Pred nekaj leti sem se v Parizu udeležila konference, na kateri so mladi evropski intelektualci različnih profilov razpravljali o tem, kako Evropsko unijo približati državljanom oziroma kako jim pokazati, da je članstvo v Uniji velika dodana vrednost v njihovem (vsakdanjem) življenju.

Obdelali smo številne tematike – od aktivnega državljanstva in vloge nevladnih organizacij v evropskem prostoru do boljšega dostopa do informacij ter odgovornosti posameznih institucij v smislu odprtosti in komuniciranja. Skratka, govorili smo o temah, ki zadnja leta močno zaznamujejo politične razprave v Evropi.

Pa vendar je na vse navzoče največji vtis naredila skupina ustvarjalcev, ki ni veliko govorila, nam je pa predvajala kratek film z naslovom Kaj bi bilo, če ne bi bilo Evropske unije. Od vseh predvajanih podob (npr. plačevanje carin in podobno) so se mi v spomin najbolj vtisnili posnetki dolgih kolon avtomobilov, ki ob rednih počitniških migracijah v hudi poletni vročini čakajo na mejnih prehodih.

»Se še spomnite,« so nas izzvali. Odzivi so bili seveda različni. Za mnoge je bil to samo bled spomin na neke stare čase. Za nas, ki takrat še nismo bili del schengenskega prostora, pa je bila to še kako otipljiva realnost. Enako otipljiva kot ta, da je od decembra naprej tudi za nas to vse bolj bled spomin.

Kolegi v službi so mi naročili, naj ob tem spomnim na dejstvo, da se od 21. decembra 2007 lahko neprekinjeno vozimo od Portugalske do Estonije ter od Slovenije do Finske. Brez mejnih kontrol. Kar je res. Kot je tudi res, da bom – glede na to, da nisem poklicna voznica, ki ji to dejstvo še kako koristi pri opravljanju dela – takšno pot v avtomobilu bolj redko opravila.

Sem se pa zato 22. decembra takoj odpravila na poskusno vožnjo k prijateljem v Trst. Izračunala sem, da sem časovno pridobila od 10 do 15 minut. Če pomnožimo z večkratnikom vseh meja, ki nas ločijo do Finske, nedvomno pridemo do osupljivega rezultata. 

Ampak po pravici povedano, name na tisti decembrski dan največjega vtisa ni naredil prihranek časa, ampak bolj sam pomen dejstva, da se lahko v tem velikem evropskem prostoru gibam prosto, kot da ni meja. Ne samo jaz, ki živim v schengenskem prostoru, ampak vsi tisti, ki v ta prostor vstopijo.

Kar je eden velikih dosežkov Evropske unije in moje države, ki se je v območje prostega gibanja oseb vključila komaj tri leta in pol po vstopu v Unijo. Schengen sodi v kompleksen sklop evropskih politik s skupnim imenom pravica, svoboda in varnost. Tematik, ki se naših življenj in hotenj dotikajo na najbolj otipljiv način. To nas je spodbudilo, da jim namenimo osrednji prostor v tokratni izdaji EUekspresa.

Mihela Zupančič,
vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji

Vir: www.euekspres.si