.

A letalske sledi še vedno ostajajo le oblaki, sestavljeni iz kristalčkov ledu. Vodna para iz izpuha letalskih reaktivnih motorjev kot glavni produkt izgorevanja kerozina se zaradi mrzle okolice kondenzira na mikroskopskih delčkih, ki jih je v ozračju, še posebej pa v letalskem izpuhu, dovolj. Kako hitro kondenzacijska sled izgine, pa je odvisno od vlažnosti in temperature zraka v okolici. Znano je, da je v bližini vremenskih front zrak v višinah dovolj vlažen, da se kondenzacijske sledi sploh ne razgradijo. Če upoštevamo gostoto letalskega prometa in dejstvo, da je hitrost gibanja zraka v višinah okrog deset kilometrov, kjer običajno letijo potniška letala, tudi več deset metrov na sekundo, se letalske sledi počasi razširijo, tudi združijo in sčasoma lahko prekrijejo velik del neba. Nič nenavadnega tudi ni, če se sledi navidezno ali pa tudi zares križajo, saj letala ne letijo ves čas po isti poti oziroma na isti višini. Sledi lahko potujejo po nebu več ur in nad naše kraje lahko pridejo iz Avstrije ali celo Nemčije.

Mnenje meteorološke stroke, ki ga najdete tudi na spletni strani http://www.meteo-drustvo.si/data/upload/Contrails_21032010.pdf, “vernikov v chemtrailse” verjetno ne bo prepričalo, saj v času demokratizacije ustvarjanja informacij na svetovnem spletu vsakdo lahko postane anonimni “strokovnjak”. Vsi se tako po malem utapljamo v nekvalitetnih informacijah, mnogi pa vrednotenja informacij enostavno ne obvladajo. Bolj ko smo fizikalno neuki in zraven še naivni, težje prepoznamo, katera izmed množice informacij je resnična. Za konec naj dodam še, da pa je zanimivo, da vse tiste, ki jih skrbijo neznane negativne sile in domnevno dodane substance, prav nič ne vznemirjajo ogromne količine toplogrednih plinov in saj, ki se zanesljivo in dokazano ravno tako, očem sicer nevidno, valijo iz letalskih motorjev. Po tej plati pa je nemara “chemtrail” zarotništvo plasirano med ljudi ravno s tem namenom, da se ne ukvarjajo s pomembnimi, realnimi problemi, temveč energijo neproduktivno izgubljajo v teorijah zarote.

Lučka Kajfež Bogataj
Vir: zofijini.net

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 24.6.2013
Vir: http://www.vecer.com/clanekoko2013062405929476