Prispeval/a: Fredi dne sobota, 5. julij 2008 @ 08:55 CEST

Pozdravljen eckhart & co

Karitas je v srcih ljudi ljubi Bog ustanovil.
Ljudje so dojeli usmiljeniga samarijana in ustanovili organizacijo, ki pomaga vsem ljudem, tud onim, ki spadajo pod zastavo rdečega polmeseca.

Karitas je svetovna organizacija z podružnicami po vsem svetu.
Organizacijo vodijo katoliško verni ljudje.
Mogoče je kje na zemlji potres in preživeli potrebujejo prvo pomoč v hrani, vodi, materialnih stvareh kot obleka in šotor.
Ob podeljevanju pomoči ni cajta še za evangelizacijo, pa tud bolj težko bi muslimanu dopovedali, da obstaja odrešenik, ki je tud zanj umrl na križu.

Karitas ma tud svojo aviacijo, skladišča in marljive delavce, ki organizirano delajo za dobrobit človeka.

Vi ste res hecn folk društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve, trojček, podpisan celo z advokatom kot, da ma s tem vaše obrekovanje večjo težo.

Obstajajo tud humanitarna organizacija, ki ni katoliška.
Tud oni se financirajo izključno od ljudi, tudi država včasih prispeva.
Ampak šimfate izključno le kar je katoliško.
Čudno, v vaših zapisih pa podpirate univerzalno življenje.
Le kako univerzalci pomagajo ljudem?
Navdušeni delijo knjigice, ki so se jim nakopičle, ker jih folk noče kupovat zato jih razdelijo in govorijo kak je usmiljena Gabriela.
V parolah zdaj univerzalci kao zmanjšujete pomen Gabriele, kao navadna članica je, le, da je prerokinja.
He, he.

Zelo ste zagrenjeni v srcu, da pišete le sovražna gesla celo za humanitarno organizacijo.
Le ljubi Bog vam še lahko pomaga ampak ga nočete sprejet v srce.
Odvisno pač kar srce prosi.

Kdor prosi ljubezen prejme ljubezen.

Lep pozdrav

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Lario dne sobota, 5. julij 2008 @ 13:36 CEST

++ ampak šimfate izključno kar je katoliško++

Fredi odpirajo oči takim fanatikom, kot si ti. Tudi tukaj rineš svojo biblijo. Če bi bral ostale dopise tega društava, bi mogoče začel razmišljati NEBIBLIJSKO.

++ pa tudi bolj težko bi muslimanu dopovedal, da obstaja odrešenik, ki je tud zanj umrl na križu ++

Kaj pa obratno?? Je tvoja vera edino prava? So križarji pred nekaj stoletji širili tvojo pravo vero? So Turki pred nekaj stoletji širili pravo vero? Da se ne ponavljam. Vse vere sveta so naredile vse vojne sveta. Ti je poznana ta teorija, ali boš spet rekel, boli me patak?

++ zelo ste zagrenjeni v srcu, da pišete le sovražna gesla celo za humanitarno organizacijo ++

Društvo samo opozarja, kako cerkev na FIN način širi evangelizacijo in s tem zavaja ljudstvo. Včasih so poslali misionarje v dežele, v katerih, po tvojem mnenju živijo pogani, da bi jih naučili tvoje PRAVE vere (samo tvoja je prava). Danes je tam Karitas, pa saj društvo ne trdi, da Karitas ne pomaga ljudem.

++ vi ste res hecen folk društo za zaščito ustave in žrtve cerke ++

Fredi to je civilna ustanova, ki opozarja na nepravilnosti. Med drugim opozarja tudi na nasilno evangelizacijo.
Bog s teboj

LP

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Lario dne sobota, 5. julij 2008 @ 13:48 CEST

Fredi,

saj obstaja tudi društvo proti mučenju živali.

Saj obstaja tudi društvo, ki se bori za enake pravice istospono usmerjenih.

Zgleda da je edino cerkev tista institucija, ki jo ti priznavaš.

Jasno obstajajo pa navijaški klubi, ki hodijo po fuzbal tekmah in demolirajo vse kar jim pride pod roke.

Obstaja pa tajno društvo nastrojeno proti tvojom "toplovodarjem". Taki člani tajnega društva naskrivaj pretepajo drugače vzgojene ljudi (beri toplovodarje)

LP

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Fredi dne nedelja, 6. julij 2008 @ 01:24 CEST

Pozdravljen Lario

Društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve šimfa kolk mi je znano le katoliško cerkev in kar je katoliško, se pravi vse nitke iz rimokatoliške cerkve.
Posamezni člani tega društva so tud člani univerzalniga življenja, za njih se pa ve, da šimfajo vse kar je krščansko.
Isto misleči so se našli v skupni točki.
Poanta jim je kontra revolucija proti krščanski veri osnovani na bibliji.

Pozabljajo na prerokbo

Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.

Torej se bo ta prerokba izpolnila na tak lep način

Zemlja in nebo sta pobegnila izpred njegovega obličja in zanju ni bilo prostora.

Verjemi, ko se bo prerokba izpolnila, da bo takrat res superca in to brez ognjemeta.

Tud zgodovinarji z raznimi izkopaninami, najdbami in iz starih knjig potrjujejo, da je Jezus Kristus res živel.
To je zgodovina.
V realnosti pa ljubezen v srcu potrjuje, da je ljubi Bog pravi in edin z svojim imenom Jaz sem, ki sem YHWH.

Ljubi Bog ljubi in ljubi človek tud ljubi, če se zaveda kdo je ljubi Bog.

Katoliško cerkev vodijo ljudje kakor tud univerzalno življenje vodijo ljudje.
Izjema ni niti društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve, tud jo vodijo ljudje.
Ampak kakšni ljudje?
V katoliški cerkvi so bili in so še tud taki verniki, ki se strogo izrekajo, da so kristjani, v resnici pa niso niti senca kristjanov.
Tud univerzalci kakor člani društva za zaščito ustave in žrtve cerkve bi radi bili kristjanski ampak niso niti senca kristjanov.
Kdo ljudi spodbuja k nasilju oziroma do mržnje drugače mislečih?
Vse kar pišem, pišem iz srca.
Torej srce.
Toto srce je spet krivo, a res?
Otrok se rodi ljubeč, kak to, da grata čez leta hudoben v srcu?
Volk dlako menja, iz kože mu pa res ni za it, raje je dalje volk.
Človek je lahko lepo v ljubezni vzgajan a pride trenutek v življenju, ko se človek dojame, da ni lutka, da bi ga drugi vodli v življenju, saj pa zna živet, tak namreč misli vsak človek.
In živi človek življenje po svoje, ker tak misli, dejansko pa je voden kot lutka na daljavo ampak spet odvisno kdo drži daljinca.

Ljubezen je preprosta, al ljubiš al pa misliš, da ljubiš.
Ljubi Bog je vsemogočen in tud milosten.

Nič ni na silo, ni treba ljubit, če nočeš.
Ni se treba metat na kolena, če nočeš.
Ni se treba poniževat, če nočeš.
Če nočeš pač nočeš, izbira iz srca v srcu.

Tud ljubi Bog se usmili kogar se usmili.

Vsako srce prosi iz srca kar prosi in prejme kar prosi v srcu iz srca.

Ni težko za razumet, če iščeš Tanguzijo, verjemi, da jo boš našel celo preko spleta.

Glede istospolnih fantekov pa tole pač po izkušnjah kolega.
Fant, ki še ni zrel, ki še ni dojel življenja, ki mu je življenje pač življenje, ki se išče v življenju, ki potrebuje ljubezen a ljubezen pojmuje, takšen fantek pade na finte v življenju.
Med kolegi najde toplino ljubezni, prijateljstvo je največja vrlina med prijatelji, vzljubi prijatelja in se fantek zaljubi v fanteka.
Tud kaki stari ded se zaljubi v fanteka.

So mi kolegi pravli kak zgleda na paradi ponosa.
Brez ponosa so povedali, da so tud punce, ki jih niso žmirglale za pet posto, obsipali z vsem kar so pač takrat meli pri roki.
Lahko rečem le hvala ljubi Bog za vašo previdnost, da so meli kolegi avto, ( poln rekvizitov za bejzbol tekmo ), parkiran daleč stran od ponosnih parčkov.
Bali so se pač, da jim lahko kaki parček avto počoha.

Sem proti nasilju, tud parada ponosa je nasilna demonstracija proti morali ljudi in to celo z ponosom.
Saj ponos je glih tista brezvezna črviva v srcu ljudi, ki mislijo, da so lahko ponosni nase, da so ljudje.
Ponosen sem, ker sem kristjan, ker sem musliman, ker sem homoseksualec, ker nisem homoseksualec, da sem štajerc, da sem zemljan.

Sem res ponosen?

Človek sem tak kot so ljudje ostali ljudje.
Kristjan sem tak kot so kristjani ostali kristjani.

Sem lahko zaradi tega ponosen nase?
Brezveze.
Kdo si je izmislil ponosen sem nase?
Ponosen človek, ker je bil ponosen sam nase.
Le čemu je bil ponosen?
Mogoče, ker ni bil tak kot ostali?
Ali, ker je bil pripadnik takih, ki so mu všeč?
Kdo mu je všeč?
Močni, inteligentni, lepi?

Je lahko človek ponosen na manj močniga, manj izobraženiga, manj lepega?
Lahko ga ljubi, ker ljubi. Ponosen je na dobrega človeka.
Je lahko človek ponosen na svojega otroka, ker je priden?
Lahko ga ljubi, ker ljubi. Ponosen je na dobrega človeka.

Človek sprejema človeka takega kot je.
Človek vse sprejema, vse razume človek.
Človek je svoboden, um svobode je, da sem svoboden pri odločitvah v življenju, svoboden v srcu, da lahko ljubim ljubezen.

Al sam izberem prijatelje al me prijatelji izberejo za prijatelja?
Verjetno sem že prijatelj med prijatelji, tak mimogrede, le prijateljem še povem, da so prijatelji ampak ni potrebno, če so prijatelji tak vedo, da sem prijatelj.

V srcu je ljubi Bog prijatelj, ker ljubezen je prijatelj življenja.
Sem kar sem.
Nisem ponosen na nasilništvo bilokakšno.
Nisem ponosen nase, ker nimam nobeniga razloga za to.
Sem lahko ponosen na to, da sem kristjan?
Nikakor, le hvaležen sem Vam ljubi Bog, da ste se me usmilili, da se zavedam, da je Jezus Kristus tud zame umrl mučeniško.
Torej zaradi totega človeka je Jezus bil poslan v misijo impossible.
Je mogoče?
Ziher, ljubi Bog ve, da je res.

Lep prijateljski pozdrav

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 11:10 CEST

Odziv:
Ralph Waldo Emerson je rekel: »Modrec, pravi prijatelj, izbrušen značaj – vsepovsod jih iščemo, najdemo jih pa le po koščkih.«

Le kje se skriva dobri človek? Za kom se skriva dobrota? Ali se lahko skriva dobrota še kje drugje kot v srcu? Kako plemenito je delati dobro, ko pa je tako malo dobrega na tem svetu. Kamor koli se ozremo, vidimo zlo in neusmiljeni egoizem. Dobrota, ki živi v času in prostoru izhaja iz Kristusa in obstaja za svet, za tiste, ki so resnično pomoči potrebni.

Dobrota je po krščanskem prepričanju luč in znamenje, da Bog ljubezni obstaja, njegova ljubezen se oznanja z odnosi med ljudmi.

Društvo, ki objavlja na Pozitivkah prispevke, ki nasprotujejo čustvom kristjanov, ki jih druge spletne strani odklanjajo, bi lahko primerjali z nerodovitno Saro, ki ni zanosila. Bog ji je nato rekel, ti ki si bila nerodovitna in stara žena, boš postala mati. In Sara je zanosila. Tako bo z vsemi, ki ne občutijo Boga ljubezni. Nekoč jo bodo morda občutili, ker to je zakon narave. Bog je ljubezen in dobrota. Vse ostalo je zlo, ki ne prinaša nikomur ničesar dobrega.

Katolicizem je upodobitev evangelija v času in ni samo teološka, ampak tudi zgodovinska, politična, sociološka in verska resničnost, kar lahko raziskujemo z različnimi formalnimi kriteriji. Izrabljati in neprestano naglašati le en kriterij, kakšna je bila cerkev in ljudje, ki so jo vodili v davni preteklosti, je zagotovo krivično merilo, ker se drugih meril ne upošteva. Zame je temeljno merilo po katerem deluje Karitas dobrota in ljubezen do bližnjega. Maličiti dobroti njen obraz, ki se izraža na tisoče in tisoče vidnih načinov, je nizkotno. Človeška ljubezen, dobrota in usmiljenje sta naslednici pracerkve, ki je preživela od Jezusovega časa. Le kako lahko razumemo Kristusove besede, oblečene v človeške besede, oblečene v dobroto in ljubezen?

S helenizmom lahko razumemo splošno intelektualizacijo krščanstva, ki je nastala ob srečanju judovsko – krščanskega oznanila. Nauk je sestavljen iz zgodovinskih in idejnih elementov. Katolicizem na evropskih tleh in tudi širše po svetu je stvarnost, je dejanskost, ki oznanja duhovno življenje po Kristusu, je razsežnost ljubezni in dobrote. Eksistencialna resnica, ki bo odrešila človeka je milost ljubezni in dobrote. Koga lahko moti Karitas, dobrota ljudi? Kljub človekovim padcem Bog vedno najde pot do srca, da bo človeka odrešil. Vedenje o zgodovini greha, ki omogoča zgodovino odrešenja, zahteva vedno znova kritičnega duha, ki mora biti sposoben razlikovati med dobrim in zlim.

Ontološka razsežnost bivanja je del strukture človekove biti in je pred vsako svobodno odločitvijo in mislijo. Versko dejanje je odkrivanje bivanja, je izkustvo odprtosti. Človek odkriva svojo povezanost z resničnostjo, katere pomena v tem trenutku še ne razume. Pri tem naleti na skrivnost svoje lastne eksistence, ki je povezana z neko skrivnostjo. V tem strahu in v tej praznini je oblika božje navzočnosti. Ta razsežnost je struktura, ki določa človekov način bivanja. Naša eksistenca ima strukturo vprašanja in iskanja odgovora. Vse se odvija kot želja in potreba po izpolnitvi in izročitvi drugemu. To pa predstavlja absolutno in nesebično delo svobode, ki ga imenujemo ljubezen. Karitas je družbeno delovanje v dobro človeka, z oznanjanjem evangelija pa govorijo ljudje, ki so po ljubezni in dobroti bogati. Cerkev pa so samo ljudje z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ki pripadajo svetu. Lahko jo razlagamo kot upanje, tako kot velja za vse človeštvo.

Da Karitasu ne bi delali tako očitnih krivic, kot jih naglaša pisec v zgornjem prispevku, bi želela povedati, da koprska Karitas nudi vsaki dan topel obrok in prenočišče ter čista oprana oblačila vsakemu, ki je te moči potreben. Ne dela nikakršnih razlik med kristjani, ateisti, pripadniki islamske vere, ki jih je Kopru veliko, kakor tudi ne potrebnim, ki se razlikujejo po drugih značilnostih. Vsakemu človeku, ki je pomoči potreben, nudi pomoč in duhovno oporo. Tem nesebičnim ljudem in dobroti se lahko samo globoko priklonim.

Na koncu se lahko samo vprašam, ne kaj stoji za Karitasom in človeško ljubeznijo in dobroto, ki ga poganja naprej, temveč kaj stoji za takšnim neobjektivnim pisanjem, ki hoče razvrednotiti in poteptati dobro, ki se rojeva v človeškem srcu.
Še to majhno kapljico dobote in ljubezni uničite in zatrite, potem bomo lahko samo hodili eden po drugemu.

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Lario dne nedelja, 6. julij 2008 @ 12:54 CEST

Društvo se v prispevku v največji meri sprašuje, kaj je organizacija Karitas??

Nam nevtralcem je dalo društvo vedeti, da je organizacija Karitas pridobitvena družba, družba česa?????

V prvi vrsti jasno, pomaga pomoči potrebnim po celem svetu. Kdo vodi Karitas?? cerkev, mar ne??

Saj je že mnogo institucij ugotovilo, da je katoliška cerkev najbogatejša ustanova oziroma organizacija.

Kako je prišla katoliška cerkev do takega bogastva????
Mislim da to najbolje ve MC, ker vam lahko preko spleta poda zanesljive podatke. Meni se ne ljubi dokazovati in iskati.

Če ste zasledovali dogodke, kar se tiče vračanja odvzetih cerkvenih nepremičnin pri nas, je situacija jasna. Cerkev je bila in bo komercialna ustanova in nič drugega. Enostavno; hoče prevzeti državo in tega se je za bati, ker bodo zavladali pri nas verski fanatiki, tipa; biblija na vsako nočno omarico.
Mimogrede; V hrvaških javnih ustanovah mora na steni viseti križ.

Ne zdaj še naprej tupit, da so biblijski zagovorniki VSI srčneži.

Na take anomalije opozarja zgoraj omenjeno društvo.


LP

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 13:33 CEST

Lario, jaz te prisile ne občutim. Cerkev je laična ustanova. Država in cerkev sta ločeni. Cerkev je ustanova civilne družbe, ki deluje v skladu z Ustavo RS in zakonom. Nejno delovanje ne more prestopiti z zakonom določenih meja. Te bojazni vidijo samo tisti, ki delajo protiversko politično propagando. Sicer pa spadamo v krščanski svet in naš etos ima svoje vrednote v krščanski kulturi. Mene ne motijo cerkve na naših slovenskih hribčkih, kapelice in tudi križ me ne moti. Ni potrebno, da bi visel v šoli in v javnih ustanovah, sicer pa tam še visijo zvezde in razne preživele slike, ki delujejio včasih prav anahronistično času. Kaj pa simbolizira križ? Kristusovo trpljenje in trpljenje človeka, ki mu ne uidemo, ne glede ali pripadamo ali ne pripadamo h kakršni koli veri. Gledati ideološko na stvari ni dobro. Zakaj bi se sedaj krščanstvo ideologizirali, če pa smo v zakonu postavili jasno mejo kaj je laično in kaj državno in čigavo je kaj. Mene razni marksistični ideologi, ki niso pogledali ped čez komunistično enoumuje, me ne zanimajo. Še najmanj, da bi kazali po internetnih straneh članke, ki apologizirajo njihovo prepričanje, ki je včasih prav neprijazno in nasilno. Zavzemam se za svobodo duha, razmišljanja in idejnega pogleda na svet. Časi normirane zavesti so mimo. Žal, vsi tisti, ki to ne verjamete, se boste morali s tem sprijazniti. Vsak razpolaga s svojo svobodo mišljenja. Vsiljevanje pa ni nikjer zažaleno, še najmanj pa s silo.

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Lario dne nedelja, 6. julij 2008 @ 14:18 CEST

Tatjana,
tudi jaz ne čutim te prisile. Meni ni simpatična nobena religija iz preprostega razloga, ker so vse več ali manj nasilne.
Zame ni pomembno kakšne vere je človek. Nikoli jih nisem ločeval po takšnih nagibih. Ločujem jih po fanatičnih nagibih, pa še takrat vem, da so z nekim razlogom taki kot so. Ne obsojam jih, tudi naših vrlih starih komunistov ne obsojam, saj vem, da vse vere na svetu obstajajo zato, da zavajajo.
Kdor jim verjame jim pač naj verjame. Ekstremisti so tukaj pravzaprav zaželjeni, če ne prepisujejo oziroma citirajo SVOJIH razmišljanj iz knjig. Naj taki ekstremisti dokažejo s SVOJIM umom (srce tukaj nima kaj iskati), kaj je prav in kaj ne.
Churchill (beri čerčil), je nekoč rekel; Tako demokracijo imamo kakršna je, je, boljše še nismo iznašli.
Take vere imamo boljše še nismo iznašli, bi lahko tudi rekel.
Vsak ima svojega boga, s to razliko, da so nekateri bogovi zelo zelo krvavi.

LP

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 16:03 CEST

Lario, saj ni potrebno, da bi ti bila kakšna religija simpatična, če ne čutiš te potrebe in se prek religije ne počutiš izpolnjenega. So ljudje, ki jim določena religija veliko pomeni in to je treba spoštovati. Zanje je to upanje. To je demokracija in če hočeš, to so človekove pravice, ki jih priznavajo vse razvite družbe, vsaj deklarativno. V praksi so pa vedno anomalije. Potrebna je strpnost in spoštovanje vseh kultur, razen barbarstva, terorizma in totalitarizmov. Če je pa neka kultura naše zgodovinsko izročilo in če iz nje izhajajo neke vrednote, je najmanj kar je, da pozitivno vrednotimo naša prizadevanja za dobro in spoštujemo to izročilo. Govorili smo o Karitasu, ki prinaša dobro ljudem iz izhaja iz ljubezni do sočloveka.

Fanatiki so vedno in povsod škodljivi, prava zmerna pot je vedno najboljša. Tudi sama narava pozna zlati rez. Vidiš tudi med starimi komunisti je najti ljudi – nekateri so občudovanja in vsega priznanja vredni borci za pravičnost, za našo svobodo in idealisti, ki so verjeli v boljši in pravičnejši svet, drugi pa pokvarjeni, oblastiželjni uzurpatorji, ki so med vojno in po vojni naredili ljudem veliko gorja in se pehali samo za položaje, dobre plače in moč. Poglej iz katerih vrst izhajajo tisti, ki so si napolnili žepe v tej tranziciji. Najbrž mene in tebe ni med njimi. Pišeš, da naj bi s svojim umom dokazali kaj je prav in kaj ni in da tu srce nima kaj iskati. S tem se ne bi mogla strinjati, kajti vse dobre stvari se delajo s srcem. Absolutni prav ne obstaja, ker vsak doživlja resnico skozi lastno zavest. In kar je v nekem trenutku za koga resnica, jo že naslednji trenutek demantira kot neresnico, ker se pojavi nova resnica, ki negira staro. Zame osebno sta edini nespreminjajoči se absolut prav ljubezen in dobrota. Da najdeš v sebi moč in energijo, da nisi samo zase, da daješ in da si tudi za drugega. Govoriš o demokraciji. Še nobena politična ureditev ni odgovorila na vprašanje kako uresničiti pravični svet. Bog ne sme biti krvav, krvave so lahko strasti, sovraštvo, pohlep, zavist in zlo. Vse je odvisno od posameznika kaj bo iz sebe naredil. Jaz Fredija, ki mu je bilo že toliko krat očitano, da je fanatik, ne bi prištevala med fanatike, temveč on brani svojo vero v Boga in dobro, v katero je osebno trdno prepričan. Razumem ga, da verjame v človeka in dobro. Ljudje so prežeti s fanatizmom, če zastrupljajo množice s sovraštvom, strastmi in maščevanjem, če ščuvajo ene proti drugemu, če pripisujejo nekomu slabe lastnosti z namenom, da ga očrnijo in oblatijo.

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: MC dne nedelja, 6. julij 2008 @ 19:50 CEST

Kako je Cerkev prišla do svojega bogastva?

Najbolj znamenit način pridobivanja denarja iz tujih mošenj je bilo prodajanje odpustkov, kar je potem neposredno botrovalo velikemu razkolu, ki ga je začel Luther. Luther je bil seveda verski fanatik, kar pa ni bilo za tisti čas nič nenavadnega. Še najmanj verskega fanatizma je bilo v Rimu, kjer je vladal verski »pragmatizem« oziroma bolje rečeno versko »epikurejstvo« v najbolj ostudni izvedenki. Luther je Biblijo razumel preveč dobesedno in domišljal si je, da jo tudi rimski škofje razumejo na enak način. Ko je ugotovil, da se je biblijska Sodoma preselila v Rim, je bil dovolj pogumen (beri zmešan), da je prst uprl proti papežu. Seveda mu razkolniški podvig ne bi nikoli uspel, če se vatikansko zajedavstvo in samopaštvo ne bi že tako razbohotilo, da je ogrožalo tudi posvetno oblast v nemških in nekaterih drugih deželah. Nazadnje Luthru lahko zamerimo samo to, da je v resnici, klub razkolu, ki ga je povzročil, rešil Cerkev pred propadom. Reformaciji je sledila jezuitska protireformacija, Rimska Cerkev se je bila prisiljena konsolidirati in prečistiti, organizirati svoje vrste, zato, da je lahko sploh udarila nazaj. Sledila so stoletja verskih vojn, inkvizicije in splošnega klanja, ki je – namesto uničenja Cerkve – prinesel več Cerkva. Verniki lahko danes izbirajo med različicami iste pravljice, ki si jo potem samo razlagajo na malo drugačen način.

Ko so se vatikanske oblasti polastili »renesančni papeži« je vse kazalo, da je dinozaver pripravljen za svoje dokončno izumrtje. Počakati bi bilo treba samo še nekaj desetletij in Cerkev bi zgnila v svojem središču, z malo sreče bi potem telo brez glave in srca počasi odmrlo in razpadlo, kar bi nedvomno pomenilo veliko olajšanje za človeštvo in bi prihranilo marsikatero vojno. Leta 1503 je zaradi zastrupitve umrl razvpiti Alexander VI, s pravim imenom Rodrigo Borgia. Takrat je Cerkev že izgledala približno tako, kot papeževo truplo, ki so ga takoj po smrti razstavili na odru med dvema prižganima baklama: črno kot duhovniška halja, razpadajoče, iz ust mu je kipelo kot iz kotlička nad ognjem, jezik mu je nabreknil in zapolnil zevajoča usta, telo je postalo brezoblično, napihnjeno kot žaba, dokler ni postalo bolj široko kot dolgo. Beneški odposlanec je v svoje sporočilu zapisal: »To je najgrše, najpošastnejše in najstrašnejše truplo, kar sem jih kdaj videl.«

Toda nobena stvar ni tako zelo nagnusna, da ne bi lahko nagnusna še malo bolj. Pokvarjenemu Borgijcu je sledil papež Julij II, sifilitični frančiškan iz Genove, ki si je pot do oblasti utrl s pomočjo stotine dukatov. Bil je velik ženskar, že kot kardinal je zaplodil tri hčere. Njegova svetost je imela noge tako razbrazdane od sifilisa, da mu jih na veliki petek niso smeli poljubljati. Bil je tudi velik ljubitelj vojne. Veliko časa je preživel kot vojščak na svojem konju v spopadih za boga in za papeška ozemlja. Z brutalnimi vojaškimi osvajanji je zakoličil papeško državo, ki je skorajda nespremenjena ostala do devetnajstega stoletja, ko jo je (hvala bogu, če ta obstaja) pogoltnila sekularna nova Italija. Bil je tudi velik podpornik umetnosti (to mu mnogi štejejo v čast) in Michelangelov sponzor. Ko je Michelangelo izklesal njegovo podobo, je Julij začudeno rekel »Kaj pa je tisto pod mojo roko?« »Knjiga, vaša Svetost.« »Kaj se pa jaz razumem na knjige,« se je zakrohotal papež. »Meč mi daj v roke!«

Julija II je nasledil Leon X, s pravim imenom Giovanni di Lorenzo de' Medici. Ta je bil na dobri poti, da gnijoče vatikansko truplo razkroji do poslednjih atomov. V Jezusovem imenu je zase nagrabil vse, kar mu je prišlo pod roko. Medtem ko je Julij II denar zapravljal za vojsko, ga je Leon v maniri Rimskih cesarjev zapravljal za razkošne zabave. To je bil čas potratnih zabav – karnevalov, pojedin, bikoborb, plesov v maskah. Tudi v spolnosti je bil značilno papeški. Zaradi težavic na zadnji plati, ki so bile posledice njegovih ljubezenskih nagnjenj, je vedno jahal po žensko, kar pa so mu njegovi dvorjani (na plačilnem seznamu jih je imel 683) prizanesljivo spregledali. Leonove zabave niso bile poceni, zato si je od bankirjev izposojal velike vsote denarja po visokih obrestnih merah. Nekaj denarja je prikapljalo iz javnih hiš – v Rimu, ki je takrat štel 50.000 prebivalcev, je živelo kar 7.000 registriranih prostitutk. (Še danes sveta Cerkev nabira denar s pomočjo trženja pornografskih kanalov!!!) Da bi Leon povečal dohodke si je izmislil nove dvorne položaje, ki so prinašali moč in ugled. Sikst IV je prodajal 650 naslovov, Leonom seznam pa je obsegal že kar 2150 naslovov. Najdragocenejši kardinalski naslovi so se prodajali za 30.000 dukatov (Danes za dober položaj zadostuje lojalnost in članstvo v kateri od političnih strank.)

Zapravljivost Leona X ni poznala meja, vedno izsušeno blagajno je zato moral napolniti še s čim. Najcenejši in najbolj množičen vatikanski priliv so bili seveda odpustki in tudi Leon se jim ni odrekel, čeprav se je ob izvolitvi zaobljubil, da bo takšno početje izkoreninil. Najbolj se je zaradi papeževih zlorab opotekala Nemčija. Nanjo je pritiska enoleten dohodek od nadarbin in še desetina za križarske vojne proti Turkom. Duhovniki so si z grožnjami strahotne kazni z izobčenjem prigrabili neverjetno bogastvo. V rimski kuriji so objavili knjigo z natančnimi zneski, ki jih je bilo treba plačati za različne vrste odvez. Diakon je lahko dobil odvezo za umor, če je plačal 20 kron. Škof ali opat se je odrešil za tristo liver. Svojo ceno so imeli tudi najbolj ostudni zločini. (Od kje Cerkvi denar!!!) Leon X je potreboval denar (kateri papež ga pa ne?), veliko denarja – obnoviti je hotel cerkev svetega Petra. Pa je sklenil biznis s princem Albertom, ki mu je prodal škofovski naziv (10.000 dukatov) in seveda pripadajoči ornat (20.000 dukatov). Albert ni imel dovolj gotovine, tudi MasterCard-a še niso poznali. Leon je »dobrodušno« pozabil na Cerkveno prepoved oderuštva – Albert si je moral denar izposoditi (pod oderuško obrestno mero) od švicarskih bankirjev. Da bi denar lahko vračal, mu je Leon oddal 8 letno koncesijo za pobiranje odpustkov (Danes temu rečemo monopolna pozicija koncesionarja na trgu), pri čemer naj bi polovico zaslužka pobasali bankirji, drugo polovico pa Kristusov naslednik v Vatikanu.

Srednjeveška ekonomija se ni veliko razlikovala od današnje in tudi srednjeveški »tajkuni« so bili sila podobni današnjim tranzicijskim tajkunom, med katere gotovo še vedno spada rimskokatoliška Cerkev (Tajkun z najdaljšo tradicijo). Tako kot je posvetnim tajkunom oblast asistirala z zakonodajo, je cerkvenim tajkunom asistirala z zakoni, ki so ji vračali premoženje fevdalnega izvora, celo takšno premoženje, ki ga je enkrat Cerkev že prodala. Med takšne državne odpustke spada tudi znani TV3, katerega frekvenco je država podarila Cerkvi, ta pa ga je naprej mastno prodala.

Slovenski primer:

http://www1.mladina.si/tednik/200803/clanek/slo-tema--borut_mekina/

Vrnimo se pol tisočletja nazaj k srednjeveškim odpustkom v čase Leona X. Za pobiranje odpustkov v Nemčiji je bil zadolžen dominikanski frater Tetzl, premeten špekulant (danes takim rečemo Cerkveni ekonomi), ki je bil seveda za svojo raboto dobro plačan. Razen povračila stroškov so mu dajali še plačo dvajsetkrat višjo od zaslužka univerzitetnega profesorja (danes takim pravimo uspešni managerji). Tetzel je hodil od kraja do kraja v vsem sijaju, na žametni blazinici je prenašal papeževo bulo o odpustkih (Danes temu rečemo Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih). Na mestnem trgu je zapičil križ v zemljo in začelo se je trgovanje (danes temu rečemo borza). Tetzel je bil pravi besedni umetnik, ko je izjemno in slikovito opisoval trpeče duše v peklu (danes temu rečemo ekonomsko propagandni program), ki pa bodo rešene, če njihovi svojci plačajo dovolj denarja. Za pičlih dvajset stotinov je sin lahko odrešil očeta. Tetzlova najljubša pesem se je glasila:

»Takoj, ko novčič v skrinji zacinglja, pobegne duša iz pekla.«

Njegovi pomočniki so tako vneto pridigali odpustke, da bi odrešili celo tistega, ki bi posilil devico Marijo. Odpustke (danes temu rečemo vrednostni papirji, boni, certifikati…) so potem ljudje prodajali celo kot žetone pri kockanju. Sramotno početje je sicer trajalo že nekaj časa. Že leta 1491 je Inocent VIII izdal tako imenovane »maslene odpustke«, ki so veljali za dvajset let. Leta 1509 je Julij II obnovil te odpustke še za dvajset let. (Od kje Cerkvi denar!!!!)

In potem se je zgodila znana zgoda o Luthru, ki je leta 1517 vzel kladivo in na velika vrata Albertove grajske cerkve pri Wittenburgu nabil znamenito listino s svojimi 95 tezami proti odpustkom. V tej - isti cerkvi so bile shranjene relikvije, med njimi tudi koder las device Marije, ki so bile skupaj vredne za dva milijona let odpustkov (Si predstavljate, koliko bi bil šele vredne povsem nedotaknjene sramne dlake). Ni znano, koliko od tega se je potem še prodalo - dejstvo je, da so Luthrovi udarci s kladivom pomenili začetek zloma »papeške borze«.

Današnja Cerkev se ne obnaša veliko drugače od renesančne Cerkve. Samo načini so nekoliko bolj podtalni in vsaj na zunaj subtilni, a komaj kaj bolj od srednjeveških, saj je tudi današnji – moderni človek psihološko ustrojen na enak način kot srednjeveški človek. Sodobnega človeka mučijo podobni eksistencialni strahovi in praznine. Enako je nagnjen k praznoverju kot srednjeveški človek. In še na slabše gre. »Vodnarjeva doba« prinaša pravcat izbruh praznoverja (numerologija, astrologija, kozmična zavest, palčkologija, čakrologija, pravljična eshatologija, demonologija in podobna vudulogija, ki naj človeka odmakne od resničnosti) Cerkvi se v duhovnem kotlu, kjer je njihov krščanski Bog le ena izmed možnih dualistični razlag sveta, majejo tla pod nogami in njeno zadnje orožje, da v pluralnem in kapitalističnem svetu uveljavi svojo moč ali se vsaj ohrani pri življenju, potem ko se nikakor ne želi odreči svojemu dogmatizmu, je seveda ekonomija. In izobraženi celibatisti imajo dovolj časa, predvsem pa dobro logistiko, da se, ob sholastičnih srednjeveških blodnjah, lahko ukvarjajo še z ekonomijo, kakršno si je v osnovi zamislil novoveški Adam Smith. Pri Bogu je vse mogoče. Z denarjem pa je mogoče kupiti vse. (Američani so to vedeli pred ostalimi in so na dolarske bankovce napisali, komu najbolj zaupajo.) Tako kot v renesančnih časih. Ljudje pa spoštujejo predvsem močne. Močna Cerkev je bogata cerkev, njena moč pa se manifestira skozi zunanjo podobo - skozi arhitekturo, svečano in vizualno pompozno obredje, razkošne procesije, glasbo ter seveda preko šolskega sistema in karitativne mreže, ki naj pokaže, kako je Cerkev koristna in dobrotljiva. Tako je tudi Karitas v resnici le manifestacija moči. Ljudje se priklanjajo močnim. To je osnovno pravilo, ki določa čredno moralo.

V zahodnem svetu ekstremne revščine več ni, zato Cerkev išče svoje misijonske žrtve povsod tam, kjer je takšna revščina v obilju. In tudi zato je ohranjanje revščine v njenem vitalnem interesu. Revnejši kot je človek, lažje se je polastiti njegove duše in seveda njegove denarnice. Ali denarnice sponzorjev, ki si domišljajo, da si bodo s poceni odpustki plačali pot iz kapitalističnih zemeljskih nebes v posmrtna nebesa. Vse oblike krščanske karitativne dejavnosti, kakršni so razni misijoni in usmiljeni redovi, so namenjene predvsem nabiranju denarja, ki se potem steka v Vatikan ali služi za vzdrževanje razvejanega aparata rimske kurije. Kolateralen učinek je dobra propaganda za Cerkev, v potrošniški sistem potopljeni zahodnjaki pa si nabirajo poceni odpustke za nebesa oziroma si na poceni način perejo vest. (Pošiljajo SMS sporočila dobremu Bogu, potem pa ta za vsak SMS zgnete eno opeko – kot zvije Svizec čokolado - in jo pošlje direktno v Burkina Faso)

Celo katoliška pop ikona Mati Tereza, ki so jo ekspresno »by pass« beatificirali na osnovi enega samega »kvazi čudeža«, se v resnici ni trudila za odpravljanje revščine in bolezni, marveč je le »reševala duše.« Njen glavni namen je bil seveda evangelizacija. In njeni znameniti hospici so bili v resnici samo začasne hiralnice in mučilnice »na poti v nebesa«. (Ko je Mati Tereza sama zbolela, se seveda ni zdravila v enem od svojih hospicev, marveč so jo odpeljali na bolj zanesljivo Kalifornijsko kliniko.)

V vseh stoletjih so bili težki časi in zmeraj so bili najbolj na udaru reveži. Naivni so tisti, ki menijo, da so današnji časi v tem smislu nekaj posebnega. Smešno je, kako nekateri današnji čas razglašajo za čas brez vere in vrednot ter mimogrede kličejo še k novi evangelizaciji, kot da bi pozabili, da je zgodovina evangelizacije v resnici samo zgodovina krščanskega imperializma. Tisto, čemur pravijo evangelizacija, je bilo v vseh časih kvečjemu perfidna oblika asistence različnim kolonizatorjem pri izgradnji posvetnih imperijev. Šlo je za asistenco, ki je bila bogato nagrajena. Po vsaki obdelavi z ognjem in mečem je sledila še obdelava s križem, nepogrešljivim rekvizitom pri vzgoji suženjske morale. Nič ni bolj sprevrženega, kot podjarmljenemu ljudstvu ponuditi vero, ki je sestavljena iz kombinacije strahu in usmiljenja. Pa še kakšno enolončnico in nekaj starih cunj. Človeka najlažje prisiliš h klečeplazenju, potem ko je ekonomsko in socialno ponižan.

V socializmu sta za ohranjanje socialne pravičnosti in za reševanje eksistencialnih stisk manjšega dela prebivalstva povsem zadostovala Rdeči križ in neka splošna človeška solidarnost, ki je danes, ko živimo v svobodi in demokraciji in ko Cerkev lahko svobodno oznanja svojo dobrotljivo vero, nenadoma izpuhtela neznano kam. Ko je hudič vzel socializem, ga je pograbil v kompletu. Zapustil je le tako imenovano »kontinuiteto«, ki je seveda sedaj kriva, da »božji načrti« v demokratičnem kapitalizmu ne uspevajo najbolje.

Cerkev pa ostaja to, kar je bila od zmeraj. Nikoli se ni odrekla svoji ambiciji postati »vesoljna«, tako se je v svoji nadutosti tudi sama poimenovala. Cerkev je svetovna multinacionalna korporacija, katere glavni cilj je evangelizacija. Po domače rečeno – svoj tržni delež želi razširiti na 100%. Cerkev - v skrajni konsekvenci - želi absolutno oblast. V tem oziru je vizija Benedikta XVI povsem enaka viziji Julija II, Alexandra VI in Leona X. Za nameček so bili, so in bodo še naprej vsi po vrsti ostali nezmotljivi. Do eshatološkega konca.



»K zgodovini krščanstva. – Nenehno spreminjanje okolja: krščanski nauk s tem kar naprej spreminja težišče … Ugodnosti za nizke in majhne ljudi … Razvoj Karitasa … tip »kristjan« korakoma spet prevzema vse, kar je prvotno zanikal (pri negaciji česar je obstajal -). Kristjan postane meščan, vojak, sodni uslužbenec, delavec, trgovec, učenjak, teolog, duhovnik, filozof, poljedelec, umetnik, domoljub, politik, »knez«, (- samoobrambo, pravdanje, kaznovanje, priseganje, razlikovanje ljudstva od ljudstva, podcenjevanje, kreganje …). Vse življenje kristjana je navsezadnje natančno tisto, o čemer je Kristus učil, da se mu je treba odpovedati…
Cerkev ravno tako lepo sodi k zmagoslavju protikrščanstva kakor moderna država, moderni nacionalizem … Cerkev je pobarbarjenje krščanstva.«

(F. Nietzsche volja do moči)

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 22:20 CEST

RESNICA IN LAŽI!

Karitas je mednarodna organizacija za humanitarno pomoč Rimskokatoliške cerkve. Prva Karitas organizacija je bila ustanovljena v Freiburgu v Nemčiji leta 1897. Sledile so Karitas v Švici, ustanovljena leta 1901, v ZDA, ustanovljena leta 1910, sledile so ustanovitve Karitas organizacij povsod, kjer je lahko delovala rimokatoliška cerkev, danes je teh držav že preko 200, vključno z Slovenijo. Karitas deluje danes na mnogih področjih pomoči, prebivalstvu ob naravnih katastrofah, ob epidemijah raznih bolezni, pomoči ostarelim, pomoči otrokom, pomoči šolam, pomoči ob razvojnih težavah prebivalstvu v raznih državah po svetu.

KARITAS V KOPRU, KJER ŽIVIM

Iz statuta
1. Škofijska karitas Koper (v nadaljnjem besedilu ŠK) je cerkvena dobrodelna ustanova koprske škofije, ki jo je 8. 10. 1990 ustanovil koprski škof z namenom, da v Koprski škofiji in navzven organizirano, načrtno in urejeno, udejanja bistveno razsežnost življenja in poslanstva Cerkve - karitativno in socialno služenje sočloveku.

8. Cilj Škofijske karitas je uresničevanje vizije karitas - civilizacija ljubezni, to je svet kjer prevladujejo pravica, mir, resnica in solidarnost; kjer je dostojanstvo človeka, narejenega po božji podobi na prvem mestu; kjer izginjajo izključevanje, diskriminacija, nasilje, nestrpnost, in revščina razvrednotenega človeka; kjer se zemeljske dobrine delijo med vse; kjer je stvarstvo varovano in zaupano v dobro naslednjim rodovom; kjer vsi ljudje posebno najbolj revni, potisnjeni na rob in potlačeni najdejo upanje in se napolnijo z močjo za dosego polnosti njihove človečnosti, kot dela skupnosti.

9. Cilju se ŠK bliža tako, da uresničuje naslednje naloge:
- načrtuje, preverja, spodbuja in povezuje delo karitas na vseh ravneh škofije;
- Sama in v sodelovanju z drugimi karitativnimi združenji in ustanovami odkriva vzroke sodobnih stisk in uboštev ter jih preprečuje;
- spodbuja in povezuje karitativno delovanje v dekanijah, župnijah, katoliških gibanjih, društvih, združenjih in skupinah;
- spodbuja čut za služenje;
- poglablja, predlaga in preverja teološke, moralne, pastoralne in socialne motive služenja;
- daje prednost tistim, ki so po nauku evangelija ubogi, mali in zapuščeni;
- skrbi za osebno in strokovno oblikovanje prostovoljcev in poklicno zaposlenih, ki delujejo v Karitas;
- predlaga, spremlja in preverja socialno zakonodajo;
- pomaga pri ustanavljanju manjkajočih socialnih ustanov. Po pravilu z njimi ne upravlja.
- zbira sredstva in materialno pomaga ogroženim posameznikom, družinam in skupinam doma in v tujini, posebno v primeru naravnih in drugih nesreč.

SODELAVCI O SEBI

KARITAS JE ...
- dejavna ljubezen do bližnjega v okviru Cerkve na organiziran način,
- delovanje v organizirani skupini, kjer se v pomoči bližnjemu izraža naš odnos ljubezni do Boga, sočloveka in samega sebe,
- živeti evangelij v vsakdanjem življenju,
- bistvena razsežnost Cerkve, živeta v sodobnem času,
- živeti in delovati v času v katerem živiš in udejanjati vero - evangelij,
- občestvo kristjanov, ki odkriva stiske ljudi, išče vzroke zanje in si prizadeva odkriti primerne rešitve,
- tretja veja pastorale (Oznanjevanje, Bogoslužje, Karitas),
- ljubezen do bližnjega,
- prinašanje ljubezni v ta svet ...
(sodelavci karitas na raznih delavnicah)
Materialna pomoč
Nekaj številk
V letu 2004 je škofijska karitas Koper v svojih 13ih centrih razdelila 53 ton (5.664 paketov) hrane in higijenskega materiala, ki jih je prejelo 1.034 družin oz. posameznikov. Za nabavo hrane je bilo porabljenih 18 mio. SIT.Zbrane in razdeljene je bilo tudi veliko druge pomoči: obleke, obutve, posteljnine, pohištva, gospodinjskih aparatov, računalnikov in drugih predmetov.
Pri plačilu računov za elektriko, vodo,... 100 prosilcem je bilo porabljenih 4.6 mio. SIT. Temu je potrebno dodati še programe pomoči otrokom, ki so predstavljeni posebej.
Kdo je upravičen do materialne pomoči
Pravilnik o kriterijih za materialno pomoč socialno ogroženim družinam in posameznikom pravi, da so:
• do občasne pomoči upravičene družine ali posamezniki, ki so se zaradi izrednih stroškov znašli v materialni stiski
• do pomoči za daljše časovno obdobje, so upravičene družine ali posamezniki, pri katerih vsi dohodki in prejemki ne presegajo 25.000 SIT na družinskega člana in 50.000 SIT na gospodnijstvo (1-člansko gospodinjstvo 75.000 SIT, 2-člansko 100.000 SIT, ...)
• pomoč se lahko dodeli tudi v primeru, da nekdo cenzus presega, če živi v težkih materialnih in socialnih okoliščinah, na katere sam ne more vplivati in zaradi katerih ima dodatne stroške.
___________________________________________________________________
PRI POMOČI IMAMO PRED OČMI VEDNO SAMO ČLOVEKA V STISKI IN SE NE OZIRAMO NA NJEGOVO NARODNOST, VEROIZPOVED ALI KAKRŠNE KOLI DRUGE OKOLIŠČINE!
____________________________________________________________________

Ali je sploh še potreben dodaten komentar?

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: navihana dne nedelja, 6. julij 2008 @ 22:27 CEST

Ojla, po dolgem času sem tudi jaz prišla malo mimo pozitivk..
pa me čaka tak članek. Po eni strani me kar malo žalosti, da so ga objavili točno tukaj - na POZITIVKAH, kjer bi morali predvsem v ljudi vlivati upanje, ne pa take, po primorsko rečeno, Kazzade kot je ta članek sam.

iz lastnih izkušenj povem - kdor pljuva po drugih.. bo sam popljuvan.

kar se pa Karitasa tiče - ni važno s čigavim denarjem pomaga, darujejo pač ljudje, ki verjamejo v upanje in pomoč, sploh pa.. Karitas je ustanova, ki ne širi CERKVE ampak VERO!
To je tisto, kar marsikateri član tega "društva za zaščito NEUMNOSTI" ne bo nikoli razumel.

Pa hvala, za razumevanje!

---
ingy

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 07:39 CEST

So ljudje, ki nimajo mere in dobrega okusa. Dovolijo si spolzko izražanje o ljudeh, ki si zaslužijo največje človeško spoštovanje, kot n.pr. izjava: »Celo katoliška pop ikona Mati Tereza, ki so jo ekspresno »by pass« beatificirali …« Veličina človeka se pokaže takrat, ko je pripravljen premagati sebe, svojo sebičnost in priskoči na pomoč ljudem v stiski. Milijon izgovorov najdemo, da se ognemo beraču na ulici, kaj šele da bi pomagali gobavcu, ki zaudarja od gnitja ran. Pa množica otrok na ulici, zamazanih, razcapanih, brez staršev, ki ne vedo ne kod ne kam, pri materi Tereziji so našli zatočišče in ljubezen. Vsak dan jih je pobirala po ulicah Kalkute ter zanje beračila denar. Zagotovo ni lahka naloga. Koliko optimizma, predvsem pa vere, upanja in ljubezni je potrebovala. To je brezpogojna ljubezen, ki se daje in ne pričakuje povračila. Stotisočera srca Indijcev ji kličejo: »Hvala ti mati Tereza!«

Svojega podcenjujočega pisanja se ti "pisarji" lotevajo neobčutljivo po psihologiji zasmehovanja, uničenja in poteptanja, kar je pozitivnega.Oskrbujejo spletne strani z bedo svojih duhovnih horizontov, zaničljivim žargonom in s polnjenjem strani s klopotci, že tisoč krat izpraznjenih jajc.

Neprestano ponavljanje zgodovnskih dejstev, starih več stoletij in tisočletij, je izživljanje, ki ugaja negativni morali sedanjega časa in prostora. Je duhovna sterilnost in samozadostnost, duhovno izsuševanje in podhranjenost duha. Skrajno vsiljivo je nenehno operiranje s copy paste iz študijskih disket, ki pa niso nastale v Sorboni, temveč na režimskem faksu, ki je izpel svoj iracionalni eros in je doživel svojo usodo v bunkerju kot neka neuporabna prismuknjena ideologija v mirovanju, ki je dolgo pomagala očetom ostati na oblasti in uživati razne privligeije. Na mesto, da bi verjeli v svobodo in demokracijo, ki dopušča ljudem svobodno dihati, se nam je namnožil stari fanatizem, ki redno izhaja v blogih na teh spletnih straneh, za katere je značilna nekritična fleksibilnost, ki hoče delovati pod videzom pluralnosti, v resnici pa se niti ne zaveda, da postaja medij, ujet v politično zakrčenost partijske ideologije, ki dela iz cerkve in vernikov hišo strahov. Nekakšna paranoja se loteva nekaterih, ki zaukazujejo družbi staro normirano družbeno zavest. Nastopanje je rigidno in nasprotuje življenjski dejanskosti, ki kliče svobodo duha. Mnogi ljudje, ki te nesmisle in tendenciozne politične propagandne pamflete berejo, dobijo krče v želodcu in črevesju, kar je za današnji čas demokracije prav nedojemljivo. Pisci pa bodo zagotovo umrli z razlitim žolčem, ker ne bodo mogli na teh spletnih straneh objaviti prav vseh disket, ki so jim jih dali za popotnico v življenje režimski ideologi enoumja.

Ingy je prav napisala Kazzzate!

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 08:18 CEST

Ker je Slovenija večverna država, bi bilo zanimivo, da bi se našel kakšen musliman in goreče zagovarjal svojo vero.

Baje da oni tudi obsojajo prešuštvo in istospolno usmerjenost??

Bilo bi zanimivo prebrati, kako bi reagirali goreči zagovorniki biblije.
Prepričan sem, da bi obsojali muslimansko vero. Kaj bi tukaj potem delovalo; UM ALI SRCE.


LP

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 11:43 CEST

Kaj, ko bi vsi verniki sveta začeli spoštovati vse bogove svojih nesomišljenikov, kajti; tukaj je zaslediti en kup nestrpnosti do drugače verujočih.

Zopet se bo kdo spomnil in v leporečju to označil za provokacijo, oziroma nastojenost proti krščanski veri ali bibliji.

LP

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 14:04 CEST

Lario, ali ni latinski izrek preveden v slovenski jezik? Da je bil Cicero rimski govorec pa je vsakemu šolarju znano. Prav nič nisem vzvišena, zelo preprost človek sem, ki znam ceniti vsako bilko in vsako malenkost, ki mi je bila podarjena. Kaj sem hotela reci pa zagotovo razumeš, če razumeš vse zapletene komentarje MC in jih komentiraš, boš zagotovo razumel tudi mojega, ki ni zapleten. Zelo jasno sem povedala, da dobro ljudi mora biti najvišji zakon, kar ne upošteva niti članek, niti komentarji. Ker preučuješ dela dr. Antona Trstenjaka si preberi v knjigi "Skozi prizmo besede" na strani 68 in 259 kaj je dobrota.

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 14:39 CEST

Ja, ja Tatjana,

saj ne gre samo zame, verjetno ta naša razglabljanja bere še kdo drug.

Točno poznam definicijo Trstenjakove dobrote. Ne razlikujejo se veliko od novodobnih izrekov samooklicanih razlagalcev življenja.
ALTRUIZEM ŠE NE POMENI DOBROTE.

Ponavadi imajo altruisti sami s seboj probleme, zato hočejo ta svoj altruizem prikrti s raznimi zastonj udejstvovanji.

O teh stvareh se da kar dosti povedati.

Se nadaljuje

LP

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 16:27 CEST

Sem napačno zapisal.

Svoja nagnjenja in svoje frustracije zdravijo z nesebično pomočjo drugim. Le redki so, ki imajo pravi čut za pomoč sočloveku. Taki ponavadi nimajo računalnika.
Samo blebetanje in hvaljenje tukaj na pozitivkah še nič ne pomeni.
Pravi angeli pomoči so ljudje, ki pridejo in gredo mimo in jih sploh ni zaslediti.
Taki te ne silijo po bilijsko razmišljat.
Taki ti hočejo pokazat več poti.

LP

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 19:16 CEST

Pozdravljen Lario

Človek je zmotljiv.
Lahko pa verjameš človeku, če hočeš.

Pomoč sočloveku je lahko tud nasvet.
Izgubljen si?
Ni problema, v bibliji boš mogoče našel pravo pot zase, le pred branjem ponižno moli za vodstvo, da te Sveti duh vodi v razodetja kjer se ljubezen razodeva.
Srce ljubi srce.
Nasvet preko računalnika.
Ljubi Bog je cool.

Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.
Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.

Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi.
Tedaj mu je nekdo rekel: Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?
On pa jim je dejal: Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam:
Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj.
Začeli boste trkati na vrata in govoriti: Gospod, odpri nam! Pa vam bo odvrnil: Ne vem, od kod ste.
Tedaj mu boste začeli govoriti: Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil, toda rekel vam bo:
Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!
Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu.
In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.

Lep pozdrav

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 21:13 CEST

Tatjana,

sem prav vesel, da si predstavila dosežke škofijskega Karitasa iz Kopra. Ni kaj -lepa finančna nabirka – 18 mio SIT za hrano in 4.6 mio SIT za plačilo položnic, skupaj 22.6 mio SIT za leto 2004. Če si si ogledala mojo referenco (članek iz Mladine), v kateri so natančno razgrnjene številke, s katerimi operira RKC, ko gre za prevzeme, zaslužke in odškodnine, boš videla, da so številke tam za nekaj razredov višje – med milijoni evrov in milijoni SIT pač obstaja velikanska razlika. Tako je Cerkev dobila odškodnino v velikosti 8,4 milijona evrov davkoplačevalskega denarja (prvi obrok 4,7 mio) samo zato, ker je 14 let mariborska kmetijska šola zasedala objekt na Vrbanski, od vložitve zahtevka do pravnomočnosti odločitve in vračila nepremičnine. In to nepremičnine, ki jo je Kramberger pravnomočno že enkrat predal civilnim oblastem! Poštenost? Pravičnost? Skromnost? Torej - brez moraliziranja – že malo preproste matematične kalkulacije nam pove, da je samo s to odškodnino mariborska nadškofija zaslužila skoraj 90 krat več, kot je nabrala koprska škofijska Karitas za hrano in položnice v celem letu 2004. V praksi to pomeni, da če bi denar od odškodnine za uporabo ene samo stavbe prenesli na vse škofije, bi to pomenilo približno plačevanje položnic in hrane za reveže za najmanj 10 let. In to samo od odškodnine za uporabo objekta na Vrbanski, ki bo za nameček v vsakem primeru vrnjen, kljub temu, da se mu je RKC s škofovskim podpisom enkrat uradno že odpovedala. S takšnimi davkoplačevalskimi darovi je potem lahko trositi karitativne drobtinice in si pridobivati politične in moralne točke. Seveda si bralci lahko ogledajo tudi vse ostale številke in si izračunajo, koliko predstavljajo nabirke Karitasa v primerjavi z dobički cerkvenih holdingov (npr. v letu 2006 je holding Zvon 1 pridelal 10.6 evrov čistega dobička). Če bi RKC 10.6 mio evrov letnega dobička od Zvon 1 namenila kar neposredno za karitativne dejavnosti (za hrano in položnice), bi s tem denarjem zlahka nahranili in plačali položnice revežem za kakih deset Slovenij. Če k vsemu temu prišteje še dobro osnovo – denacionalizirano premoženja, ki je ali še bo vrnjeno Cerkvi, in se ocenjuje na več kot 200 mio evrov, nam postanejo karitativne drobtinice še toliko boj smešne. Z dvesto milijoni evrov bi država, ki je fevdalno premoženje v takšni vrednosti morala vrniti Cerkvi, lahko plačevala »Karitas« položnice in pakete za hrano revežem za kakih 200 let. (V letu 2006 so vse škofijske Karitas za pomoč družinam in posameznikom nabrale dober milijon evrov, skupaj sicer kake 4 mio evrov, kar pa je še zmeraj dvakrat manj, kot dobički holdinga Zvon 1)

Ljudje pa še kar slepo darujejo – vse gre seveda v isto vrečo, ki je označena s papeškim grbom. In v to vrečo hote in nehote plačujejo vsi davkoplačevalci, tudi veliko število takih, ki s Cerkvijo nimajo nič, ateisti in množica »heretikov«, in pa seveda vsi tisti, ki smo brez vsakim moralnih norm. Najmanj, kar bi pričakovali, če bi hoteli imeti kolikor toliko pošten sistem, je uvedba verskega davka (po nemškem sistemu), kjer bi vsaj del denarja, ki se porablja iz proračuna za vzdrževanje verskih skupnosti, plačevali registrirani pripadniki določene verske skupnosti. Potem bi plačevali za Karitas ali za papeža, karkoli si že kdo pod prispevkom za RKC predstavlja, samo katoličani.

http://www.mladina.si/tednik/200636/clanek/slo--cerkveno_gospodarstvo-jure_trampus/

http://www.mladina.si/tednik/200522/clanek/slo--cerkev-aleksandar_micic/

http://www.mladina.si/tednik/200552/clanek/slo--rkc-ali_h_zerdin/

p.s.:

Kar zadeva samega cilja oziroma namena Karitasa, pa je vse povedala že ingy, ko je zapisala:

»Karitas je ustanova, ki ne širi CERKVE ampak VERO!«

Kot da bi bila vera že apriori nekaj dobrega?! In kašno vero širi Karitas? Gotovo ne budizma! Še manj kako drugo »krivo vero.« Sama Cerkev je pa seveda že dovolj razširjena. In obnovljena in obogatena. Vse kar sedaj potrebuje, je samo še zanesljiv finančni priliv. In ljudje, ki NE VERJAMEJO, pač ne kupujejo odpustkov. Brez VERE ni DENARJA !!! In ko imaš dovolj DENARJA, lahko pokoriš tudi tiste BREZ VERE!

Papeška doktrina.

Veliko pove tudi mnenje pripadnikov Karitasa o sebi oziroma o svoji vlogi: »Živeti in delovati v času v katerem živiš in udejanjati vero – evangelij« , »Tretja veja pastorale (Oznanjevanje, Bogoslužje, Karitas)«

Celo sami pripadniki Karitasa svoje poslanstvo razumejo kot obliko evangelizacije!

Zanimivo, nihče si ne upa omeniti potrebo po lastnem zveličanju.

Bolj papeško od papeža.

[ Odgovori na to | # ]

Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 23:00 CEST

Tatjana,

popolnoma vas razumem, da se vam ljudje, kakršen sem jaz, studijo, da nikakor ne morete sprejeti mojih stališč, da v meni vidite zanikovalca morale, dobrega, človeškega. Do takšnega mnenja imate vso pravico, to je vaša ocena in ne bi bil presenečen, če je takšna tudi ocena mnogih bralk in bralcev na Pozitivkah. Verjamem, da so si, po svojih merilih, znanju in razumevanju, oblikovali neko vrednostno sodbo tudi o meni. Zanimivo pa je, da se me nihče ne loti s tako surovimi besedami. Toliko zaničljivih besed, kot sem jih bil deležen izpod vašega peresa, verjetno ni bil deležen še nihče na teh spletnih straneh. Spisek besed z absolutno negativno konotacijo, ki so namenjene bodisi meni osebno ali meni podobnim, je že zdavnaj presegel besedišče, ki so ga uporabljali srednjeveški papeži, ki so s svojimi »bulami« anatemizirali heretike in posvetne vladarje, ko so si upali upreti papeški oblasti.

Ko gre za izražanje stališč, me sploh ne moti, da se z njimi ne strinjate, tudi to ne, da se vam moja mnenja zdijo nemoralna in pokvarjena, tudi to ne, da sem vam takšen zdim jaz; vse to povsem razumem in si tudi zlahka domišljam, zakaj do mene gojite takšna čustva. Če bi poziral, kot to počne Fredi, bi vam lahko preprosto odpisal, kako zelo ljubi bog ljubi tudi vas in kako se mi smilite in seveda, kako vam mirnega srca odpuščam vsako vašo neprijazno besede. In potem bi bil seveda po sistemu »zob za zob, oko za oko, cinizem za cinizem« deležen neke povratne obravnave. V vsem tem komajda vidim kakšen smisel - vzemiva raje na znanje, da se preprosto ne marava, da se ne razumeva, da gledava na določene stvari zelo ali diametralno drugače; osebno sovraštvo, zamero, pomilovanje in ostala teatralična in nevarna čustva pa raje pustiva ob strani. Seveda me lahko še naprej obkladate z besediščem, ki vam je tako ljubo - če vas to zelo veseli, potem pač počnite to še naprej.

Lahko ste neprizanesljivi in grobi in neposredni in mogoče je celo prav, da ste. Pa vendar - nekoliko odveč, predvsem pa popolnoma zgrešeno se mi zdi, da mojim mnenjem pripisujete neko ideološko ozadje, in govorite o režimski ideologiji enoumja, ujetosti v politično zakrčenost partijske ideologije in celo o nedelovanju iz lastnih pobud, medtem ko naj bi za mano stali celo politiki, ki tekmujejo za premoč, če uporabim samo nekaj sintagem iz vašega ponavljajočega retoričnega repertoarja.

Mogoče demokracije ne razumete najbolje, toda tisto, čemur vi pravite »vera v svobodo in demokracijo, ki dopušča ljudem svobodno dihati« je sestavljeno tudi iz svobode govora, iz pluralnosti mnenj, tudi iz tak