|  Pred kratkim se je na Bledu končala Regionalna konferenca Caritas Europa pod geslom: „Od izključenosti do enakosti v Evropi“. Konference, ki jo je vodila slovenska Karitas, se je udeležilo več kot 100 predstavnikov različnih organizacij Karitasa. Udeležence je pozdravil tudi podpredsednik Vlade RS.
Karitas naj bi pomagal ljudem v stiski in revščini. Tako se vsaj predstavlja. Vendar, ali je res tako?
Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila Katoliška cerkev. Zato je ta organizacija dolžna uresničevati naloge te cerkve. Glavna cerkvena naloga in tako tudi naloga vsakega katolika kot tudi vseh katoliških organizacij je po besedah papeža Benedikta XVI., ki jih je nedaleč nazaj oznanil v Savoni, pokristjanjevanje oz. evangelizacija. To velja torej tudi za Karitas.
Ta mora tako vedno in vsepovsod skrbeti za pokristjanjevanje oz. evangelizacijo družbe. To nalogo ima tudi Karitas v Sloveniji. Čeprav Karitas dejansko pomaga nekaterim, ki so v stiski oz. revščini, pa je to očitno vse v kontekstu pokristjanjevanja in evangelizacije družbe v Sloveniji. Ali ni torej pomoč revnim samo krinka za širjenje katoliške vere? Ali je pomoč Karitasa iskrena? Ali ne gre samo za pridobivanje novih cerkvenih članov?
Karitas ima veliko premoženje. Samo v Nemčiji je to premoženje po podatkih iz leta 1995 znašalo neverjetnih 65 milijard EUR (slovenski državni proračun je okoli 10 milijard EUR). Med financerji Karitasa najdemo najrazličnejše osebe, v Sloveniji celo ministrstva in občine. Ker so med financerji Karitasa tudi državne inštitucije in mnoge necerkvene organizacije oz. posamezniki, se postavi vprašanje, s čigavim denarjem Katoliška cerkev pomaga revnim?
S svojim ali tujim? Verjetno bolj ali manj s tujim. Namesto, da bi za pomoč uporabila samo svoja sredstva, saj jih ima ogromno, je namreč neizmerno bogata (njeno premoženje naj bi bilo vredno več 2000 milijard dolarjev, v Sloveniji pa mogoče že milijardo dolarjev ali več), „prosjači“ pri drugih za sredstva za reveže.
Sam si neizmerno bogat, revežem pa pomagaš s tujim denarjem, pri čemer je ta pomoč v bistvu samo sredstvo za širjenje svoje vere, pa še daš jim samo drobtinice! Zelo spretno. Ali ne gre v tem primeru za neverjetno dvoličnost? Pomoč, ki jo dajejo darovalci v dobri veri, da cerkev iskreno pomaga pomoči potrebnim, gre v bistvu za evangelizacijo družbe.
Med financerji slov. Karitasa najdemo celo državne inštitucije. Nerazumljivo je, da te financirajo Karitas, saj velja ustavno načelo ločitve države in verskih skupnosti. Tako tudi država financira širjenje katoliške vere. Vsi davkoplačevalci, ne glede na versko pripadnost, posredno financirajo pokristjanjevanje Slovenije.
Republika Slovenija služi Svetemu sedežu pri evangelizaciji Slovenije, pa čeprav so npr. evangeliji, predvsem Stara zaveza, v mnogih delih v nasprotju z ustavo, saj je v njih mnogo hude nemorale, nasilja, sovraštva do drugače mislečih, mučenj, posilstev, množičnega pobijanja žensk, otrok in starcev, grozljivih metod ubijanja in podobno.
Ali politiki delajo to iz naivnosti ali namerno? Vsi krvavi deli Biblije, ki nasprotujejo človekovim pravicam, so še sedaj veljavni in so napotilo za delovanje katolikov. Ti so po cerkvenem nauku dolžni zavrniti celo ustavo, če nasprotuje evangelijem. In po katoliškem nauku so mnogi moralni prekrški še sedaj kaznovani s smrtjo – to pa je v nasprotju z ustavo, ki ne pozna smrtne kazni.
Ali lahko torej Karitas pomaga izključenim k enakosti, kot je bilo geslo regionalne konference? Glede na cerkveni nauk, ki ga mora Karitas uresničevati, je to zelo vprašljivo, še posebej zaradi tega, ker so mnogi izključeni oz. revni ravno zaradi cerkvene ideologije, ki podpira delitev na revne in bogate.
Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:
Zanj Janja Škrjanc, predsednica in
odvetnik Vlado Began, pooblaščenec društva
|
NE ZAMUDITE
Pojdi in ti delaj prav tako!
Prispeval/a: Fredi dne sobota, 5. julij 2008 @ 08:55 CEST
Karitas je v srcih ljudi ljubi Bog ustanovil.
Ljudje so dojeli usmiljeniga samarijana in ustanovili organizacijo, ki pomaga vsem ljudem, tud onim, ki spadajo pod zastavo rdečega polmeseca.
Karitas je svetovna organizacija z podružnicami po vsem svetu.
Organizacijo vodijo katoliško verni ljudje.
Mogoče je kje na zemlji potres in preživeli potrebujejo prvo pomoč v hrani, vodi, materialnih stvareh kot obleka in šotor.
Ob podeljevanju pomoči ni cajta še za evangelizacijo, pa tud bolj težko bi muslimanu dopovedali, da obstaja odrešenik, ki je tud zanj umrl na križu.
Karitas ma tud svojo aviacijo, skladišča in marljive delavce, ki organizirano delajo za dobrobit človeka.
Vi ste res hecn folk društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve, trojček, podpisan celo z advokatom kot, da ma s tem vaše obrekovanje večjo težo.
Obstajajo tud humanitarna organizacija, ki ni katoliška.
Tud oni se financirajo izključno od ljudi, tudi država včasih prispeva.
Ampak šimfate izključno le kar je katoliško.
Čudno, v vaših zapisih pa podpirate univerzalno življenje.
Le kako univerzalci pomagajo ljudem?
Navdušeni delijo knjigice, ki so se jim nakopičle, ker jih folk noče kupovat zato jih razdelijo in govorijo kak je usmiljena Gabriela.
V parolah zdaj univerzalci kao zmanjšujete pomen Gabriele, kao navadna članica je, le, da je prerokinja.
He, he.
Zelo ste zagrenjeni v srcu, da pišete le sovražna gesla celo za humanitarno organizacijo.
Le ljubi Bog vam še lahko pomaga ampak ga nočete sprejet v srce.
Odvisno pač kar srce prosi.
Kdor prosi ljubezen prejme ljubezen.
Lep pozdrav
Društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve
Prispeval/a: Lario dne sobota, 5. julij 2008 @ 13:36 CEST
++ ampak šimfate izključno kar je katoliško++
Fredi odpirajo oči takim fanatikom, kot si ti. Tudi tukaj rineš svojo biblijo. Če bi bral ostale dopise tega društava, bi mogoče začel razmišljati NEBIBLIJSKO.
++ pa tudi bolj težko bi muslimanu dopovedal, da obstaja odrešenik, ki je tud zanj umrl na križu ++
Kaj pa obratno?? Je tvoja vera edino prava? So križarji pred nekaj stoletji širili tvojo pravo vero? So Turki pred nekaj stoletji širili pravo vero? Da se ne ponavljam. Vse vere sveta so naredile vse vojne sveta. Ti je poznana ta teorija, ali boš spet rekel, boli me patak?
++ zelo ste zagrenjeni v srcu, da pišete le sovražna gesla celo za humanitarno organizacijo ++
Društvo samo opozarja, kako cerkev na FIN način širi evangelizacijo in s tem zavaja ljudstvo. Včasih so poslali misionarje v dežele, v katerih, po tvojem mnenju živijo pogani, da bi jih naučili tvoje PRAVE vere (samo tvoja je prava). Danes je tam Karitas, pa saj društvo ne trdi, da Karitas ne pomaga ljudem.
++ vi ste res hecen folk društo za zaščito ustave in žrtve cerke ++
Fredi to je civilna ustanova, ki opozarja na nepravilnosti. Med drugim opozarja tudi na nasilno evangelizacijo.
Bog s teboj
LP
Društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve
Prispeval/a: Lario dne sobota, 5. julij 2008 @ 13:48 CEST
saj obstaja tudi društvo proti mučenju živali.
Saj obstaja tudi društvo, ki se bori za enake pravice istospono usmerjenih.
Zgleda da je edino cerkev tista institucija, ki jo ti priznavaš.
Jasno obstajajo pa navijaški klubi, ki hodijo po fuzbal tekmah in demolirajo vse kar jim pride pod roke.
Obstaja pa tajno društvo nastrojeno proti tvojom "toplovodarjem". Taki člani tajnega društva naskrivaj pretepajo drugače vzgojene ljudi (beri toplovodarje)
LP
Le kdo je ponosen nase?
Prispeval/a: Fredi dne nedelja, 6. julij 2008 @ 01:24 CEST
Društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve šimfa kolk mi je znano le katoliško cerkev in kar je katoliško, se pravi vse nitke iz rimokatoliške cerkve.
Posamezni člani tega društva so tud člani univerzalniga življenja, za njih se pa ve, da šimfajo vse kar je krščansko.
Isto misleči so se našli v skupni točki.
Poanta jim je kontra revolucija proti krščanski veri osnovani na bibliji.
Pozabljajo na prerokbo
Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.
Torej se bo ta prerokba izpolnila na tak lep način
Zemlja in nebo sta pobegnila izpred njegovega obličja in zanju ni bilo prostora.
Verjemi, ko se bo prerokba izpolnila, da bo takrat res superca in to brez ognjemeta.
Tud zgodovinarji z raznimi izkopaninami, najdbami in iz starih knjig potrjujejo, da je Jezus Kristus res živel.
To je zgodovina.
V realnosti pa ljubezen v srcu potrjuje, da je ljubi Bog pravi in edin z svojim imenom Jaz sem, ki sem YHWH.
Ljubi Bog ljubi in ljubi človek tud ljubi, če se zaveda kdo je ljubi Bog.
Katoliško cerkev vodijo ljudje kakor tud univerzalno življenje vodijo ljudje.
Izjema ni niti društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve, tud jo vodijo ljudje.
Ampak kakšni ljudje?
V katoliški cerkvi so bili in so še tud taki verniki, ki se strogo izrekajo, da so kristjani, v resnici pa niso niti senca kristjanov.
Tud univerzalci kakor člani društva za zaščito ustave in žrtve cerkve bi radi bili kristjanski ampak niso niti senca kristjanov.
Kdo ljudi spodbuja k nasilju oziroma do mržnje drugače mislečih?
Vse kar pišem, pišem iz srca.
Torej srce.
Toto srce je spet krivo, a res?
Otrok se rodi ljubeč, kak to, da grata čez leta hudoben v srcu?
Volk dlako menja, iz kože mu pa res ni za it, raje je dalje volk.
Človek je lahko lepo v ljubezni vzgajan a pride trenutek v življenju, ko se človek dojame, da ni lutka, da bi ga drugi vodli v življenju, saj pa zna živet, tak namreč misli vsak človek.
In živi človek življenje po svoje, ker tak misli, dejansko pa je voden kot lutka na daljavo ampak spet odvisno kdo drži daljinca.
Ljubezen je preprosta, al ljubiš al pa misliš, da ljubiš.
Ljubi Bog je vsemogočen in tud milosten.
Nič ni na silo, ni treba ljubit, če nočeš.
Ni se treba metat na kolena, če nočeš.
Ni se treba poniževat, če nočeš.
Če nočeš pač nočeš, izbira iz srca v srcu.
Tud ljubi Bog se usmili kogar se usmili.
Vsako srce prosi iz srca kar prosi in prejme kar prosi v srcu iz srca.
Ni težko za razumet, če iščeš Tanguzijo, verjemi, da jo boš našel celo preko spleta.
Glede istospolnih fantekov pa tole pač po izkušnjah kolega.
Fant, ki še ni zrel, ki še ni dojel življenja, ki mu je življenje pač življenje, ki se išče v življenju, ki potrebuje ljubezen a ljubezen pojmuje, takšen fantek pade na finte v življenju.
Med kolegi najde toplino ljubezni, prijateljstvo je največja vrlina med prijatelji, vzljubi prijatelja in se fantek zaljubi v fanteka.
Tud kaki stari ded se zaljubi v fanteka.
So mi kolegi pravli kak zgleda na paradi ponosa.
Brez ponosa so povedali, da so tud punce, ki jih niso žmirglale za pet posto, obsipali z vsem kar so pač takrat meli pri roki.
Lahko rečem le hvala ljubi Bog za vašo previdnost, da so meli kolegi avto, ( poln rekvizitov za bejzbol tekmo ), parkiran daleč stran od ponosnih parčkov.
Bali so se pač, da jim lahko kaki parček avto počoha.
Sem proti nasilju, tud parada ponosa je nasilna demonstracija proti morali ljudi in to celo z ponosom.
Saj ponos je glih tista brezvezna črviva v srcu ljudi, ki mislijo, da so lahko ponosni nase, da so ljudje.
Ponosen sem, ker sem kristjan, ker sem musliman, ker sem homoseksualec, ker nisem homoseksualec, da sem štajerc, da sem zemljan.
Sem res ponosen?
Človek sem tak kot so ljudje ostali ljudje.
Kristjan sem tak kot so kristjani ostali kristjani.
Sem lahko zaradi tega ponosen nase?
Brezveze.
Kdo si je izmislil ponosen sem nase?
Ponosen človek, ker je bil ponosen sam nase.
Le čemu je bil ponosen?
Mogoče, ker ni bil tak kot ostali?
Ali, ker je bil pripadnik takih, ki so mu všeč?
Kdo mu je všeč?
Močni, inteligentni, lepi?
Je lahko človek ponosen na manj močniga, manj izobraženiga, manj lepega?
Lahko ga ljubi, ker ljubi. Ponosen je na dobrega človeka.
Je lahko človek ponosen na svojega otroka, ker je priden?
Lahko ga ljubi, ker ljubi. Ponosen je na dobrega človeka.
Človek sprejema človeka takega kot je.
Človek vse sprejema, vse razume človek.
Človek je svoboden, um svobode je, da sem svoboden pri odločitvah v življenju, svoboden v srcu, da lahko ljubim ljubezen.
Al sam izberem prijatelje al me prijatelji izberejo za prijatelja?
Verjetno sem že prijatelj med prijatelji, tak mimogrede, le prijateljem še povem, da so prijatelji ampak ni potrebno, če so prijatelji tak vedo, da sem prijatelj.
V srcu je ljubi Bog prijatelj, ker ljubezen je prijatelj življenja.
Sem kar sem.
Nisem ponosen na nasilništvo bilokakšno.
Nisem ponosen nase, ker nimam nobeniga razloga za to.
Sem lahko ponosen na to, da sem kristjan?
Nikakor, le hvaležen sem Vam ljubi Bog, da ste se me usmilili, da se zavedam, da je Jezus Kristus tud zame umrl mučeniško.
Torej zaradi totega človeka je Jezus bil poslan v misijo impossible.
Je mogoče?
Ziher, ljubi Bog ve, da je res.
Lep prijateljski pozdrav
Kaj stoji za Karitasom?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 11:10 CEST
Ralph Waldo Emerson je rekel: »Modrec, pravi prijatelj, izbrušen značaj – vsepovsod jih iščemo, najdemo jih pa le po koščkih.«
Le kje se skriva dobri človek? Za kom se skriva dobrota? Ali se lahko skriva dobrota še kje drugje kot v srcu? Kako plemenito je delati dobro, ko pa je tako malo dobrega na tem svetu. Kamor koli se ozremo, vidimo zlo in neusmiljeni egoizem. Dobrota, ki živi v času in prostoru izhaja iz Kristusa in obstaja za svet, za tiste, ki so resnično pomoči potrebni.
Dobrota je po krščanskem prepričanju luč in znamenje, da Bog ljubezni obstaja, njegova ljubezen se oznanja z odnosi med ljudmi.
Društvo, ki objavlja na Pozitivkah prispevke, ki nasprotujejo čustvom kristjanov, ki jih druge spletne strani odklanjajo, bi lahko primerjali z nerodovitno Saro, ki ni zanosila. Bog ji je nato rekel, ti ki si bila nerodovitna in stara žena, boš postala mati. In Sara je zanosila. Tako bo z vsemi, ki ne občutijo Boga ljubezni. Nekoč jo bodo morda občutili, ker to je zakon narave. Bog je ljubezen in dobrota. Vse ostalo je zlo, ki ne prinaša nikomur ničesar dobrega.
Katolicizem je upodobitev evangelija v času in ni samo teološka, ampak tudi zgodovinska, politična, sociološka in verska resničnost, kar lahko raziskujemo z različnimi formalnimi kriteriji. Izrabljati in neprestano naglašati le en kriterij, kakšna je bila cerkev in ljudje, ki so jo vodili v davni preteklosti, je zagotovo krivično merilo, ker se drugih meril ne upošteva. Zame je temeljno merilo po katerem deluje Karitas dobrota in ljubezen do bližnjega. Maličiti dobroti njen obraz, ki se izraža na tisoče in tisoče vidnih načinov, je nizkotno. Človeška ljubezen, dobrota in usmiljenje sta naslednici pracerkve, ki je preživela od Jezusovega časa. Le kako lahko razumemo Kristusove besede, oblečene v človeške besede, oblečene v dobroto in ljubezen?
S helenizmom lahko razumemo splošno intelektualizacijo krščanstva, ki je nastala ob srečanju judovsko – krščanskega oznanila. Nauk je sestavljen iz zgodovinskih in idejnih elementov. Katolicizem na evropskih tleh in tudi širše po svetu je stvarnost, je dejanskost, ki oznanja duhovno življenje po Kristusu, je razsežnost ljubezni in dobrote. Eksistencialna resnica, ki bo odrešila človeka je milost ljubezni in dobrote. Koga lahko moti Karitas, dobrota ljudi? Kljub človekovim padcem Bog vedno najde pot do srca, da bo človeka odrešil. Vedenje o zgodovini greha, ki omogoča zgodovino odrešenja, zahteva vedno znova kritičnega duha, ki mora biti sposoben razlikovati med dobrim in zlim.
Ontološka razsežnost bivanja je del strukture človekove biti in je pred vsako svobodno odločitvijo in mislijo. Versko dejanje je odkrivanje bivanja, je izkustvo odprtosti. Človek odkriva svojo povezanost z resničnostjo, katere pomena v tem trenutku še ne razume. Pri tem naleti na skrivnost svoje lastne eksistence, ki je povezana z neko skrivnostjo. V tem strahu in v tej praznini je oblika božje navzočnosti. Ta razsežnost je struktura, ki določa človekov način bivanja. Naša eksistenca ima strukturo vprašanja in iskanja odgovora. Vse se odvija kot želja in potreba po izpolnitvi in izročitvi drugemu. To pa predstavlja absolutno in nesebično delo svobode, ki ga imenujemo ljubezen. Karitas je družbeno delovanje v dobro človeka, z oznanjanjem evangelija pa govorijo ljudje, ki so po ljubezni in dobroti bogati. Cerkev pa so samo ljudje z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ki pripadajo svetu. Lahko jo razlagamo kot upanje, tako kot velja za vse človeštvo.
Da Karitasu ne bi delali tako očitnih krivic, kot jih naglaša pisec v zgornjem prispevku, bi želela povedati, da koprska Karitas nudi vsaki dan topel obrok in prenočišče ter čista oprana oblačila vsakemu, ki je te moči potreben. Ne dela nikakršnih razlik med kristjani, ateisti, pripadniki islamske vere, ki jih je Kopru veliko, kakor tudi ne potrebnim, ki se razlikujejo po drugih značilnostih. Vsakemu človeku, ki je pomoči potreben, nudi pomoč in duhovno oporo. Tem nesebičnim ljudem in dobroti se lahko samo globoko priklonim.
Na koncu se lahko samo vprašam, ne kaj stoji za Karitasom in človeško ljubeznijo in dobroto, ki ga poganja naprej, temveč kaj stoji za takšnim neobjektivnim pisanjem, ki hoče razvrednotiti in poteptati dobro, ki se rojeva v človeškem srcu.
Še to majhno kapljico dobote in ljubezni uničite in zatrite, potem bomo lahko samo hodili eden po drugemu.
LP Tatjana
Kaj stoji za Karitasom?
Prispeval/a: Lario dne nedelja, 6. julij 2008 @ 12:54 CEST
Nam nevtralcem je dalo društvo vedeti, da je organizacija Karitas pridobitvena družba, družba česa?????
V prvi vrsti jasno, pomaga pomoči potrebnim po celem svetu. Kdo vodi Karitas?? cerkev, mar ne??
Saj je že mnogo institucij ugotovilo, da je katoliška cerkev najbogatejša ustanova oziroma organizacija.
Kako je prišla katoliška cerkev do takega bogastva????
Mislim da to najbolje ve MC, ker vam lahko preko spleta poda zanesljive podatke. Meni se ne ljubi dokazovati in iskati.
Če ste zasledovali dogodke, kar se tiče vračanja odvzetih cerkvenih nepremičnin pri nas, je situacija jasna. Cerkev je bila in bo komercialna ustanova in nič drugega. Enostavno; hoče prevzeti državo in tega se je za bati, ker bodo zavladali pri nas verski fanatiki, tipa; biblija na vsako nočno omarico.
Mimogrede; V hrvaških javnih ustanovah mora na steni viseti križ.
Ne zdaj še naprej tupit, da so biblijski zagovorniki VSI srčneži.
Na take anomalije opozarja zgoraj omenjeno društvo.
LP
Kdo stoji za komunistično ideologijo enoumja?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 13:33 CEST
Lep pozdrav
Tatjana
Kdo stoji za komunistično ideologijo enoumja?
Prispeval/a: Lario dne nedelja, 6. julij 2008 @ 14:18 CEST
tudi jaz ne čutim te prisile. Meni ni simpatična nobena religija iz preprostega razloga, ker so vse več ali manj nasilne.
Zame ni pomembno kakšne vere je človek. Nikoli jih nisem ločeval po takšnih nagibih. Ločujem jih po fanatičnih nagibih, pa še takrat vem, da so z nekim razlogom taki kot so. Ne obsojam jih, tudi naših vrlih starih komunistov ne obsojam, saj vem, da vse vere na svetu obstajajo zato, da zavajajo.
Kdor jim verjame jim pač naj verjame. Ekstremisti so tukaj pravzaprav zaželjeni, če ne prepisujejo oziroma citirajo SVOJIH razmišljanj iz knjig. Naj taki ekstremisti dokažejo s SVOJIM umom (srce tukaj nima kaj iskati), kaj je prav in kaj ne.
Churchill (beri čerčil), je nekoč rekel; Tako demokracijo imamo kakršna je, je, boljše še nismo iznašli.
Take vere imamo boljše še nismo iznašli, bi lahko tudi rekel.
Vsak ima svojega boga, s to razliko, da so nekateri bogovi zelo zelo krvavi.
LP
Kaj stoji za Karitasom?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 16:03 CEST
Fanatiki so vedno in povsod škodljivi, prava zmerna pot je vedno najboljša. Tudi sama narava pozna zlati rez. Vidiš tudi med starimi komunisti je najti ljudi – nekateri so občudovanja in vsega priznanja vredni borci za pravičnost, za našo svobodo in idealisti, ki so verjeli v boljši in pravičnejši svet, drugi pa pokvarjeni, oblastiželjni uzurpatorji, ki so med vojno in po vojni naredili ljudem veliko gorja in se pehali samo za položaje, dobre plače in moč. Poglej iz katerih vrst izhajajo tisti, ki so si napolnili žepe v tej tranziciji. Najbrž mene in tebe ni med njimi. Pišeš, da naj bi s svojim umom dokazali kaj je prav in kaj ni in da tu srce nima kaj iskati. S tem se ne bi mogla strinjati, kajti vse dobre stvari se delajo s srcem. Absolutni prav ne obstaja, ker vsak doživlja resnico skozi lastno zavest. In kar je v nekem trenutku za koga resnica, jo že naslednji trenutek demantira kot neresnico, ker se pojavi nova resnica, ki negira staro. Zame osebno sta edini nespreminjajoči se absolut prav ljubezen in dobrota. Da najdeš v sebi moč in energijo, da nisi samo zase, da daješ in da si tudi za drugega. Govoriš o demokraciji. Še nobena politična ureditev ni odgovorila na vprašanje kako uresničiti pravični svet. Bog ne sme biti krvav, krvave so lahko strasti, sovraštvo, pohlep, zavist in zlo. Vse je odvisno od posameznika kaj bo iz sebe naredil. Jaz Fredija, ki mu je bilo že toliko krat očitano, da je fanatik, ne bi prištevala med fanatike, temveč on brani svojo vero v Boga in dobro, v katero je osebno trdno prepričan. Razumem ga, da verjame v človeka in dobro. Ljudje so prežeti s fanatizmom, če zastrupljajo množice s sovraštvom, strastmi in maščevanjem, če ščuvajo ene proti drugemu, če pripisujejo nekomu slabe lastnosti z namenom, da ga očrnijo in oblatijo.
Lep pozdrav
Tatjana
Takoj, ko novčič v skrinji zacinglja, pobegne duša iz pekla!
Prispeval/a: MC dne nedelja, 6. julij 2008 @ 19:50 CEST
Najbolj znamenit način pridobivanja denarja iz tujih mošenj je bilo prodajanje odpustkov, kar je potem neposredno botrovalo velikemu razkolu, ki ga je začel Luther. Luther je bil seveda verski fanatik, kar pa ni bilo za tisti čas nič nenavadnega. Še najmanj verskega fanatizma je bilo v Rimu, kjer je vladal verski »pragmatizem« oziroma bolje rečeno versko »epikurejstvo« v najbolj ostudni izvedenki. Luther je Biblijo razumel preveč dobesedno in domišljal si je, da jo tudi rimski škofje razumejo na enak način. Ko je ugotovil, da se je biblijska Sodoma preselila v Rim, je bil dovolj pogumen (beri zmešan), da je prst uprl proti papežu. Seveda mu razkolniški podvig ne bi nikoli uspel, če se vatikansko zajedavstvo in samopaštvo ne bi že tako razbohotilo, da je ogrožalo tudi posvetno oblast v nemških in nekaterih drugih deželah. Nazadnje Luthru lahko zamerimo samo to, da je v resnici, klub razkolu, ki ga je povzročil, rešil Cerkev pred propadom. Reformaciji je sledila jezuitska protireformacija, Rimska Cerkev se je bila prisiljena konsolidirati in prečistiti, organizirati svoje vrste, zato, da je lahko sploh udarila nazaj. Sledila so stoletja verskih vojn, inkvizicije in splošnega klanja, ki je – namesto uničenja Cerkve – prinesel več Cerkva. Verniki lahko danes izbirajo med različicami iste pravljice, ki si jo potem samo razlagajo na malo drugačen način.
Ko so se vatikanske oblasti polastili »renesančni papeži« je vse kazalo, da je dinozaver pripravljen za svoje dokončno izumrtje. Počakati bi bilo treba samo še nekaj desetletij in Cerkev bi zgnila v svojem središču, z malo sreče bi potem telo brez glave in srca počasi odmrlo in razpadlo, kar bi nedvomno pomenilo veliko olajšanje za človeštvo in bi prihranilo marsikatero vojno. Leta 1503 je zaradi zastrupitve umrl razvpiti Alexander VI, s pravim imenom Rodrigo Borgia. Takrat je Cerkev že izgledala približno tako, kot papeževo truplo, ki so ga takoj po smrti razstavili na odru med dvema prižganima baklama: črno kot duhovniška halja, razpadajoče, iz ust mu je kipelo kot iz kotlička nad ognjem, jezik mu je nabreknil in zapolnil zevajoča usta, telo je postalo brezoblično, napihnjeno kot žaba, dokler ni postalo bolj široko kot dolgo. Beneški odposlanec je v svoje sporočilu zapisal: »To je najgrše, najpošastnejše in najstrašnejše truplo, kar sem jih kdaj videl.«
Toda nobena stvar ni tako zelo nagnusna, da ne bi lahko nagnusna še malo bolj. Pokvarjenemu Borgijcu je sledil papež Julij II, sifilitični frančiškan iz Genove, ki si je pot do oblasti utrl s pomočjo stotine dukatov. Bil je velik ženskar, že kot kardinal je zaplodil tri hčere. Njegova svetost je imela noge tako razbrazdane od sifilisa, da mu jih na veliki petek niso smeli poljubljati. Bil je tudi velik ljubitelj vojne. Veliko časa je preživel kot vojščak na svojem konju v spopadih za boga in za papeška ozemlja. Z brutalnimi vojaškimi osvajanji je zakoličil papeško državo, ki je skorajda nespremenjena ostala do devetnajstega stoletja, ko jo je (hvala bogu, če ta obstaja) pogoltnila sekularna nova Italija. Bil je tudi velik podpornik umetnosti (to mu mnogi štejejo v čast) in Michelangelov sponzor. Ko je Michelangelo izklesal njegovo podobo, je Julij začudeno rekel »Kaj pa je tisto pod mojo roko?« »Knjiga, vaša Svetost.« »Kaj se pa jaz razumem na knjige,« se je zakrohotal papež. »Meč mi daj v roke!«
Julija II je nasledil Leon X, s pravim imenom Giovanni di Lorenzo de' Medici. Ta je bil na dobri poti, da gnijoče vatikansko truplo razkroji do poslednjih atomov. V Jezusovem imenu je zase nagrabil vse, kar mu je prišlo pod roko. Medtem ko je Julij II denar zapravljal za vojsko, ga je Leon v maniri Rimskih cesarjev zapravljal za razkošne zabave. To je bil čas potratnih zabav – karnevalov, pojedin, bikoborb, plesov v maskah. Tudi v spolnosti je bil značilno papeški. Zaradi težavic na zadnji plati, ki so bile posledice njegovih ljubezenskih nagnjenj, je vedno jahal po žensko, kar pa so mu njegovi dvorjani (na plačilnem seznamu jih je imel 683) prizanesljivo spregledali. Leonove zabave niso bile poceni, zato si je od bankirjev izposojal velike vsote denarja po visokih obrestnih merah. Nekaj denarja je prikapljalo iz javnih hiš – v Rimu, ki je takrat štel 50.000 prebivalcev, je živelo kar 7.000 registriranih prostitutk. (Še danes sveta Cerkev nabira denar s pomočjo trženja pornografskih kanalov!!!) Da bi Leon povečal dohodke si je izmislil nove dvorne položaje, ki so prinašali moč in ugled. Sikst IV je prodajal 650 naslovov, Leonom seznam pa je obsegal že kar 2150 naslovov. Najdragocenejši kardinalski naslovi so se prodajali za 30.000 dukatov (Danes za dober položaj zadostuje lojalnost in članstvo v kateri od političnih strank.)
Zapravljivost Leona X ni poznala meja, vedno izsušeno blagajno je zato moral napolniti še s čim. Najcenejši in najbolj množičen vatikanski priliv so bili seveda odpustki in tudi Leon se jim ni odrekel, čeprav se je ob izvolitvi zaobljubil, da bo takšno početje izkoreninil. Najbolj se je zaradi papeževih zlorab opotekala Nemčija. Nanjo je pritiska enoleten dohodek od nadarbin in še desetina za križarske vojne proti Turkom. Duhovniki so si z grožnjami strahotne kazni z izobčenjem prigrabili neverjetno bogastvo. V rimski kuriji so objavili knjigo z natančnimi zneski, ki jih je bilo treba plačati za različne vrste odvez. Diakon je lahko dobil odvezo za umor, če je plačal 20 kron. Škof ali opat se je odrešil za tristo liver. Svojo ceno so imeli tudi najbolj ostudni zločini. (Od kje Cerkvi denar!!!) Leon X je potreboval denar (kateri papež ga pa ne?), veliko denarja – obnoviti je hotel cerkev svetega Petra. Pa je sklenil biznis s princem Albertom, ki mu je prodal škofovski naziv (10.000 dukatov) in seveda pripadajoči ornat (20.000 dukatov). Albert ni imel dovolj gotovine, tudi MasterCard-a še niso poznali. Leon je »dobrodušno« pozabil na Cerkveno prepoved oderuštva – Albert si je moral denar izposoditi (pod oderuško obrestno mero) od švicarskih bankirjev. Da bi denar lahko vračal, mu je Leon oddal 8 letno koncesijo za pobiranje odpustkov (Danes temu rečemo monopolna pozicija koncesionarja na trgu), pri čemer naj bi polovico zaslužka pobasali bankirji, drugo polovico pa Kristusov naslednik v Vatikanu.
Srednjeveška ekonomija se ni veliko razlikovala od današnje in tudi srednjeveški »tajkuni« so bili sila podobni današnjim tranzicijskim tajkunom, med katere gotovo še vedno spada rimskokatoliška Cerkev (Tajkun z najdaljšo tradicijo). Tako kot je posvetnim tajkunom oblast asistirala z zakonodajo, je cerkvenim tajkunom asistirala z zakoni, ki so ji vračali premoženje fevdalnega izvora, celo takšno premoženje, ki ga je enkrat Cerkev že prodala. Med takšne državne odpustke spada tudi znani TV3, katerega frekvenco je država podarila Cerkvi, ta pa ga je naprej mastno prodala.
Slovenski primer:
http://www1.mladina.si/tednik/200803/clanek/slo-tema--borut_mekina/
Vrnimo se pol tisočletja nazaj k srednjeveškim odpustkom v čase Leona X. Za pobiranje odpustkov v Nemčiji je bil zadolžen dominikanski frater Tetzl, premeten špekulant (danes takim rečemo Cerkveni ekonomi), ki je bil seveda za svojo raboto dobro plačan. Razen povračila stroškov so mu dajali še plačo dvajsetkrat višjo od zaslužka univerzitetnega profesorja (danes takim pravimo uspešni managerji). Tetzel je hodil od kraja do kraja v vsem sijaju, na žametni blazinici je prenašal papeževo bulo o odpustkih (Danes temu rečemo Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih). Na mestnem trgu je zapičil križ v zemljo in začelo se je trgovanje (danes temu rečemo borza). Tetzel je bil pravi besedni umetnik, ko je izjemno in slikovito opisoval trpeče duše v peklu (danes temu rečemo ekonomsko propagandni program), ki pa bodo rešene, če njihovi svojci plačajo dovolj denarja. Za pičlih dvajset stotinov je sin lahko odrešil očeta. Tetzlova najljubša pesem se je glasila:
»Takoj, ko novčič v skrinji zacinglja, pobegne duša iz pekla.«
Njegovi pomočniki so tako vneto pridigali odpustke, da bi odrešili celo tistega, ki bi posilil devico Marijo. Odpustke (danes temu rečemo vrednostni papirji, boni, certifikati…) so potem ljudje prodajali celo kot žetone pri kockanju. Sramotno početje je sicer trajalo že nekaj časa. Že leta 1491 je Inocent VIII izdal tako imenovane »maslene odpustke«, ki so veljali za dvajset let. Leta 1509 je Julij II obnovil te odpustke še za dvajset let. (Od kje Cerkvi denar!!!!)
In potem se je zgodila znana zgoda o Luthru, ki je leta 1517 vzel kladivo in na velika vrata Albertove grajske cerkve pri Wittenburgu nabil znamenito listino s svojimi 95 tezami proti odpustkom. V tej - isti cerkvi so bile shranjene relikvije, med njimi tudi koder las device Marije, ki so bile skupaj vredne za dva milijona let odpustkov (Si predstavljate, koliko bi bil šele vredne povsem nedotaknjene sramne dlake). Ni znano, koliko od tega se je potem še prodalo - dejstvo je, da so Luthrovi udarci s kladivom pomenili začetek zloma »papeške borze«.
Današnja Cerkev se ne obnaša veliko drugače od renesančne Cerkve. Samo načini so nekoliko bolj podtalni in vsaj na zunaj subtilni, a komaj kaj bolj od srednjeveških, saj je tudi današnji – moderni človek psihološko ustrojen na enak način kot srednjeveški človek. Sodobnega človeka mučijo podobni eksistencialni strahovi in praznine. Enako je nagnjen k praznoverju kot srednjeveški človek. In še na slabše gre. »Vodnarjeva doba« prinaša pravcat izbruh praznoverja (numerologija, astrologija, kozmična zavest, palčkologija, čakrologija, pravljična eshatologija, demonologija in podobna vudulogija, ki naj človeka odmakne od resničnosti) Cerkvi se v duhovnem kotlu, kjer je njihov krščanski Bog le ena izmed možnih dualistični razlag sveta, majejo tla pod nogami in njeno zadnje orožje, da v pluralnem in kapitalističnem svetu uveljavi svojo moč ali se vsaj ohrani pri življenju, potem ko se nikakor ne želi odreči svojemu dogmatizmu, je seveda ekonomija. In izobraženi celibatisti imajo dovolj časa, predvsem pa dobro logistiko, da se, ob sholastičnih srednjeveških blodnjah, lahko ukvarjajo še z ekonomijo, kakršno si je v osnovi zamislil novoveški Adam Smith. Pri Bogu je vse mogoče. Z denarjem pa je mogoče kupiti vse. (Američani so to vedeli pred ostalimi in so na dolarske bankovce napisali, komu najbolj zaupajo.) Tako kot v renesančnih časih. Ljudje pa spoštujejo predvsem močne. Močna Cerkev je bogata cerkev, njena moč pa se manifestira skozi zunanjo podobo - skozi arhitekturo, svečano in vizualno pompozno obredje, razkošne procesije, glasbo ter seveda preko šolskega sistema in karitativne mreže, ki naj pokaže, kako je Cerkev koristna in dobrotljiva. Tako je tudi Karitas v resnici le manifestacija moči. Ljudje se priklanjajo močnim. To je osnovno pravilo, ki določa čredno moralo.
V zahodnem svetu ekstremne revščine več ni, zato Cerkev išče svoje misijonske žrtve povsod tam, kjer je takšna revščina v obilju. In tudi zato je ohranjanje revščine v njenem vitalnem interesu. Revnejši kot je človek, lažje se je polastiti njegove duše in seveda njegove denarnice. Ali denarnice sponzorjev, ki si domišljajo, da si bodo s poceni odpustki plačali pot iz kapitalističnih zemeljskih nebes v posmrtna nebesa. Vse oblike krščanske karitativne dejavnosti, kakršni so razni misijoni in usmiljeni redovi, so namenjene predvsem nabiranju denarja, ki se potem steka v Vatikan ali služi za vzdrževanje razvejanega aparata rimske kurije. Kolateralen učinek je dobra propaganda za Cerkev, v potrošniški sistem potopljeni zahodnjaki pa si nabirajo poceni odpustke za nebesa oziroma si na poceni način perejo vest. (Pošiljajo SMS sporočila dobremu Bogu, potem pa ta za vsak SMS zgnete eno opeko – kot zvije Svizec čokolado - in jo pošlje direktno v Burkina Faso)
Celo katoliška pop ikona Mati Tereza, ki so jo ekspresno »by pass« beatificirali na osnovi enega samega »kvazi čudeža«, se v resnici ni trudila za odpravljanje revščine in bolezni, marveč je le »reševala duše.« Njen glavni namen je bil seveda evangelizacija. In njeni znameniti hospici so bili v resnici samo začasne hiralnice in mučilnice »na poti v nebesa«. (Ko je Mati Tereza sama zbolela, se seveda ni zdravila v enem od svojih hospicev, marveč so jo odpeljali na bolj zanesljivo Kalifornijsko kliniko.)
V vseh stoletjih so bili težki časi in zmeraj so bili najbolj na udaru reveži. Naivni so tisti, ki menijo, da so današnji časi v tem smislu nekaj posebnega. Smešno je, kako nekateri današnji čas razglašajo za čas brez vere in vrednot ter mimogrede kličejo še k novi evangelizaciji, kot da bi pozabili, da je zgodovina evangelizacije v resnici samo zgodovina krščanskega imperializma. Tisto, čemur pravijo evangelizacija, je bilo v vseh časih kvečjemu perfidna oblika asistence različnim kolonizatorjem pri izgradnji posvetnih imperijev. Šlo je za asistenco, ki je bila bogato nagrajena. Po vsaki obdelavi z ognjem in mečem je sledila še obdelava s križem, nepogrešljivim rekvizitom pri vzgoji suženjske morale. Nič ni bolj sprevrženega, kot podjarmljenemu ljudstvu ponuditi vero, ki je sestavljena iz kombinacije strahu in usmiljenja. Pa še kakšno enolončnico in nekaj starih cunj. Človeka najlažje prisiliš h klečeplazenju, potem ko je ekonomsko in socialno ponižan.
V socializmu sta za ohranjanje socialne pravičnosti in za reševanje eksistencialnih stisk manjšega dela prebivalstva povsem zadostovala Rdeči križ in neka splošna človeška solidarnost, ki je danes, ko živimo v svobodi in demokraciji in ko Cerkev lahko svobodno oznanja svojo dobrotljivo vero, nenadoma izpuhtela neznano kam. Ko je hudič vzel socializem, ga je pograbil v kompletu. Zapustil je le tako imenovano »kontinuiteto«, ki je seveda sedaj kriva, da »božji načrti« v demokratičnem kapitalizmu ne uspevajo najbolje.
Cerkev pa ostaja to, kar je bila od zmeraj. Nikoli se ni odrekla svoji ambiciji postati »vesoljna«, tako se je v svoji nadutosti tudi sama poimenovala. Cerkev je svetovna multinacionalna korporacija, katere glavni cilj je evangelizacija. Po domače rečeno – svoj tržni delež želi razširiti na 100%. Cerkev - v skrajni konsekvenci - želi absolutno oblast. V tem oziru je vizija Benedikta XVI povsem enaka viziji Julija II, Alexandra VI in Leona X. Za nameček so bili, so in bodo še naprej vsi po vrsti ostali nezmotljivi. Do eshatološkega konca.
»K zgodovini krščanstva. – Nenehno spreminjanje okolja: krščanski nauk s tem kar naprej spreminja težišče … Ugodnosti za nizke in majhne ljudi … Razvoj Karitasa … tip »kristjan« korakoma spet prevzema vse, kar je prvotno zanikal (pri negaciji česar je obstajal -). Kristjan postane meščan, vojak, sodni uslužbenec, delavec, trgovec, učenjak, teolog, duhovnik, filozof, poljedelec, umetnik, domoljub, politik, »knez«, (- samoobrambo, pravdanje, kaznovanje, priseganje, razlikovanje ljudstva od ljudstva, podcenjevanje, kreganje …). Vse življenje kristjana je navsezadnje natančno tisto, o čemer je Kristus učil, da se mu je treba odpovedati…
Cerkev ravno tako lepo sodi k zmagoslavju protikrščanstva kakor moderna država, moderni nacionalizem … Cerkev je pobarbarjenje krščanstva.«
(F. Nietzsche volja do moči)
KDO PODTIKA KARITASU?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. julij 2008 @ 22:20 CEST
Karitas je mednarodna organizacija za humanitarno pomoč Rimskokatoliške cerkve. Prva Karitas organizacija je bila ustanovljena v Freiburgu v Nemčiji leta 1897. Sledile so Karitas v Švici, ustanovljena leta 1901, v ZDA, ustanovljena leta 1910, sledile so ustanovitve Karitas organizacij povsod, kjer je lahko delovala rimokatoliška cerkev, danes je teh držav že preko 200, vključno z Slovenijo. Karitas deluje danes na mnogih področjih pomoči, prebivalstvu ob naravnih katastrofah, ob epidemijah raznih bolezni, pomoči ostarelim, pomoči otrokom, pomoči šolam, pomoči ob razvojnih težavah prebivalstvu v raznih državah po svetu.
KARITAS V KOPRU, KJER ŽIVIM
Iz statuta
1. Škofijska karitas Koper (v nadaljnjem besedilu ŠK) je cerkvena dobrodelna ustanova koprske škofije, ki jo je 8. 10. 1990 ustanovil koprski škof z namenom, da v Koprski škofiji in navzven organizirano, načrtno in urejeno, udejanja bistveno razsežnost življenja in poslanstva Cerkve - karitativno in socialno služenje sočloveku.
8. Cilj Škofijske karitas je uresničevanje vizije karitas - civilizacija ljubezni, to je svet kjer prevladujejo pravica, mir, resnica in solidarnost; kjer je dostojanstvo človeka, narejenega po božji podobi na prvem mestu; kjer izginjajo izključevanje, diskriminacija, nasilje, nestrpnost, in revščina razvrednotenega človeka; kjer se zemeljske dobrine delijo med vse; kjer je stvarstvo varovano in zaupano v dobro naslednjim rodovom; kjer vsi ljudje posebno najbolj revni, potisnjeni na rob in potlačeni najdejo upanje in se napolnijo z močjo za dosego polnosti njihove človečnosti, kot dela skupnosti.
9. Cilju se ŠK bliža tako, da uresničuje naslednje naloge:
- načrtuje, preverja, spodbuja in povezuje delo karitas na vseh ravneh škofije;
- Sama in v sodelovanju z drugimi karitativnimi združenji in ustanovami odkriva vzroke sodobnih stisk in uboštev ter jih preprečuje;
- spodbuja in povezuje karitativno delovanje v dekanijah, župnijah, katoliških gibanjih, društvih, združenjih in skupinah;
- spodbuja čut za služenje;
- poglablja, predlaga in preverja teološke, moralne, pastoralne in socialne motive služenja;
- daje prednost tistim, ki so po nauku evangelija ubogi, mali in zapuščeni;
- skrbi za osebno in strokovno oblikovanje prostovoljcev in poklicno zaposlenih, ki delujejo v Karitas;
- predlaga, spremlja in preverja socialno zakonodajo;
- pomaga pri ustanavljanju manjkajočih socialnih ustanov. Po pravilu z njimi ne upravlja.
- zbira sredstva in materialno pomaga ogroženim posameznikom, družinam in skupinam doma in v tujini, posebno v primeru naravnih in drugih nesreč.
SODELAVCI O SEBI
KARITAS JE ...
- dejavna ljubezen do bližnjega v okviru Cerkve na organiziran način,
- delovanje v organizirani skupini, kjer se v pomoči bližnjemu izraža naš odnos ljubezni do Boga, sočloveka in samega sebe,
- živeti evangelij v vsakdanjem življenju,
- bistvena razsežnost Cerkve, živeta v sodobnem času,
- živeti in delovati v času v katerem živiš in udejanjati vero - evangelij,
- občestvo kristjanov, ki odkriva stiske ljudi, išče vzroke zanje in si prizadeva odkriti primerne rešitve,
- tretja veja pastorale (Oznanjevanje, Bogoslužje, Karitas),
- ljubezen do bližnjega,
- prinašanje ljubezni v ta svet ...
(sodelavci karitas na raznih delavnicah)
Materialna pomoč
Nekaj številk
V letu 2004 je škofijska karitas Koper v svojih 13ih centrih razdelila 53 ton (5.664 paketov) hrane in higijenskega materiala, ki jih je prejelo 1.034 družin oz. posameznikov. Za nabavo hrane je bilo porabljenih 18 mio. SIT.Zbrane in razdeljene je bilo tudi veliko druge pomoči: obleke, obutve, posteljnine, pohištva, gospodinjskih aparatov, računalnikov in drugih predmetov.
Pri plačilu računov za elektriko, vodo,... 100 prosilcem je bilo porabljenih 4.6 mio. SIT. Temu je potrebno dodati še programe pomoči otrokom, ki so predstavljeni posebej.
Kdo je upravičen do materialne pomoči
Pravilnik o kriterijih za materialno pomoč socialno ogroženim družinam in posameznikom pravi, da so:
• do občasne pomoči upravičene družine ali posamezniki, ki so se zaradi izrednih stroškov znašli v materialni stiski
• do pomoči za daljše časovno obdobje, so upravičene družine ali posamezniki, pri katerih vsi dohodki in prejemki ne presegajo 25.000 SIT na družinskega člana in 50.000 SIT na gospodnijstvo (1-člansko gospodinjstvo 75.000 SIT, 2-člansko 100.000 SIT, ...)
• pomoč se lahko dodeli tudi v primeru, da nekdo cenzus presega, če živi v težkih materialnih in socialnih okoliščinah, na katere sam ne more vplivati in zaradi katerih ima dodatne stroške.
___________________________________________________________________
PRI POMOČI IMAMO PRED OČMI VEDNO SAMO ČLOVEKA V STISKI IN SE NE OZIRAMO NA NJEGOVO NARODNOST, VEROIZPOVED ALI KAKRŠNE KOLI DRUGE OKOLIŠČINE!
____________________________________________________________________
Ali je sploh še potreben dodaten komentar?
Tatjana Malec
Kaj stoji za Karitasom?
Prispeval/a: navihana dne nedelja, 6. julij 2008 @ 22:27 CEST
pa me čaka tak članek. Po eni strani me kar malo žalosti, da so ga objavili točno tukaj - na POZITIVKAH, kjer bi morali predvsem v ljudi vlivati upanje, ne pa take, po primorsko rečeno, Kazzade kot je ta članek sam.
iz lastnih izkušenj povem - kdor pljuva po drugih.. bo sam popljuvan.
kar se pa Karitasa tiče - ni važno s čigavim denarjem pomaga, darujejo pač ljudje, ki verjamejo v upanje in pomoč, sploh pa.. Karitas je ustanova, ki ne širi CERKVE ampak VERO!
To je tisto, kar marsikateri član tega "društva za zaščito NEUMNOSTI" ne bo nikoli razumel.
Pa hvala, za razumevanje!
---
ingy
Copy paste z disket
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 07:39 CEST
Svojega podcenjujočega pisanja se ti "pisarji" lotevajo neobčutljivo po psihologiji zasmehovanja, uničenja in poteptanja, kar je pozitivnega.Oskrbujejo spletne strani z bedo svojih duhovnih horizontov, zaničljivim žargonom in s polnjenjem strani s klopotci, že tisoč krat izpraznjenih jajc.
Neprestano ponavljanje zgodovnskih dejstev, starih več stoletij in tisočletij, je izživljanje, ki ugaja negativni morali sedanjega časa in prostora. Je duhovna sterilnost in samozadostnost, duhovno izsuševanje in podhranjenost duha. Skrajno vsiljivo je nenehno operiranje s copy paste iz študijskih disket, ki pa niso nastale v Sorboni, temveč na režimskem faksu, ki je izpel svoj iracionalni eros in je doživel svojo usodo v bunkerju kot neka neuporabna prismuknjena ideologija v mirovanju, ki je dolgo pomagala očetom ostati na oblasti in uživati razne privligeije. Na mesto, da bi verjeli v svobodo in demokracijo, ki dopušča ljudem svobodno dihati, se nam je namnožil stari fanatizem, ki redno izhaja v blogih na teh spletnih straneh, za katere je značilna nekritična fleksibilnost, ki hoče delovati pod videzom pluralnosti, v resnici pa se niti ne zaveda, da postaja medij, ujet v politično zakrčenost partijske ideologije, ki dela iz cerkve in vernikov hišo strahov. Nekakšna paranoja se loteva nekaterih, ki zaukazujejo družbi staro normirano družbeno zavest. Nastopanje je rigidno in nasprotuje življenjski dejanskosti, ki kliče svobodo duha. Mnogi ljudje, ki te nesmisle in tendenciozne politične propagandne pamflete berejo, dobijo krče v želodcu in črevesju, kar je za današnji čas demokracije prav nedojemljivo. Pisci pa bodo zagotovo umrli z razlitim žolčem, ker ne bodo mogli na teh spletnih straneh objaviti prav vseh disket, ki so jim jih dali za popotnico v življenje režimski ideologi enoumja.
Ingy je prav napisala Kazzzate!
Tatjana
Društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 08:18 CEST
Baje da oni tudi obsojajo prešuštvo in istospolno usmerjenost??
Bilo bi zanimivo prebrati, kako bi reagirali goreči zagovorniki biblije.
Prepričan sem, da bi obsojali muslimansko vero. Kaj bi tukaj potem delovalo; UM ALI SRCE.
LP
Navodilo za spoštovanje
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 11:43 CEST
Zopet se bo kdo spomnil in v leporečju to označil za provokacijo, oziroma nastojenost proti krščanski veri ali bibliji.
LP
ZAKON DOBROTE!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 14:04 CEST
Lep pozdrav
Tatjana
ZAKON DOBROTE!
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 14:39 CEST
saj ne gre samo zame, verjetno ta naša razglabljanja bere še kdo drug.
Točno poznam definicijo Trstenjakove dobrote. Ne razlikujejo se veliko od novodobnih izrekov samooklicanih razlagalcev življenja.
ALTRUIZEM ŠE NE POMENI DOBROTE.
Ponavadi imajo altruisti sami s seboj probleme, zato hočejo ta svoj altruizem prikrti s raznimi zastonj udejstvovanji.
O teh stvareh se da kar dosti povedati.
Se nadaljuje
LP
ZAKON DOBROTE!
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 16:27 CEST
Svoja nagnjenja in svoje frustracije zdravijo z nesebično pomočjo drugim. Le redki so, ki imajo pravi čut za pomoč sočloveku. Taki ponavadi nimajo računalnika.
Samo blebetanje in hvaljenje tukaj na pozitivkah še nič ne pomeni.
Pravi angeli pomoči so ljudje, ki pridejo in gredo mimo in jih sploh ni zaslediti.
Taki te ne silijo po bilijsko razmišljat.
Taki ti hočejo pokazat več poti.
LP
Biblija je zakon
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 19:16 CEST
Človek je zmotljiv.
Lahko pa verjameš človeku, če hočeš.
Pomoč sočloveku je lahko tud nasvet.
Izgubljen si?
Ni problema, v bibliji boš mogoče našel pravo pot zase, le pred branjem ponižno moli za vodstvo, da te Sveti duh vodi v razodetja kjer se ljubezen razodeva.
Srce ljubi srce.
Nasvet preko računalnika.
Ljubi Bog je cool.
Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.
Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.
Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi.
Tedaj mu je nekdo rekel: Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?
On pa jim je dejal: Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam:
Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj.
Začeli boste trkati na vrata in govoriti: Gospod, odpri nam! Pa vam bo odvrnil: Ne vem, od kod ste.
Tedaj mu boste začeli govoriti: Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil, toda rekel vam bo:
Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!
Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu.
In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.
Lep pozdrav
Dodaten komentar
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 21:13 CEST
sem prav vesel, da si predstavila dosežke škofijskega Karitasa iz Kopra. Ni kaj -lepa finančna nabirka – 18 mio SIT za hrano in 4.6 mio SIT za plačilo položnic, skupaj 22.6 mio SIT za leto 2004. Če si si ogledala mojo referenco (članek iz Mladine), v kateri so natančno razgrnjene številke, s katerimi operira RKC, ko gre za prevzeme, zaslužke in odškodnine, boš videla, da so številke tam za nekaj razredov višje – med milijoni evrov in milijoni SIT pač obstaja velikanska razlika. Tako je Cerkev dobila odškodnino v velikosti 8,4 milijona evrov davkoplačevalskega denarja (prvi obrok 4,7 mio) samo zato, ker je 14 let mariborska kmetijska šola zasedala objekt na Vrbanski, od vložitve zahtevka do pravnomočnosti odločitve in vračila nepremičnine. In to nepremičnine, ki jo je Kramberger pravnomočno že enkrat predal civilnim oblastem! Poštenost? Pravičnost? Skromnost? Torej - brez moraliziranja – že malo preproste matematične kalkulacije nam pove, da je samo s to odškodnino mariborska nadškofija zaslužila skoraj 90 krat več, kot je nabrala koprska škofijska Karitas za hrano in položnice v celem letu 2004. V praksi to pomeni, da če bi denar od odškodnine za uporabo ene samo stavbe prenesli na vse škofije, bi to pomenilo približno plačevanje položnic in hrane za reveže za najmanj 10 let. In to samo od odškodnine za uporabo objekta na Vrbanski, ki bo za nameček v vsakem primeru vrnjen, kljub temu, da se mu je RKC s škofovskim podpisom enkrat uradno že odpovedala. S takšnimi davkoplačevalskimi darovi je potem lahko trositi karitativne drobtinice in si pridobivati politične in moralne točke. Seveda si bralci lahko ogledajo tudi vse ostale številke in si izračunajo, koliko predstavljajo nabirke Karitasa v primerjavi z dobički cerkvenih holdingov (npr. v letu 2006 je holding Zvon 1 pridelal 10.6 evrov čistega dobička). Če bi RKC 10.6 mio evrov letnega dobička od Zvon 1 namenila kar neposredno za karitativne dejavnosti (za hrano in položnice), bi s tem denarjem zlahka nahranili in plačali položnice revežem za kakih deset Slovenij. Če k vsemu temu prišteje še dobro osnovo – denacionalizirano premoženja, ki je ali še bo vrnjeno Cerkvi, in se ocenjuje na več kot 200 mio evrov, nam postanejo karitativne drobtinice še toliko boj smešne. Z dvesto milijoni evrov bi država, ki je fevdalno premoženje v takšni vrednosti morala vrniti Cerkvi, lahko plačevala »Karitas« položnice in pakete za hrano revežem za kakih 200 let. (V letu 2006 so vse škofijske Karitas za pomoč družinam in posameznikom nabrale dober milijon evrov, skupaj sicer kake 4 mio evrov, kar pa je še zmeraj dvakrat manj, kot dobički holdinga Zvon 1)
Ljudje pa še kar slepo darujejo – vse gre seveda v isto vrečo, ki je označena s papeškim grbom. In v to vrečo hote in nehote plačujejo vsi davkoplačevalci, tudi veliko število takih, ki s Cerkvijo nimajo nič, ateisti in množica »heretikov«, in pa seveda vsi tisti, ki smo brez vsakim moralnih norm. Najmanj, kar bi pričakovali, če bi hoteli imeti kolikor toliko pošten sistem, je uvedba verskega davka (po nemškem sistemu), kjer bi vsaj del denarja, ki se porablja iz proračuna za vzdrževanje verskih skupnosti, plačevali registrirani pripadniki določene verske skupnosti. Potem bi plačevali za Karitas ali za papeža, karkoli si že kdo pod prispevkom za RKC predstavlja, samo katoličani.
http://www.mladina.si/tednik/200636/clanek/slo--cerkveno_gospodarstvo-jure_trampus/
http://www.mladina.si/tednik/200522/clanek/slo--cerkev-aleksandar_micic/
http://www.mladina.si/tednik/200552/clanek/slo--rkc-ali_h_zerdin/
p.s.:
Kar zadeva samega cilja oziroma namena Karitasa, pa je vse povedala že ingy, ko je zapisala:
»Karitas je ustanova, ki ne širi CERKVE ampak VERO!«
Kot da bi bila vera že apriori nekaj dobrega?! In kašno vero širi Karitas? Gotovo ne budizma! Še manj kako drugo »krivo vero.« Sama Cerkev je pa seveda že dovolj razširjena. In obnovljena in obogatena. Vse kar sedaj potrebuje, je samo še zanesljiv finančni priliv. In ljudje, ki NE VERJAMEJO, pač ne kupujejo odpustkov. Brez VERE ni DENARJA !!! In ko imaš dovolj DENARJA, lahko pokoriš tudi tiste BREZ VERE!
Papeška doktrina.
Veliko pove tudi mnenje pripadnikov Karitasa o sebi oziroma o svoji vlogi: »Živeti in delovati v času v katerem živiš in udejanjati vero – evangelij« , »Tretja veja pastorale (Oznanjevanje, Bogoslužje, Karitas)«
Celo sami pripadniki Karitasa svoje poslanstvo razumejo kot obliko evangelizacije!
Zanimivo, nihče si ne upa omeniti potrebo po lastnem zveličanju.
Bolj papeško od papeža.
Mati Tereza in renesančni papeži na disketah
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 23:00 CEST
popolnoma vas razumem, da se vam ljudje, kakršen sem jaz, studijo, da nikakor ne morete sprejeti mojih stališč, da v meni vidite zanikovalca morale, dobrega, človeškega. Do takšnega mnenja imate vso pravico, to je vaša ocena in ne bi bil presenečen, če je takšna tudi ocena mnogih bralk in bralcev na Pozitivkah. Verjamem, da so si, po svojih merilih, znanju in razumevanju, oblikovali neko vrednostno sodbo tudi o meni. Zanimivo pa je, da se me nihče ne loti s tako surovimi besedami. Toliko zaničljivih besed, kot sem jih bil deležen izpod vašega peresa, verjetno ni bil deležen še nihče na teh spletnih straneh. Spisek besed z absolutno negativno konotacijo, ki so namenjene bodisi meni osebno ali meni podobnim, je že zdavnaj presegel besedišče, ki so ga uporabljali srednjeveški papeži, ki so s svojimi »bulami« anatemizirali heretike in posvetne vladarje, ko so si upali upreti papeški oblasti.
Ko gre za izražanje stališč, me sploh ne moti, da se z njimi ne strinjate, tudi to ne, da se vam moja mnenja zdijo nemoralna in pokvarjena, tudi to ne, da sem vam takšen zdim jaz; vse to povsem razumem in si tudi zlahka domišljam, zakaj do mene gojite takšna čustva. Če bi poziral, kot to počne Fredi, bi vam lahko preprosto odpisal, kako zelo ljubi bog ljubi tudi vas in kako se mi smilite in seveda, kako vam mirnega srca odpuščam vsako vašo neprijazno besede. In potem bi bil seveda po sistemu »zob za zob, oko za oko, cinizem za cinizem« deležen neke povratne obravnave. V vsem tem komajda vidim kakšen smisel - vzemiva raje na znanje, da se preprosto ne marava, da se ne razumeva, da gledava na določene stvari zelo ali diametralno drugače; osebno sovraštvo, zamero, pomilovanje in ostala teatralična in nevarna čustva pa raje pustiva ob strani. Seveda me lahko še naprej obkladate z besediščem, ki vam je tako ljubo - če vas to zelo veseli, potem pač počnite to še naprej.
Lahko ste neprizanesljivi in grobi in neposredni in mogoče je celo prav, da ste. Pa vendar - nekoliko odveč, predvsem pa popolnoma zgrešeno se mi zdi, da mojim mnenjem pripisujete neko ideološko ozadje, in govorite o režimski ideologiji enoumja, ujetosti v politično zakrčenost partijske ideologije in celo o nedelovanju iz lastnih pobud, medtem ko naj bi za mano stali celo politiki, ki tekmujejo za premoč, če uporabim samo nekaj sintagem iz vašega ponavljajočega retoričnega repertoarja.
Mogoče demokracije ne razumete najbolje, toda tisto, čemur vi pravite »vera v svobodo in demokracijo, ki dopušča ljudem svobodno dihati« je sestavljeno tudi iz svobode govora, iz pluralnosti mnenj, tudi iz takšnih, ki vam niso všeč, ki so za vaš ali celo za večinski okus nesramna, ki razsvetljuje neko problematiko, osebo ali institucijo z druge strani. Tudi iz takšnih mnenj, ki se vam mogoče zdijo celo žaljiva. Težko bi našli kakšno mnenje, ki ni žaljivo do vsaj kakega posameznika ali skupine, večja kot je takšna skupina, večja je možnost, da bo vaše mnenje, ki nasprotuje prepričanju takšne skupine, koga užalilo. Pomislite, samo koliko žolča ste vi izlili na tako imenovane tajkune, bivše in zdajšnje komuniste, (neo)liberalce, pripadnike NOB, neljube filozofe, vegetarijance, pripadnike raznih društev, ki vam niso všeč – in vsaj doslej - nihče od teh vam ni oporekal pravice, da lahko izražate svoja stališča, niti se ni oglasil kdo izmed »prizadetih«, češ da žalite njegova čustva. Gotovo se spomnite časov, ki jih tako demonizirate, ko je vsaka kritika ali celo nedolžna šala na račun našega ljubega maršala izpadla kot napad na nekaj najbolj svetega. (Če bi pred tridesetimi leti o Titu pisal tako, kot danes pišem npr. o materi Terezi, bi bil deležen podobnih ogorčenih kritih, očitkov, da mi nič sveto, predvsem pa bi užalil globoka čustva dvajsetih milijonov Jugoslovanov, in domišljam si, da v tistem času verjetno tudi vaših.) Titeka smo imeli pač bolj ali manj vsi iskreno radi, danes pa že kar prvevladuje splošno sprejeto mnenje, da je bil ljubi Titek tudi zelo velika baraba.
Očitate mi ideološkost, pri tem pa pozabljate, da je takšna večina vaših besedil, celo nekatere vaše pesmi so ideološko poudarjene. Vašo pozicijo bi zelo težko označil kot politično nevtralno, še manj kot politično korektno – pa vendar, na kraj pameti mi ne pride, da bi vaša stališča pripisoval kaki klerikalni ideologiji, kontinuiteti Vatikana, indoktrinaciji teološke fakultete ali dejstvu, da za vami stoji neka "leva ali desnosučna" politična opcija. S takimi konstrukti se res ne želim ukvarjati, ker se mi zdijo, blago rečeno, bedasti. Vaša stališča preprosto sprejemam kot vaša, kot stališča, do katerih ste se dokopala sama, preko svojega znanja, pameti, izkušenj, simpatij, preferenc, občutkov - lahko ji tudi zagovarjate kolikor hočete, dokazujete z argument ali brez, nespretno pa se mi zdi, če si domišljate, da vaša stališča že kar vnaprej zaslužijo neko posebno predpravico objavljanja in spoštljive obravnave na Pozitivkah, in da so že kar vnaprej bolj pozitivna in razsvetljena in resnična, kot pa stališča kakega drugega pisca.
Ves čas nas strašite z nekim enoumjem in nas posiljujete s strahovi »kontinuitete«, po drugi strani pa se trudite oblikovati nekakšno »enovito koalicijo svetlobe«, ki bo kot gosja čreda gagala ene in iste parole o humanosti, ljubezni, dobroti in človečnosti. Sprijaznite se že vendar s tem, da pač obstajajo tudi drugačna stališča – stališča tistih, ki po vašem mnenju sodimo v kategorijo »NEGATIVCI – NEDIGNITATIS HUMANAE«. In da so takšna – drugačna stališča lahko tudi posledica NAŠEGA lastnega - osebnega razmišljanja, lastnih izkušenj, lastnih notranjih uvidov, analiz, razmišljanj, premislekov in da niso (nujno) posledica neke partijske kontinuitete ali politične indoktrinacije.
Vsaj zase lahko mirno rečem; nikoli nisem bil član komunistične ali kake druge partije, tudi ne član katere izmed tako imenovanih »strank kontinuitete«. Edino resnično in tudi dolgotrajno indoktrinacijo, ki sem jo doživel v sicer socialističnem otroštvu, je bilo »pranje možganov«, ki sem ga bil sistematično deležen s strani RKC med svetimi mašami in pri verouku. Saj ne rečem - bili so tudi pionirčki, pa naš ljubi Titek in »tekovine revolucije«, »bratsvo i jedinstvo«, pa kakšna ekskurzija v Jajce, nekaj državne ikonografije skratka – vendar, če smo pošteni, vse to, v samo malo drugačni obliki in pod drugačnimi simboli obstaja tudi danes. Državljanska zavest je pač obstajala v vseh časih in ne morem se znebiti vtisa (verjetno tudi vi ne), da jo je bilo včasih več.
Skratka - bil sem mežnarček, ne spomnim pa se, da bi kdaj nosil kurirčkovo torbico. Ja, in da ne pozabim, resnici na ljubo – preživeli smo tudi srednješolsko »samoupravljanje s temelji marksizma«, ki me sicer ni okužilo s »tezami o Feuerbachu«, me je razvnemalo zaradi nekih povsem drugih razlogov. »Rdečo doktrino« je namreč predavala ena hudičevo seksi rdečelasa profesorica. Njen dekolte me je neprimerno bolj privlačil, kot beli ovratnik črnega talarja vaškega župnika, ki nam je pripovedoval zgodbice o pravičnem Jahveju in pravljice o sladkem Jezusu, ki je hodil po vodi in spreminjal vodo v vino. (Meni se je spreminjanje dobre vode v alkoholno brozgo že kot otroku zdelo malo brez zveze, saj sem že takrat vedel, da alkohol škodi zdravju in nikoli nisem razumel sladkega Jezusa, zakaj neki hoče, da bi bili tisti svatje vsi po vrsti pijani.) Tukaj ne morem nič, sladki Jezus se pač ni nikoli dotaknil mojega zakrknjenega otroškega srca, vsaj ne toliko, kot se me je kasneje bujni dekolte rdečelasega »rdečega hudiča« v podobi ženske profesorice samoupravljanja. Morda je to tisti banalni razlog, zakaj Marx in Engels pri meni vzbujata pozitivnejše asociacije, kot pa recimo Abraham in Mojzes ;)
Tisto, čemur pravite »Skrajno vsiljivo operiranje s copy paste iz študijskih disket, ki pa niso nastale v Sorboni, temveč na režimskem faksu«, pri čemer imate najbrž v mislih moje pisanje o sprijenosti renesančnih papežev, seveda ni nastalo na kakem režimskem faksu, marveč sem veliko večino podatkov pobral (seveda ne po čistem copy-paste sistemu, kot to precej pogosto počnete vi) iz knjige Petra de Rose z naslovom »Kristusovi namestniki.« In Peter de Rosa seveda ni kakšen režimski pisec, še najmanj kak bivši komunist – je pa bivši jezuit, profesor metafizike in etike na Westminstrskem semenišču in dekan teološkega oddelka na kolidžu Corpus Christi v Londonu. Leta 1970 je izstopil iz Cerkve in danes živi z ženo in sinom na Irskem. Gre torej za vrhunskega in verodostojnega poznavalca problematike, ki nima z »bivšim režimom« nikakršne zveze, še manj s kakimi »disketami, ki bi mu jih dali za popotnico v življenje režimski ideologi enoumja.«
http://www.ciceron.si/site/ciceron_knjige/peter_de_rosa_kristusovi_namestniki-5.html
Tudi moje navedbe v zvezi z Materjo Terezo ne izhajajo iz kakega režimskega vira, marveč so nastale na osnovi ogleda dokumentarnega filma z naslovom »Hell's Angel: Mother Teresa« , ki ga je posnel angleško-ameriški novinar, literarni kritik in avtor Christopher Hitchens skupaj z britansko-pakistanskim piscem, mislecem, komentatorjem in zgodovinarjem Tariqom Alijem. (Hitchens je bil leta 2005 uvrščen med prvih 100 svetovno najpomembnejših intelektualcev - na istem seznamu je tudi naš Slavoj Žižek in – zakaj pa ne – celo sam papež Benedikt XVI)
http://en.wikipedia.org/wiki/Christopher_Hitchens
http://en.wikipedia.org/wiki/Tariq_Ali
(Tariq Ali je med drugim napisal odlično knjigo, ki je bila prevedena tudi v slovenščino, z naslovom »Spopad fundamentalizmov - Križarstvo, džihad in modernost«. Toplo priporočam vsem tistim, ki želijo razumeti naravo spopadov v Indiji, Pakistanu in Afganistanu)
http://www.cangura.com/katalog/knjigarna/tariq-ali/
Hitchensov in Tariqov dokumentarec je bil objavljen že novembra leta 1994 na angleškem programu Channel 4 (in ne morda na kakšni režimski TV)
http://www.redicecreations.com/article.php?id=2227
ali
http://www.youtube.com/watch?v=VQejG7-sGk4
Ob vašem demonizirajo bivšega partijskega režima in glorificiranju Matere Tereze mi je nehote padel na misel prav prizor iz Hitchensovega dokumentarnega filma, v katerem Mati Tereza z vsem spoštovanjem polaga cvetje na grob albanskega komunističnega diktatorja Enverja Hodže, ki je leta 1967, potem ko je dve desetletji agresivno preganjal religijo, svojo domovino razglasil za prvo in edino ateistično državo v zgodovini človeštva. Posnetek je videti vsaj tako surrealistično grotesken, kot če bi papež obiskal Stalinov grob in nanj položil venec. Kdor ne verjame meni, naj si pač ogleda dokumentarec! (Enako prisrčne odnose kot z albanskimi komunisti je Mati Tereza gojila tudi z najhujšim haitskim diktatorjem)
Hipokrizija Matere Tereze se kaže še marsikje drugje – popolnoma nekritično je sprejemala denar od največjih goljufov, kapitalistov in diktatorjev, tudi takšnih, ki so zaradi velikih goljufij kasneje končali v ječi.
V njenih hospicih, ki so bili v resnici samo hiralnice, se ni nihče zdravil v klasičnem pomenu besede, marveč kvečjemu hiral do smrti. Sama se je raje zdravila v prestižni kalifornijski kliniki. Mati Tereza je »reševala duše«, ne pa življenja, kar je seveda tipično katoliško in ima bolj malo opraviti s človekoljubjem.
Na podelitvi Nobelove nagrade je Mati Tereza izjavila, da je abortus največja grožnja za svetovni mir. Se pravi – to niso vojne, niti sovraštvo, niti nuklearno orožje, niti morda kak komunizem ali druge vrste »izem« - marveč abortus. Kljub temu, da tudi sam nisem prav zelo naklonjen »etiki splava«, se mi vendarle zdi, da nekaj tako abotnega lahko pride samo iz ust verskega fanatika, kar je Mati Tereza nedvomno tudi bila.
Seveda je smrtno resno nasprotovala tudi kontracepciji. Mogoče si je celo predstavljala, da so kondomi hujši od balističnih raket kratkega in dolgega dosega. Koliko je nasprotovanje kontracepciji v prenaseljeni Indiji prispevalo k »zmanjševanju revščine« lahko oceni vsak, meni se zdi, da so takšna ekstremna in fanatična stališča pripomogla kvečjemu k multipliciranju bede, ne pa k njenemu odpravljanju. Ampak kot že rečeno, beda in revščina sta bila vedno v interesu RKC.
Ko je šlo za katoliške vrednote pa je Mati Tereza pokazala tudi nekaj hipokrizije. Ostro je nasprotovala in obsojala ločitve. Ko so na Irskem izvedli tako imenovani ločitveni referendum, je Irska katoliška cerkev zagrozila, da ne bo podelila zakramenta ženskam, ki bi se hotele ponovno poročiti, ne glede na okoliščine - tudi v primeru ločitve zaradi alkoholičnega moža, ki pretepa ženo ali spolno zlorablja otroke – ne v tem, ne v kakem naslednjem življenju. Mati Tereza je seveda aktivno podprla Irsko katoliško Cerkev in pripomogla k zmagi konzervativnih volivcev. Brez milosti. Ko pa se je zgodilo, da se je nameravala ločiti njena dobra prijateljica (še ena pop ikona) princesa Diana, ji je spravljivo pogledala skozi prste. V intervjuju za ameriški časopis Ladies Home Journal (ki ga bere več milijonov Američank) je dejala, da je slišala, da se Princesa Diana želi ločiti, in da upa, da se bo to zgodilo čim prej, ker bo potem Diana veliko srečnejša. (In verjetno bi se sicer fanatična in dogmatična terciarka navdušila tudi nad Dianino poroko z ločencem Dodijem, če bi njegov bogati arabski očka prispeval kakšen cekin v Vatikansko zakladnico. )
Ko je Mati Tereza obiskala Bhopal, mesto kjer zaradi uhajanja plina v nesreči, ki jo je zakrivila zahodna korporacija »Union Carbide industrial«, umrlo več tisoč ljudi, je samo ponavljala »Odpustite, odpustite, odpustite.« Res zelo človekoljubno in katoliško, morda tudi zato, da so se potem obupani brezpravni ljudje lažje sprijaznili s svinjarijo, ki jo je zakrivil zahodnjaški imperializem. Medtem ko je učila, naj Indijci kar lepo odpustijo zahodnim dobičkaželjnim kapitalistom, sama ni imela milosti, ko bi na Irskem morala odpustiti ženski, ki se je hotela ločiti, potem ko z desetimi otroci ni več mogla živeti ob alkoholičnem možu, ki jo je pretepal in zlorabljal njene otroke. Brez milosti.
O beatifikaciji Matere Tereze se mi zdi skoraj nevredno izgubljati besede – beatifikacija je bila ekspresna in posiljena, mimo vseh »pravil«, pa še to na osnovi enega samega »čudeža«, ki ga ni potrdil niti zdravnik, niti mož »čudežno« ozdravljene ženske. Še ena katoliška pravljica pač, še ena prevara v množici svetniških prevar. Dobro zamišljena propagandna akcija.
http://www.mukto-mona.com/Articles/mother_teresa/prabir_news.htm
Hitchens je poleg filma o Materi Terezi napisal tudi knjigo z naslovom: The Missionary Position:
http://en.wikipedia.org/wiki/The_Missionary_Position_(book)
Za vse, ki si želite lik Matere Tereze osvetliti še z druge strani, si lahko ogledate še knjigo Mother Teresa The Final Verdict (prva tri poglavja so on-line na spletu), ki jo je napisal angleški zdravnik Aroup Chatterjee, ki je dolgo časa tudi sam delal v misijonskem redu, ki ga je ustanovila Mati Tereza (spet »insider« in ne kak bivši komunist):
http://www.meteorbooks.com/index.html
http://en.wikipedia.org/wiki/Aroup_Chatterjee
http://www.experiencefestival.com/a/Mother_Teresa_-_Criticism/id/596183
========================================
Resnica poleg sebe ne želi bogov. – Vera v resnico se začne z dvomom v vse dotlej verjetne »resnice«.
F. Nietzsche – Človeško, mnogo preveč človeško
========================================
Biblija je zakon
Prispeval/a: Lario dne torek, 8. julij 2008 @ 13:54 CEST
++Človek je zmotljiv. Lahko pa verjameš človeku če hočeš++.
Saj si ti dober človek, si pa začel postajati dvoličen. Kako ti naj verjamem?
Citiranje iz biblije je premalo. Zgleda da ti je samo do tega, da bi vsi prebirali biblijo. Spominjaš me na farja, ki je s prižnice grozil, da moramo otroci biti pokorni in se pokoravati božjim zapovedim, drugače bomo vsi šli v pekel.
Mimogrede; ta far je smrdel po alkoholu in cigaretah.
To je moja lastna izkušnja. Tvoja je, biti ponižen pred farjem (on je božji predstavnik). Zaradi mene ste ti in tvoji somišljeniki lahko ponižni pred nasiljem cerkve, nekaj nas pa noče biblijske ponižnosti in nasilnega evangeličanstva kakršnega širiš ti in tebi podobi vključno s Karitasom.
Fredi, to je nasilje na fin biblijski način. Mogoče je tebe in še nekatere tukaj na Pozitivkah strah, da bo v nekaj letih v Sloveniji prevladal ISLAM in zato tako goreče širite evangelij oziroma resnico.
Slej kot prej se boste verniki različnih ver med sabo pobili, kdo ima prav. Zgodovina se ponavlja RKC hoče prevlado nad celim svetom. Islam prav tako. Pa boste spet goreči zagovorniki raznoraznih ver zanetili vojno. Pravzaprav saj to počnete že od pamtiveka.
++Pomoč človeku je tudi nasvet
Izgubljen si?++
To se ti je zapisalo.
Bi rekel da si ti izgubljen v svoji krvavi bibliji.
Dokler bom razmišljal s svojo glavo, bom videl tudi negativnosti na katere po svoje povem kako jih vidim.
Če viole demolirajo stadion, se zgarbajo z nasprotnikom je to zate normalno, celo z njimi simpatiziraš. Ah, seveda saj v bibliji piše; potolci svojega nasprotnika.
Tudi tako garbanje in metanje vsega v nasprotnike sem videl na TV. Dobro, da takih bebastih agresivcev ne moreš opravičiti s citati iz biblije ali pač.
Rekel bi lahko; OH BOG OPROSTI JIM SAJ NE VEDO KAJ DELAJO.
++Ni problema, v bibliji boš mogoče našel pravo pot zase, le pred branjem ponižno moli za vodstvo, da te sveti duh vodi v razodetje kjer se ljubezen razodeva++.
ČE SI V SRCU POŠTEN IN DOBER NE RABIŠ BIBLIJE.
PS Tudi druge vere govorijo o dobroti in poštenju.
LP
Človeško, mnogo preveč človeško
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 8. julij 2008 @ 17:58 CEST
vaše pismo kaže, da ste tudi vi ranljivi pod kožo. Sproti pozabljate, kaj ste komu napisali in kako ste ga podcenjevali in žalili. Ni potrebno, da brskam po starih komentarjih, kot primer navajam samo komentar, ki ste ga včeraj napisali Frediju, ki mu naj bi Bog oskrbel novo kopijo možgan. Marko, kar iščete, to dobite nazaj. Bumerang. Ta komentar pravi:
……………….Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 23:37 CEST
"Če te tvoja pamet pohujšuje, potem si odstrani velike možgane. Bolje zate, da prideš v Božje kraljestvo samo z malimi možgani, kakor da bi imel vso pamet, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne."
Fredi, meni se zdi, da si res na dobri poti v nebesa. Metafizična amputacija zgornjega nadzornega središča živčnega sistema je skoraj končana. Samo še nekaj koščkov mozgovine je ostalo, ki zagotavljajo zelo počasno branje Biblije.
Abraham, Izak in Elija te čakajo za partijo eshatološkega taroka. Nujno potrebujejo še enega igralca. Ne skrbi, ko boš enkrat zgoraj, ti bo ljubi Bog ljubi priskrbel novo kopijo možganov (samo eno rebro moraš ohraniti celo), da boš lahko ločil igralne karte in štel točke.
Saj bi dodal še "Sapient sat", a kolikor mi je znano, se "sapienti" nanaša na bitja z možgani ;)………………..
V zgornjem komentarju ponižujoče žalite Fredija.
Takih komentarjev skozi vso zgodovino vašega pisanja na Pozitivkah mrgoli, jih je za celo zbirko in še več. Niti nimam namena zbirati kaj vse ste o meni pisali in sami ste priznali, da ste po naravi nesramni. V začetku sem nekatere komentarje vzela za šalo, vendar vaše stopnjevanje žalitev in norčevanj je šlo prek vseh meja. Pa pustimo to. Jaz na to niti ne mislim več.
Kakšen je moj odnos do vas? Navajate:
Mati Tereza in renesančni papeži na disketah
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 7. julij 2008 @ 23:00 CEST
Tatjana,
popolnoma vas razumem, da se vam ljudje, kakršen sem jaz, studijo, da nikakor ne morete sprejeti mojih stališč, da v meni vidite zanikovalca morale, dobrega, človeškega. Do takšnega mnenja imate vso pravico, to je vaša ocena in ne bi bil presenečen, če je takšna tudi ocena mnogih bralk in bralcev na Pozitivkah. Verjamem, da so si, po svojih merilih, znanju in razumevanju, oblikovali neko vrednostno sodbo tudi o meni. Zanimivo pa je, da se me nihče ne loti s tako surovimi besedami. Toliko zaničljivih besed, kot sem jih bil deležen izpod vašega peresa, verjetno ni bil deležen še nihče na teh spletnih straneh. Spisek besed z absolutno negativno konotacijo, ki so namenjene bodisi meni osebno ali meni podobnim, je že zdavnaj presegel besedišče, ki so ga uporabljali srednjeveški papeži, ki so s svojimi »bulami« anatemizirali heretike in posvetne vladarje, ko so si upali upreti papeški oblasti.
Odgovor:
Prav nobenega takega negativnega čustva nimam do vas in tudi moje mnenje o vas ni takšno, kot ga opisujete. Povsem drugačno. Nimam argumentov, da bi si izoblikovala vrednostno sodbo o vas. O vas bi lahko spregovorila šele, ko bi vas videla v Indiji med gobavci kako bi se odzvali in kako bi jim pomagali. Morda pa ste v duši prav nesebična in dobra oseba in da je to vaše obnašanje le vaša fasada, za katero zakrivate vaš krhek in občutljiv značaj. Seveda vaš spisek zaničljivih in posmehljivih besed od bavarske kelnarice Helge do bele golobice, kot sem jih bila deležna izpod vašega peresa, verjetno ni bila deležna še prav nobena, razen mene, ki me niste verbalno nikoli mogli prav do kraja potisniti ob rob. To vam je dajalo moč, kot vam daje sedaj močan Fredijev značaj, ki se ne pusti. Spisek besed z absolutno negativno konotacijo, ki so bile namenjene bodisi meni osebno in tudi drugim, je zares dolg. Skratka spoštljivi res ne znate biti. Malo ste s hudičem, malo s sabo. In če se ozrem v včeraj in predvčerajšnji dan pa malo nazaj, vas vidim, da kolovratite po tekstih kot strastni zbiralec vonja, kot da bi bil glavni junak Patricka Sueskinda v Parfumu. Vse kar vašemu vonju ne ustreza, smrdi in polijete z varikino in strupom proti plevelu. Se obnašate kot zbiratelj štiriperesnih deteljic, da bi vas osrečile. Če kakšni manjka eno peresce, jo vehementno brez predsodkov pohodite. Malo ste napredni, malo pa spet ne. Malo ste nazadnjaški malo pa spet ne. Malo prijazni malo pa spet ne. Skratka ste fenomen, ki se je Pozitivkam zgodil in jih dela bralne zaradi vaše frontalnosti, ta lastnost pa drugim manjka. To sploh ni važno kako globoko se komu klanjate in kako koga »zezate« pa kako globoke so vaše misli. Važne so informacije, za katere se pa nihče ne sprašuje, kakšen je njihov izvor in njihov vrednostni sistem oziroma vrednostno sporočilo. Mnoge prijahajo na nepravo mesto ob nepravem času z določenim namenom. Malo pa ste zares przrli, da so stvari nedoločljive in da postaja nedoločljivost celo filozofska doktrina.
Nadalje pišete:
…………….Ko gre za izražanje stališč, me sploh ne moti, da se z njimi ne strinjate, tudi to ne, da se vam moja mnenja zdijo nemoralna in pokvarjena, tudi to ne, da sem vam takšen zdim jaz; vse to povsem razumem in si tudi zlahka domišljam, zakaj do mene gojite takšna čustva. Če bi poziral, kot to počne Fredi, bi vam lahko preprosto odpisal, kako zelo ljubi bog ljubi tudi vas in kako se mi smilite in seveda, kako vam mirnega srca odpuščam vsako vašo neprijazno besede. In potem bi bil seveda po sistemu »zob za zob, oko za oko, cinizem za cinizem« deležen neke povratne obravnave. V vsem tem komajda vidim kakšen smisel - vzemiva raje na znanje, da se preprosto ne marava, da se ne razumeva, da gledava na določene stvari zelo ali diametralno drugače; osebno sovraštvo, zamero, pomilovanje in ostala teatralična in nevarna čustva pa raje pustiva ob strani. Seveda me lahko še naprej obkladate z besediščem, ki vam je tako ljubo - če vas to zelo veseli, potem pač počnite to še naprej.
Odgovor:
S takšnimi izjavami postajate patetični. Ne pričakujem, da bi vas navdajala ne vem kako harmonična mera vsakdanjega valovanja moje prisotnosti na Pozitivkah. Resnično ne vem kako bogate in grozljive, privlačne in odbijajoče, veličastne in klavrne sestavine vaših občutenj vas navdajajo, ko se srečate z mojim imenom, z mojo napisano besedo. Res pa je, da vas doživljam kot viharnega žrebca, zaverovanega v lastne viharje in strele, ki zrušijo vsako govorico podzemnih stalaktitov in skritih lepot. Za estetiko in vzlet duhovne misli pa res nimate prevelikega daru. Zame so materialisti dolgočasni.
Nadalje mi pišete:
…………….Lahko ste neprizanesljivi in grobi in neposredni in mogoče je celo prav, da ste. Pa vendar - nekoliko odveč, predvsem pa popolnoma zgrešeno se mi zdi, da mojim mnenjem pripisujete neko ideološko ozadje, in govorite o režimski ideologiji enoumja, ujetosti v politično zakrčenost partijske ideologije in celo o nedelovanju iz lastnih pobud, medtem ko naj bi za mano stali celo politiki, ki tekmujejo za premoč, če uporabim samo nekaj sintagem iz vašega ponavljajočega retoričnega repertoarja.
Odgovor:
No, tu imate morda prav, da sem vas le nekoliko preveč obleka v rdečo tuniko. Moj govor je bil v glavnem namenjen društvu, vas sem pa namenoma izzvala, ker vem da ste bili upornik. V iskanju tistega, kar sem mislila povedati, me nihče ni prav razumel. Obsojam vse in vsakogar, ki omejuje svobodo. Vendar svoboda je lahko le polje, ki sprošča prostor tistemu, kar je človeka vredno. Zanašati se je treba na splošno preizkušeno modrost sveta. Strpnost je pomembna. Katoliška omika, moram priznati, da se ni izkazala zmeraj kot njen bistven element. Veliko krat je izgubljala ustvarjalno svežino v odnosih do družbe in do sveta. Vendar meni je krščanska vzgoja postavila temelje mojemu vrednostnemu sistemu, brez katerih bi težko izhajala. Ne hodim k obredom, vendar v meni je zasidrana neka trdnjava resnice, ki deluje v duhovnem smislu kot varuh temeljev mojega osebnega prepričanja in me zastopa s temelji evropske in humanistične omike. Križev pot mladih intelektualcev gre od eksistencializma do hegelianstva in heideggerjevstva do strukturalizma, za katere nikoli ne veš kaj pravzaprav so. Neko spakljivo šibkost je čutiti. Nihče se ne zna vžgati in navdušiti, le pepel bi žvečili v ustih. Zame je destrukcija vsega obstoječega golo naličje, ko nimamo ničesar novega povedati. To je hinavščina, pod katero gnijejo korenine še tistemu malemu kar je zraslo. Žetev slovenskega duha je gotovo nastavek stare kulture. Tega se premalo zavedamo. Vse preveč besed najdemo za kvasiti in opletati z izničevanjem arhaičnega, nimamo pa kaj novega povedati in pokazati, razen stopnjevanja količinskosti s potrošništvom S svojimi nesramnimi in ironičnimi obrazi tudi do dobrega, rinemo naprej. Zavedati se moramo, da je življenje bilo in tudi v bodoče bo še polno revščine, bogastva, oblasti, uživanja in prikrajšanosti. To so dejstva. Vprašam se, in zakaj bi prav iz oholosti ubivali Karitas. Ali je sploh na tem svetu še kaj, kar ne bi bilo tudi politično. In zakaj bi enim institucijam ali skupinam priznavali pravico, da se uveljavljajo tudi politično in drugim ne. Ali niso vsi deli družbene stvarnosti? V teoriji osvoboditve Leonardo Boff priznava cekrvi tudi politično svojstvo. Vendar tu sta ustava in zakon in omejitve. Takšne gonije proti so politično motivirane. Najhujše je, ker ustvarjajo napetosti in sovraštvo med skupinami. Ljudje se identificirajo. Ali res mislite, da bi vas lahko sovražila ker ste ateist? Nikakor to je vaša svobodna izbira? Nimate pa pravice izničevati tistih, za katere ste prepričani, da meglijo vaš pogled na svet brez vere. Svetovnonazorska opredelitev je stvar izbire. Koliko polomljenih in deplasiranih prispevkov se pojavlja tukaj na Pozitivkah, ki sprožajo sovražne dialoge in delitve. V tem vidim problem. Naj vsak dozoreva po svoje, le zakaj bi nek vernik moral ugajati samoljubni in neobčutljivi srenji, ki prepevajo hvalnice sebi in ateizmu, drugega bi pa kar zaglavili in mu nadeli ostudno konfekcijsko obleko kristjana, ki ga je treba pokončati. Tu se pa vse neha. Proti zlorabi človekovih pravic se borim. Ne borim se za pravice cerkve, ker te si zna sama še kako izboriti. Za človeka se mi gre. In tu se nismo razumeli.
Nadalje pišete:
……………Mogoče demokracije ne razumete najbolje, toda tisto, čemur vi pravite »vera v svobodo in demokracijo, ki dopušča ljudem svobodno dihati« je sestavljeno tudi iz svobode govora, iz pluralnosti mnenj, tudi iz takšnih, ki vam niso všeč, ki so za vaš ali celo za večinski okus nesramna, ki razsvetljuje neko problematiko, osebo ali institucijo z druge strani. Tudi iz takšnih mnenj, ki se vam mogoče zdijo celo žaljiva. Težko bi našli kakšno mnenje, ki ni žaljivo do vsaj kakega posameznika ali skupine, večja kot je takšna skupina, večja je možnost, da bo vaše mnenje, ki nasprotuje prepričanju takšne skupine, koga užalilo. Pomislite, samo koliko žolča ste vi izlili na tako imenovane tajkune, bivše in zdajšnje komuniste, (neo)liberalce, pripadnike NOB, neljube filozofe, vegetarijance, pripadnike raznih društev, ki vam niso všeč – in vsaj doslej - nihče od teh vam ni oporekal pravice, da lahko izražate svoja stališča, niti se ni oglasil kdo izmed »prizadetih«, češ da žalite njegova čustva.
Odgovor:
Tu bi se pa malo ustavila. O tajkunih po imenih bo govorilo tožilstvo in sodišče. Kot državljanki mi logično ni prav, da so nekateri obogateli brez dela in da jaz prejemam pokojnino, s katero ni lahko izhajati. Lahko, da vas je tudi kaj osebno prizadelo, vendar jaz ne imenujem nikogar s tem imenom in na nikogar osebno ne ciljam. To spada v drugo pristojnost. Govorila sem na ravni splošnosti. Za vse tiste, ki jih naštevate in so se pregrešili zoper človeštvo in zakon, mi je prav malo mar za njihovo užaljenost. Mene so nekateri tako globoko in po krivici užalili in mi prizadejali krivice, da če bi še tisoč let živela, ne bi pozabila njihovih dejanj in govorice, s katero so me žigosali kot žigosajo živino. Preberite si mojo celotno zgodbo na moji spletni strani. Vendar najhujše tu še ni opisano. Je doma v predalu. Tu se vse neha. Ogrlica zavrženih dejanj ni majhna in jaz dokler bom živela, ne bom jecljala. Povedala bom vsakemu, kar menim, da zasluži. Nikar mi ne podtikajte pripadnike NOB, ker ti se delijo na tiste domoljube, ki so se iz domovinskih čustev borili in na tiste, ki so izrabljali svojo moč za umazane stvari, mrtveci pa padajo vsaki dan iz omar. To ni tematika, ki bi lahko zadevala mene in vas do take mere, da bi se o njej srdito prepirala. Vsak ima svojo življenjsko izkušnjo. Nekatere krivice so moje psihično dejstvo in bodite srečni, da vam določenih stvari ni bilo treba doživeti in trpeti na svoji koži. Filozofi pa tudi vam niso vsi ljubi (n. pr. Heidegger). Kam bi pa prišli, saj so filozofski sistemi intolerantni in se med seboj pobijajo. Pri vsakem filozofu pa skušam izluščiti tisto, ker moji nazorski opredelitvi leži, nekaj z več drugo z manj navdušenja. Glede filozofske opredelitve me pa ne morete kategorizirati kot sovražno osebo.
Navajate:
…………….Gotovo se spomnite časov, ki jih tako demonizirate, ko je vsaka kritika ali celo nedolžna šala na račun našega ljubega maršala izpadla kot napad na nekaj najbolj svetega. (Če bi pred tridesetimi leti o Titu pisal tako, kot danes pišem npr. o materi Terezi, bi bil deležen podobnih ogorčenih kritih, očitkov, da mi nič sveto, predvsem pa bi užalil globoka čustva dvajsetih milijonov Jugoslovanov, in domišljam si, da v tistem času verjetno tudi vaših.) Titeka smo imeli pač bolj ali manj vsi iskreno radi, danes pa že kar prevladuje splošno sprejeto mnenje, da je bil ljubi Titek tudi zelo velika baraba.
Odgovor:
To je anahronizem naše polpretekle zgodovine in kaj hočemo o tem razpravljati. Pojav ni v skladu s časom. Mati Tereza pa je pustila nek vzor, neko pozitivno sled, po kateri bi se morali ljudje zgledovati.
Pišete:
…………..Očitate mi ideološkost, pri tem pa pozabljate, da je takšna večina vaših besedil, celo nekatere vaše pesmi so ideološko poudarjene. Vašo pozicijo bi zelo težko označil kot politično nevtralno, še manj kot politično korektno – pa vendar, na kraj pameti mi ne pride, da bi vaša stališča pripisoval kaki klerikalni ideologiji, kontinuiteti Vatikana, indoktrinaciji teološke fakultete ali dejstvu, da za vami stoji neka "leva ali desnosučna" politična opcija. S takimi konstrukti se res ne želim ukvarjati, ker se mi zdijo, blago rečeno, bedasti. Vaša stališča preprosto sprejemam kot vaša, kot stališča, do katerih ste se dokopala sama, preko svojega znanja, pameti, izkušenj, simpatij, preferenc, občutkov - lahko ji tudi zagovarjate kolikor hočete, dokazujete z argument ali brez, nespretno pa se mi zdi, če si domišljate, da vaša stališča že kar vnaprej zaslužijo neko posebno predpravico objavljanja in spoštljive obravnave na Pozitivkah, in da so že kar vnaprej bolj pozitivna in razsvetljena in resnična, kot pa stališča kakega drugega pisca.
Ves čas nas strašite z nekim enoumjem in nas posiljujete s strahovi »kontinuitete«, po drugi strani pa se trudite oblikovati nekakšno »enovito koalicijo svetlobe«, ki bo kot gosja čreda gagala ene in iste parole o humanosti, ljubezni, dobroti in človečnosti. Sprijaznite se že vendar s tem, da pač obstajajo tudi drugačna stališča – stališča tistih, ki po vašem mnenju sodimo v kategorijo »NEGATIVCI – NEDIGNITATIS HUMANAE«. In da so takšna – drugačna stališča lahko tudi posledica NAŠEGA lastnega - osebnega razmišljanja, lastnih izkušenj, lastnih notranjih uvidov, analiz, razmišljanj, premislekov in da niso (nujno) posledica neke partijske kontinuitete ali politične indoktrinacije.
Odgovor:
Nisem ne politično levo sučno in ne desno sučno orientirana, niti nisem bila in niti ne bom nikoli članica nobene stranke (v zadnjem času sem dobila ponudbo za sodelovanje v dveh, pa sem odklonila, politika ni po mojem konceptu razmišljanja) in tudi nisem klerikalno usmerjena. Vedno sem se imela za humanistično usmerjeno in s tega izhaja tudi moja svetovno nazorska opredelitev. S tem pa nočem reci, da sem do politike indiferentna. Korenine moje kulture spoštujem.
Pišete in govorite tudi z mojimi besedami:
…………………..Vsaj zase lahko mirno rečem; nikoli nisem bil član komunistične ali kake druge partije, tudi ne član-ica katere izmed tako imenovanih »strank kontinuitete«.
Nadalje pišete:
…………………..Edino resnično in tudi dolgotrajno indoktrinacijo, ki sem jo doživel v sicer socialističnem otroštvu, je bilo »pranje možganov«, ki sem ga bil sistematično deležen s strani RKC med svetimi mašami in pri verouku. Saj ne rečem - bili so tudi pionirčki, pa naš ljubi Titek in »tekovine revolucije«, »bratsvo i jedinstvo«, pa kakšna ekskurzija v Jajce, nekaj državne ikonografije skratka – vendar, če smo pošteni, vse to, v samo malo drugačni obliki in pod drugačnimi simboli obstaja tudi danes. Državljanska zavest je pač obstajala v vseh časih in ne morem se znebiti vtisa (verjetno tudi vi ne), da jo je bilo včasih več.
Skratka - bil sem mežnarček, ne spomnim pa se, da bi kdaj nosil kurirčkovo torbico. Ja, in da ne pozabim, resnici na ljubo – preživeli smo tudi srednješolsko »samoupravljanje s temelji marksizma«, ki me sicer ni okužilo s »tezami o Feuerbachu«, me je razvnemalo zaradi nekih povsem drugih razlogov. »Rdečo doktrino« je namreč predavala ena hudičevo seksi rdečelasa profesorica. Njen dekolte me je neprimerno bolj privlačil, kot beli ovratnik črnega talarja vaškega župnika, ki nam je pripovedoval zgodbice o pravičnem Jahveju in pravljice o sladkem Jezusu, ki je hodil po vodi in spreminjal vodo v vino. (Meni se je spreminjanje dobre vode v alkoholno brozgo že kot otroku zdelo malo brez zveze, saj sem že takrat vedel, da alkohol škodi zdravju in nikoli nisem razumel sladkega Jezusa, zakaj neki hoče, da bi bili tisti svatje vsi po vrsti pijani.) Tukaj ne morem nič, sladki Jezus se pač ni nikoli dotaknil mojega zakrknjenega otroškega srca, vsaj ne toliko, kot se me je kasneje bujni dekolte rdečelasega »rdečega hudiča« v podobi ženske profesorice samoupravljanja. Morda je to tisti banalni razlog, zakaj Marx in Engels pri meni vzbujata pozitivnejše asociacije, kot pa recimo Abraham in Mojzes ;)
Odgovor:
Moram reci, da se jaz od 12 leta dalje nisem pustila indoktrinirati in si prati možgan niti od enih, niti od drugih. Edina moja slabost je bila, da sem z vsem srcem in dušo verjela v samoupravljanje in da sem najmanj za en tovornjak samoupravnih pravilnikov in statutov napisala, da imam sedaj težave z izrabljeno hrbtenico, kajti tedaj se je vse pisalo lastnoročno in dajalo v strojepisnico prepisovati. Bila sem okrog 30 let vodja splošne službe + 10 let v penziji sem ustanavljala firme (dokler ni bilo notariata, skupaj z odvetniško službo) in urejala statusno-pravne stvari za javne zavode. Tako, da sem dokaj prekaljena v poznavanju družbenih razmer in ljudi.
Srečen vi, da ste imeli vsaj rdečelaso lepo profesorico samoupravljanja, ki vas je inspirirala.
Pišete:
…………………Tisto, čemur pravite »Skrajno vsiljivo operiranje s copy paste iz študijskih disket, ki pa niso nastale v Sorboni, temveč na režimskem faksu«, pri čemer imate najbrž v mislih moje pisanje o sprijenosti renesančnih papežev, seveda ni nastalo na kakem režimskem faksu, marveč sem veliko večino podatkov pobral (seveda ne po čistem copy-paste sistemu, kot to precej pogosto počnete vi) iz knjige Petra de Rose z naslovom »Kristusovi namestniki.« In Peter de Rosa seveda ni kakšen režimski pisec, še najmanj kak bivši komunist – je pa bivši jezuit, profesor metafizike in etike na Westminstrskem semenišču in dekan teološkega oddelka na kolidžu Corpus Christi v Londonu. Leta 1970 je izstopil iz Cerkve in danes živi z ženo in sinom na Irskem. Gre torej za vrhunskega in verodostojnega poznavalca problematike, ki nima z »bivšim režimom« nikakršne zveze, še manj s kakimi »disketami, ki bi mu jih dali za popotnico v življenje režimski ideologi enoumja.«
http://www.ciceron.si/site/ciceron_knjige/peter_de_rosa_kristusovi_namestniki-5.html
Odgovor:
Nič slabega če delate copy paste. Seveda tisti copy paste iz Sorbone bi bili bolj zanimivi. Vsaj zame.
Pišete:
Tudi moje navedbe v zvezi z Materjo Terezo ne izhajajo iz kakega režimskega vira, marveč so nastale na osnovi ogleda dokumentarnega filma z naslovom »Hell's Angel: Mother Teresa« , ki ga je posnel angleško-ameriški novinar, literarni kritik in avtor Christopher Hitchens skupaj z britansko-pakistanskim piscem, mislecem, komentatorjem in zgodovinarjem Tariqom Alijem. (Hitchens je bil leta 2005 uvrščen med prvih 100 svetovno najpomembnejših intelektualcev - na istem seznamu je tudi naš Slavoj Žižek in – zakaj pa ne – celo sam papež Benedikt XVI)
http://en.wikipedia.org/wiki/Christopher_Hitchens
http://en.wikipedia.org/wiki/Tariq_Ali
(Tariq Ali je med drugim napisal odlično knjigo, ki je bila prevedena tudi v slovenščino, z naslovom »Spopad fundamentalizmov - Križarstvo, džihad in modernost«. Toplo priporočam vsem tistim, ki želijo razumeti naravo spopadov v Indiji, Pakistanu in Afganistanu)
http://www.cangura.com/katalog/knjigarna/tariq-ali/
Odgovor:
Prav zanimivo je, da omenjate tudi Dr.Slavoja Žižeka. Prav te dni sem brala Mnenja, izkušnje in vizije Johna Clarka: Ali nas verjetejski filozof veče za nos? Naša sodobnost Letnik 27/II, 2008. Kaj menite o levičarskem fogeyjizmu in razvnemanju Žižka? Ali ga "zajdebavata" Deleuze in Lakan. Filozof Simon Critchely trdi, da Žižek žvižga v temo in da njegovi pozivi k "dejanjem" niso nič drugega kot nasilni apokaliptični namigi za nasilje. Oliver Marchanta pravi, da Žižek zagovarja »le dejanje, povezano z globokim ramišljanjem in sprejemanjem težkih odločitev, ki bi ga Lenin (prav tisti lik, ki naj bi ga na Žižkovo prigovarjanje »Ponovili«) odklonil kot navadno »pustolovstvo«.
Žižka obtožujejo nastopaštva. Kako razumete vi Žižkova »dejanja« kot upravičenost do revolucije? Ali ima sploh »dejanje« abstraktnih idej o desnici in dobrem, ločenih od zgodovine in stvarnosti. Žižek namerno šokira bralca Hvali Roberspierov zagovor strahovlade in poziv k »ponovitvi leninistične geste«. Zanj pomenijo prelomni trenutku leto 1789 (francoska revolucija) in leto 1917 (prva svetovna vojna). Mislim, da bolj kot debate o Mojzesu, bi bile v sedanjem času bolj primerne takšne debate, ki nas peljejo k »dejanjem« pa četudi zaenkrat smo ideološko. Iz idej raste. Ali ne? Filozofsko »dejanje« je lahko veličastni nastop, vendar….?
Kaj sploh je Žižek desničarski demagog ali levičarski individualist? Nekateir mu očitajo mešanico nadutega akademskega znanja. Upam, da si bom lahko kmalu ogledala na TV hiperaktivnega, nekateri pravijo poblaznelega, trzajočega z rokami opeletajočega Žižka, vsaj poleg žižkologije tudi v družbi s 26-letno argentinsko manekenko Analio Hounie.
Omenjate džihad. Prvič, da to besedo slišim od vas. Ko govorimo o krščanstvu, ne moremo mimo džihada. Predlagam vam, da si prebere v Novi reviji, št. 299/2007- marec razpravo Marka Kosa: Evropa in islamizem; Slovenija, strpnost in prihodnost. To naj bi veljale za prepovedane teme (razen med intelektualci), zato je o njih težko pisati, vsaj na tekem forumu. Pa vendar. Lahko mi tudi pišete po e-naslovu, seveda če me ne sovražite tako hudo. Stvari so veliko bolj kompleksne, kot izhajajo iz naših debat na Pozitivkah.
Upam, da sem bila v svojem odgovoru dovolj izčrpna. Prepričana sem, da se bo v bodoče našla manj drastična pot komunikacije.
Na časopisne trače o Materi Tereziji pa ne bom odgovarjala, je škoda energije. Saj se ve kako je delovala in kakšno dediščino je pustila za seboj. Sprevračanje dobrih namenov v slabe pa ni dopustno. Tudi Tito je bil na obisku pri romunskem diktatorju pa vseeno pišejo njegovo ime po Sabotinu in drugih hribih. Kot da nimamo na Primorskem Tigra. Tak je čas!
Lep pozdrav
Tatjana
Hitchensov in Tariqov dokumentarec je bil objavljen že novembra leta 1994 na angleškem programu Channel 4 (in ne morda na kakšni režimski TV)
http://www.redicecreations.com/article.php?id=2227
ali
http://www.youtube.com/watch?v=VQejG7-sGk4
Ob vašem demonizirajo bivšega partijskega režima in glorificiranju Matere Tereze mi je nehote padel na misel prav prizor iz Hitchensovega dokumentarnega filma, v katerem Mati Tereza z vsem spoštovanjem polaga cvetje na grob albanskega komunističnega diktatorja Enverja Hodže, ki je leta 1967, potem ko je dve desetletji agresivno preganjal religijo, svojo domovino razglasil za prvo in edino ateistično državo v zgodovini človeštva. Posnetek je videti vsaj tako surrealistično grotesken, kot če bi papež obiskal Stalinov grob in nanj položil venec. Kdor ne verjame meni, naj si pač ogleda dokumentarec! (Enako prisrčne odnose kot z albanskimi komunisti je Mati Tereza gojila tudi z najhujšim haitskim diktatorjem)
Hipokrizija Matere Tereze se kaže še marsikje drugje – popolnoma nekritično je sprejemala denar od največjih goljufov, kapitalistov in diktatorjev, tudi takšnih, ki so zaradi velikih goljufij kasneje končali v ječi.
V njenih hospicih, ki so bili v resnici samo hiralnice, se ni nihče zdravil v klasičnem pomenu besede, marveč kvečjemu hiral do smrti. Sama se je raje zdravila v prestižni kalifornijski kliniki. Mati Tereza je »reševala duše«, ne pa življenja, kar je seveda tipično katoliško in ima bolj malo opraviti s človekoljubjem.
Na podelitvi Nobelove nagrade je Mati Tereza izjavila, da je abortus največja grožnja za svetovni mir. Se pravi – to niso vojne, niti sovraštvo, niti nuklearno orožje, niti morda kak komunizem ali druge vrste »izem« - marveč abortus. Kljub temu, da tudi sam nisem prav zelo naklonjen »etiki splava«, se mi vendarle zdi, da nekaj tako abotnega lahko pride samo iz ust verskega fanatika, kar je Mati Tereza nedvomno tudi bila.
Seveda je smrtno resno nasprotovala tudi kontracepciji. Mogoče si je celo predstavljala, da so kondomi hujši od balističnih raket kratkega in dolgega dosega. Koliko je nasprotovanje kontracepciji v prenaseljeni Indiji prispevalo k »zmanjševanju revščine« lahko oceni vsak, meni se zdi, da so takšna ekstremna in fanatična stališča pripomogla kvečjemu k multipliciranju bede, ne pa k njenemu odpravljanju. Ampak kot že rečeno, beda in revščina sta bila vedno v interesu RKC.
Ko je šlo za katoliške vrednote pa je Mati Tereza pokazala tudi nekaj hipokrizije. Ostro je nasprotovala in obsojala ločitve. Ko so na Irskem izvedli tako imenovani ločitveni referendum, je Irska katoliška cerkev zagrozila, da ne bo podelila zakramenta ženskam, ki bi se hotele ponovno poročiti, ne glede na okoliščine - tudi v primeru ločitve zaradi alkoholičnega moža, ki pretepa ženo ali spolno zlorablja otroke – ne v tem, ne v kakem naslednjem življenju. Mati Tereza je seveda aktivno podprla Irsko katoliško Cerkev in pripomogla k zmagi konzervativnih volivcev. Brez milosti. Ko pa se je zgodilo, da se je nameravala ločiti njena dobra prijateljica (še ena pop ikona) princesa Diana, ji je spravljivo pogledala skozi prste. V intervjuju za ameriški časopis Ladies Home Journal (ki ga bere več milijonov Američank) je dejala, da je slišala, da se Princesa Diana želi ločiti, in da upa, da se bo to zgodilo čim prej, ker bo potem Diana veliko srečnejša. (In verjetno bi se sicer fanatična in dogmatična terciarka navdušila tudi nad Dianino poroko z ločencem Dodijem, če bi njegov bogati arabski očka prispeval kakšen cekin v Vatikansko zakladnico. )
Ko je Mati Tereza obiskala Bhopal, mesto kjer zaradi uhajanja plina v nesreči, ki jo je zakrivila zahodna korporacija »Union Carbide industrial«, umrlo več tisoč ljudi, je samo ponavljala »Odpustite, odpustite, odpustite.« Res zelo človekoljubno in katoliško, morda tudi zato, da so se potem obupani brezpravni ljudje lažje sprijaznili s svinjarijo, ki jo je zakrivil zahodnjaški imperializem. Medtem ko je učila, naj Indijci kar lepo odpustijo zahodnim dobičkaželjnim kapitalistom, sama ni imela milosti, ko bi na Irskem morala odpustiti ženski, ki se je hotela ločiti, potem ko z desetimi otroci ni več mogla živeti ob alkoholičnem možu, ki jo je pretepal in zlorabljal njene otroke. Brez milosti.
O beatifikaciji Matere Tereze se mi zdi skoraj nevredno izgubljati besede – beatifikacija je bila ekspresna in posiljena, mimo vseh »pravil«, pa še to na osnovi enega samega »čudeža«, ki ga ni potrdil niti zdravnik, niti mož »čudežno« ozdravljene ženske. Še ena katoliška pravljica pač, še ena prevara v množici svetniških prevar. Dobro zamišljena propagandna akcija.
http://www.mukto-mona.com/Articles/mother_teresa/prabir_news.htm
Hitchens je poleg filma o Materi Terezi napisal tudi knjigo z naslovom: The Missionary Position:
http://en.wikipedia.org/wiki/The_Missionary_Position_(book)
Za vse, ki si želite lik Matere Tereze osvetliti še z druge strani, si lahko ogledate še knjigo Mother Teresa The Final Verdict (prva tri poglavja so on-line na spletu), ki jo je napisal angleški zdravnik Aroup Chatterjee, ki je dolgo časa tudi sam delal v misijonskem redu, ki ga je ustanovila Mati Tereza (spet »insider« in ne kak bivši komunist):
http://www.meteorbooks.com/index.html
http://en.wikipedia.org/wiki/Aroup_Chatterjee
http://www.experiencefestival.com/a/Mother_Teresa_-_Criticism/id/596183
========================================
Resnica poleg sebe ne želi bogov. – Vera v resnico se začne z dvomom v vse dotlej verjetne »resnice«.
F. Nietzsche – Človeško, mnogo preveč človeško
========================================
[ Odgovori na to | Starš | Prijavi zlorabo | # ]
Manj drastično, a še vedno samo človeško
Prispeval/a: MC dne torek, 8. julij 2008 @ 23:22 CEST
Kot običajno ste večino svoje časa in prostora v odgovoru posvetila psihoanaliziranju mojega "človeško prečloveškega" značaja. Meni se s čim takim ni nikoli ljubilo ukvarjati, kljub občasnim skušnjavam, vsaj na osebni ravni ne. (Razen mogoče kdaj na parodičen način, ki pa ni bil v ničemer bolj slabšalen ali bolj zasmehujoč od nekaterih vaših poetičnih alegorij.)
Zahvaljujem pa se vam, ker ste me razbremenili vsaj »rdeče tunike«. Vse ostale pripombe in kritike, tako kot sem že povedal, jemljem na znanje, nekaj od tega, kar ste zapisali o meni, tudi drži. Ko popisujete vašo življenjsko zgodbo in vaše izkušnje - seveda verjamem, da ste preživeli marsikaj hudega in da nosite v sebi tudi veliko osebne bolečine, ne morem pa tega sprejeti kot nek »argumentum ad misericordiam«, po domače rečeno kot argument iz usmiljenja, ki naj že kar sam zase govori v prid vsemu tistemu in potrjuje resničnost vsega tistega, kar sporočate meni oziroma bralcem.
Kar zadeva moj občutek ta estetiko in za duhovno misel, pa bi rekel kvečjemu to, da o mojem občutku za estetiko veste približno toliko, kot jaz ne vem, kakšen je vaš občutek za reševanje križank ali za igranje šaha. Seveda so, ko gre za estetiko, tudi okusi lahko zelo različni, tako kot vrste umetnosti, načini in slogi izražanja. Če bi si recimo drznil ocenjevati estetiko vaših pesmi, bi se moral nujno začeti k subjektivni presoji, ki ustreza mojim lastnim estetskim kriterijem, ti pa so veliko bolj naklonjeni h klasični poeziji forme, v kateri igrajo pomembno vlogo rime, asonance in predvsem ritem. Jaz poezijo razumem bolj kot nekaj, kar je bližje glasbi, in ne toliko logosu zapisane besede. Seveda bi bil, če bi »si drznil« ocenjevati vašo »estetiko«, takoj deležen očitkov, da pljuvam in mažem tisto, kar imajo vsi ostali za čisto zlato. In ne morem, da mi ob tem ne bi prišla na misel pravljica o cesarjevih novih oblačilih.
Kar zadeva duhovno misel, pa je spet tako, da si ljudje duhovnost razlagamo na zelo različne načine. Za palčke, vile, numerologijo, astrologijo, eshatologijo, sholastiko res nisem najbolj nadarjen. In marsikaj od tistega, čemur pravimo »grško-krščanska humanistična dediščina«, za katero se zavzemate z vsem svojim bitjem in žitjem, se meni zdi bodisi dekadentno, zlagano ali v najboljšem primeru dolgočasno. Mnoge »večne« resnice, ki so se rodile kot popolne zmote in fantazme, so nazadnje postale resnice, ker so jim ljudje dali neko resnično podlago. Če te podlage ne vidimo ali jo odstranimo, ostane pač tisto, kar ostane.
Tudi o vsem drugem bi lahko razpravljali, a sem prepričan, da bi se vaša misel nazadnje vedno znova osredotočila in nazadnje povsem omejila le na prozno ali pesniško kritiko mojega značaja, katerega podobo ste si že zdavnaj zgradili v glavi in jo vam vsaka moja replika samo še bolj utrjuje.
Do neke mere se tudi povsem strinjam z vami, ko mi tako ali drugače sporočate, da je vsa moja pisarija zaletavo in predvsem jalovo početje. Tudi sam si ne delam utvar, da bi zaradi mojih prispevkov kdo spremenil svoje mnenje. Za resnico obstaja preveč protistrupov in eden izmed njih je tudi »humanistično leporečje«.
Mogoče še besedico o tistih gobavcih v Indiji, ki naj bi veljali za nekakšen preizkus moralnosti. Naj vas takoj potolažim, niti na kraj pameti mi ne pride, da bi se odpravil v Indijo in tam pomagal kakim gobavcem, če pa bi se slučajno znašel med njimi, bi seveda poskrbel, da bi jo čim prej ucvrl nazaj, čeravno človek nikoli ne ve, kaj vse ga lahko trči, če se znajde sredi kake res pretresljive bede in potem sočutje premaga samoohranitveni nagon ali zdravo pamet.
Sicer pa, če bi pomoč gobavcem v Indiji res veljala za nekakšen adekvaten preizkus moralnosti, potem bi lahko rekli, da živimo v absolutno nemoralni družbi. Zakaj se vi, gospa Malec, ne odpravite v Kalkuto in ne postanete karitativna delavka? Saj veste sami, da niti vaše pesmice in »humanistični« eseji, niti moje kačaste replike, niso in ne bodo nahranili niti enega samega reveža. Zgodi se pa, da kdaj zapisana beseda sproži revolucijo, kar, vsaj na dolgi rok, tudi ni tako slabo. Vem, da so takšne primerjave tudi do neke mere demagoške, a nič manj kot je demagoško vaše podtikanje gobavcev iz Indije. In seveda lahko takšne primerjave še malo stopnjujemo in postavimo tezo, da tudi Mati Tereza ne bi zdržala pol ure pred računalnikom in delala tisto, kar moram početi jaz 8-10 ur na dan. Vsakdo pač opravlja svoj poklic in tudi če samo pošteno plačuje davke ali pošteno opravlja svoje delo, lahko suma sumarum prispeva k odpravi nekega problema bistveno več, kot nekdo, ki neposredno opravlja neko humanitarno dejavnost, ki je, da je ironija še večja, posredno ali neposredno financirana iz skupnega državnega proračuna. (V dobrih in pravičnih družbah je običajno država tista, ki že v osnovi skrbi za socialno pravičnost z ustrezno socialno politiko in politiko zaposlovanja.)
Svetništvo, dobri zgledi, občutek, da nekdo iz zahodnega sveta pomaga revežem, je po mojem mnenju samo poceni propaganda, ki v resnici bolj pomaga preživeti zahodnjakom s svojo vestjo, kot pa siromakom v deželah tretjega sveta s svojo bedo. V Indiji obstaja velikansko število humanitarnih organizacij (evangeličanskih in hindujskih) in večina med njimi so veliko večje in naredijo neprimerno več koristnega za tamkajšnje ljudi, kot pa nekaj »hiralnic« Matere Tereze. In nihče na zahodu ne ve zanje. So pač brez publicitete in brez beatifikacij. Mati Tereza je pač svetniška ikona, ki jo potrebuje zahodni človek, da vanjo projicira surogat za svojo dobroto. Mati Tereza je bila beatificirana v slavo Cerkve, že veliko prej pa mitizirana do najbolj osladne skrajnosti. Za nameček, se je ves denar, ki so ga ljudje v dobri vere prispevali v pomoč misijonarski skupnosti Matere Tereze, popolnoma brez nadzora prelival drugam. Vem, da vam niso ljubi časopisni članki (mimogrede, o Materi Tereze sem kot vire navajal predvsem knjige in dokumentarne filme), ampak vseeno – v potrditev navajam članek iz Nemške revije Stern, ki je izšel konec leta 1998 (Ob tem velja poudariti, da je Stern nekoliko bolj konzervativen časopis):
http://members.lycos.co.uk/bajuu/
V primeru Matere Tereze gre nedvomno za mitiziranje. Ni torej težava v sami Materi Terezi, ki je na povsem osebni ravni lahko tudi v resnici delovala iz usmiljenja in gotovo z najboljšimi nameni (pa čeprav je mislila bolj na reševanje in spreobračanje duš, kot na lajšanje trpljenja in odpravljanje revščine in čeprav je pokazala tudi precej nenačelnosti in dogmatične fanatičnosti.) Problem vidim predvsem v izgradnji mita. Takšni miti nikoli ne pripomorejo k temu, da bi se ljudje zavedli, ne samo RESNIČNOSTI tega sveta, marveč tudi ustrojstva in mehanizmov, ki takšen svet oblikujejo. Svet ni reven in poln gorja in bede zato, ker bi ljudje premalo prispevali za Rdeči križ, Karitas ali Unicef, tudi zato ne, ker ne bi dovolj množično odhajali v Indijo pomagat gobavcem in lačnim, marveč zato, ker s svojim zahodnjaškim potrošniškim obnašanjem in praksami nenehno prispevajo k temu, da svetovni korporativistični in izkoriščevalski ekonomski model sploh obstaja. Mati Tereza je samo simptom oziroma kar produkt zahodne hipokrizije, za rimskokatoliško Cerkev pa precej poceni način, da prikrije svoj notranji razkroj in učvrsti majavo moralno podobo.
Kar zadeva Fredija in žalitev, ki da menda letijo nanj - vedno lahko rečem, da so moje »žalitve« manj nesramne, kot pa so grozljive njegove eshatološke grožnje ali kot je ponižujoče in vzvišeno njegovo pomilovanje »nas grešnikov«, kar je v resnici samo posebna »krščanska« oblika poroga ali v najboljšem primeru zlagane ponižnosti. Pozabljate pa tudi, da se je Fredi sam razglasil za osebo, ki naj bi imela veliko smisla za humor. Predvsem pa, morda se bo slišalo nekoliko cinično, ali ne prav posmehovanje utrjuje njegovo vero, tako kot besedne igre, šale in domislice na Fredijev račun utrjujejo moj razum oziroma prepričanje v moč razuma. Vsakemu svoje, torej - »prepiranje« s Fredijem razumem bolj kot neke vrste religiozno-ateistično simbiozo, pri kateri se nikoli ne ve, kdo je parazit in kdo žrtev.
O Žižku ne nameravam razpravljati, vsaj v okviru te debate ne. Pograbili ste ga kot kakšno kost (zakaj ne raje Benedikta, ki je tudi med TOP 100 intelektualci), morda se vam je že kdaj prej Žižkova kost zataknila v grlu in ste jo morali večkrat izpljuniti. Bova zato Žižka »žvečila« ob kaki drugi priložnosti, zaenkrat ostaniva pri tem, da je ocena filozofa Simona Critchelya o Žižku vsaj tako legitimna kot mnenje vrhunskega intelektualca Christopherja Hitchensa o Materi Terezi.
No, in mogoče imate vendarle prav - tudi Žižek je nenazadnje filozofska ikona, čeprav ne do take mere, kot je Mati Tereza karitativna in krščanska ikona. Žižka seveda ne bodo nikoli beatificirali, bi ga pa marsikdo rad videl na križu. Kar zadeva njegove manekenke pa, hm, kaj naj rečem - jaz mu jo seveda privoščim, če menite, da to v čem zmanjšuje njegovo veljavo kot misleca, potem bi morali toliko bolj priznati veljavo Nietzscheju, ki je imel z ženskami očitno veliko manj sreče kot Žižek.
Kar zadeva islamizem, se popolnoma zavedam nevarnosti in tudi ne gojim nobenih simpatij ali naklonjenosti do islamske vere - tako kot tudi do krščanske ne. Nekoliko bolj sem prizanesljiv kvečjemu do budizma, ki pa je že bolj filozofija, kot pa kaka dogmatična vera z osebnim bogom. Islam je seveda še bolj militanten in dogmatičen kot krščanstvo, mogoče ne toliko v teoriji, zagotovo pa v praksi - še posebej se to vidi v popolnem nerazumevanju in posledično zavračanju tistega, kar v zahodnih demokracijah razumemo kot sekularnost države, svoboda govora, ločenost države in cerkve. Jaz obrambe pred islamskim fundamentalizmom in islamizacijo ne vidim v .postavljanju kulturnega antipoda pod zastavo krščanstva, marveč predvsem v močni, sekularni in laični državi, v strogem ločevanju cerkve in države, države, ki kaže enako neprizanesljivost do vseh religij. Od vseh »fundamentalizmov« se mi zdi še najboljši laični fundamentalizem pod okriljem sekularne države, ki brez milosti obravnava vse verske skupnosti na enak - po možnosti kar se da vzvišen in hladen način. Mimogrede, tisti članek iz Nove revije od Kosa si bom ob priliki res prebral, čeravno ne pričakujem kaj več, kot mogoče samo malo bolj blago in akademsko različico tistega, kar v knjigi »Bes in Ponos« piše Oriana Fallaci.
Še zmeraj pa mislim, da je za razumevanje radikalnega islamizma in tako imenovane »svete vojne« veliko boljša knjiga Tariqa Alija.
K razumevanju zgodovinskih nasprotij med dvema (vsaj na zunaj tako različnima) svetovoma kot sta krščanstvo in islam bi po mojem mnenju pripomoglo branje knjige »Kristjanstvo in muslimani«, ki jo je napisal Tomaž Mastnak:
http://www.cangura.com/katalog/knjigarna/tomaz-mastnak/
Vsaj v eni stvari se popolnoma strinjam z vami in sicer, ko pravite, da so stvari veliko bolj kompleksne, kot izhajajo iz naših debat na Pozitivkah. Miti in bogovi so seveda vedno preprosti in tudi dajejo preproste odgovore. Zato so tako mikavni. Niso pa zaradi svoje mikavnosti nič bolj resnični.
Tudi zato sem mnenja, da je potrebno vsako (še tako sveto) stvar osvetliti iz profilov, ki niso najbolj »svetniški.« Tudi za ceno »nedostojnosti« in morebitne »verske užaljenosti.« Nihče izmed nas ne bere niti ne objavlja na Pozitivkah zaradi kakšne zunanje prisile. Vsi, ki se srečujemo tukaj, smo – tako si domišljam - predvsem iskalci, tudi takrat, ko se na videz najbolj togotno oklepamo svojega izhodišča.
Zahvaljujem se vam, če nič drugega za manj drastično diskusijo, in vas lepo pozdravljam
Marko
Komu verjeti?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. julij 2008 @ 09:42 CEST
tudi jaz sem vam zahvaljujem za malo manj zastrupljen bralski užitek. To, da kritizirate prav vse, kar zraste na mojem vrtu, ni ničesar novega. Nonšalantno vzamete v roko radirko in z rotoriko ovekovečeno prakso in ne majhnimi sarkastičnimi linvističnimi napori kažete, kako so vsi drugi nič in vi kultivirani, sodobni, napredni, vsevedi. Meni se mi zdi to prav bizarno početje. Glede vaših naporov kako bi popihali, če bi se znašli v Indiji med bolniki, res ne vem kam bi vaš socio-kulturni in človeško - humanistični etos umestila. Nihilizem nima mišic, nima duše in nima srca. Je fikcija, da vse kar je, je nič, razen resnice, da nič obstaja in on sam.
Mnoge vaše argumente preskočim, ker se mi zdijo za življenje neuporabni. Zdijo se mi komplicirani in zateženi, pogojeni z neomejeno brezčutnostjo in v gotovih delih na moč tudi nespodobni. Od nikogar, najmanj pa od vas, ne pričakujem prav nobenega usmiljenja za moje izkušnje. Vera v življenjsko odgovornost do bližnjega se je pri vas umaknila v miren užitek scientistično-hedonistične realnosti. Vaše zatekanje v navedeni svet je le beg pred globljo resničnostjo spoznati sebe in nekakšen ventil za razlago tistega, kar ne morete razložiti. Ironija je vaš odrešilni pas pred to stisko.
Vaša vezanost na rime je samo sredstvo, da ste povedali, da vas moja prosta poezija v estetskem in etičnem smislu sploh ne nagovori. Eliot bi vam mogoče drugače odgovoril kot jaz, ker na to vam ne bom odgovarjala, saj vas ne posiljujem s svojo poezijo in jo lahko mirno obidete. Takšni postmoderni modreci in kritiki kot ste vi, sploh niso za moj vsakdanjik.
S svojimi nevidnimi dolgimi rokami hlastate po teološkem blagoslovu, sicer si ne morem razlagati vaših dolgih pogovorov s Fredijem. S tem ko ga napadate, odpirate kanale, da bi se priplazili iz svoje duhovne zaspanosti k Bogu. S tem ko ga napadate, kažete kako resnično močno si želite v naročje Boga, ker vas je na tem svetu strah. Vi dobro poznate Adornov izrek: »Duh stoji na robu!«. Rob bi radi prestopili, a vam je udobneje pisati z moraličnimi podtoni in relativizirati vse. Skratka za vas je vse smetišče, kar ni kategorija vaših informacij.
Vsa višja vprašanja odrivate na obrobje in jih skušate prekucniti čez, kot da ne obstajajo. Očitno nas je zgodba evropske umetnosti, filozofije in religije oskrbela z izkušnjami, ki človeku odpirajo horizonte in mu poglabljajo človeško občutljivost. Pri vas žal, opažam duhovno površnost in veliko mero človeške neobčutljivosti. Vaše analitično poglabljanje v evolucijo duha je klavrno. Ker ste stopili v javnost kot mladenič vulgarne poljubnosti zanikanja vsega, kar nastaja v območju duha, za vas predstavlja življenje le pojavnost marksistične materialistične ideologije, seveda z realnim svetom, ki se razpira v presežnost, v horizonte kaj pravzaprav smo, kam gremo in zakaj smo, nima nič skupnega. Zato sem blokirala svoj namen, da bi se še kdaj z vami dialoško spopadala. Problem je vaša vsemogočnost. Ljudje težko prenesejo nekoga, ki bi samo pripovedoval in nikoli poslušal. Saj nismo ljudje obešalnik, na katere bi obešali samo copy paste. Nihče izmed nas ni takšen biblioman, da bi lahko kot s steljo žival hranil človeka, vsak hoče biti vsaj malo svoj jaz. Vi pa tega nikomur ne dopustite. Vaše pisave so kot hobotnica, ki s svojimi lovkami preplavi vse, kar se okrog nje pojavi. Vprašam se zakaj bi morali ljudje verjeti vam in ne Frediju? Vi ste si namnožili vaše znanje z informacijami, Fredi pa z ljubeznijo. Zame je ljubezen vsekakor močnejša. Zazrla sem se v cvetoče drevo pred mojim oknom delovne sobe in jo vidim kako se utemeljuje. Veliko bolj prepričljivo kot človek.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Žižkologija
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. julij 2008 @ 10:05 CEST
Tatjana
O pesnjenju
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. julij 2008 @ 15:12 CEST
še besedo, dve o pesništvu! Časi, ko se je častilo samo rimo in ritmiko in stopice (jamb, daktil, anapest, itd), so nekako za nami. Čeprav se strinjam s tem, da so v rimani poeziji zvočno glasovi bolj krepilni, radostni in darežljivi, a verzi se nad njim zapirajo. Arhitektura pesmi mora naprezati svoje telo in svojega duha. Besedilo mora samo sebe vložiti v vsebino. Moderna poezija napotuje bralca na razmišljanje.
Pesniki veliko pesnimo in objavljamo. Bolj malo se pa pogovarjamo o pesništvu. Všeč so mi bile misli o tradiciji in individualnem talentu znanega angleškega pesnika in esejista Thomasa Stearnesa Eliota, Nobelovega nagrajenca za literaturo leta 1948, ki spada v sam svetovni vrh velikih pesnikov. Bil je avantgarda, najopaznejša drugačnost v primerjavi s tradicijo. Uveljavil se je s svojim svobodnim, največkrat tudi drznim in izzivalnim uporabljanjem jezika in pesniških oblik. Bil je novator poezije sodobnega časa. Poleg Charlesa Baudelaira, je največkrat imenovan za utemeljitelja modernega pesnjenja in sodi v peščico najvplivnejših pesniških osebnosti v zadnjih sto letih.
Menil je, da pesnik ni na noben način pomemben oziroma zanimiv zaradi osebnih čustev, čustev, ki so jih vzbudili določeni dogodki v njegovem življenju. Njegova osebna čustva so lahko preprosta, groba ali plitka. Čustvo v njegovi poeziji bo zelo sestavljeno, a ne tako kot pri ljudeh, ki imajo zelo komplicirana čustva v življenju. Pravi, da v resnici je napaka ekscentričnosti v poeziji, da išče nova človeška čustva in v tem iskanju novega na nepravem mestu odkriva perverzno.
Ni pesnikov posel, da najde nova čustva, ampak, da uporabi običajna, da jih predela v poezijo in izrazi občutke, ki jih v resničnih čustvih sploh ni. In čustva, ki jih ni nikdar doživel, mu bodo služila prav tako kot tista, ki jih pozna. Pravi, da iz tega izhaja, da ni točna formula »v miru priklicati v spomin čustvo«. Ne gre namreč za čustvo niti za spominjanje niti za mir (če nočemo izkriviti pomena te besede). Gre za zbranost in za novo stvar, ki iz zbranosti nastane, iz velikega števila doživljajev, iz velikega števila doživljajev, ki se praktičnemu dejavnemu človeku sploh ne bi zdeli doživljaji. Ta zbranost pa ne nastane zavestno in po preudarku. Doživljaji niso priklicani v spomin« in se končno spojijo v vzdušju, ki je mirno samo zato, ker je pasivno spremljanje dogodka. Navaja, da to ni čisto vsa zgodba. Marsikaj pri pisanju poezije mora biti zavestno in premišljeno.
V resnici slab pesnik navadno dela nezavedno tam, kjer bi moral delati zavestno, in zavestno tam, kjer bi bilo treba nezavedno. Zaradi obeh zmot postaja pesnik »oseben«. Poezija pa ni sproščanju čustev, ampak beg od njih, ni izražanje osebnosti, ampak beg pred njo. Seveda pa samo tisti, ki osebnost in čustvo imajo, vedo kaj pomeni bežati od njih. Pravi, da razum je prav tako nekaj bolj božanskega kot brezstrastnega.
Pesnik Eliot sam pravi, da njegov esej o tem, da se namerava ustaviti na meji metafizike in mistike in se omejiti na take praktične sklepe, kot jih resen človek, ki se zanima za poezijo, lahko uporabi. Njegovo mnenje je, da obrniti pozornost od pesnika na poezijo je hvale vreden namen, saj bi to privedlo do pravičnejše presoje poezije kot take, dobre in slabe.
Mnogo ljudi ceni iskreno čustvo, izraženo v verzu, manj pa jih zna ceniti tehnično popolnost. Toda zelo malo jih ve, kdaj je izraženo prepričljivo čustvo, čustvo, ki živi v pesmi in ne v pesnikovi osebni zgodovini. Čustvo v umetnosti je neosebno. In pesnik ne more doseči te brezosebnosti, če se popolnoma na preda umetnini, ki jo ustvarja. Najbrž pa ne bo vedel, kaj je treba storiti, če ne živi v tistem, kar ni samo sedanjost, ampak sedanji hip preteklosti, če se ne zaveda – ne tega, kar je mrtvo, ampak tega, kar že živi.
In če zaključimo s tem razmišljanjem ali ga celo odpremo našemu razumu in čustvenemu prostoru za poglobljeno spraševanje kakšni pesniki smo mi sami, lahko kaj hitro ugotovimo, da nam pesnikom ni potrebno izražati sebe kot osebnosti, temveč da smo sami medij, in ne osebnost, v katerem se vtisi in doživetja združujejo na posebne in nepričakovane načine. Tisti vtisi in doživetja, ki so za nas pomembni morda ne najdejo mesta v poeziji, tisti pa ki postanejo važni za poezijo, imajo lahko za človeka, za osebnost povsem brezpomembno vlogo. Skratka takšno mišljenje je dokaj nejasno, saj vemo, da pišemo iz svojih čustev in čustvenih potreb. Gre pravzaprav za ravnotežje nasprotujočih si čustev. Spojeni pozitivno in negativno čustvo navadno močno očara pesnika nad lepoto in prav tako močna prevzetost nad grdoto, ki nasprotuje očaranosti, jo uničuje. Zapleteno, vendar včasih lahko tudi malo bolj zapleteno razmišljamo.
Ni namreč važna veličina in silovitost čustev oziroma sestavin, temveč intenzivnost umetniškega procesa, pritiska pod katerim poteka spajanje. Moč poezije je povsem različna od kakršne koli moči domnevnega doživetja, o katerem nam epizoda da vtis. Pesnikov duh je shramba za sprejemanje in kopičenje občutkov, fraz, metafor, podob in delcev, iz katere gradimo novo zgradbo pesmi, ki sama zase postane telo in duša.
Sicer pa :"Vinum et musica laetificeant cor" (biblijski pregovor)
LP Tatjana
O pesnjenju
Prispeval/a: Lario dne sreda, 9. julij 2008 @ 15:32 CEST
Slike, ki jih je napacal Picasso imajo ogromno negativne energije v sebi.
Današnji (akademiki) samooklicani slikarji mu sledijo z enako intenzivnostjo.
Če si akademsko izobražen imaš vso pravico posvinjat svet.
Saj mora biti tudi politik visoko izobražen????????
LP
Žižkologija v.s. žužkologija
Prispeval/a: MC dne sreda, 9. julij 2008 @ 23:26 CEST
Tako zelo si želite govoriti o Žižku, ko da ne bi bil Žižek, ampak Žužek, takšen majhen žužek, ki vam neprestano leze po glavi in vam s podaljšanim rilčkom kljuje v senca, vi pa se ga nikakor ne morete otresti.
Ne vem, če sem vam ravno voljan ustreči in preganjati žužke, ki se podijo po vaši lasulji. O Žižku in o njegovi politični filozofiji ne želim razpravljati, ker (razen v fragmentih in citatih) nisem prebiral njegovih del. Še manj želim razpravljati o kaki Lacanovski psihoanalizi, ker jo poznam oziroma razumem približno toliko, kot se vi spoznate recimo na vam ljubega Heidiggerja - se pravi (skoraj) nič. Bral sem pa mnoge intervjuje z Žižkom, poslušal sem nekaj njegovih TV nastopov, in rečem lahko le, da so mi njegova razmišljanja, čeprav ne vsa, zelo blizu. Če nič drugega, Žižek ne učinkuje sterilno in pastoralno, kot mnogi drugi filozofi, ki iščejo resnico in pomirjenje z realnostjo sveta v nekakšnih blaženih metafizičnih konstruktih.
Sprva sem res hotel povedati nekaj (lepih) besed o Robespierru, pa o tem, kako zelo je koristilo družbenemu in socialnemu napredku, če je tu pa tam odletela kaka kronana glava, ko so se potem ljudje lahko na lastne oči prepričali, da je kri tudi pri plemičih rdeča in ne morda modra. Pa vam ne bom delal te usluge, saj si vas zlahka predstavljam, kako mi spet ogrinjate »rdečo tuniko«.
V tem trenutku se mi zdi veliko bolj primerno, predvsem pa poučno, pokazati, kakšen je vaš način diskurza. Pokazati, na kakšen način manipulirate z bralci, ko določene zadeve izvlečete iz konteksta in jih potem obrnete na glavo, zato da bi se ujemale z vašo ideološko opredeljenostjo.
Navajate, da ste v Naši sodobnosti prebrali sestavek Johna Clarka: »Ali nas varietejski filozof vleče za nos?«. Mimogrede, že vnaprej se opravičujem za dlakocepstvo, ampak pravilno se napiše »varietejski«, in ne »verjetejski«. Morda ste članek Johna Clarka res prebrali, a na žalost je to moralo biti zelo, zelo površno. Mogoče ste prebrali samo prvo polovico članka, v katerem Clark navaja trditve Žižkovih kritikov, ki so združili svoje moči v knjigi s pompoznim naslovom »Resnica o Žižku«. Mogoče ste prebrali celo ves članek, a sta vas vaša očitna averzija do Žižka in pristranost, ko gre za ocenjevanje malo bolj liberalne ideologije, pripeljali do tega, da ste iz besedila izvlekli samo tisto, kar navajajo kritiki, ne pa tistega, kar trdi avtor sestavka John Clark. Če bi vsaj malo pozorno prebrali članek, bi lahko hitro ugotovili, da Clark bolj da kot ne zagovarja Žižka in prisoli zaušnico njegovim kritikom. Med drugim pravi, da knjiga »Resnica o Žižku« v bistvu ne govori resnice o Žižku, temveč prodaja resnico o njem, žolčne napade Žižkovih kritikov pa označi kot »dejansko mešanico nadutega akademskega znanja, besnih izbruhov in smešnih poskusov radikalizma.«
Svoj sestavek Clark zaključi s sledečimi besedami in to si lahko vzamete tudi kot moj odgovor na vaše vprašanje, kako jaz razume Žižkova »dejanja«:
»Kako naj nazadnje ocenimo Žižkovo dejanje? Če se odzovemo na njegovo filozofsko dejanje, mu po mojem lahko le zaploskamo za njegov veličastni nastop. Če pa se soočimo z njegovim izzivom glede moralne nujnosti dejanja, ki presega nastopaštvo, teater, se vsak izmed nas znajde pred obveznostjo, da sam presodi. In ukrepa.«
Na srečo bralcem ne bo potrebno iskati tiskane revije Naša sodobnost Letnik 27/II, 2008. Članek Johna Clarka je objavljen tudi na internetu in si ga lahko bralci Pozitivk preberejo od začetka do konca (brez vaših potvarjanj in sprevračanj):
http://www.eurozine.com/articles/2008-04-21-clark-sl.html
Za tiste, ki ne zaupajo slovenskemu prevodu, še članek v originalu:
http://newhumanist.org.uk/1677
Kdorkoli bo vsaj malo pozorno prebral članek (do konca), si bo o Žižku verjetno ustvaril zelo drugačno podobo, kot jo želite ustvariti vi. Pravzaprav si upam trditi, da si bo ustvaril diametralno nasprotno mnenje, kot je vaše.
Ko pišete o Žižku in kot referenco navajate Johna Clarka, se obnašate natanko tako, kot Žižkovi kritiki, ki se spravljajo na nekaj iz besedila iztrganih Žižkovih odlomkov, da potem pljuvajo po nečem, česar niti nočejo razumeti. V resnici vi počnete še nekaj hujšega; iz konteksta jemljete tisto, kar avtor članka citira kot slabe primere, in potem bralcem te slabe primere prodajate kot dobre. Rezultat takšnega pristranskega hokus-pokusa je na glavo obrnjena resnica. Najbolj perverzno pa se mi zdi, da potem takšno »metodologijo sprevračanja« očitate meni.
Bistvo tistega, o čemer govori Žižek, se, po mojem mnenju, skriva v sledečem Clarkovem citatu:
»Čeprav je Žižek na nasprotnem koncu filozofskega spektra, ima pri tem nekaj skupnih točk z misleci, kakršen je utilitaristični etik Peter Singer. Kako, sprašuje Singer, naj opravičim zapravljanje bogastva za razkošje, medtem ko drugi stradajo in bi že z majhno žrtvijo lahko rešil številna življenja? Potemtakem, sklene, prerazporeditev tega bogastva (in pravzaprav še veliko več) ni "dobrodelnost", temveč le pravica. Žižek govori podobno. Nisem nedolžen, kadar dovolim, da se še naprej dogajajo grozote, ki bi se jih dalo preprečiti, in se le sprenevedam, da ne morem nič storiti. To je moralna podlaga za dejanje.«
Citat mi je še toliko bolj padel v oči tudi zato, ker mi je filozof Peter Singer zelo blizu, in sem tudi v resnici prebral nekaj njegovih razprav in delov njegovih knjig.
Tatjana, če želite res napisati nekaj pametnega (filozofskega) o Žižku (in seveda po lastni pameti) potem vam seveda predlagam, da najprej preberete Žižkovega Robespierra v originalu:
http://www.lacan.com/zizrobes.htm
Glede na vašo izobraženost, razgledanost in visoko omiko, še posebej pa glede na vaše več kot očitno zanimanje za Žižka, verjamem, da vam ne bo težko.
Še nekaj o Žižku:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Slavoj_%C5%BDi%C5%BEek
http://en.wikipedia.org/wiki/Slavoj_%C5%BDi%C5%BEek
Vsaj glede na svetovne reference si Žižek nedvomno zasluži naziv največjega Slovenca pred Antonom Trstenjakom.
p.s.:
Žižkova soproga, seksi manekenka Analia Hounie, je tudi filozofinja in članica društva argentinskih pisateljev in soavtorica ene izmed Žižkovih knjig. (detajl, ki ste ga, ker pač ne ustreza vašim namenom in »poanti« vaše zlonamerne interpretacije , zanalašč izpustili!)
http://www.mladina.si/tednik/200408/clanek/nar--psihoanaliza-max_modic/
Dobra mačka, ni kaj. Pa še pametna. Nietzsche bi rekel: »Kako bi bila šele pametna, če ne bi bila lepa« ;)
Lep pozdrav
Marko
Dobra filozofija kot karitas ko tala pakete
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 10. julij 2008 @ 13:37 CEST
Dobro in res tak po filozofsko je bilo mišljeno filozofira se lahko tud v dobro človeka, pač po filozofsko mislim ljubim vas z srcem v katerem snuje ljubezen um.
Lep pozdrav
Odsotnost dobrega
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 10. julij 2008 @ 19:08 CEST
sprašujejo se kdo stoji za Karitasom? Armada nesebičnih in dobrih ljudi, pripravljenih pomagati bližnjemu, ki je pomoči potreben. To je zame ljubezen in ničesar drugega.
Kar oni počno pa je odsotnost dobrega.
Bodi lepo pozdravljen
Tatjana
Sveti duh je prisoten vsepovsod
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 10. julij 2008 @ 19:22 CEST
Ljubi Bog ve vse.
Ve kdo je izbran za dobra dela, da jih dela z srcem.
Darovanje z srcem je dobro delo.
Tud darove podelit je dobro delo.
Vse je dobro kar je dobro za človeka v totem lepem svetu.
Lepo je, če lačen otrok dobi zraven kruha tud biblijo z čokolado.
Mogoče si jo prebere iz dolgega časa in ugotovi, da mu je pomagala pregnat dolgi čas.
Ugotovi, da je biblija dobra in gre brat še enkrat odlomke al poglavja, ki so mu manj razumljivi.
Ljubi Bog vse vidi, tud v srce in vodi srce v ljubezen.
Lep pozdrav
Kaj ostane pod natopirano lasuljo, če umaknemo Žižkov intervju
Prispeval/a: MC dne četrtek, 10. julij 2008 @ 21:11 CEST
Sprva sem pomislil – uf, tokrat ste se pa res razpisali. Potem pa opazim, da večino vašega prispevka predstavlja skoraj izključno en sam velikanski »copy-paste« intervjuja z Žižkom, ki bi ga lahko enostavno rešili s povezavo na izvorno stran, ne pa da bralce Pozitivk utrujate z nepregledno kačo, v kateri se potem popolnoma izgubi tisto, kar je pomembno:
http://www.polituss.org/polituss/index.php?option=com_content&task=view&id=431&Itemid=53
Vaš (samo na prvi pogled) dolg odgovor niti z eno samo besedo ne omenja tistega, kar je bistvo mojega pisanja, na katerega poskušate replicirati. Vsiljena diskusija o Žižku se je namreč začela z vašimi navedbami iz članka Johna Clarka, iz katerega ste na perverzen način izluščili samo tisto, kar vam je tisti trenutek ustrezalo, pa še večino tistega ste obrnili na glavo. Ko sem dovolj argumentirano in jasno (z navedbo izvornega vira) pokazal na zlaganost vašega diskurza, ste se odzvali s ploho žaljivk, nato pa prilepili »pitonski« intervju, zato da bi preusmerili pozornost od tistega, čemur ste se hoteli za vsako ceno izogniti. To je vaša značilna taktika, ki se jo poslužite vsakič, ko zaidete v težave in želite bralce speljati drugam ali jih odvrniti od vsakega branja. Običajno tako, da jim nastavite drugo vabo, seveda potem, ko spoznate, da ste sami ustrelili popolnoma mimo.
Vseeno, pa tole z Žižkovim intervjujem ni izpadlo tako slabo. (Še posebej, če pomislim, da bi namesto Žižka moral brati vas, ali bog ne daj, kakega Heideggerja.) Intervju je izredno zanimiv in tudi podučen. Žižek pa kot vedno dokazuje, da je odličen in zanimiv pripovedovalec, izjemen in tudi neusmiljen razlagalec politične sedanjosti, predvsem pa luciden mislec in tudi velik psiholog. Vi, Tatjana, ga sicer ne ljubite preveč, a se vseeno trudite, da bi mu naredila kar se da veliko reklamo. Vsaj zato bi vam človek moral biti hvaležen. No, ne bi vam rad delal krivice - mogoče ste ga pa, ko ste prekopirali tale intervju, res začeli prebirati (vsaj enkrat ne iz druge roke) in sedaj v njegovem pisanju prepoznavate tudi nekaj od tistega, kar ustreza vašemu idealu humanizma. Še malo se potrudite in lahko se nazadnje zgodi, da bodo tudi najina (na videz diametralno nasprotna stališča) začela počasi konvergirati proti neki skupni točki.
Kar zadeva Heideggerje, sem vam že dokazal (lepo, da ste me spomnili), da ga (kljub očitni metafizični privlačnosti) v resnici sploh ne razumete, sicer se ne bi nikoli zgodilo, da ste se navdušili nad mojim »podtaknjenim« prispevkom o biti, kjer sem namenoma vse pomešal in obrnil na glavo. Vi pa ste potem moji »zblojeni mineštri« navdušeno prikimavali in hvalili njeno aromo, kot da bi nastajala v najboljši ontološko-eksistencialistični kuhinji, celo v trenutkih, ko bi moralo biti že slepcu jasno, da je vse skupaj samo čisti nonsens.
Kaj menim o Heideggerju sem že enkrat napisal, pa bom vam na ljubo še enkrat ponovil: Zame je Heidegger predvsem en velik bleferski mistik, njegova filozofija je blago rečeno zmedena. Iz kakšnega testa pa je kot človek, pa je pokazal takrat, ko je bilo res »vroče«, in se je klanjal Adolfu Hitlerju ter mu pisal servilna pisma (kar sem vam enkrat tudi dokazal in to so zgodovinska dejstva!). Ne domišljam si, da jaz kaj vem o Heideggerju, ampak - nič manj ga ne razumem, kot ga ne razumete vi, ki v »pomoč« kličete dr. Urbančiča, dr. Hribarja in dr. Uršiča. Vse tisto, kar znate povedati o njem, je samo prepisovanje in obračanje besed, ki so jih o Heideggerju že izrekli eminentni predstavniki ene izmed šol slovenske filozofije. Razumeti pri Heideggerju pa itak ni mogoče ničesar, ker je njegovo ontološko onaniranje onstran vsakega zdravega razuma.
http://evans-experientialism.freewebspace.com/antiheideggercontents.htm
http://en.wikipedia.org/wiki/Heidegger_and_Nazism
Da v resnici nimate pojma o Heideggerju, pove tudi vaš sledeč stavek:
»Heidegger danes velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših filozofov 20. stoletja, ki je vplival tudi na Nietzscheja in eksistencialiste.«
Seveda lahko bralci Pozitivk, ki malo manj poznajo filozofe, nazadnje verjamejo tudi takšnim kozlarijam. Heidegger se je namreč rodil septembra leta 1889, to je natanko istega leta, kot je Nietzscheja doletela »paralysis progressiva«. (3. januarja) In ko je Nietzsche leta 1900 umrl, je bil Heidegger star še ne 11 let. Kako je mali Martin vplival na takrat že zblaznelega Nietzscheja, veste verjetno samo vi. Mogoče se je ob spočetju Heideggerja, utrnil kakšen komet, ki je potem povzročil, da se je Nietzscheju nenadoma omračil um – to bi bila potem ena fina (Pozitivk vredna) astrološka razlaga.
Vaša, mislim da edina, opomba v »copy-paste« intervjuju se nanaša na vam tako ljubo temo o tajkunih. Ne morem se znebiti vtisa, da res slabo razumete, kar piše Žižek o vsem tem. Če že morava o tajkunih, potem se meni zdi še najbolj pomenljiv tisti del intervjuja, ko Žižek pravi:
»Tine Hribar je že nekajkrat upravičeno opozoril na Katoliško cerkev kot mater vseh ideološko-ekonomskih tajkunov pri nas.«
Prav zanimivo – to ne pravi liberalec in bivši ideolog LDS Žižek, marveč dr. Tine Hribar. Razumem vas, da, ko o bogatenju RKC pišem jaz in navajam (rdeče) vire, vi dobite ošpice in me potem takoj hlastno napadete z ideološkimi topovi, nato pa mi s sadomazohistično naslado pripisujete atribute amoralnosti in nihilizma, ki naj bi pljuval po vsem, kar je sveto. Seveda - nič ni bolj sveto, kot je sveta rimskokatoliška cerkev. Očitno ne za Hribarja, ki vidi
KATOLIŠKO CERKEV KOT MATER VSEH IDEOLOŠKO-EKONOMSKIH TAJKUNOV !!!!
Tako razume stvari eden največjih slovenskih filozofov in humanistov (ki menda ve največ o svetosti). Pa menda ni tudi dr. Tine Hribar kak zakrknjen levičar, nihilist ali, bog ne daj, ateistični liberalec!!???
Da ne bom predolg, v nadaljevanju bom na kratko pokomentiral samo še nekaj vaših najbolj kričečih natolcevanj:
>>In če niste prebrali Žižkovih del, kot navajate in očitno tudi
>>Trstenjakovih niste, kako si upate trditi, da si Žižek nedvomno
>>zasluži naziv največjega Slovenca pred Antonom Trstenjakom.
Na osnovi česa? Tako, kot sem že povedal – na osnovi Žižkovih mednarodnih referenc, ki so gotovo manj subjektivne od mojih ali vaših osebnostnih nagnjenj. Če bi razglašali največjega Slovenca samo na osnovi lastnih bralnih preferenc, potem bi se jaz lahko odločil tudi za Mikija Mustra.
http://muster.miki.googlepages.com/Muster.html
>>Ne vem kaj imate vi na glavi, jaz zagotovo nimam lasulje,
>>ker imam naravno zelo bogate in negovane lase (vsaki teden grem po nego k frizerki)
>>tako mimogrede.
Ah, ženska nečimrnost! Ne morem se znebiti vtisa, da je erupcija vaše jeze, ki mu je sledil izliv oratorskega žolča, samo posledica tega, da se mi je v besedilo prikradla beseda »LASULJA«. Kdo bi si mislil, da bo ta nesrečna besedica povzročila vihar v kozarcu vode. Kot bi hoteli reči: »Vse ostalo bi še prenesla, a za božjo voljo - moje bogate in negovane lase, ki jih vsak teden topiram v frizerskem salonu - te mi pa pustite pri miru!« Pa ja niste mislili dobesedno, cenjena pesnica! Prav vi, ki sicer tako vešče izrabljate moč pesniških metafor, bi morali razumeti, da je bila lasulja mišljena figurativno, podobno kot beseda »MASKA«, torej kot nekaj, kar prikriva bistvo, kar skriva pravo podobo, ali pa skriva morda samo preprosto dejstvo, da nekaj izpod nje manjka.
>>Kar mika vaš ud, pa čeprav je še tako majhen ta žužek z rilčkom…
He, he, he … všeč mi je, ko ste nekoliko vulgarni in jezni…
>>In kljub temu, da niste prebrali Žižkovih del, o njem vehementno razpravljate
>>brez redundance, ki bi povečala verjetnost pravilnega razumevanja vaših
>>informacij in me krmite z rdečimi nastavki copy paste.
Najprej me izzovete, naj razpravljam o Žižku. Ko potem priznam, da to ne želim, ker ga nisem dovolj bral in eksplicitno navajam o Žižku samo tisto, kar je v povezavi z naravo vašega sprevrženega diskurza, mi očitate nazaj, da o Žižku že kar razpravljam vehementno in brez redundance. Vaše sprevračanje mojih odgovorov je prav neverjetno. In tudi če bi res razpravljal o Žižku (pri tem mislim na neko resnično razpravo o njegovi filozofiji ali o psihoanalizi in ne o kakih manekenkah), mi nimate nobene pravice očitati, da ga nisem bral, ker ga tudi vi več kot očitno niste - še celo tistega njegovega spisa ne, v zvezi s katerim ste mi želeli vsiliti razpravo.
In, mimogrede, vi očitno sploh ne razumete, kaj je to »copy-paste«. V prevodu »kopiraj-prilepi«, pomeni, da nekaj (največkrat gre za besedilo) kopiraš v tako imenovano odložišče in potem tisto stvar prilepiš na neko drugo mesto. Moja praksa je, da za vsako malo daljše besedilo uporabim raje povezavo (link), tako da si bralci lahko besedilo na lažji način ogledajo v originalu. Odgovor je na tak način krajši in preglednejši, predvsem pa je že na prvi pogled razvidno, kaj je »moje«, in kaj je napisal kdo drug. Pri vašem načinu pisanja pa (namenoma) oblikujete stvari tako, da postanejo nepregledne, zmešane in bralci nazadnje sploh ne vedo, kdo je kaj napisal in kaj kdo misli.
Mogoče pa vas pri »linkih« moti samo rdeča barva, za katero se zdi, da je res ne marate preveč. To je pa že težava, ki jo boste morali rešiti s spletnim urednikom Pozitivk ali s pomočjo eksorcista za rdeče vrage.
>>Morda bi si pa vi Marko, prebrali kaj o nereduciranem izkustvu v mediju
>>pojmovne refleksije. Zanimiva so izhodišča o negativni dialektiki kot
>>pojmovni antitezi pojmu (gotovo vas bo zanimala tudi knjiga dr.
>>Cvetke Toth Spontanost in avtonomnost mišljenja, študije o
>>negativni dialektiki in solidarnost z metafiziko v trenutku njenega sesutja).
Morda bi si pa vi, Tatjana, prebrali kaj o volji do moči kot s spoznanja, ki ne pomeni »spoznavati«, ampak shematizirati, vsiliti kaosu toliko regularnosti in oblik, kot to ustreza naši praktični potrebi. Zabloda filozofije (tudi Heideggerjeve) namreč počiva na tem, da so filozofi, namesto, da bi v logiki in v umskih kategorijah videli sredstva za prirejanje sveta smotrom koristnosti (torej »principialno za koristno potvorbo), verjeli, da imajo v njih kriterij resnice oziroma realnost. »Kriterij resničnosti« je bila dejansko zgolj biološka koristnost takšnega sistema principialnega potvarjanja.
Je mogoče to povedati jasnejše? A razumete? Za principialno potvarjanje biti gre! Tatjana, ni vam treba biti tako vzvišeni, saj vsi skupaj vemo le malo več kot nič!
Zato tudi tako radi blefiramo ;-)
>>No, saj tudi o ljudeh ki kritično razmišljajo običajno nimam slabega mnenja,
>>bolj o tistih, ki znanost izrabljajo za svoje sebične namene.
>>N. pri. kot je Hitler izrabil Nizetzscheja za svojo Main Kampf.
Že najmanj dvakrat sem vam povedal, da se v Mein Kampfu Nietzsche ne pojavlja niti enkrat, tudi ne njegovi filozofski pojmi, kot jih je opredelil filozof sam. Zato pa se pojavlja Schopenhauer, veliko bolj pa krščanski antisemitski heroji, kakršna sta bila Martin Luther in Richard Wagner. Predvsem pa zelo pogosto pojavlja Stvarnik ali Bog. Sami svetli zgledi.
>>O dr. Slavoju Žižku pa namenoma nisem z vami odpirala debate,
>>ker bi bilo takšno početje nesmiselno, če ga niste brali.
Že spet ste naredili besedni »salto mortale« kar na treh mestih v enem samem stavku in to brez najmanjše zadrege ali sramu. Dejansko STE namenoma odpirali debato o Žižku , KLJUB temu, da je takšno početje nesmiselno, ker ga VI niste brali!
>>Namenoma sem povzela navedeni intervju z dr. Slavojem Žižkom
>>iz Sobotne priloge, saj za bralce Pozitivk bo gotovo veliko bolj
>> podučno, da zvedo kaj več o sedanjem času in prostoru,
>>v katerem živimo, kot pa o nenehnem predavanju o Mojzesu,
>>kar je očitno vaša preferenčna tema. (…) Veliko bolj modro bi bilo,
>>da bi govorili o skorumpiranosti naše družbe, kot pa o
>>skorumpiranosti in nečistovanju ubogega pastirskega Mojzesovega ljudstva.
Ko prvo – intervjuja niste POVZELI – marveč ste ga dobesedno prepisali oziroma KOPIRALI, mogoče ste izpustili kakšen stavek in dodali eno ali dve opombi. Povzeti pomeni na kratko navesti, podati glavne, bistvene misli napisanega, vaš »povzetek« pa je vse prej kot to – je samo tipičen copy-paste, ki ga vi sicer tako zelo očitate meni. Povsem razumem vašo zadrego, saj povzetka niste spodobni, ker bi to pomenilo, da tudi dojamete in RAZUMETE, kaj so glavne in bistvene misli.
Ko drugo – nikoli nisem govoril o skorumpiranosti in nečistovanju ubogega pastirskega Mojzesovega ljudstva, marveč kvečjemu o skorumpiranosti pastirskega boga in njegovih svečenikov. Če je kaj skorumpirano in res nečisto pri judovskih staroveških rabotah, potem je to sama ideja o bogu v kombinaciji z idejo o izvoljenem ljudstvu.
Ein Mensch, ein Ziel,
und eine Weisung.
Ein Herz, ein Geist,
nur eine Loesung.
Ein Brennen der Glut.
Ein GOTT, Ein Leitbild.
Ein Fleisch, ein BLUT,
ein wahrer Glaube.
Ein Ruf, ein Traum,
ein starker Wille
Gibt mir ein Leitbild.
http://www.youtube.com/watch?v=1YE_j0xIsJA
lep pozdrav
Marko
p.s.:
Prosim vas, v odgovoru nas ne zasujte spet z večstranskimi, kačastimi copy-paste prepisi drugih virov. Potrudite se uporabiti povezave do izvornih virov ali prevodov, tako da bomo bralci lažje izluščili, kaj je vaš prispevek. Če bo potem sploh še kaj za izluščiti...
Ein Gott, ein Blut, ein Ziel
Prispeval/a: Fredi dne petek, 11. julij 2008 @ 00:09 CEST
Izluščo sem, da maš rad ničeja dojčlandarskega.
Kakor kdo.
Alan Ford je bil dobro čtivo zame.
Lep pozdrav
Alan Ford
Prispeval/a: MC dne petek, 11. julij 2008 @ 00:47 CEST
Ja, Magnus in Bunker sta mi pomagala razumeti naravo kapitalizma veliko bolj kot pa Marx in Engels. Pa še kaj več - recimo o človeških nraveh.
Lahko noč.
Pojasnilo bralcem
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 11. julij 2008 @ 07:21 CEST
Bralcem sem dolžna dati naslednje pojasnilo:
Pri pregledu kdo je prvi začel razpravljati o Dr. Žižku, če je to dejstvo sploh pomembno, sem ugotovila, da je začel o tem pisati MC in ne jaz. MC pravi v svojem komentarju tako-le:
……..Tudi moje navedbe v zvezi z Materjo Terezo ne izhajajo iz kakega režimskega vira, marveč so nastale na osnovi ogleda dokumentarnega filma z naslovom »Hell's Angel: Mother Teresa« , ki ga je posnel angleško-ameriški novinar, literarni kritik in avtor Christopher Hitchens skupaj z britansko-pakistanskim piscem, mislecem, komentatorjem in zgodovinarjem Tariqom Alijem. (Hitchens je bil leta 2005 uvrščen med prvih 100 svetovno najpomembnejših intelektualcev - na istem seznamu je tudi naš Slavoj Žižek in – zakaj pa ne – celo sam papež Benedikt XVI).
Pri branju svojega komentarja z dne 10.7.2008 na MC-jev komentar sem danes zjutraj sama ugotovila, da se je pri oblikovanju besedila mojega komentarja v začetku 3. odstavka zgodila neljuba napaka, da je bil del besedila zbrisan, kar spremeni vsebino in bistvo misli. Pogledala sem svoj osnutek v Wordu in navedeni 3. odst. komentarja se pravilno glasi (v oklepaj sem dala besedilo, ki je bilo nehote zbrisano, verjetno ena vrstica, kar se vsakemu lahko zgodi):
Heidegger danes velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših filozofov 20. stoletja, (študiral je pod mentorstvom Edmunda Husserla. Po njem so misleci od starih Grkov do Hegla,) ki je vplival tudi na Nietzscheja in eksistencialiste.
Hegel je torej vplival na Nietzscheja in eksistencialiste in ne Heidegger na Nietzscheja, kot bi se lahko razumelo iz delno zbrisanega besedila.
Zaradi jasnosti zapisanega je treba povedati, da je bil Heglov čas življenja (1770-1831) in da je vplival na filozofe Schellinga, Kierkegaarda, Schopenhauerja, Nietzscheja, Heideggerja, Russella), Nietzschejev čas življenja (1844 – 1900); Heideggerjev učitelj Husserl, ki je bil jud in utemeljitelj fenomenologije pa je živel (1859 – 1939), umrl pa je zaradi lakote, Heidegger, Husserlov učenec, pa je živel ( 1889 – 1976).
LP Tatjana
Grunfovanje
Prispeval/a: Fredi dne petek, 11. julij 2008 @ 10:57 CEST
Strip Alan Ford se mi je vedno zdel burleska kapitalizma.
Le kak te je lahko Broj jedan asociral na tak kot praviš Jahveha al Mojzesa?
Broj jedan je bil dober vodja z vezami vsepovsod.
Gnara je mel za razkošno življenje ampak je delavcem dajal drobtince, da so živeli normalno življenje kakor Broj jedan.
Niso se mrzli med seboj, le živčni so bli, ker so živeli tak na robu družbe.
Borili so se proti svetovnim barabam in barabam tud kako ušpičli.
Zanimiv je Super hik, ki je kradel revežem in dajal bogatašem.
Super hik je prispodoba ritolizništva.
Biblijo sem prvič prebral pri 36 letih.
Biblija je knjiga o ljubezni, boj proti zlu.
Alan Ford je borben roman, borba proti kriminalu.
Lep pozdrav
Težak kompleks, ki mu ni videti kraja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 11. julij 2008 @ 12:56 CEST
sedaj ko je Karis tako posvinjan, da bolj ne bi mogel biti, se bo morda svinjanje dobrih ljudi za kakšen dan poleglo do naslednjega svinjanja.
Čudaško vzbujanje pozornosti z lasuljami pri moškem, je težek kompleks pomanjkanja samozaupanja, da bi ugajali z majhnim ostrim rilčkom. Treba je usmeriti pozornost gor, da ne bi kdo pogledal dol. Takšen je vsakdanji brevir lovca na bolhe, ki kašljajo pa nimajo kah izpljuniti in ko pride kakšna predmetna zadeva, o kateri se ne piše preveč spoštljivo, v menopavzo.
Lep pozdrav pa napiši še kaj mesijanskega
Tatjana
Samarijan
Prispeval/a: Fredi dne petek, 11. julij 2008 @ 14:55 CEST
Lepo je, če človek gleda ravno in vidi siromaka na tleh ter mu priskoči na pomoč, ker ljubezen živi v srcih ljudi, ki ljubijo bljižnje.
Lahko človek gleda tud navzgor ampak al vidi tud navzdol?
Po filozofsko bi reko, da ljudje v karitas delujejo po načelu samarijan.
Lep pozdrav
Popraavki in dopolnitvi mojega komentarja od 10.7.2008
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 11. julij 2008 @ 22:49 CEST
Uredništvo sem prosila, da moj komentar z dne 10.07. 2008 zaradi neljubega izpada vrtice besedila izbriše, da ne bi prek strežnika prihajalo do dezinformacij, ki zadevajo filozofa Nietzscheja.
Pri branju svojega komentarja z dne 10.7.2008 na MC-jev komentar sem danes zjutraj sama ugotovila, da se je pri oblikovanju besedila mojega komentarja v začetku 3. odstavka zgodila neljuba napaka, da je bil del besedila zbrisan, kar spremeni vsebino in bistvo misli. Pogledala sem svoj osnutek v Wordu in navedeni 3. odst. komentarja se pravilno glasi (v oklepaj sem dala besedilo, ki je bilo nehote zbrisano, verjetno ena vrstica, kar se vsakemu lahko zgodi):
Heidegger danes velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših filozofov 20. stoletja, (študiral je pod mentorstvom Edmunda Husserla. Po njem so misleci od starih Grkov do Hegla,) ki je vplival tudi na Nietzscheja in eksistencialiste.
Hegel je torej vplival na Nietzscheja in eksistencialiste in ne Heidegger na Nietzscheja, kot bi se lahko razumelo iz delno zbrisanega besedila.
Zaradi jasnosti zapisanega je treba povedati, da je bil Heglov čas življenja (1770-1831) in da je vplival na filozofe Schellinga, Kierkegaarda, Schopenhauerja, Nietzscheja, Heideggerja, Russella), Nietzschejev čas življenja (1844 – 1900); Heideggerjev učitelj Husserl, ki je bil jud in utemeljitelj fenomenologije pa je živel (1859 – 1939), umrl pa je zaradi lakote, Heidegger, Husserlov učenec, pa je živel ( 1889 – 1976).
Avtetentičen komentar z upoštevanjem navedenega popravka se glasi:
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 10. julij 2008 @ 11:05 CEST (s cit. popravki)
Gospod Marko,
uvodoma ste napisali: »Tako zelo si želite govoriti o Žižku, kot da ne bi bil Žižek, ampak Žužek, takšen majhen žužek, ki vam neprestano leze po glavi in vam s podaljšanim rilčkom kljuje v senca, vi pa se ga nikakor ne morete otresti. Ne vem, če sem vam ravno voljan ustreči in preganjati žužke, ki se podijo po vaši lasulji. O Žižku in o njegovi politični filozofiji ne želim razpravljati, ker (razen v fragmentih in citatih) nisem prebiral njegovih del. Še manj želim razpravljati o kaki Lacanovski psihoanalizi, ker jo poznam oziroma razumem približno toliko, kot se vi spoznate recimo na vam ljubega Heidiggerja - se pravi (skoraj) nič…..
Z navajanjem Žižka ni bil moj namen izzivati vaše čustveno osladne izbruhe o moji osebi, verjetno mi je uspelo izzvati vas, da ste do konca izbruhali vašo nadutost. Ne prenesete me, pa ne zato, da ker naj bi spodkopavala vašo avtonomijo znanja na Pozitivkah, ki je povprečnemu Slovencu nedosegljiva, temveč preprosto zato, ker sem vas razkrila, da pod vašo hegemonizirano površino vlada zelo širok nanos blišča, ki hoče vladati s komolci in s pljunki na vse, s čemer se ne strinjate, ter z neznosno domišljavostjo. Ne vem kaj imate vi na glavi, jaz zagotovo nimam lasulje, ker imam naravno zelo bogate in negovane lase (vsaki teden grem po nego k frizerki) tako mimogrede. Kar mika vaš ud, pa čeprav je še tako majhen ta žužek z rilčkom, vam nisem pripravljena ustreči, da bi razpravljala o Heideggerju, očitno ste kaj o njem prebrali, razumeli pa malo, sicer se ne bi tako izražali o njem, kot ste se. In če niste prebrali Žižkovih del, kot navajate in očitno tudi Trstenjakovih niste, kako si upate trditi, da si Žižek nedvomno zasluži naziv največjega Slovenca pred Antonom Trstenjakom. Zakaj vas tako neznosno moti moje visoko mnenje o dr. Antonu Trstenjaku? In kljub temu, da niste prebrali Žižkovih del, o njem vehementno razpravljate brez redundance, ki bi povečala verjetnost pravilnega razumevanja vaših informacij in me krmite z rdečimi nastavki copy paste. Trdite, da se jaz na Heideggerja razumem skoraj nič. Kaj pa vi veste koliko se jaz razumem na Heideggerja? Sicer pa mu je vaša britev odrezala vrat takoj, ko sem ga zgolj omenila v svoji pesmi o Evropi, čeprav Heidegger velja za enega najpomembnejših nemških in evropskih filozofov. Vi ste se spravil nanj samo glede njegove filozofske misli kakšna je razlika med bitjo in bivajočim, ki se je vgradila med metafiziko. Bit je postala nekaj nebistvenega, ker se po njej ne sprašujemo več. Vi ste sklepali na nevrednost Heideggerja po tem, kar ste se učili na realsocialističnem faksu (spet sem vas primorana obleči v rdečo tuniko), ker je bila teza o biti za vas in teoretike generacije tipa Lukšič ideološko nerelevantna tako kot mišljenje in kot govorica. Hegel je menil, da mišljenje in bit pripadata eden drugemu. Heidegger nas je rešil dogodja, ne-bistva biti, ki nas je pripeljala do človeške katastrofe, da smo prišli do ne-bistva govorice, govorica pa določa človeka. Z govorico se ločimo od živali.
Heidegger danes velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših filozofov 20. stoletja, študiral je pod mentorstvom Edmunda Husserla. Po njem so misleci od starih Grkov do Hegla, ki je vplival tudi na Nietzscheja in eksistencialiste. Tako kot že mnogi drugi pred vami, ocenjujete dela Heideggerja za sporna. O Heideggerju kroži veliko napačnih govoric, kot je na primer, da je Heidegger mislec oziroma filozof biti, kar se vas je prijelo kot kopriva nog in tako ste ga označili tudi vi, če se prav spominjam 90 komentarjev na mojo pesem, ki so bili golo »zezanje« in ne znanstveno razpravljanje. Heidegger je mislec, ki je opozoril na ne-bistvo biti po dovršitvi metafizike. V bistvu gre za dimenzijo človeškosti, vendar o tem bi z vami težko govorila, ker tega ne občutite. Morda ste pa tudi kdaj med malico (namreč za študij in pisanje vam očitno ostaja malo časa, če delate do 10 ur na računalniku) prebrali kakšno dialoško razpravljanje med Ivanom Urbančičem in Tinetom Hribarjem o Heideggerju, ki sta preučevala dvoumno razmerje med Heideggrom in Nietzschejem in kar vas je napeljalao na veleumni zaključek, da sem tudi pri Nietzscejevi filozofiji popolnoma bosa. Bit in čas je zagotovo delo, ki je v mišljenju odprlo misel v dvajseto stoletje, če drugega ne je bilo temeljna osnova Satrovega eksistencializma ( lahko vam s svoje knjižne police posodim Gnus, Zid besede, V zrelih letih, Odlog, Smrt v duši, Izbrane drame, Filofozija, estetika in politika) tako, da so mi Heideggerjevi nastavki eksistencializma Sartru dobro znani in jih tudi vsebinsko popolnoma razumem, na Gadamerjevo rehabilitacijo nauka o metodah razlaganja cerkvenih tekstov, tako zvano hermenevtiko, kot tudi na fenomenologijo (Levins) pa malo manj, vendar ne tako malo, da ne bi mogla prebrati in stvari razumeti. Veliko o Levinsu je pisalo tudi v Novi reviji in sem si članke prebrala. Morda bi si pa vi Marko, prebrali kaj o nereduciranem izkustvu v mediju pojmovne refleksije. Zanimiva so izhodišča o negativni dialektiki kot pojmovni antitezi pojmu (gotovo vas bo zanimala tudi knjiga dr. Cvetke Toth Spontanost in avtonomnost mišljenja, študije o negativni dialektiki in solidarnost z metafiziko v trenutku njenega sesutja).
Marko, ni vam treba biti tako hudimano vzvišeni, saj vsi skupaj vemo le malo več kot nič. Pa biti tako nestrpen s svojimi anti-teološkimi tezami o Hedeggerju, sicer vas bosta izzvala Hribar in Kljun in boste padel na življenjskem izpitu preizkušnje. To bi pa bilo za vas najmanj tako hudo kot je bilo meni, da sem se zmotila pri eni črki pri besedi varietejski. Moram priznati, da ko pišem odgovore takemu učenjaku kot ste vi, se vsa tresem od strahu, da ne bom kaj narobe zapisala in bila deležna izlitja strupene pene na moje lase, ki pa niso lasulja, niti plešavost, niti pokrivalo prazne slame. Nekaj je sigurno spodaj, se razume ne takšno skladišče arzenala kot ga vi premorete, saj za takšno zbirko orožja je treba imeti orožarski list.
O dr. Slavoju Žižku pa namenoma nisem z vami odpirala debate, ker bi bilo takšno početje nesmiselno, če ga niste brali.
Pričakovala sem, da se boste opredelili vsaj do vprašanj, ki zadevajo sodobno družbo in ne kar naprej govorili n. pr. o Mojzesu in Bibliji. Pričakovala sem, da boste kaj modrega povedali na tematiko, ki jo obravnava Krečič Jela v Sobotni prilogi. Nisem imela v mislih, da bi izlivali Žižku vedra vode na glavo, temveč, da bi ga objektivno obravnavali kot sodobnega erudista s tem, kaj tudi drugi po svetu menijo o njem, sicer bolj znanega doma kot filozofa LDS-a. No, saj tudi o ljudeh ki kritično razmišljajo običajno nimam slabega mnenja, bolj o tistih, ki znanost izrabljajo za svoje sebične namene. N. pri. kot je Hitler izrabil Nizetzscheja za svojo Main Kampf.
Filozof dr. Slavoj Žižek pravi, da za svoj politični angažma v Sloveniji pred dvema desetletjema, da ga globoko obžaluje, pravzaprav se ga kar sramuje: »Zapravljal sem čas, tako da si v nasprotju s tistimi, ki danes tekmujejo za svojo vlogo pri demokratizaciji in osamosvojitvi, jaz želim, da bi moje ime povsem izginilo iz te godlje.« Tu mu dam prav, hvalabogu da se zave s kom je sodeloval in kdo so bili ti gospodje, ki so pristali na planetu LDS. Sicer pa ne vem kako naj si razlagam izjavo, da ge he sram, da je prispeval k takšni demokratizaciji in osamosvojiti Slovenije. Kaj je to tisto, da je vidno kot njegov prispevek. Morda bo kdaj obrazložil kaj bolj natančno.
Zdaj je aktiven predvsem v tujini. Njegove knjige, ki jih piše v angleščini, so sproti prevedene v glavne svetovne jezike in dosegajo po več kot deset ponatisov. V vodilnih svetovnih časnikih, kot so The New York Times, Guardian, Die Zeit, Le Monde idr., redno objavlja kolumne. Je urednik štirih knjižnih zbirk: Short Circuits pri MIT Press, Insurrections pri Columbia University Press, SIC pri Duke University Press in Wo es war pri Verso Books. Je eden redkih živečih filozofov, čigar delu je posvečena digitalna revija International Journal of Zizek Studies. O njem je izšlo na tujem več kot deset knjig. Poleg tega o Žižku snemajo filme. Na njegova predavanja prihaja množica ljudi; v Buenos Airesu so po njem poimenovali disko, ki s tem imenom sporoča, da tako kot Žižek v svojih predavanjih preskakuje s teme na temo, oni preskakujejo z ene vrste glasbe na drugo.
Na vprašanje, ali držijo govorice, da živi med Ljubljano in Buenos Airesom, odgovori: »Ne vem, od kod nora misel, da sem se preselil v Buenos Aires. Rekel sem samo, da se bom umaknil iz Slovenije, in to sem tudi storil – zdaj delujem v Angliji, ZDA in Franciji, domov se vračam le zaradi družinskih razlogov in prijateljskih vezi. Ideja o Buenos Airesu lahko pade na pamet samo nekomu, ki je tako ujet v slovenske pritlehne travme, da je njegov svet sestavljen iz Slovenije in Argentine.«
Avtor ga je vprašal: Kako razlagate svoj mednarodni prodor?
V istem smislu, v katerem je Milošević zaslužen za slovensko osamosvojitev, sem jaz globoko hvaležen stari komunistični oblasti. Leta 1973 kot nemarksist nisem dobil službe, bil sem štiri leta brezposeln in končno pristal na Inštitutu za sociologijo. Ker mi doma ni bilo omogočeno delo na področju filozofije, sem se usmeril na tuje. Če bi mi leta 1973 dali službo na fakulteti v Ljubljani, bi zdaj bil butasti ostareli lokalni profesor. Temu Hegel pravi zvijačnost uma.
Nekateri vaš uspeh povezujejo s tem, da filozofijo predstavljate na popularen način, s primeri iz popularne kulture in politike …
Vsakdo pač najde v mojem delu, kar tam išče oziroma kar je sposoben videti. Če nekdo v mojem delu vidi le nizanje zgodb iz popularne kulture, ne pa – če naj ostanem pri kulturi – študij Richarda Wagnerja, Henryja Jamesa itn., potem s tem pove več o sebi kot o mojem delu.
Katere slovenske filozofe berete?
Samo najožji krog svojih tesnih sodelavcev, predvsem Alenko Zupančič in Mladena Dolarja, s katerima tvorimo nekakšno partijsko trojko.
Kako reagirate, ko vas na predavanjih vprašajo kaj o Sloveniji, o slovenski kulturi, jeziku?
Zmerom rad poudarim lepoto našega jezika in njegove skrite modrosti. Primer, s katerem rad postrežem, je nasmeh Mone Lise: ker smo na križišču narodnih kultur in si grde besede sposojamo od tujcev, vemo, da »mona« v pogovorni italijanščini pomeni ženski spolni organ; in ker »lisa« (ki se izgovori »liza«) v slovenščini takoj asociira glagol »lizati«, za nas ni nobene skrivnosti, od kod nasmešek Mone Lise …
Imate kakšen komentar na notranjepolitične dogodke v Sloveniji?
Doslej smo se, če se je kaj zgodilo v gospodarstvu, spraševali, katera politika je zadaj, ali je to Kučanov klan ali Janša. Tega, kar se zdaj dogaja z mediji, pa ne moremo pripisati neki politični opciji, temveč je treba pogledati, kateri kapitalski interesi so zadaj. Napaka Janše je v tem, da išče politične botre ekonomskih blokov. Sprašuje se, ali je tisti nesrečnik Šrot iz Pivovarne Laško v resnici SLS ali SD. To je napačno vprašanje. Ne gre za to, da bi neke sile kontinuitete prevzemale medije. Dosegli smo stopnjo, ko imamo velike ekonomske bloke, ki iščejo politični vpliv. V tem, da tajkuni prevzemajo medije, vidim znamenje normalne kapitalistične korumpiranosti.
V slavnem vesternu Butch Cassidy in Sundance Kid je Butch obseden s šerifom Joejem Leforsom, ki razbojniški par neizprosno preganja in zmerom nosi bel klobuk. Ko proti koncu filma pobegneta v Bolivijo in ju tam v lokalni gostilni obkoli armada, reče Butch Sundanceu: »Dobro, da nisem nikjer videl belega klobuka. Za trenutek sem pomislil, da sva v resnih težavah!« Nato razbojnika planeta ven s povlečenimi pištolami in sta takoj pokošena s stotinami nabojev. Janša je kot Butch tako obseden s svojim Joejem Leforsom – »silami kontinuitete« –, da ne opazi veliko močnejših ekonomskih sil, ki ga uporabljajo, mu pa zares ne zaupajo. Tine Hribar je že nekajkrat upravičeno opozoril na Katoliško cerkev kot mater vseh ideološko-ekonomskih tajkunov pri nas. Zato se bo Janši prav lahko zgodilo, da bo nekoč kot Butch zadovoljno zavzdihnil:
»Težave so mimo, ni več sil kontinuitete!« Takoj zatem pa ga bo pokosilo ...
Opomba: kot je vidno iz odgovora se izogni odgovoru o tajkunstvu KC, saj kot filozof ni hotel politično odgovarjati na to vprašanje, vsaj v smislu vprašanja ne!
Je torej po vašem mnenju svobodno, neodvisno novinarstvo iluzija?
V Angliji se je za časa Blaira govorilo, da je Murdoch neimenovani član vlade: preden je Blair sprejel kakršnokoli bistveno odločitev, se je šel z njim posvetovat. Bomo torej rekli, da Anglija nima svobode tiska, ko pa Murdoch obvladuje ključne medije in jim vsiljuje jasno politično linijo? To je kapitalistična normalnost. Po prvih francoskih volitvah, na katerih je Mitterrand zmagal, je letel glavni urednik tednika L'express, ker desnemu lastniku ni bila všeč risba Mitterrandovega nasprotnika Giscarda d'Estaigna na naslovnici, prikazujoč ga kot preveč ostarelega. Neodvisno novinarstvo torej obstaja, a v zelo jasnih mejah.
Je cela vrsta tabu tem, ki niso direktno prepovedane, se jih pa ne spodobi omenjati. Nedavno me je Nouvel Observateur povabil, da dam izjavo ob polemiki o Alainu Badiouju in antisemitizmu. V svojem tekstu sem uporabil besedno zvezo »sionistični antisemitizem«, s katero sem hotel zajeti način, kako sionisti, Židje, ki popolnoma podpirajo državo Izrael, napadajo Žide, ki so kritični do sionističnega projekta. Sionistični antisemitizem ponavlja klišeje, ki so jih včasih evropske nacionalne države uporabljale proti Židom. Takoj mi je bilo rečeno, da je besedna zveza »sionistični antisemitizem« neobjavljiva. Drug primer: leta 2001 sem v Nemčiji organiziral kolokvij o Leninu. Do takrat sem se skoraj vsak teden pojavljal v nemških medijih, Die Süddeutsche Zeitung, Die Zeit idr., potem pa sem za pet let tako rekoč izginil – in šele zadnji dve leti se vračam.
Je bil problematičen Lenin?
Lenin v povezavi z enajstim septembrom. Naenkrat sem popolnoma mitično začel veljati za nekoga, ki je pokazal simpatije do teroristov, kar je bil popoln nonsens. Neki Jörg Lau je v reviji Merkur objavil velik napad name, in ne glede na vse moje zveze in poznanstva v nemškem tisku nikjer nisem mogel objaviti kratkega odgovora, čeprav sem v njem zgolj opozoril na direktne potvorbe mojih citatov – kar sem omenil kot stališče, od katerega se je treba strogo ograditi, mi je Lau podtaknil kot moje lastno mnenje. Ne vem, ali je pri nas situacija bistveno slabša. Smo torej zares del Evrope, v dobrem in v slabem – to, nad čemer se Janša tako zgraža, ni rezultat podtalnega vpliva sil kontinuitete, ampak normalna logika demokratične Evrope.
Prostor se torej zapira?
Prostor se zapira, in to ne le v postkomunističnih vzhodnih državah. Evropski liberalci radi hinavsko obsojajo Kitajsko, češ da zaradi nedemokratične orientalnosti noče priznati, kako mora s kapitalizmom prej ali slej priti demokracija. Mislim, da so zadeve veliko bolj žalostne: uspešen azijski model avtoritarnega kapitalizma kaže, da prihajamo v dobo, ko bo ta morda tudi ekonomsko bolj učinkovit kot liberalni kapitalizem. Ni čudno, da ta model postaja vse bolj privlačen za avtoritarne režime tretjega sveta. Naravno zavezništvo med kapitalizmom in demokracijo se krha.
Kako v tej spremenjeni svetovni konstelaciji vidite Huga Cháveza?
Karkoli se mu že očita (in marsikaj, kar je naredil, je treba obsoditi), priznati mu je treba, da je napravil nekaj edinstvenega: namreč to, da je izključene, ki jih danes najdemo povsod od Azije do ZDA – množice tistih, ki so formalno državljani, a izključeni iz političnega občestva in civilne družbe –, dejansko vključil v politični proces. V preostalih državah vlada humanitarno sočutje, češ, joj, tam otroci nimajo zdravil, vzgoje, pomagajmo jim, namesto da bi jih poskušali organizirati, mobilizirati. Če se to ne bo sistematično delalo, se napoveduje globalna državljanska vojna. Nekateri, kot Immanuel Wallerstein, to že predvidevajo. Občasne nemire, denimo, požiganje avtov v Franciji, berejo kot znamenje prihajajoče državljanske vojne med staroselci držav in neintegriranimi oziroma izključenimi.
Kakšen pa je položaj Združenih držav Amerike v današnjem svetu?
Amerika je svojo vlogo odigrala. Strinjam se s Tonijem Negrijem, da Amerika ni zmogla biti imperij. Napadla je nerazviti Afganistan, že Iraka ne more kontrolirati, ko so problemi malo bolj občutljivi, kot na primer v Severni Koreji, pa ne more nič. Se spomnite starega vodila ekologije: misli globalno, deluj lokalno? Amerika na žalost misli lokalno, deluje pa globalno. To ni bilo nujno – z neko bolj spretno politiko bi lahko igrala vlogo univerzalnega policaja. Amerika je imela svojo možnost, a jo je zapravila. Zdaj se oblikuje multicentrični svet, katerega pravila pa še niso jasna. Zato živimo v bolj nevarnem svetu, kot se mogoče zdi.
Kaj v vsem tem pomeni enajsti september?
Jemati ga je treba kot protipol padca berlinskega zidu leta 1989. Ponavadi se reče: leta devetdeset je bilo konec utopij. Mislim, da so bila prava utopija devetdeseta, češ, zdaj smo našli formulo: globalni kapitalizem z liberalno demokracijo. Če je konec osemdesetih postal simbol padec berlinskega zidu, so zdaj simboli novi zidovi, ki rasejo vsepovsod: ZDA-Mehika, Izrael-Palestina, EU kot trdnjava proti tretjemu svetu … Paradoks je v tem, da bolj ko trg cirkulacije blaga postaja globalen, bolj se na nivoju cirkulacije ljudi oblikujejo novi zidovi, ne le med državami, ampak tudi znotraj njih.
Kakšne so možne posledice te nove konstelacije?
Žalostne. Jürgen Habermas je pravilno poudaril, da je brez nekega splošnega družbenega pakta demokracije konec: mora obstajati neka patetična univerzalna identifikacija. Demokracija predpostavlja pakt, ki je običajno zelo ciničen: de facto večina volivcev hoče, da jim nekdo pove, kako naj volijo, a implicitno. V tem pogledu je demokracija univerzaliziran model konstitucionalne monarhije. Problem takšnih monarhij je, kako ne preveč ponižati kralja. Vsi vedo, da kralj dejansko ne odloča, mora pa izgledati, kot da odloča. V demokraciji smo vsi kralji, ki računamo na neki vladajoči sloj ekspertov, ki naj zares odloči. To je temeljna hipokrizija, ki je ne bi preprosto obsodil, ker imamo v njenem okviru še vedno veliko realnih osebnih svoboščin. A ne imeti iluzij. Vse delujoče demokracije bazirajo na tem, da ljudje minimalno zaupajo neki eliti ali elitam, da jim bodo dale rešitve. Krize demokracije so po mojem v glavnem krize elit. Z drugimi besedami, ko ljudje ne zaupajo eliti, ko mislijo, da je na njih, da odločijo, je to paradoksalno konec demokracije.
Pred kratkim ste v London Review of Books objavili tekst Odpor je predaja, v katerem kritizirate levičarske proteste proti kapitalizmu. Kaj je problem teh strategij?
V tekstu orišem sedem, osem variant levice danes in pokažem, kje ne delujejo. (TEKST JE DOSTOPEN TUKAJ) Levica še vedno ni premislila svoje krize in to skuša zakriti z moralizatorskim samozadovoljstvom. Moti me logika »odpora«, kjer se nemoč ponuditi dejansko alternativo ureditvi, ki obstaja, proda kot moralistični uspeh: ne zanima me oblast, govorim pa iz pozicije resnice, od koder lahko delim lekcije oblasti. Ali ni malo preveč enostavno in udobno se postaviti zunaj oblasti in definirati levo politiko kot bombardiranje države z nemogočimi zahtevami? Največ, kar lahko danes levica realistično ponudi, je tretja pot – globalni kapitalizem s človeškim obrazom, tako kot se je včasih reklo socializem s človeškim obrazom. Edino resno vprašanje je, ali je levica samo to, kar ni nič nečastnega, ali pa si še upamo razmišljati o tem, da je problem v kapitalizmu in liberalni demokraciji. Mislim, da formula, ki se nam danes ponuja, globalni kapitalizem z liberalno demokracijo, ni tista, ki bo lahko rešila antagonizme, ki se zarisujejo, zato sem še vedno marksist in komunist.
Kateri so ti antagonizmi?
Trije in eden. Najprej so tu problem ekologije (zunanje narave), biogenetike (naše notranje narave) in intelektualne lastnine (naše skupne simbolne »druge narave«). V vseh treh primerih imamo opraviti s skupno substanco človeštva – ali ni genomska baza človeštva naša skupna genetska substanca? Ali niso jezik in kultura naša skupna duhovna substanca? V vseh treh primerih zadenemo ob mejo privatne lastnine: če se na teh področjih do konca uveljavi načelo privatne lastnine, lahko to človeštvo plača s totalno materialno ali duhovno katastrofo. In potem je tu četrti, ključni antagonizem: rastoča logika apartheida, stotine milijonov, ki so sistemsko izključeni iz participacije v javni sferi. Že več kot milijarda ljudi živi v sivi sferi slamov. Tu smo spet pri senci globalne državljanske vojne.
Kakšna je vloga filozofije v tem kontekstu?
Od filozofije ne smemo pričakovati tistega, česar ne more dati. Filozofija ne more dati rešitev, lahko pa – kar je lahko še bolj pomembno – pomaga na pravi način zastaviti problem. Pogosto je način, kako percipiramo neki problem, del problema. Temu smo včasih rekli ideologija: ideologija formulira problem in ga s tem že potvori. Dober primer je ekologija. Že osnovni način, kako ponavadi percipiramo ekologijo, je problematičen: kot da obstoji narava kot organsko ravnotežje, homeostatična reprodukcija, ki jo poruši človek s svojim hubrisom … Če je v čem lekcija darvinizma, je v tem, da narave v pomenu naravnega ravnotežja, ki ga človek poruši, ni. Moramo se zavedati, da ni nobene poti nazaj k naravnemu ravnotežju, nimamo se k čemu vrniti.
Ena od enigem danes je, kako vsi sprejemamo, da smo v ekološki krizi, hkrati pa nekako nič nočemo oziroma ne moremo narediti. Zadnji dogodki na Baliju so lep primer tega: velik uspeh srečanja je bil, da so se dogovorili, kako se bodo še naprej dogovarjali … Tu vidim primer fetišističnega zanikanja: »Saj dobro vem, pa vendar …« Dobro vemo, pa vendar res ne verjamemo – zakaj? Ker smo še preveč vpeti v naravo, ker smo organsko povezani z njo, si ne moremo predstavljati, kaj naj bi pomenila ekološka katastrofa. Ko nam nekdo reče, da grozi katastrofa, vemo, da je to res, a mu ne verjamemo, saj ko gremo ven in vidimo sonce, drevje itd., ne moremo verjeti, da lahko vse to propade. Zato je moj sklep paradoksalen. Če kaj potrebujemo, da bi se soočili z ekološko krizo, je to še večja odtujitev od narave. Zato vrnitev k bolj pristnemu, kmečko čutečemu odnosu do narave krizo zgolj poglablja.
Ekologija dejansko vse bolj postaja novi opij za ljudstvo kot nadomestek religije. Ko religiozno sveto zgublja absolutno avtoriteto, ekologija ponudi naravo kot tisto transcendenco, ki je ne moremo obvladati in nam postavlja absolutne meje.
Je mogoče to povezati s prevladujočim zdravstvenim diskurzom, z obsedenostjo z našim videzom ipd.?
Vsekakor. Procese, ki smo jih včasih dojemali kot normalne elemente staranja, danes dojemamo kot nekaj patološkega. Danes prevladujoči zdravstveni diskurz temelji na tihi nepriznani predpostavki: smrt je bolezen, če zares zdravo živiš, praktično ne boš umrl. To je eden lepih primerov utopije danes – utopije, investirane v zdravstveni diskurz.
Če se vrneva k filozofiji; kako odgovarjate na pogosti očitek, češ, vi filozofi delujete v svoji sferi, ki nič ne pripomore v družbi?
Filozofija je še premalo avtonomna: vse prehitro se pusti zapeljati, da sprejme problem, kot je dan v ideologiji neke družbe, in ga potem poskuša pomagati rešiti. Danes je bolj kot kdaj prej aktualno Kantovo razlikovanje med privatno in javno uporabo uma. O privatni uporabi uma govorimo takrat, ko je um v službi nekega vnaprej določenega okvira, ko mora delati za neko dobro družbe. Zato po Kantu tudi teologija, pravo, medicina itd. sodijo k privatni uporabi uma. Javna uporaba uma pa nastopi tedaj, ko zavzamem popolnoma »izkoreninjeno« pozicijo in sledim logiki misli do konca, ne glede na to, kakšne so konsekvence za družbeno Dobro. V vseh modernih družbah se krepi prisila k privatni uporabi uma. Cilj reform izobraževanja je povečati družbeno uporabnost, zato je bolonjska reforma najvišja stopnja tega, čemur smo včasih rekli usmerjeno izobraževanje. Problem usmerjenega izobraževanja je v tem, da od tebe nekaj hočejo in ti hkrati že predpišejo osnovni okvir razmišljanja. Pri nas je glavni filozofski zastopnik privatne uporabe uma Tine Hribar, ki vse presoja s stališča relevantnosti za slovensko državo. Tak pristop a priori izključuje filozofijo, ki je neke vrste »potreba po nepotrebnem«. Filozofija lahko kaj da le, če se ji pusti ta nepotrebnost.
To, da ne služi ničemur?
Natanko tako. Na vprašanje navadnih ljudi, čemu filozofija služi, za kaj jo rabimo, filozofija odgovori tako, da postavi pod vprašaj sam pojem uporabnosti. Kaj sploh pomeni »biti uporaben«? To ni nevtralen pojem, pač pa je pojem, ki je smiseln le znotraj okvira sodobne kapitalsko-tehnične civilizacije, obsedene s kontrolo in produktivnostjo. Podobno je z drugimi pojmi. Kaj lahko filozofija prispeva v boju za toleranco? Nič, razen tega, da problematizira sam pojem tolerance. Zamisliti se je treba nad dejstvom, da danes rasizem avtomatično gledamo kot problem tolerance oziroma intolerance, kar nikakor ni samoumevno. Martin Luther King, nemara največji borec proti rasizmu dvajsetega stoletja, nikoli ni govoril o toleranci. Zanj rasizem ni problem tolerance, ampak problem zakonskih pravic, ekonomskega izkoriščanja itd. Rasizem postane problem tolerance šele v sedanji postpolitični družbi, ko prihaja do pospešene kulturalizacije politike: ker so sfere ekonomije in državne uprave vse bolj depolitizirane, dojete kot stvar racionalnega upravljanja in utilitarnih dogovorov, se vsi konflikti, ki se jih tako ne da rešiti, prevedejo v kulturne konflikte, v »spopade civilizacij«.
Kakšno uteho v teh konfliktih lahko ponudi vera?
Tudi tu moramo storiti isti obrat in se najprej vprašati, kaj sploh pomeni vera danes. Je sploh res, da danes verujemo manj kot nekoč? Moja teza je, da verujemo bolj kot kdaj prej, le da verujemo prek drugega. Sami smo cinični skeptiki, vendar pri tem zmerom zaupamo, da je nekdo drug, ki bo veroval za nas, tako kot starši, ki veselo prešuštvujejo, se kregajo itd., vendar za vsako ceno ohranjajo masko čistosti za svoje otroke.
Vsi poznamo stari vic o norcu, ki so ga pozdravili blodne misli, da je koruzno zrno, in ga spustili iz bolnišnice. Toda takoj je pritekel nazaj, ker je srečal piščanca in se je bal, da ga bo ta pojedel. Na zdravnikovo vprašanje, česa se le boji, saj zdaj ve, da je človek in ne zrno, odgovori: »Jaz zdaj to že vem, toda ali to ve tudi piščanec?« Vsi potrebujemo piščanca, ki za nas, namesto nas, ne bo vedel, ampak bo ohranil naivno čistost vere. Ali ni bil tak piščanec Tito v zadnjih letih svojega življenja? Danes vemo, da se je nomenklaturni vrh okoli njega najkasneje sredi sedemdesetih let že zavedal globine gospodarske krize, vendar so z divjim zadolževanjem izbruh krize odlagali, da bi Tito umrl srečen, da piščanec ne bi vedel …
Tako deluje cinizem danes. Ko je znanec obiskal Nielsa Bohra v njegovi podeželski hiši in videl nad vrati podkev, ga je začuden vprašal, ali verjame v praznoverje, da podkev prepreči vstop zlim duhovom. Bohr mu je odvrnil: »Seveda ne. Imam pa jo nad vrati, ker so mi rekli, da deluje, tudi če ne verjameš vanjo.« Take so stvari danes: nihče zares ne verjame v demokracijo, vladavino zakona itd., a vse to prakticiramo, ker nekako predpostavljamo, da zadeva deluje, tudi če vanjo ne verjamemo.
Da bi razumeli vse te paradokse, ki so naša realnost, torej potrebujemo filozofijo?
Da, bolj kot kadarkoli. Doslej smo se lahko pri iskanju etičnih koordinat zanesli na tradicijo. Z biogenetiko, ekologijo itd. pa prihajamo do dilem, kjer tradicionalni odgovori ne zadoščajo, niso zadostni kompas. Tukaj potrebujemo nove koordinate. Kolektivne odločitve, ki jih moramo vsi sprejemati o posledicah znanstvenih odkritij (do kod dopustiti posege v genom ipd.), zahtevajo od vseh nas, da se na neki ravni obnašamo kot filozofi. Zato sem bolj kot kadarkoli optimist za svoj posel.
Kako pa je z uporabnostjo znanosti?
Znanost v svoji najbolj avtentični dimenziji ne služi ničemur, je čisto veselje nad odkritjem, je vednost, ki je sama sebi namen. Ironija je v tem, da so vsi najbolj uporabni produkti znanosti ponavadi rezultat nečesa, kar prvotno ni bilo zamišljeno kot uporabno. To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi. A spet je preenostavno reči, da je nauk v tem, da se moramo izključiti iz produktivnega pogona in znati uživati mir vsakdana. Vse tovrstne relaksacije so že del pogona. Na Japonskem so začeli že leta 1947 organizirati zen budistične meditacije za menedžerje, ker so ugotovili, da meditacijska distanca pripomore k njihovi učinkovitosti. Paradoks je danes v tem, da je morda najteže narediti nekaj, kar ničemur ne služi.
Pred kratkim je Društvo za teoretsko psihoanalizo izdalo vašo knjigo Nasilje. Lahko v luči glavnih tez te knjige komentirate pri nas še vedno prisotno debato, kateri režim je bil hujši, stalinizem ali nacizem?
Zame je stalinizem še vedno velika enigma. Najbolj zadrte antikomunistične knjige so na neki način prekratke: paradoksno ga slikajo premalo črno. Poglejte z oskarjem nagrajeni filmŽivljenje drugih: ker minister hoče spati z ženo pisatelja, nadenj pošlje obveščevalno službo, da bi odkrila kak disidentski madež … Kaj takega bi se lahko zgodilo tudi na Zahodu – osebni sovražnik izkoristi svojo močno pozicijo, da ti kaj podtakne. Groza Vzhodne Nemčije je bila v tem, da so ti – če si bil uspešen pisatelj – prisluškovali v vsakem primeru, tudi če ti ni noben pokvarjenec v nomenklaturi hotel kaj slabega. Kateri sistem je torej hujši? Če bi mi nekdo pristavil pištolo na čelo in me to vprašal, bi rekel, da je to nacizem. Stalinizem namreč ne naturalizira krivde tako kot nacizem. Naj se sliši še tako morbidno, režimskim zapornikom je priznaval status svobodnih moralnih subjektov, ki so morali prevzeti odgovornost za svoje dozdevno izdajstvo. V nacizmu se krivda naturalizira: kriv si, že če si Žid, nič ni treba dokazovati, kriv si za to, kar si, ne za to, kar storiš ali misliš.
Pogostokrat je merilo za to, kateri je bil hujši, število žrtev.
Treba se je vprašati, kaj štejemo. Kaj pa žrtve kolonializma, žrtve verskih vojn in ekonomskih kriz? Navadno se reče, da to ni bilo del načrtne politike, medtem ko se v komunističnem režimu lahko žrtve pripiše državi oziroma partiji. Toda treba je videti pobijanja, ki so del t. i. objektivne logike sistema. Sicer pa sem svoje stališče do povojnih žrtev že pred več kot desetletjem jasno opredelil v kratkem programskem zapisu za LDS, ki pa ga je – kakšna ironija – objavila zgolj Demokracija (takrat še štirinajstdnevni časopis).
V Nasilju kritizirate prav to sistemsko nasilje, ki se vam zdi bolj problematično kot subjektivno. Za kaj gre?
Pred kakšnimi petnajstimi leti je George Soros, osebno nedvomno dober človek, s finančnimi špekulacijami povzročil, da so milijoni v Aziji ostali brez dela. Nihče ni rekel, ustrelite te ljudi, a posledica ene borzne transakcije je bila prav v tem, da so tisoči umrli v bedi. To brezosebno nasilje je treba videti, ta prepad (in hkrati povsem abstraktno vez) med nekom, ki sedi v ohlajeni pisarni v New Yorku in se gre špekulacije prek računalniškega ekrana, in tisoči uničenih življenj.
Takšno abstraktno nasilje, kjer žrtev ne more niti prepoznati napadalca, grozljivo rani človeka …
Tako je! Catherine Malabou je v svojem delu Novi ranjenci postavila tezo, da imamo danes novo obliko psihopatologije na globalni ravni – »žive mrtvece«, avtistične travmatizirance. Katastrofa, ki vdre od zunaj, od alzheimerjeve bolezni do lakote, potresov, vojn in posilstev, povzroči, da se osebnost zruši oziroma človek preživi kot živa lupina, nezmožen angažmaja v svetu – zanj se horizont smisla izbriše. To je enigmatična podoba nove subjektivnosti, emblem patologije 21. stoletja. Moja teza pa je, da je s tem pridrla na dan neka poteza, ki od vsega začetka definira subjektivnost: subjekt je po definiciji živi mrtvec. Zdaj se ukvarjam s temelji subjektivnosti. Pripravljam novo knjigo, ki bo posvečena nemškemu idealizmu, ki je zame še vedno nepresegljivi horizont filozofije. Čas je za vrnitev k čisti filozofiji.
Da, toda h kateri? Pri nas in drugod obstajajo različne filozofske struje, od derridajevcev, lacanovcev do heideggerjancev in analitičnih filozofov. Naj zastavim zelo naivno vprašanje: kako vemo, katera od teh je prava? Zdi se, da je vsaka od njih zaprta vase, uporablja svoj filozofski aparat, pretendira na »svojo resnico« …
Tu vas moram razočarati: ne moremo se postaviti na zunanjo pozicijo, primerjati različne filozofske pristope in tako oceniti, kateri bolj ustreza realnosti. Filozofija je namreč prav vednost o tem, kaj za nas je »realnost«, kaj velja za smiselno, kaj šteje kot dokaz itn. Tako tudi ne moremo primerjati filozofij glede na to, koliko prispevajo k dobremu, k napredku, k svobodi itn., saj vsaka filozofija poda svoj kriterij tega, kaj je Dobro, napredek, svoboda. Vsaka prava filozofija tako nosi v sebi kriterije resničnosti in vsaka odločitev za filozofijo je absolutno imanentna. Ko razumeš, da to nikakor ne pomeni relativizma resnic, si zares znotraj filozofije.
Namenoma sem povzela navedeni intervju z dr. Slavojem Žižkom iz Sobotne priloge, saj za bralce Pozitivk bo gotovo veliko bolj podučno, da zvedo kaj več o sedanjem času in prostoru, v katerem živimo, kot pa o nenehnem predavanju o Mojzesu, kar je očitno vaša preferenčna tema. V nekem smislu bi se celo strinjala z Lariom, ki piše da intelektualci (torej tisti, ki si to lastnost pripisujejo), da širijo negativno energijo na Pozitivkah. Veliko bolj modro bi bilo, da bi govorili o skorumpiranosti naše družbe, kot pa o skorumpiranosti in nečistovanju ubogega pastirskega Mojzesovega ljudstva.
Vas prav lepo pozdravljam z naravnimi lasmi na trezni glavi, brez lasulje ali kakšnega podobnega pripomočka, ki bi krasil človeško ničemurnost in bahaštvo vsevedenja. Upam, da tokrat ni spet prst samovoljno zdrsnil na kakšno napačno tipko, da bi spet žužek z rilčkom utegnil stikati po moji frizuri in kuštral moje "onde in bokole".
Tatjana
Nietzsche, Husserl, Heidegger, Hitler (Nacizem in antisemitizem v praksi)
Prispeval/a: MC dne sobota, 12. julij 2008 @ 00:38 CEST
Najprej hvala za še en copy-paste že videnega - očitno se nadejate, da boste z besnim kopiranjem in porivanjem velikanske količine vedno istega besedila, pregnali resnico in zakrili svoje napake in potvorbe.
Vaše dokazovanje, da sem bil jaz tisti, ki je prvi začel »razpravljati« o Žižku, je res smešno. Iščete rešilno bilko, potem pa (kar iz svoje glave) povlečete rešilno slamico, pa še ta je tako preparela, da bog pomagaj. Moja omemba Žižka kot enega izmed najpomembnejših stotih intelektualcev (skupaj s papežem Benediktom), je za vas dokaz, da sem začel prvi RAZPRAVLJATI o Žižku. No, če je tako, potem sem razpravljal tudi o papežu Benediktu, ravnokar pa že tudi razpravljam o bogu, ker se mi je prej zapisalo »bog pomagaj«. Smešno in patetično hkrati.
>>Heidegger danes velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših
>> filozofov 20. stoletja, študiral je pod mentorstvom Edmunda Husserla.
>>Po njem so misleci od starih Grkov do Hegla, ki je vplival tudi na Nietzscheja in eksistencialiste.
Napako v zvezi s Heideggerjevim vplivom na Nietzscheja ste sicer priznali kot tipkarsko napako (in to najbrž drži, saj ni za verjet, da bi se tako očitno zmotili), smešno je samo to, da v opravičilo navajate še bolj zmeden »original iz Word-a«, ki se bere še bolj trapasto, saj bi na osnovi tega pomislili, da je bil Edmund Husserl tisti, ki je vplival na stare Grke in na Hegla.
K "jasnosti" zapisanega bi dodal še nekaj, kar osvetljuje razmerje med » judovskim učiteljem« Husserlom in »arijskim učencem Heideggerjem« v praksi.
Heidegger je že leta 1933 postal član NSDAP (nacistične stranke), iz katere nikoli ni formalno izstopil. Dokumenti kažejo, da je Heidegger simpatiziral z nacisti že leta 1932.
Dokumenti razkrivajo tudi, da se Heidegger po vojni ni nikoli - niti javno niti privatno - ogradil od svoje podpore nacizmu. In to kljub dejstvu, da so ga njegovi nekdanji prijatelji, vključno s Karlom Jaspersem in Herbertom Marcusom pozivali, naj spregovori.
http://www.wsws.org/articles/2000/apr2000/heid-a03_prn.shtml
http://www.temple.edu/tempress/titles/618_reg.html
-----------------------------------------------------------------------------------------
Kdor pohujša enega teh malih, ki verujejo vame, je zanj bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje" (Mr 9,42).
Jezus Kristus
"Nemški študentje! Nacionalsocialistična revolucija prinaša popolno spremembo v življenje Nemcev…. Ne dopoustite, da dogme in "ideje" vladajo vašemu bivanju. Sam Fuhrer in samo Fuhrer predstavlja nemško realnost, sedanjost in prihodnost, in njen zakon. Učite se, da bi razumeli globlje: Odslej vsaka zadeva zahteva odločitev in vsaka akcija odgovornost. Heil Hitler!"
Martin Heidegger
----------------------------------------------------------------------------------------
Da bo bralcem še bolj jasno:
Heidegger po rodu Nemec (čista rasa) je leta 1927 svoje glavno delo Sein und Zeit (Bit in čas) posvetil svojemu "ljubemu učitelju" Edmundu Husserlu, ki je bil po rodu Žid. Ko je Hitler prišel na oblast, je Heidegger leta 1933 postal rektor Univerze v Freiburgu. Odnos do svojega duhovnega očeta se je hitro spremenil. Husserlu prepovedal vstop na Univerzo in mu celo preprečeval dostop do univerzitetne knjižnice. Ko je leta 1941 izšla nova izdaja Sein und Zeit, je Heidegger posvetil Husserlu odstranil. Posvetilo je potem spet vrnil leta 1950.
Ko je Husserl (od lakote) leta 1938 umrl, "nazi" Heideggerja seveda ni bilo na njegovem pogrebu.
Takšen je bil značaj velikega filozofa in njegov resničen odnos do svojega duhovnega učitelja.
Karl Popper, eden najbolj vplivnih filolozofov 20-teg stoletja, znan nasprotnik totalitarnih režimov, velik zagovornik človekovih pravic in odprte družbe, za Heideggerja pravi, da je bil čisto navadna "svinja". Takole piše o njem:
"I appeal to the philosophers of all countries to unite and never again mention Heidegger or talk to another philosopher who defends Heidegger. This man was a devil. I mean, he behaved like a devil to his beloved teacher [Husserl], and he has a devilish influence on Germany. »
Še dve Heideggerjevi cvetki za ljubitelje "Dasein" filozofije:
"Oh! Mein Fuhrer you're the saviour
of our people out of its need.
Determination and honour!
The teacher and frontier fighter
of a new spirit."
(Osebno pismo Heiddegerja Adolfu Hitlerju)
"In what follows, I want to make more explicit what I could only indirectly hint at in my recommendation. Nothing less is at stake than our undeferrablc facing of the fact that we are confronted by a crucial choice: Either to infuse, again, our German spiritual life with genuine indigenous forces and educators, or to leave it at the mercy, once and for all, of the growing Jewish contamination, both in a larger and a narrower sense."
devotedly yours,
Martin Heidegger
(Odlomek iz pisma Victorju Schwoererju, ki govori o »Židovski kontaminaciji nemške duhovnosti«. Pismo je nastalo leta 1929, torej še preden je Hitler prišel na oblast!!!!)
Pojav Heidegger nam kaže, da je tudi najbolj poglobljena in sofisticirana filozofska misel lahko samo bedna masturbacija, ki se v resničnem življenju izkaže kot popolnoma neuporabna akademska čvekarija. Med biti Človek in razglabljanjem o t.i. Biti je namreč velikanska razlika, ki je ne morejo premostiti nobene ontološke razprave, še manj kake bleščeče filozofske misli ali miselni konstrukti, kakršen je npr. famozni "Dasein".
Bralcem in tudi vam, Tatjana, predlagam ogled sledečega dokumentarnega filma o Heideggerjevem življenju:
http://www.youtube.com/watch?v=kD4Dw_9p9sI&feature=related
Če premorete vsaj ščepec morale (na katero se tako radi sklicujete) in vsaj malo intelektualne poštenosti, boste morali priznati, da je bil Heidegger, če nič drugega, vsaj moralno oporečen, predvsem pa velik strahopetec in oportunist, saj je izdal svojega lastnega učitelja.
Ko Nietzscheju na perverzen način in povsem brez dokazov pripisujete nekakšno povezavo s Hitlerjem in Main Kampf-om, ne pozabite na to, da je bil v resnici tisti, ki je pozdravljal »Heil Hitler!« in podpiral ideologijo antisemitizma in arijske rase, vam ljubi Martin Heidegger, od katerega črpate navdih za svoje eksistencialistično-ontološko-humanistične blodnje!
P.s.:
Nekateri Heideggerjevi učenci so njegovo misel imenovali »misticizem za ateiste«. Eden izmed njegovih kolegov je rekel, da je Heidegger ustanovil privatno religijo, »religijo brez boga« in svoja dela označil kot religiozna. Karl Jasper je Heideggerja imenoval "mystagogue-cum-sorcerer«, za kar seveda ne obstaja natančen slovenski prevod – rekli bi lahko, da gre za nekakšnega čarovnika, ki druge inicira v svet mističnih prepričanj. John D. Caputo pravi da se je Heidegger zadrževal med poezijo in misticizmom. Ameriški filozof William Barrett opisuje prigodo, ki jo je doživel njegov Heideggerjev nemški prijatelj, ki je Heideggerja zalotil pri branju Suzukijeve knjige o Zen budizmu. Heidegger mu je rekel: »Če prav razumem tega moža, je to natanko to, kar sem želel povedati jaz v vseh mojih delih.« Skratka, Heideggerjeva filozofija nedvomno sodi na Pozitivke. Je pa res, da jo je mogoče razumeti samo, če si zelo, zelo, zelo, zelo, zelo, zelo nad povprečjem. Predvsem pa moraš izključiti zdravo logiko in začeti verjeti, da je tisto, kar razlaga Heidegger že kar logika sama.
Čigavo znanje prodaje Marko Črnigoj?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 12. julij 2008 @ 08:22 CEST
kaj je v tem stavku spornega: "Heidegger danes velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših filozofov 20. stoletja, študiral je pod mentorstvom Edmunda Husserla. Po njem so misleci od starih Grkov do Hegla, ki je vplival tudi na Nietzscheja in eksistencialiste."
Stavek je vsebinsko jasen vsakemu beročemu človeku. Kaj potvarjate smisel stavka in manipulirate s Husserlom.
Z vašim podtikanjem razlag mojim besedilom se ne bom več ukvarjala, ker z vami resnično nekaj ni v redu. Nisem jaz pravi naslov za vaše osebne probleme.
Če tako radi pišete kritike, pišite in jih objavljajte v uglednih filozofskih glasilih in časopisih, pišite knjige in jih dajte v recenzijo strokovnjakom, ki bodo povedali svoje mnenje.
To, da uporabljate iz nacionalnega informacijskega centra znanja informacije (VU), še ne more potrditi, da ste tudi modri. Copy paste bi znal vsak papagaj. Odtipkaš pojem in računalnik ti vrže ven vse zbrane informacije in članke o določeni tematiki.
S tem se bahate.
Kaj v resnici znate še niste razkrili javnosti s svojimi avtorskimi deli. Najlažje se je tukaj na Pozitivkah delati pametnega pred peščico ljudi in lopati po Tatjani, ki ji ne morete odpustiti, da se ne pusti "zajebavati" od vas.
Moja edina napaka je, da vam odgovarjam. Takšne kot ste vi je treba pustiti na miru. Bolj jih sploh ne moreš prizadeti, kot da ignoriraš njihovo strahotno željo in hlepenje po pomembnosti.
Z vašimi prirejenimi članki o Aidsu od tujih avtorjev se niti imunologi ne ukvarjajo, ker naj bi bili totalni nonsens in diametralni znanstvenim odkritjem, golo natolcevanje, zato jih obidejo kot neobstoječe. Jaz jih v glavnem nisem komentirala,
ker so sama slabo prevedena in komentirana slama, milo rečeno. Vendar mene vaše intelektualno delovanje kakršno koli je, me ne zanima. Mene ne bo treba prositi za molk, ker se z vami ne bom ukvarjala.
Tako kot vidite velespoštovani Marko Črnigoj, pustite druge pri miru, če hočete imeti sami svoj mir. Ne uspeva vam noben poskus prizadevanja, da se uveljavite kot modri, če ste pa po svojem značaju maščevalni in zli. Vaš problem je, da niste še dojeli kaj pomeni civilizacijski komunikacijski odnos. Ste ustvarjalec sveta, ki je hujša klavnica kot je klavnica bikov za prehrano. Poslužujete se svojega razuma, da druge izničujete in stavljate v nič, da sami rastete iz svojega ega, ne pa iz srca. To je vaš problem, ki mene ne zadeva. To je simptomatika, ki bi ji rekli kompulzivno ponotranjena prisilnost, bolezensko nagnjenje do kritizerstva, žrtje drugega pa pomeni pomanjkanje sebe.
Naj bo za danes dovolj! Lasuljo si nataknite kamor hočete in pojdite z vašo bavarsko kelnarico na dopust kamor vas je volja.
Dajte mi že enkrat mir! Če ste odzmeljeni in brez težišča v svojem egu, vam kritizerstvo na Pozitivkah tega ne bo pozdravilo. Ne pričakujte, da bom umrla z razlitim žolčem, ker so mi ga že zdavnaj odstranili.
Tatjana
NEOBZIRNOST IN OBZIRNOST (ODZIV NA KOMENTAR MARKA ČRNIGOJA)
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 12. julij 2008 @ 09:09 CEST
»Heidegger danes velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših filozofov 20. stoletja, študiral je pod mentorstvom Edmunda Husserla. Po njem so misleci od starih Grkov do Hegla, ki je vplival tudi na Nietzscheja in eksistencialiste«.
Ali se res bere moj stavek - »original iz Word-a«, še bolj trapasto, da bi na osnovi tega pomislili, da je bil Edmund Husserl tisti, ki je vplival na stare Grke in na Hegla, kot Marko Črnigoj zavaja.
Tega moj stavek ne govori, da naj bi Edmund Husserl vplival na stare Grke in Hegla, kot Marko Črnigoj zatrjuje, temveč govori, da po njem (po njegovem mišljenju), torej po Heideggerju pa če hočete tudi po Edmundu Husserlu, Heideggerjevem učitelju, so misleci od starih Grkov do Hegla, ki je vplival na Nietzscheja in eksistencialiste. Misel pove da so od Grkov do Hegla misleci in da je Hegel vplival na Nietzscheja in eksistencialiste. Friderich Hegel (1770-1831) pa je nedvomno vplival na vse filozofe poznejših generacij, da se spet ne bi spuščala globoke filozofske misli o Heglu, bi rekla le to je Heglova filozofija narave bila dojeta kot neoporečna znanost. O drugem pa v tem kontekstu o Heglu ne bi govorila.
Kdo torej zavaja? Očitno MC in to namenoma se kaže neobziren do mene in jaz iz obzirnosti do neobzirnejša, bom najbolj obzirna, če ne uporabim pravega izraza za to potezo. Molčim. Izsiljeni molk iz obzirnosti do njegovega položaja, ko navajam njegovo ime in priimek.
Tatjana Malec
NEOBZIRNOST IN OBZIRNOST (ODZIV NA KOMENTAR MARKA ČRNIGOJA)
Prispeval/a: Lario dne sobota, 12. julij 2008 @ 12:17 CEST
LP
Neideološko pojasnilo
Prispeval/a: MC dne sobota, 12. julij 2008 @ 14:00 CEST
malo mi je žal, da se toliko časa trudite in zapletate okoli enega samega vašega ponesrečenega stavka. Mogoče se želite na tak način izogneti razpravi o vseh drugih nesmislih in potvarjanjih iz vaših besedil, na katere sem opozoril, pa mi zaradi "ideološkosti" ne želite odgovarjati.
Ampak, če že prav hočete, lahko vam na ljubo razčlenim tudi stavek, za katerega hočete trmasto in za vsako ceno dokazati, da je nedvoumen in vsebinsko jasen vsakemu beročemu človeku.
Poglejmo stavek še enkrat:
»Heidegger danes velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših filozofov 20. stoletja, študiral je pod mentorstvom Edmunda Husserla. Po njem so misleci od starih Grkov do Hegla, ki je vplival tudi na Nietzscheja in eksistencialiste«.
Prvi del stavka je povsem razumljiv. Govori o tem, da oseba A velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših filozofov 20. stoletja. Takoj v nadaljevanju – v drugem prirednem stavku, ki ga ločuje vejica (skoraj enakovredno bi ga lahko ločila tudi pika), izvemo, da je oseba A študirala pod mentorstvom osebe B. Do tu je bralcu lahko še vse popolnoma jasno. Sledi nov stavek, ki se začne z besedami »po njem«. Že takoj na začetku se pojavi dvom »po kom«, saj je težko ugotoviti ali po osebi A ali po osebi B. Bralec se lahko zlahka odloči za A, saj A v prejšnjem stavku nastopa kot osebek. Lahko pase odloči tudi tza osebo B, s katero se stavek konča. Če bi se stavek namesto s »po njem« začel s »po slednjem«, potem bi bilo bralcem jasno, da gre za osebo B. S tem pa najhujše zagate še ni konec. Drugi stavek je podredje, ki ga tvori glavni nadredni stavek in prilastkov odvisnik. V glavnem delu stavka manjka povedek, oziroma je ta izražen s pohabljenim »so«, ki obvisi v zraku, ne da bi bralec mogel ugotoviti, kaj SO misleci od starih Grkov do Hegla POČELI (ali so zgolj BILI) – lahko so se zgledovali, lahko so se učili, lahko so kaj poimenovali - bralec ne izve ničesar in ostane brez pojasnila – enosmiselno ni mogoče določiti, PO KOM se je zgodilo ali bilo, še manj pa KAJ. Edino, kar lahko sklepamo ali bolje rečeno ugibamo, je to, da so se tudi Stari Grki nekako pojavili ali nekaj počeli zaradi osebe A ali B, ki sta seveda obe živeli dve tisočletji po propadu stare Grčije. Zmede s tem pa še ni konec. Zaradi nedoločljivosti prvega dela drugega stavka, tudi prilastkov odvisnik učinkuje nekoliko nedoločeno, saj je spet težko in zanesljivo ugotoviti, ali se veznik »ki« nanaša na Hegla, ali morda na osebo, po kateri »so« filozofi od starih Grkov do Hegla počeli tisto, kar sicer tudi ni povsem jasno in določeno. Zmeda je torej popolnoma, stavek ni niti nedvoumen, še manj vsebinsko jasen; zelo spominja na tisto vrsto skropucal, ki jih laično označujemo kot stavke »brez repa in glave«. Morda se stavek zdi jasen za "beroče" bralce, zagotovo pa ne more biti jasen "mislečim" bralcem.
Lep pozdrav
Marko
p.s.:
Upam, da v mojem pojasnilu spet ne boste izbrskali kaj "ideološkega". Skladnja in oblikoslovje veljata v vseh "režimih" enako.
Odgovor
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 12. julij 2008 @ 17:50 CEST
Ta zgornja interpretacija pod prispevek o Karitasu vam je očitno spodletela, ker ste reševali nekaj, kar se je samo po sebi razrešilo. Kar ste s svojimi grdimi komentarji o Karitasu in Materi Terezi namazali pod ta prispevek, pa ne morete zbrisati in se rešiti slabega vtisa o svoji človeški majhnosti, ne z analiziranjem eliptičnih stavkov in ne nobenega podredja oziroma s stavčno analizo, ki jo delajo dijaki v osnovni šoli za domačo nalogo in se delati s svojim dlakocepstvom veleumno pametnega. Ta vaša razlaga je bila za umrel naporna. Saj ne doktorirate na mojem tekstu. Včasih se posreči boljše napisati svoje misli, včasih manj. Sicer kaj bi o tem govorila, ko je pa na teh straneh toliko neumnosti, ki bi morale tenkočutnega in vestnega kritika maternega jezika in kolumen skrbeti.
Problem je, da vaše mišljenje marsičesa distinktivnega ne more dojeti. Dobro kot namen je vselej zaobjet v mišljenju kot merilo, če pa dobrega po svojem človeškem bistvu ne premorete dojeti, je vse še tako perfekcionistično slovnično razčlenjevanje ali je stavek bil zapisan v slovenskem knjižnem jeziku boljše ali slabše, zgolj farsa, ki zakriva maščevanje.
Jabolko je padlo z drevesa kakor narekuje zakon narave, vi se delate tako, kakor da ste to jabolko vi ustvarili. Vaše komedije imajo samo en cilj: dokazati predvsem sebi in nato vsemu svetu, da ga ni vam enakega. Revno samozadovoljstvo. Kajne?
Pomembno je, kakšnega človeka ustvarijo preizkušnje življenja in tudi knjige, ki jih bere. Če človek spozna v knjigah svojo nepopolnost, spozna vso modrost življenja. Fikcija o vzišenosti pa vas drži v ujetništvu celo življenje. Priznati si moram, da doslej še nisem prebrala ničesar vašega, da bi se mi po branju, kot se zgodi po dobrem čtivu, da bi učinek eksplodiral v spominu. Vaše pisanje zapušča negativne sledi in hromi ustvarjalnost pri človeku. Nekateri pač uživajo, da se tu prerekamo. Eni navijajo za vas, drugi za mene, vendar pri vej stvari to sploh ni pomembno, saj se s svojo debato običajno preveč ne vključujejo v bistvo stvari.
Ali ste kdaj segli po kakšni takšni literaturi kot je n.pr. Igra steklenih biserov Hermana Hesseja ali n. pr. Faulknerja (Saga o Yoknapatavphi) ali po zbranih delih eksistencialista Sartra, ali Tomasa Manna, Kafke, Joycea, Prousta, Dostojevskega, Tolstoja? Če bi vsaj nekaj teh knjig svetovnih klasikov pazljivo prebrali, zagotovo ne bi bili tako sarkastični in podcenjujoči do bližnjega. Človek vendarle pusti za seboj neko človeško sled in ne more sveta svinjati z negativno energijo in brezsmiselnim podcenjevanjem delovanja drugih.
Jaz vas recimo razumem, da ne morete spati zaradi RKC, jaz pa ne morem spati zaradi kršenja človekovih pravic zoper verujoče, zablod nacionalizma in totalitarizma, nestrpnosti, terorizma, tajkunstva in še bi lahko naštevala. Vsi imamo nekaj tistega v sebi, ki nam ne da mirno spati.
Le dobre knjige izostrijo tankočutnost in prepoznavanje korenin okrutnosti, zla in nasilja. Vsak ima svojega boga, ki ga časti in svojega vraga v bližini, ki ga moti. Le kam bi prišli, da bi se zaradi vseh vojn, masakrov, pobojev, etničnih konfliktov in razprtij, poplav nemočnih beguncev in terorističnih akcij, ki jih doživljamo v svetu, še mi kot mali narod med seboj spopadali in sovražili.
Nek univerzalni konsens o življenju v demokraciji pa vendarle mora obstajati. Društvo za zaščito ustave in krivic cerkve, s katerim se očitno dobro razumete, naj bi s svojim delovanjem rušilo mirno sobivanje in sožitje med ljudmi. Zakaj nihče od vas noče razumeti, da se borim za človekove pravice, svobodo vesti in svobodo veroizpovedi in ne za kakšne privilegije cerkve kot institucije, s katero nimam popolnoma nobenega stika, razen spoštovanja za vse kar koristnega in dobrega naredi in spoštujem svoj krščanski etos, ki mi je bil dan v življenju na pot kot sistem vrednot, ki mi omogočajo da lahko odkrijem v sebi sposobnost biti etična.
Nikar ne mislite, da je sod smodnika na Balkanu popolnoma pogašen, čeprav je pepel že raztrošen. Nacionalistični in protiverski fanatizem sta nevarna, ta dva nastajata med ljudmi, medtem ko verski klerikalizem nastaja v cerkvi in ga je mogoče obvladovati z regulativo ločenosti cerkve od države. Jaz vidim v tem problem, da je to protiversko delovanje prenasičeno in nabito z idološkimi in političnimi sporočili in nameni. Prodira kot strup med ljudi in pripravlja idologom prostor za nove strasti. Ne pomaga ljudem do moralne in kritične zavesti, temveč jo razkraja. Ni potrebno, da bi gledali Reality Show kako nam Marsovci osvajajo zemljo, Evropo osvajajo drugi in to postaja resni problem. Fundamentalizem se širi. Ni potrebno, da strmimo le v množične grobove Bošnjakov, poglejmo tudi kaj se dogaja v Bagdadu, Afganistanu, Tibetu, Guantanamu in drugih žariščih in mestih, kjer se kršijo človekove pravice. Kaj počenjo v Iranu v zadnjem času. Še Bog da imamo Karitas, ki vsaj nekaj postori na tem krivic polnem svetu. Vaše obsojanje ni združljivo s človeško odgovornostjo. Človek, ki vidi samo sebe, ne more biti za drugega. Iz vseh vaših tekstov veje egoizem, vegetarijanstvo pa najverjetneje imate samo za fasado, ker ste morda alergični na določena živila živalskega izvora. Vsaj tako izgleda. Če niste občutljivi do človeka, dvomim, da ste občutljivi do živali. Jaz vam preprosto ne verjamem, da delate to iz etičnih razlogov, kajti postmodernistična etika, je usmerjena v dobro biti za drugega. Mater Terezo ste zasmehovali. To pokaže kakšen je vaš odnos do dobrih del in biti za drugega.
Domišljate si, da znate samo vi razmišljati? Da bi se jaz pri svojih letih in pri svojih izkušnjah morala učiti od vas? Ali ni to preveč domišljavo? Jaz imam že izkušnjo za sabo biti mlada, vi pa še nimate izkušnj mojih let. Vaš pogosto nesramen ton človeku odvzame motiv za udejstvovanje v produktivnem pogovoru in zavzame obrambno pozicijo. Če vam smem še to povedati, da ste vi prav takšen človek, kakršnega si želijo diktature v svojem kolesju. Brezčutni robot. Nepopustljiv, cenzuratorski, netilec prepira, netoleranten, izkazovalec moči. Za vašim rezoniranjem ostaja praznina, drugim pa ni dovoljeno, da bi jo zapolnili na način, da bi se iz tega lahko razvila konstruktivna debata. Po domače povedano "zezate" človeka, drobnjakarsko cepite vsako malenkost, ki se ne sklada z vašim mišljenjem, stalno preverjate drugega ne pa sebe. Ne znate spoštovati bližnjega. Ne morete se soočiti s tolmuni svoje lastne teme.
Po sesutju socializma boljševiške provenience je bilo Heglovo pojmovanje dialektike nekakšna filozofija v mirovanju. Vi tega ne upoštevate, da dialektiko določa sama narava bivajočega, zato nesporno velja za moč vsebinskega mišljenja (Hegel, Adorno). Le nekonkretizacija vsebine jamči odprtost mišljenja. Jaz se osebno ne mislim odpovedati pojmu celote v svojem mišljenju. Zame lahko obstaja skrivnost. Le skoz njeno raziskovanje se dokopljem do napredka. Če bi bilo te moje svobode konec, potem je konec mišljenja. Zame je ključnega pomena razumevanje duha idenditete kot tudi aktualnega duha neidentitete. Kakor koli že menite, v veri človeka obstaja osnova za svetovno etiko ali temeljno soglasje o zavezujočih vrednotah, standardih in temeljnih moralnih prepričanjih. Za človeške pravice, pravičnost, svobodo in ohranitev planeta Zemlje je absolutno nujno, da ne stojimo križem rok. Načela svetovne etike lahko sprejmejo vsi ljudje vseh etnij, verskih prepričanj in tudi neverni. Napajamo se z duhovno močjo in upanjem. Odgovornost je sad razumne in čustvene odločitve. Najpomembnejša je odgovornost biti za drugega. V tretjem tisočletju naj bi etika temeljila bolj na čutenju in odgovornosti za drugega, kot na umu, kajti um je kategorija ega, čutnje pa je ljubezen srca, pa če izzveni še tako banalno, ker je bilo to s strani Fredija veliko krat ponovljeno.
Kako kljubovati sovražnim okoliščinam, v katerih živimo in razosebljeni industrijski rasti.? Verjetno bo treba spet začeti preučevati Platona in njegove misli o demokraciji. Mogoče pa se bosta pojavila novodobna Atila in Džingiskan in tega niti ne bo treba. Kdo ve?
Spet me je zaneslo in sem namenila pozitivni del sebe neki diskusiji, za katero že vnaprej vem, da bo sprejeta kot vse ostale doslej. Sicer pa nekaj je zelo pomembno. Mislim, ustvarjam in sem. Kot človek sem v sebi zelo zadovoljna. Meni energija ljubezni in resnicoljubnost utirata pot, prek katere lahko mirno hodim. Objektivne resnice ni, je lahko samo resnica, ki jo vsak posebej doživljamo skozi lastno zavest.
Tatjana
Odgovor
Prispeval/a: osh-kosh dne sobota, 12. julij 2008 @ 19:43 CEST
mislim da bi bilo bolje ce bi si dopisovala po emailu,ker brati vso to godljo,ni prebavljivo,ker sta predstavnika religije ( tm ) in znanosti ( mc ).
p.s.
nekako bolj verjamem mc-ju,to pa zaradi ene drobne opazke ki si jo zapisala :
,, Da bi se jaz pri svojih letih in pri svojih izkušnjah morala učiti od vas? Ali ni to preveč domišljavo?,,
ja res je domisljavo iz tvoje strani. ce mislis da so leta pogoj da si moder,jao tebi.vedno obstaja ,,boljsi,, in v tem primeru se ve kdo je.( pa ne mislim sebe,da se ne bos na to obesila )
lp
Odgovor
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 12. julij 2008 @ 20:43 CEST
l. to ni godlja, temveč so komentarji, čeprav dolgi in za marsikoga utrujajoči, posebno če kdo ni
sledil problemu in krivičnemu načinu obravnave dobrodelne organizacije Karitas in Matere Tereze;
2. jaz nisem nobena predstavnica religije ali cerkve, temveč borka za človekove pravice, ki so zapisane v 41. členu Ustave in zakonu in se zavzemam, da te in nobene druge človekove pravice državljanom ne bodo kršene;
3. Gospod Marko Črnigoj ni predstavnik znanosti, kot je meni znano ne predstavlja na Pozitivkah nobene znanstvene inštitucije, temveč so to njegova osebna mnenja;
4. TM in MC si nimata kaj dopisovati po emailu, ker midva ne stopava v nobeno takšno razmerje, da bi morala medsebojno razčiščevati idološke ali svetovno nazorske dileme ali opredelitve. Gre izključno za odziv in članke, ki se pojavljajo na Pozitivkah in nagovarjajo širšo javnost;
5. To je popolnoma vaš problem komu verjamete in kakšne argumente ste vzeli za verodsotjne, da vam takšno vero vlivajo komu verjeti in komu ne. Zame sploh ni relevantno komu verjamete.
6. Gospod Marko Černigoj ne komunicira z menoj spoštljivo. temveč omalovažujoče.
Jaz nimam v glavi žužkov in tudi ne nosim lasulje in tudi ne potrebujem kljuvanja z njegovim rilcem v sence, kot me javno nagovarja. Nisem pasla ovc z gospodom Markom. Imam pač tudi svoje leta, če to kaj velja, vsaj v smislu spoštovanja.
7. Imam svojo družino, svoje dostojanstvo in ugled, sem javna oseba na področju kulture in si ne dovolim
številnih opazk in nenehno ponavljajočega podcenjevanja, izzivanja in dobesednega izživljanja ter načrtnega psihičnega maltretiranja in zmanjševanja vrednosti moje osebe. Take metode se preživele in spadajo v totalitarizem, kjer so nekateri imeli neomejeno oblast in moč.
Toliko v vednost in hvala za pozornost!
Tatjana Malec
Spor med MC in TM
Prispeval/a: Lario dne nedelja, 13. julij 2008 @ 12:54 CEST
Trajal bi sicer nekaj let pa vendarle bi se lahko rešil v obojestransko koriist.
1.- pameten odneha. Tukaj pravzaprav ni rešitve. Oba sta pametna.
2.- vpogled v dobo odraščanja. Tukaj bi lahko ugotovili, da sta eden in drugi doživela em kup traum v otroštvu vključno z rojstvom in porodom. Oba sta do onemoglosti trmasta in vstrajata na svojih stališčih, kar je razumljivo (vsak ima svojo resnici in pravico ), čeprav ima MC veliko več dokazljivih argumentov od TM.
3.- TM je lirična duša in potemtakem niti slučajno ne more harmonirati z dušo MC-ja, ker je čisti logični duh in nastopa izključni iz uma.
4.- Nestrpnost je tukaj v veliki meri prisotna, včasih tudi zelo zelo argumentirano, čeprav je nestrpnost ena od najbolj negativnih čustev. Isto velja za dokazovanje resnice brez argumentov, kar nekako v tri dni.
Navedel sem le nekaj, pravzaprav intimnih ugotovitev in jih zapisal ker sta oba javni osebi.
Drznil sem se vključiti le zaradi pozitivnosti in Pozitivk.
Mogoče sem prekoračil bonton.
LP
Spor med MC in TM
Prispeval/a: -Mojca dne nedelja, 13. julij 2008 @ 17:48 CEST
Lepo rečeno!
Med Markom Črnigojem in Tatjano Malec ni spora, le vehementna razprava
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 13. julij 2008 @ 20:33 CEST
ko sem prebrala vaš komentar, sem se vprašala, ali vas prištevam v tako ozek krog svojih osebnih prijateljev, da bi vam dovolila pisati oceno svoje osebnosti, nekakšno psihoekspertizo. Vprašam se, kdo ste sploh vi, da si dovolite pisati o meni osebno, da se jaz ravnam po vetru, kar z drugimi besedami pomeni, da mi pripisujete lastnost neznačajnega človeka.
Napisali ste, da človek, ki je vsak čas na drugi strani, se težko bori za človekove pravice, da bi mu lahko vse to verodostojno verjel. Resnično ne vem na kakšne strani ciljate, očitno na tiste strani - ena se bori za človekove pravice, druga jih pa krši. Takšna izjava je javno grobo poseganje v integriteto mojega poštenja, češ, da se jaz ne borim za človekove pravice, kar daje logično sklepati, da moje javno delovanje meri na kršenje človekovih pravic.
Ali se sploh zavedate kaj govorite?
Pozivam vas, da javno poveste na katere strani ste mislili, da se nagibam – če prav razumem merite na stran poštenja in nepoštenja. Resno vas pozivam, da se izjasnite, do koga sem jaz ravnala nepošteno, ali sem komu kaj ukradla, koga za kaj prikrajšala. Ko je vam zmanjkala denarnica na prireditvi Sončna osebnost 2004, jaz nisem bila na tej prireditvi in resnično ne morem vedeti kaj se je na njej dogajalo in tudi ne kakšna je bila usoda vaše denarnice. Že nekaj krat ste v svojih komentarjih ciljali z očitki v prazno. Ta problem, ki vas tare, ni moj problem in nimam popolnoma ničesar s tem dogodkom.
Zaradi jasnosti vam naštejem katere so tiste pravice, ki so človekove pravice. Mednje sodijo: enakopravnost pred zakonom, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeno položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino, kar pomeni, da smo pred zakonom vsi enaki. Glede na navedeno določbo se borim proti izključevanju določenih skupin, o katerih se v teh prispevkih in komentarjih govori. Nadalje spada med človekove pravice prepoved mučenja, varstvo osebne svobode, odreditev in trajanje pripora, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva, javnost sojenja, pravica do pravnega sredstva, pravica do povračila škode, domneva nedolžnosti, načelo zakonitosti v kazenskem pravu, pravna jamstva v kazenskem postopku, pravica do rehabilitacije in odškodnine, prepoved sojenja o isti stvari, svoboda gibanja, pravica do zasebne lastnine in dedovanja, pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, varstvo tajnosti pisem in drugih občil, varstvo osebnih podatkov, svoboda izražanja, pravica do popravka objavljenega obvestila in odgovora, svoboda vesti, pravica do zbiranja in združevanja, volilna pravica, pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pravica do peticije, pravica do ugovora vesti, pravica neizročitve tuji državi, pravica do prebivališča, svoboda dela, pravica do socialne varnosti, pravica do zdravstvenega varstva, pravice invalidov, varstvo družine, materinstva, očetovska, otrok in mladine, pravice in dolžnosti staršev, svobodno odločanje o rojstvu otrok, pravice otrok, izobrazba in šolanje, avtonomnost univerze in drugih visokih šol, svoboda znanosti in umetnosti, pravice iz ustvarjalnosti, izražanje narodne pripadnosti, pravica do uporabe svojega jezika in pisave, prepoved spodbujanja k neenakopravnosti ter nestrpnosti, prepoved spodbujanja k nasilju in vojni, posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, položaj in posebne pravice romske skupnosti v Sloveniji.
Za božjo voljo, koga neki sem jaz tako zadela v hrbtenico, da še danes ne more vstati. Gospa Marja, pravite: » Poskušali ste tudi mene, vendar vam ni uspelo.« Javno povejte, če sem vas jaz kdaj napadla, mučila ali kakor koli ogrožala. To, kar navajate so resne obtožbe in boste morali dokazati dejstva.
Vprašam vas, zakaj skušate preusmeriti pozornost od samega prispevka in problema blatenja ter ponižujočega pisanja o dobrodelni organizaciji Karits in pišete o osebah, konkretno o meni in Marku Črnigoju ter analizirate naju kot osebnosti. Ali je to potrebno?
Pozitivke niso psihiatrična ambulanta, v kateri bi pregledovali avtorje napisanih besed in ocenjevali njihove osebnosti. Pozitivke so spletna stran, v kateri se piše o določenih informacijah, ki zadevajo širšo javnost. Ne verjamem, da bi bile za širšo javnost pomembne informacije recimo kakšna sem jaz ali pa sogovornik, med katerima očitno poteka dokaj vehementna razprava. Seveda tu se lahko govori o primernosti ali neprimernosti zapisanih sporočil, ne more in ne sme se pa do take mere posegati v integriteto drugega, da bi se posegalo v njegovo zasebnost in ocenjevalo osebo.
Pisanje o knjigah ni nobeno šopirjenje. Prebrane knjige so količina psihične energije, ki se imenuje vrednost ali sila duševnih prvin, kar se razodeva v pogovoru in pisanju kot bogastvo pišočega. Vaših zaključkov o tem ne bom komentirala, ker so izven koncepta moje debate z vami o tem. Vtis imam, da se gospa Marja, zelo radi vtikate v odnose drugih ljudi in se postavljate v vlogo neke razsodnice.
Ustvarjalni jaz človeka teži k doživljajem, ki bi mu pomagali do samostojnega življenjskega stila, včasih se pri tem posluži tudi nepravega učitelja, vendar to je zgodba, za katero velja staro ljudsko izročilo prepovedi konkretizacije vsebine, ki te ne zadeva. Srečen je tisti, ki mu nos žari od ponosa, ker se ne vtika v druge zadeve.
Kar pa zadeva vašo resnico mene ta ne moti, ker je ta sad vaših izkušenj in spoznanja. Vsak ima svoj življenjski stil, ki mu je vodilo, po katerem oblikuje svojo osebnost. Vsi ljudje imajo isti cilj samouveljavljanja, a vsakdo ga dosega na njemu lasten način. Izobraženec ima svoj posebni življenjski stil, atlet prav tako. Osebni stil je lahko kompenzacija za marsikaj. Napoleonov življenjski stil osvajalca je bil izraz njegove slabotne postave. Hitlerjeva grabežljiva napadalnost in gospodovalnost pa posledica njegove spolne impotence. V ozki zvezi z življenjskim stilom, v katerega logično sodi tudi domet razmišljanja, sodi pojem stvariteljskega jaza, v katerem je zasidran nekak kamen modrecev, eliksir življenja, gibalo vsega človeškega prizadevanja.
Pri stvariteljskem jazu so pa vidni samo učinki. Pri Karitasu in Materi Terezi so ti stvariteljski učinki vidni v dobro ljudi, medtem ko pa so v vsebini članka in komentarjev ti dobri učinki pohojeni in izmaličeni in ne zapuščajo planetu prav nobene pozitivne sledi.
Sedanjost pa ne določa samo preteklost in njena vzročnost, temveč tudi prihodnost in njena smotrnost. Etika tretjega tisočetja pa temelji bolj na čutenju kot na umu, kajti um je kategorija ega, čutenje in dobrota pa sta stvar srca. Dobro človeštvu je vrednota, ki ima prednost pred vsemi drugimi in je postavljena na najvišje mesto.
Tatjana Malec
Katolik - rojen, da se ga mrzi
Prispeval/a: Fredi dne nedelja, 13. julij 2008 @ 22:19 CEST
Očitno res težko ločiš debato od spora sicer pa tak ni čudno, da si v sporu z vsem kar se predstavlja pod * katoliško *.
Govoriš o višji logiki kot tud o zemeljski logiki kot, da obstaja razlika v logiki.
Si pa res pametna, verjetno vsaj tak verjameš sebi zato si tud postavila Markota na višji nivo logike kot, da ga ti pač razumeš, se pravi kao ti tud si na višjem nivoju logike.
Bedarija.
Le ena logika je, če je logično je pač logično, brez nadaljnje debate logika je logika.
Logika je, da je Tatjana predstavila ničeja dojčlandarskega kot takega kot je, zasmehovalec in zaničevalec šibkih.
Logično, da je ničeja branil kdor je navdušen nad njim in, ker Marko zelo rad doda človeško, prečloveško, se je vedlo kdo bo branil svojega bluzatorskega idola.
In spet se je dokazala logika, da logično izhaja iz gole logike.
Marko je osvetlil svojega filopsihiča na njegov način in dejansko odvrgel še skoraj zadnje tančice s katerimi je bil pokrit niče kot ničevalni do ženske in nasploh ljudi kot, da je niče več kot človek, dejansko pa je pokvekana kreatura mačota.
O kakšni verski korupciji govoriš?
Ti je sploh jasen ta pojem namreč verski?
Po vetru mržnje se ti ravnaš, ko zapiha anti krščanska sapica hitro pripomoreš z svojo sapico.
Se sploh zavedaš v kakšni manjšini živiš, 2-3 % slovencev ti aplauzira?
Starejši pravijo, da svet na mladih stoji, kar je res.
Ampak vsak starejši bo tud povedal mlademu, da naj starejše posluša.
Življenjska izkušnja je pomembna, da preživiš življenje sicer se ti lahko hitro zalomi.
Mladi pomeni moč, učijo pa se od starejših.
Ti sploh nisi bla duhovna brucka, ker še malo šolo izostajaš.
Si pa naredla magisterij iz šimfarije, na to si pa res lahko ponosna.
Duhoven pomeni, da duhovno razmišlja, ker ma duhovno srce.
V življenju obstaja le ena možnost, izopačeni um pa si dela več možnosti, ker se na vsak način hoče rešit.
Rešitev je ljubezen v srca kakor umu, ker človek je enovita duša, ki misli z srcem.
Čao
Katolik - rojen, da se ga mrzi
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 14. julij 2008 @ 09:07 CEST
Bolj in bolj postajaš žaljiv.
Uporabljati si začel drugi del biblije. Kar tako naprej. Kmalu boš vse, ki se ne strinjajo s tabo in Tatjano popljuval.
Bravo, bravo
To ti je ljubezen do bližnjega in do vsega na svetu, kajne Fredi????
LP
Pod drevo na realnih tleh
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 14. julij 2008 @ 11:16 CEST
Verjamem, da verjameš, da sem katolik, ki mrzi.
Primitivno klevetaš vsakega, ki se postavi v bran ljudi namreč tudi katoliki so ljudje.
Ti res misliš, da si na višji ravni?
Na kateri veji visiš?
Mogoče visiš na veji mržnje s katere popljuvaš vse pod sabo, ker si višja?
Le od koga si ti višja, francika od pepeka?
Mrziš in mržnjo še mogoče učiš svoje otroke?
Ljubi Bog ljubi in srce pozna ljubezen.
Čao
Moje je maščevanje, jaz bom povrnil
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 14. julij 2008 @ 12:03 CEST
bolj in bolj žališ vse okoli sebe.
Postal si celo agresiven. Začni brati A. Trstenjaka, saj bi ti moral biti zelo blizu.
Kar piše o človeku in človeških značajih se lahko najdeš pod .............
Mogoče ti bo uspelo definirati SVOJ karakter.
Če imaš čisto dušo se boš razkril?????????????
LP
Moje je maščevanje, jaz bom povrnil
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 14. julij 2008 @ 12:35 CEST
Fredi, strpnost je tudi tista ki človeku daje ljubezen.
Pri tebi je strpnost pod vprašajem, kar se tiče zadnjih tvojih umotvorov.
Zašel si. Mogoče pa v bibliji premalo piše o strpnosti.
Fredi, ruzak kamenja pa udri po sovražniku. Saj si zdaj prešel na PRAVIČNO STRAN BIBLIJE. Vsi imamo pravico se braniti, saj tako piše v bibliji.
Kako razložiti biblijsko PRAVIČNOST????????
Beri A, Trstenjaka, on je kar nekako razumljivo razložil definicijo KDO IMA PRAV?????????
PS. Ko je A.T. hotel širši populaciji povedati oziroma razvrstiti človeške značaje, se ni opiral na biblijo.
Dokaj podrobno je opisal fanatizem. Najdi se???????
LP
Uslišane šale, da ne bomo izkrvaveli
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 14. julij 2008 @ 12:43 CEST
Dragi moj Stvarnik,
imela bi nekaj vprašanj zate, pa ne reci mi prosim, da te preveč sprašujem:
Kdaj boš potegnil črto in povedal, kdo ima prav Tatjana ali Marko?
*
Ali veš, da če o zadevi ne razsodiš v štirih letih, da bo romala pritožba na evropsko sodišče zaradi sojenja v nerazumnem roku, ki predstavlja kršitev človekovih pravic, pa še odškodnino boš moral plačati.
*
Nikar ne glej skozi oko Marka moje frizure, ker ti ne bom pokazala svoje davčne napovedi.
*
Zakaj si ustvaril žirafe z dolgim vratovi, da se ti vtikajo v svete zadeve? Zagotovo je temu botrovala nesreča v vesolju, ko sta se zadeli tvoje in vesoljsko plovilo Hudiča. Tam kjer vladata in se prepirata dva, vedno tretji korist ima. V tem primeru so pridobile žirafe. Sam hudič je to svetu zakuhal.
*
Zakaj si ustvaril prste tistim, ki pišejo in kritizirajo tvoje stvariteljske sposobnosti, pa naj si ustvarijo oni boljše, če znajo.
*
Ti, ki si vsemogočni, zakaj ne ustvariš poleg Pozitivk še Negative in imeli bi vsi mir. Če deluje v nebesih in peklu, bi delovalo tudi na Zemlji.
*
Razmere na Pozitivkah v nebo vpijoče kličejo, da bi zaposlil in plačal honorarnega lektorja, saj se tu pojavljajo vsi mogoči jezikovni spodrsljaji. Frediju očitajo prepogosto uporabo nabreklih epitetonov o milem Bogu, meni mokrocvetoče rož'ce poezije in premalo domišljene stavčne zveze, o katerih je mogoče diskutirati na dolgo in široko ter položiti doktorat; nekaterim so pa iz osnovnošolske torbe popadale vse vejice in sedaj jim zabijajo žebljičke. Ljubi Stvarnik, vse je tako čudno na teh Pozitivkah.
Ko niso moč, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljiva
preti odpreti grada trdna vrata. (Prešeren) Boj.
Brate moj, saj si še mlad in vse se lahko še popravi –
filozofijo na klin, dreto in smolo v roke. (Čevljarska obrt, Župančič)
*
Dragi Stvarnik, nikar ne glej skozi oko Marka žužkov po moji frizuri, ker Marko še ni vsadil fižola v lasulji, ki je še v trgovini, da bi se lahko v njej žužki zaredili. Moji lasje so še vedno isti izpod tvojih stvariteljskih rok.
*
To, da so govorili slabo o Karitasu in Materi Terezi res ni lepo, pa upam, da jim ne boš storil zato kaj žalega. Fredi te prosi za milost.
*
Fredi te prosi za ljubezen in usmiljenje. Poglej njegove prošenje in boš ugotovil, da vseh njegovih vlog še nisi obravnaval.
*
Dragi Stvarnik, glej da ne boš predolgo na poletnih počitnicah s svetniki in svetnicami. V nerešljivih diskusijah te Zemljani bolj potrebujemo tu kot oni tam, kjer ni grehov in so si že zaslužili tvoje večno kraljestvo; skrbi me za tiste, ki bodo dočakali zadnje sodbe dan in se jim tresejo hlače od strahu, tebe naj bi umorili z Nietzschejevo maceto, smrti pa ne morejo sesuti. To pa je problem teh Nietzschejevih Nadčlovečkov.
*
Stvarnik še zadnje vprašanje ti postavim: Zakaj si ustvaril modročelo papigo, ko pa vidiš, da te ne mara. Ko sliši o tebi, zavrešči.
*
Stvarnik, sem vesela, da si blagoslovil Laria, da bere dr. Antona Trstenjaka. Napreduješ. Tvoji dobri nameni so neizmerni. Deluj še naprej tako!
Tatjana
Takoj, ko novčič v skrinji zacinglja, pobegne duša iz pekla!
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 14. julij 2008 @ 22:08 CEST
Le dva meseca pred velikim slavjem ob 150. obletnici prikazovanja Device Marije v francoskem Lourdesu je eno najznamenitejših romarskih središč pretresla resna afera. Prejšnji teden so namreč razkrili, da je upravitelj Marijinega svetišča v Lourdesu Raymond Zambelli pod preiskavo finančne policije zaradi sumljivih nakazil v višini skoraj pol milijona evrov na njegov osebni bančni račun.
http://www.dnevnik.si/novice/svet/333289
"To so bili popolnoma zakoniti prispevki,“ je dejala Sophie Loze, tiskovna predstavnica lourdskega svetišča. "Del denarja je dobil, ko je pred 12 leti prodal hišo, ki mu jo je zapustil par brez otrok. Drug del pa je na njegov račun nakazala neka gospa, ki je s tem plačala mašo za svojega pokojnega moža. Poleg tega pa ima oče Zambelli mesečni dohodek v višini 12.500 evrov in verjetno se je nekaj denarja nabralo tudi tako.“
Takoj, ko novčič v skrinji zacinglja, pobegne duša iz pekla!
Prispeval/a: -Mojca dne torek, 15. julij 2008 @ 08:27 CEST
huuuuuuuuaaaaaaaa
opasno..
=o)
Dogovorjen napad viol
Prispeval/a: Lario dne torek, 15. julij 2008 @ 08:49 CEST
ker si med drugimi izvenbiblijskimi dejavnostmi tudi navijač in simpatizer viol, te sprašujem, če si bil v soboto zraven, ko so viole s koli gonile nasprotne navijače.
Zdi se mi, da si podoben farju ki ob nedeljah žuga faranom in jih straši, da so grešniki (on je čisto nedolžen), potem gre v farouš in prime kuharco za rit, da je potem kosilo zažgano?????
Takoj, ko novčič v skrinji zacinglja, pobegne duša iz pekla!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 15. julij 2008 @ 09:07 CEST
Tu je pa tveganje za kakšno zasebno tožbo večje. Zame so vsa kentavrska kopita brez izjeme enaka in bi bila zanje potrebna enaka obravnava. Referenčni pojem za take je giljotina. Roberspiere in persona. Anno 1789!
Tatjana
Viola: rad vas mam
Prispeval/a: Fredi dne torek, 15. julij 2008 @ 12:05 CEST
Iz prve roke sem slišal, da so se viole le malce segreli pred tekmo, tak pač, radi reda, da se ve kdo živi v Mariboru.
Zanimiv je bil hrvaški komentator:
Dobili su što su tražili a znamo, da su dobili po tintari.
Sad znamo ko živi v Mariboru.
Viole!
Lep pozdrav
2:0 he, he
Prispeval/a: Fredi dne torek, 15. julij 2008 @ 15:03 CEST
Božansko je blo. Viole se zmeraj branijo, sploh v Mariboru.
Tud hrvaški komentar je priznal
Došli su u Maribor, da pobjede u utakmici i u tučnjavi.
Svakome po jedan bod i konačni rezultat je 2:0 za Maribor i Viole.
I naravno krevet u bolnici.
Lep pozdrav
2:0 he, he
Prispeval/a: Lario dne torek, 15. julij 2008 @ 15:29 CEST
saj se viole niso branile. Načrtno so napadle navijače nasprotnikov.
ZAKAJ ZAKRIVAŠ RESNICO.
Pravzaprav si tukaj na Pozitivkah že pokazal svojo sprenevedavost.
LP
Dober dan je kot dobar dan
Prispeval/a: Fredi dne torek, 15. julij 2008 @ 16:22 CEST
Bad blue boys so prišli oboroženi v Maribor.
Viole so zvedle kdo prihaja v goste in so * dobre plave fanteke * kar na železniški postaji pričakali kot se spodobi od gostitelja.
En viola je bil zaštihan ob prihodu na postajo kar je navdušlo ostale viole tak, da so hrvatom tud razkazali mariborsko bolnico.
Policija je vedla, da so viole zelo gostoljubni, ker bi lahko hrvatom tud pokazali kje stoji spomenik ustašem, zato so se raje gostoljubno vmešali.
Baje je bilo zelo živahno tud v bolnici.
Servus
Ultra Viola je tud Viola
Prispeval/a: Fredi dne torek, 15. julij 2008 @ 17:50 CEST
V Maribor so prišli tud navijači Cibalia Ultras ampak, ker že živijo v istem mestu, so prišli tud BBB navijači in celo najavili svoj prihod preko spleta.
Viole kakor tud Ultra Viole so vedli kdo pride v Maribor in veseli so pričakali tako močno ekipo navijačev.
BBB so znani širši publiki kot res pridni navijači, tud v avstriji so znani po metanju stolov, in pomladek Viol - Ultra Viole so jih pričakale, da se spoznajo malce pred tekmo.
Mariborčan je bil zaštihan zato so dobili BBB in Utrasi po tintari.
(http://www.youtube.com/watch?v=8Xzam9T0NP4&feature=related)
Lep pozdrav
Svetopisemski fuzbal: Vijoličasti Jahve v.s: Bad Blue Boys Baal!
Prispeval/a: MC dne torek, 15. julij 2008 @ 18:28 CEST
Kako svetopisemsko, Fredi! Sedaj ti res počasi verjamem, da črpaš navdih iz Biblije. Ko gre za fuzbal, predvsem iz Stare zaveze: (2 Mz 21,24, 3 Mz 24,20, 5 Mz 19,21)
STARA ZAVEZA = Instinkt čandale, ki ima občutek, da lahko zmaga.
Sinoptični Matejček iz Nove zaveze (Mt 5,38) pa je tukaj samo za okras, da se malo smiliš samemu sebi, potem ko si že tepen in ne moreš udariti več nazaj.
NOVA ZAVEZA = Instinkt čandale, ki ima občutek, da ne more zmagati.
p.s.:
Izraz pristne božje volje:
http://www.youtube.com/watch?v=AjIV9ixj_v4&feature=related
Izrazi pristne božje ljubezni:
http://www.youtube.com/watch?v=tbwuRvL5VPI&NR=1
Viola Ultras Evrelia
Prispeval/a: Fredi dne torek, 15. julij 2008 @ 20:38 CEST
Ni me zanimalo al je Cibalia iz Zagreba al okolice al so iz Vinkovcev, enostavno sem slišal iz prve roke, da so zraven prišli BBB, ker so se najavli zato so jih tud pričakali že na železniški postaji.
Izgredi so se začeli že tam in nadaljevali proti stadionu.
Obležal je 28 letni mariborčan za katerega ni podatka al je bil zaštihan in takrat se je začel pravi masovni pretep, ki ga je šele čez čas policija umirila.
Bilo bi zanimivo izvedet al so poškodovani hrvatje iz Vinkovcev al Zagreba.
Baje so iz vrst BBB.
Religija ni šport.
Lep pozdrav
Religija ni šport
Prispeval/a: MC dne torek, 15. julij 2008 @ 20:57 CEST
Marko 3,35
Prispeval/a: Fredi dne torek, 15. julij 2008 @ 21:52 CEST
Mogoče bi blo boljše zate, da bi pozabil na cerkve in se osredotočil le na biblijo.
Kolikor vidim jo kar poznaš, le z čudnim srcem jo razumeš.
Ljubezen se razume le v srcu kjer se ljubi ljubezen.
Hude besede govoriš zato verjamem, da ti je hudo, da si razočaran nad življenjem.
Obstaja rešitev.
Rešitev je ljubezen.
Življenje bo minlo v tren oka, pa potem?
Se počutiš osamljeniga?
Smiliš se mi.
Lep pozdrav
Kaj bo potem?
Prispeval/a: MC dne torek, 15. julij 2008 @ 22:31 CEST
p.s.:
Svoje usmiljenje, milost, odpuščanje in priprošnje raje privarčuj za tiste zagrebške navijače, ki so jih premikastili in poklali tvoji vijoličasti kameradi.
Ultra Viola je tud Viola
Prispeval/a: Lario dne sreda, 16. julij 2008 @ 08:42 CEST
tebi se je pa poslabšalo.
No, saj ti je že Dysan vse razložil.
Druga stvar pa je;
Mislil sem, da si le malo agresiven. Tvoja zakrita agresivnost je postala nevarna, ker nočeš nobene stvari več razumeti. Zdaj pa vidim da nisi samo biblijski fanatik ampak fanatik posebne klase.
S teboj je čedalje težje kontaktirati, saj pišeš kar v tri dni. En kup sprenevedanja te je.
LP
Viola je tud človek
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 16. julij 2008 @ 12:04 CEST
Mogoče se mi je poboljšalo in to v taki meri, da nastavim levo in desno lice za udarce in prejeto podelim nazaj.
Za tebe je agresivnost, če se človek brani, le kak bi zgledalo, da bi začel napadat kot ti.
Verjemi, da razumem in da sem razumljiv.
Poboljšaj se.
Lep pozdrav
Viola je tud človek
Prispeval/a: Lario dne sreda, 16. julij 2008 @ 12:32 CEST
če človek ljubi kot praviš, da ljubiš TI, ne vrača udarcev na tak način kot jih TI, ja biblijsko jih TI VRAČAŠ KER SI PRIČEL DOKAZOVATI, KAKO KRVAVA JE TUDI BIBLIJA.
Koga zdaj nateguješ na Pozitivkah, saj imaš samo še Tatjano, pa še ona se te je začela ogibati, ker je sprevidela, da si fanatik tudi na drugih področjih.
Zapletel si se v lastne zanke, LJUBIM VAS VSE,
LJUBEZEN IMAM V SRCU...........
V resnici pa si prikriti agresivec.
No, res je, biblija piše veliko o agresivnosti, vendar si tako zaverovan v svoj prav, da druge strani ne vidiš.
Že nekajkrat sem opazil, da se izogibaš razlagi krvavega dela TVOJE biblije.
LAPAŠ SAMO O LJUBI BOG LJUBI, LJUBIM VSE OKOLI SEBE.
TVOJE lapanje JE RES PRESEGLO MEJO OKUSNEGA.
Ne zajebavaj več s svojim primitivizmom, kajti; druge zmerjaš da nimajo osnovne šole, ti pa butaš s svojimi parolami, ki jih sploh ne razumeš.
Kar si do sedaj napisal je samo bebasto nakladanje, oziroma prepisovanje.
Prenehaj žaliti, tiste, ki ti v ksiht povemo, da si agresivna viola in veliki sprenevedavec.
Pojdi brat biblijo na prižnico, pa še tam bi te farani nagnali, ker, bi venomer ponavlajl da LJUBI BOG LJUBI.
lp
Človek odkod tvoje lepote
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 16. julij 2008 @ 12:50 CEST
Zelo si se razhudil.
Verjetno si jezen name, ker sem pisal tak kot piše v bibliji o homoseksualcih, da so gnusoba.
Zelo si agresivni kadar braniš toplovodarje.
Brani rajši človeka, toplovodarstvo pa izpusti.
Podtikaš mi tud, da se obregam na izobrazbo človeka.
Pravi lolek si.
Biblijo lahko celo raztolmačim in povem v naprej, da je v biliji zapisana le ljubezen do blijžnjega.
Servus
Človek odkod tvoje lepote
Prispeval/a: Lario dne sreda, 16. julij 2008 @ 15:02 CEST
preberi nazaj, kaj si pisal o Marji glede izobrazbe. Kakšno podtikanje neki. Zgleda, da res pišeš samo zato da nekaj pišeš tukaj.
Da sem agresiven, ko branim "toplovodarje".
Od nekoga, ki se ima za "ljubi Bog ljubi", nisem pričakoval take reakcije napram istospolnousmerjenim. Zato tudi taka reakcija z moje strani.
Ljubi Bog ljubi tudi "toplovodarje", čeprav bi jih ti potolkel z ognjem in mečem, ker tako veleva biblija.
Gledal sem oddajo, ki je govorila o karikaturah Mohameda, katere je narisal finski karikaturist. 1.5 miljarde islamistov je skočilo pokonci, celo državniki so zahtevali opravičilo finske vlade zaradi sramotenja islamskega preroka. Zažgali so nekaj veleposlaništev po svetu.
Poglej, kaj počnejo še vedno vere po svetu.
Kaj misliš, da je tvoja kaj drugačna????????
Fredi, nate ne more biti jezen nihče, ker si eno ubogo zavedeno revše.
LP
Toplovodar, al si se takšen rodil?
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 16. julij 2008 @ 15:26 CEST
Zvišena se je imela za duhovno brucko, sedaj verjetno že misli, da je šolanje dokončala.
S takim lapežem, kot ga ima v srcu, verjetno še malo šolo duhovnosti izostaja.
Po domače je daleč stran od duhovnosti.
Ljubi Bog ljubi ljudi.
Določeni ljudje se pa delajo toplovodarje in so zaradi tega gnusoba moralnim ljudem.
Mogoče si zaveden od zla?
Vse je možno.
Otresi se toplovodnih sfer.
Čao
Viola je simbol nk Maribor
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 16. julij 2008 @ 15:34 CEST
Boli me patak za toplovodarje.
Toplovodarji so izumetični v ljubezni.
Ljubezen je ljubezen med moškim in žensko, ljubi se ljudi.
Viole so navijaški klub Mariborčanov.
Navijam za Maribor, za nasilje navija kdor je nasilen.
Lep pozdrav
Boli me patak
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 17. julij 2008 @ 00:24 CEST
Brezveze te skrbi zame, reci preprosto boli me patak.
Nimam pojma ampak boli me patak človek in človek sem kakor ti.
Čao
Toplovodar, al si se takšen rodil?
Prispeval/a: Lario dne četrtek, 17. julij 2008 @ 09:20 CEST
Toplovodar al si se takšen rodil?
Kakšno globoko sovraštvo gojiš do istospolnousmerjenih. To ni več tvoj ljubi Bog ljubi. Ljubezen premaga vse, je ena izmed tvojih priljubljenih parol, ki pa se je ne držiš.
Mogoče sem pa zaveden od zla sprašuješ??
Fredi, po tvojih izpadih bi prej rekel da si ti zaveden od zla.
Prej si kazal prikrito agresivnost z biblijo, zdaj simpatiziraš z violami in globoko žališ Marjo. Bolj in bolj kažeš že odprto agresivnost, celo na sovraštvo si prešel.
Dobro da tukaj na Pozitivkah ne moreš fizično obračunati z drugače mislečimi.
RES SI PRAVI NAVIJAČ VIOL
PS Tvoj lokalpatriotizem se kaže tudi v mariborski spakedranščini. Če ti ni jasno, tudi to je nasilje nad okolico.
Če bi ljubil, tako kot nam zagotavljaš, bi bil samo človek ne pa lokalpatriot, navijač viol, sovražnik istospolnousmerjenih, pa še kaj bi se odkrilo v tvoji duši.
Sicer; če bomo še dolgo pisali na tak način kot pišemo, se boš razgalil v vsej svoji biblijski lepoti.
Aja še nekaj; s svojo spakedranščino omalovažuješ čidto vse bralce pozitivk. To ti naj bo še posebej jasno. Ne povzdiguj se na tak način.
Če hočeš biti čist v srcu, boš to vzel na znanje in se zamislil nad svojimi delanji.
LP
Srček, odkod lepote tote
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 17. julij 2008 @ 11:35 CEST
Z vprašanjem se sprašuje in, če odgovoriš pravilno, ugotoviš, da se homoseksusalec ni rodil ampak je taki postal.
Tud Satan se ni rodil kot Hudič ampak je taki postal čeprav je bil ustvarjen popoln v lepoti in modrosti, ki ga je nažalost prevzela.
Trudim se, da sem čim manj zaveden od zla oziroma nič.
Potrebno se je malce potrudit in ljubit brez truda.
Lahko rečem le, da ljubi Bog, Vam hvala, da niso možni udarci s pestmi preko ekrana sicer bi še kaka noga skozi priletela.
Vijolično barvo bi pridobil brez sončenja, kar na koži bi se mi vidlo, da sem Viola.
In zdaj sem nasilni, ker sem Mariborčan?
Toti ljubi štajerc res skoraj vedno dobi po grbi od lublan pipla.
Pisanje razodeva vsakega pisca v srcu.
Vzamem na znanje, poboljšal se bom, ziher.
Upam, da še bo kaki zic na grmadi fraj zame sicer bom pa kar stal pred kolom in čakal na šus.
Lep pozdrav
Posipanje s pepelom
Prispeval/a: Lario dne četrtek, 17. julij 2008 @ 12:37 CEST
si tipični primer histeričnega karakterja.
Tak primer je zapisal A. Trstenjak v svojih opisih, ki govori o tipih karakterjev.
Neverjetno, in ti se še nisi prepoznal.
Preberi si, kaj pomeni za sobivanje histerični karakter.
Na koncu, ko je razkrinkan se posipa s pepelom in prosi milosti, ampak; v srcu še vedno ostane manipulator.
Tukaj ti tudi Tatjana ne more pomagati.
Že dolgo pišeš same bedarije.
Naredi nekaj s sabo.
To je samo namig, brez biblijskih izpiskov; o ljubi Bog ljubi.
LP
Izpit iz Biblije
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 17. julij 2008 @ 13:21 CEST
Lario je polagal izpit iz Biblije pri Frediju.
Fredi ga vpraša: "Lario povej mi koliko krat smo že pisali na Pozitivkah o Bibliji?"
Lario hiti seštevati komentarje, članke in se med velikim številom prispevkov s (proti)verskimi vsebinami zmoti, ker eni so iz dojčlanda od ex kateheta, drugi domači de jure, vsi pa so proti Bibliji, proti Karitasu, Svetem Duhu, dobrotnici Materi Terezi in tako naprej, proti svetnikom in vsem grešnim dušam in Lario ves prepoten ugotovi število komentarjev »za« in »proti«, nato pomisli in kot iz topa izstreli: 1945 krat v 60 dneh. Nismo še dosegli rekorda!
Fredi mu odgovori: »Ne, podatek ni točen, to je letnica konca druge svetovne vojne, ko je nehal firer preganjati Jude in ko so komunisti začeli preganjati krščane.
Nato Lario premisli in reče: » 2008 krat«.
Fredi: »Ne, tudi ta podatek ni točen, to je letnica, ko se je začela tretja svetovna vojna, ki so jo zakurili na Sončevim pozitivkah proti krščanom.
Žal mi je Lario, padel si na izpitu, ker sem en komentar o Bibliji ravnokar oddal, enega imam v žepu in celo Biblijo v glavi. Tota številka ni točna."
Lario utihne in povesi glavo.
Naslednji dan spet Fredi vpraša: "No Lario, povej mi koliko Biblij imam sedaj v žepu.«
Lario pomisli in reče: »Eno«
«Spet si padel na izpitu, Lario. V žepu imam tri Biblije, eno zate, eno za erotično mlado damo, ki me tak zapeljivo gleda in ena je zame, za moje potrebe. Četrto pa ima ostrokljuni tič, ki išče žužke v njej. Odgovor spet ni točen.
»No, še zadnjo šanso ti dam«, reče Fredi: »Povej mi Lario, če je tvoj patak v redu?«
Lario odgovori: »V odlični kondiciji je moj patak, kaj sploh sprašuješ?«
Fredi odgovori: »Spet si padel izpitu, ker sem ravno sedaj ugotovil, da si z očesom pomežiknil postrani in patak premeril podolgem in počez, pa sem videl kak rad bi, da ti poleg Biblije posodim še moj toti patak.
Nato se iz erotične trme vsa razgreta pojavi na veji neodžejana papiga in zgostitvena in slastna pojedina je na mah mimo. Ostala sta oba pokljuvana.
Je Lairo položil izpit? Ma kaki……………
Štemplan oziroma žigosan kao žid
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 17. julij 2008 @ 13:52 CEST
Lario, diploma ti je podarjena.
Naredil si izpit
Usmiljenje deli usmiljenje.
Tala al šenkava po domače povedano.
Za srečo v srcu se ljubo v srcu potrudimo.
For you and Glorio
Servus
Izpit iz Biblije
Prispeval/a: Lario dne četrtek, 17. julij 2008 @ 14:27 CEST
ker si zagovornica A, Trstenajka, se lahko prepoznaš v enem izmed njegovih opisov karakterjev.
Namig; tvoja vzišenost nad nami Pozitivkarji ti bo pomagala do ugotovitve.
Tudi tvoj vedno prav ti bo pomagal do ugotovitve.
Tvoj cinizem in sarkazem kaže na.............karakter.
Saj ne bo težko ugotoviti.
Ne piši, da nimamo pravice na tak način ugotavljati tvoje notranjosti, kajti; že neštetokrat si posegla v nas Pozitivkarje z brezkompromisnimi nasveti in neskončnimi razglabljanji.
Vsi drugi smo zate napadalni, sebe ne vidiš.
Tukaj s Fredijem sejeta ljubezen in govorita o resnici in pravici.
V čigavem imenu to govorita in pišeta;
Mogoče v imenu odlike??? Bolje vesta od nas ostalih????
Kaj pomeni bolje????
Kdo sploh odliča kaj je bolje????? O tem odločajo dobri.
Kdo pa je dober in, kdo odloča o tem kdo je dober????
Jasno, spet dobri sami.
In kaj, če se slabi okličejo za dobre, kaj potem????????? Vidva s Fredijem sta dobra in se borita za resnico. Si prebrala, kaj pravi A:T. o gorečih zagovornikih resnice?????
Vem, Fredi bo našel kakšno parolo iz biblije, ti Tatjana pa boš napisala kakšno lepo pesmico na to temo.
Mogoče pa boš hotela ugotoviti, kdo je na Pozitivkah dober???????? Fredi tako ali tako nima svojega mnenja. On le pritrjuje tebi.
LP
Karitas članarina free
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 17. julij 2008 @ 15:06 CEST
Prepoznaven namig?
Dobro je ok.
Karkoli dodaš v dobro, kahko grata hudo dobro in sploh ni dobro.
Vsak človek je svoboden v srcu v svobodi srca.
Vsi ste ljubeči, ljubeči izliv imaš v srcu med branjem tega kar pišem, čitaš čitanko dobro vidno.
Tarzan?
Dovoljenje?
V imenu svobode srca, da lahko besede iz srca besedilim v besedilih.
Dilanje besed?
Uf!
Denđer pipl je lahko tud hec in se nasmejiš.
Bolje smeh kot krik.
Tatjana objavlja dobre članke, vredu berljive in razumevajoče.
Lep pozdrav
Izpit iz Biblije
Prispeval/a: Lario dne četrtek, 17. julij 2008 @ 15:23 CEST
Če te ne bi znal brati med vrsticami bi ti še verjel da si neka vspodbudna učiteljica vseh nas. Ker je pri tebi prisoten sindrom vzišenosti, nisi nič kaj prepričljiva, vsaj zame ne. Za Fredija si zgleda Boginja, zame le prepotentna pesnica z en kup problemi v svoji duši.
Če nekomu hočem kaj povedati oziroma napisati mu napišem brez olepšavanja in ne zakrivam svoje podobe, kot jo poizkušaš zakrivati ti s svojimi dolgimi zapisi in leporečji tudi mašili, samo da ljudje mislijo kako brihtna si.
Priznam, da si razgledana, načitana in ponosna na svojo izobrazbo (nekajkrat si omenila svoj akademski naslov) to je zame že dovolj za videnje napuha in vzišenosti. Tega ne moreš oporekat ali pač.
A.T. je prekrasno opisal take karakterje. Taki ne morejo kumunicirat normalno z nikomer in to se je pokazalo tudi v tvojem primeru.
Če je človek poražen naj prizna, ne da se poizkuša izvleči z raznimi, "saj je on ravno tak", saj je on mene tudi napadel".
Taka izmikanja resnici kažejo določen karakter človeka.
"Jaz tebe s kamnom, ti mene z mečem". Ruzak kamenja pa na stadion, da se razvedriš. Celo Frediju si pritrdila (ne reci da ne veš da navijaške strasti vzpodbujajo agresivnost in sovraštvo) da si slišala, da so viole čisto krotke. Pa so pred nekaj dnevi pretepli navijače gostujočih fuzbalistov.
Veliko več bi naredila za pozitivke, ko bi priznala svojo zmoto.
Vendar vem, da ti ne bo uspelo priznati, ker si pač tak karekter že od nekdaj.
Pa nič zato.
Kapo dol le pred tvojo poezijo.
LP
Uzrl sem sijaj srca v srčeku, ki ljubi srčeke
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 17. julij 2008 @ 15:51 CEST
Abstiniranje od alkota?
Voda & coca cola me odžeja.
Nisem vedo, da se tle grete učiteljstvo?
Kape ni potrebno jemat z glave kadar pomislite na nk Maribor & Viola = Ultra Viole Raiders.
Mariborska bolnica je domač in topel dom Mariborčanom in vsem ostalim obiskovalcem, da se malce shladijo v klimi totega dobrega domeka.
Pohorje je prelepa svežina za oddih.
Pa to zdaj ni kaki žigec na roko, le sanje vroče.
Čao
Prepotena pesnica s problemi v duši
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 17. julij 2008 @ 17:30 CEST
Lepo se imej!
LP Tatjana
Hudičev advokat
Prispeval/a: MC dne četrtek, 17. julij 2008 @ 22:57 CEST
>>bil ustvarjen popoln v lepoti in modrosti, ki ga je nažalost prevzela.
Fredi, imam eno laično vprašanje za strokovnjaka. Hudič, Satan, Lucifer ali karkoli že, je bil tudi ustvarjen po božji podobi - popoln v lepoti in modrosti - kot ti temu praviš. Nekako še razumem, da je za naše grehe kriv hudič, da je on tisti, ki nas pohujšuje in vodi na slaba pota. To mi je jasno. Imamo vzrok in imamo posledico. Postavlja pa se mi vprašanje, kdo je pohujšal Satana, v času ko še ni bilo »hudiča«? Je imel tudi Satan svobodno voljo? Sploh pa, kako je mogoče pohujšati nekoga, ki je popoln v modrosti? Popolno modrih ljudi ne more prevzeti njihova lastna modrost, ker bi to že pomenilo, da so vsaj malo neumni, torej niso več popolni v modrosti. Ok, lahko da obstaja še kaj, kar je več od modrosti. Reciva, da je bil popoln v modrosti, ni bil pa popoln v ljubezni. Če ga je ustvaril bog po svoji podobi, zakaj ga ni ustvaril tudi popolnega v ljubezni? Je mogoče, da je stvarnik, ki je tudi popoln, naredil napako? Se je pri kloniranju božje podobe zgodil genski premik, mutacija, šifting - na katerega je vplivala neznana kozmična sila, ki je bog ni predvidel? Težko verjamem, da bog, ki je popoln v modrosti, ne bi predvidel neznane kozmične sile, še posebej zato, ker je moral tudi takšno kozmično silo na takšen ali drugačen način ustvariti on. Je mogoče stvarnik ustvaril Satana zanalašč takšnega, kakršen je? In če je tako, zakaj bi moral Satan, ki je takšen samo zato, ker ga je bog ustvaril takšnega, trpeti posledice svojih dejanj.
Je mogoče, da obstaja popolni božji načrt, po katerem se bodo najhujši zločinci, ki so se spreobrnili na smrtni postelji in sprejeli ljubega boga, uživali do konca večnost v nebesih, nekrščeni dojenčki in otroci, ki še niso imeli niti časa, da bi spoznali boga, kaj šele da bi ga sprejeli, pa bodo goreli v večnem ognju?
p.s.:
In ne reci, da ne veš ali da te boli patak. Vsaj za "toplovodarje", kot jim praviš, se zdi, da čisto dobro veš.
Zakon: ljubi zakon
Prispeval/a: Fredi dne petek, 18. julij 2008 @ 00:28 CEST
Angel je angel.
Človek je človek.
Ljubi bljižnjega.
Zgodila se mi je beseda GOSPODOVA, rekoč:
Sin človekov, zapoj žalostinko o tirskem kralju in mu reci:
Tako govori Gospod BOG:
Ti si bil pečat popolnosti, poln modrosti in dovršene lepote.
- angel
Bil si v Edenu, Božjem vrtu.
- angel
Sami žlahtni kamni so bili tvoja zaščita: karneol, topaz in jaspis, hrizolit, beril in oniks, safir, rubin in smaragd; tvoji bobni in vdolbine so bili izdelani iz zlata,
- angel
na dan, ko si bil ustvarjen, so bili pripravljeni.
- angel
Bil si maziljeni kerub,
- angel
za varuha sem te postavil,
- angel
bil si na sveti Božji gori, se sprehajal sredi ognjenih kamnov.
- angel
Popoln si bil v svojem ravnanju od dneva, ko si bil ustvarjen,
- angel
dokler se ni našla na tebi krivica.
- angel ugotovi, da je prelep in premoder, da bi bil le angel
Zaradi svojega obilnega trgovanja si postal poln nasilja in si grešil.
- angel trguje v srcu z ljubeznijo, koga ljubit, sebe al...narcisoidnost
Oskrunjenega te pahnem z Božje gore in kerub varuh te izžene izmed ognjenih kamnov.
- angel in izgon iz raja
Tvoje srce se je prevzelo spričo tvoje lepote, zaradi svojega sijaja si spridil svojo modrost.
- angel in predočena resnica
Vrgel sem te na tla in te postavil pred kralje, da pasejo oči po tebi.
-angel in zgubljena bitka v vojni za zgoraj, mišljeno kao sveto bivališče Svetega, fronta se je preselila, borbe trajajo brez predaha, lokacija zadnje bitke bo na teritoriju zemlja, kjer kralji pasejo oči po bogastvu napuha
Z obilico svojih krivd, s krivičnostjo pri svojem trgovanju si oskrunil svoja svetišča.
- angel in zgubljena ljubezen v srcu, tak poetsko se mi zdi bivanje v svetem sijaju
Zato ukrešem ogenj iz tvoje srede, da te požre.
- angel in napoved finala
Spremenim te v pepel na zemlji vpričo vseh, ki te gledajo.
- angel in posledica vojn
Vsi, ki so te poznali med narodi, se zgrozijo nad teboj.
- angel in grozna streznitev v srcu, ko srce spozna ljubezen
Grozota si postal in izginil za vselej!
- angel in sodba
Aleluja kakšna predstava se obeta.
V prvi vrsti bo vroče.
Ljubezen je svoboda srca.
Al ljubiš in si ljubljen al pa ljubiš le sebe in kdor tebe ljubi je ljubljen.
Lep pozdrav
Pamet v rokah, pametni prst
Prispeval/a: Fredi dne petek, 18. julij 2008 @ 00:51 CEST
Pozabo.
Popolni načrt odrešitve se odvija pred očmi vsega stvarstva.
Vsi bodo spoznali ljubezen & usmiljenje.
Rešen bo vsak ljubeči srček, ki ljubi.
Le večni ogenj lahko zažge večno zlo za evik.
Koga si mislil kot toplovodar?
Čao
Prepotena pesnica s problemi v duši
Prispeval/a: Lario dne petek, 18. julij 2008 @ 09:38 CEST
saj bo še kdo pomislil, da si odprla svoje srce in priznala vampirsko nagnjenost, če te ne bi poznali kot osebnost, ki se z vsakim prepira.
Kar se tiče psihoanalize;
Ker si ti dovoliš vse okoli sebe popljuvati, tudi mene, si tudi jaz dovolim tebe razkrinkat. Ne bom tukaj lepil prepise, le omenil bom, naj si zainteresirani preberejo več o tipih karaktrejev, potem jim bo jasno kakšna OSEBNOST si. (ti znaš nekoga žaliti tudi, da ga nazivaš z osebkom)
Ti boš na Pozitivkah vedno prisotna v vlogi zgagarja, to je lahko vsem jasno že sedaj.
Če žališ na tak način nekoga kot ti, potem žališ vse pozitivkarje.
Toliko si manipulatorska, da si tiho, ko Fredi piše bedarije.
LP
It's okay to be gay!
Prispeval/a: MC dne sobota, 19. julij 2008 @ 16:47 CEST
No, Fredi - ne izmotavaj se, da ne veš več.
Če pa si slučajno res pozabil, si oglej en super komad za osvežitev spomina (prej pa vklopi klimo):
http://www.youtube.com/watch?v=-V5mUeBEIH0&feature=related
!!!!!!!! Ljubi bog ljubi vsa bitja, ki jih je ustvaril !!!!!!!!!
Voli te hajo
Prispeval/a: Fredi dne sobota, 19. julij 2008 @ 17:40 CEST
Ljubi Bog ljubi vsa bitja, ki jih je ustvaril ljubi Bog ljubi.
Kdo je ustvaril iz človeka morilca al toplega prijatelja?
Uvertura v resnično veselo igro: človek al zlo?
Kdo zgubi?
Zli al človeški?
Nisem pozabil bit človek, sem pa pozabljivi, priznam.
Si me že napaljal na ful ljubki film o živalih, ob gledanju me je sicer skoraj apetit do papalice minil, sedaj pa mi skoraj ni več do užitkov, bljak glasba je bla, nasploh film.
Še sreča, da je kratek filmček, ki je umetnina narejena glih za toplo kri mačotov.
Ljubi bog ljubi.
Zanimiva vzgoja, paziš na vsak korak, ker že nasljednji je lahko boleč
( http://www.theync.com/media.php?name=3660-barebaric-whipping-of-a-young-boy-in-iran )
in poljubčeki so poleteli.
( http://www.theync.com/media.php?name=2375-picking-up-unrecognizable-bodies-after-a-horrific-attack )
Lep pozdrav
Voli te fredi
Prispeval/a: osh-kosh dne sobota, 19. julij 2008 @ 19:33 CEST
pustite ga na miru,saj vidte da je napaka na internetu.
ce bi bil fredi res kaj zmozen nauciti bi hodil po svetu naokrog in v realnem zivljenju dokazoval kaj zna in ne na internetu!
jezus je vedel da ga vodijo v smrt pa ni nobenemu rekel zal besede,fredi pa seka levo desno gor in dol, pa se misli da je poslan od boga da nas uci kaj bog misli.
zbudi se,dobri princ!
moramo opozarjati na napake rkc-ja, ce pa ta sama ni sposobna obsoditi prestopnike( pedofile ) v svojih vrstah,kar pomeni,da ne more imeti cistih,iskrenih namenov z verniki,kaj selez nami neverniki( po moje bi rekel spregledanci ), a se hvali kot da je ona ustvarila Boga.
fredi dokler ne spoznas kaj je to napuh in zaslepljenost in se ga losas v vsakdanjem zivljenju,ostani sam s seboj.
bok
Lario spada med tiste, ki me ne morejo užaliti!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 19. julij 2008 @ 20:26 CEST
Ne vem zakaj me tako grdiš, ko si mi pa zadnjič napisal, da so ti moje pesmi všeč in kapo dol.
Praviš mi, da sem manipulatorka, ker nič ne rečem o tem, kar Fredi piše na Pozitivke. Jaz se niti slučajno ne mislim vtikati v vajine dialoge. Lario, ne išči zaveznice v meni! Ti kar sam razčisti s Fredijem. Sedaj, ko sem od tretjih oseb slišala kdo naj bi bil Fredi pa imam absolutno rešpekt.
Lario, ti si komaj povohal platnice od kakšne knjige dr. Antona Trstenjaka, pa bi že rad bil doplomirani psiholog in delal neke psihoanalize na meni po njegovi tipologiji značajev. Bog se usmili. Ti je pa res stopilo... Ti ni dovolj izpit iz Biblije, še diplomo psihologa bi hotel imeti kar tako.
Beseda osebek na ravni splošnosti ne pomeni nobene žalitve. Po slovenskem pravopisu pomeni:lingv. stavčni člen v imenovalniku, nadrejen povedku, ki v tvorniku izraža vršilca dejanja ali nosilca stanja, v trpniku pa cilj glagolskega dejanja: osebek in povedek.
Ti tudi spadaš med tiste, ki me ne morejo užaliti. Piši naprej in si daj duška! Zaradi tvojega pisanja o meni me ne bodo ne več in ne manj cenili. Ziher si ne pridobivam veljave s čenčami, temveč s svojim ustvarjalnim delom. Tako je to, vidiš!
LP Tatjana
Ljubko je hercik dokler je ljubko
Prispeval/a: Fredi dne sobota, 19. julij 2008 @ 20:55 CEST
Napaka je napaka, na napake se opozori, napak je polno v življenju.
Al si vernik rkc, da opozarjaš le na njihov koš?
Nisi zen zato si tih o njih?
Napaka vodi do napake.
Ljubezen izniči napako.
Pišem, da ljubezen ljubi.
Komur se zdi izpis šolski, lahko preveri, če je res in ga oceni po svoje.
Napuh in zaslepljenost v napuh.
Spregledan si spregledan.
Vidi se kdo si in kam sekaš.
Nosferato je vstal od mrtvih.
Le kdo mu je kri spil?
Srčni ljubitelj krvi, srčno ljubi kri pit.
Kri ga poživlja v žilah kjer žubori sla.
Sla po krvi, brez transfuzije hlasta po življenju.
Human je do ljudi, zato pije le podganjo kri in kot priboljšek si privošči še kaki paket plazme.
Pije kri, kri je kri.
Je človeško po človeško?
Ni problema.
Brez krvi živi ljubezen dalje.
Čao
Amen
Prispeval/a: Fredi dne sobota, 19. julij 2008 @ 21:41 CEST
Rešpekt ljubi Bog mam le pred vami in še ta rešpekt je bil podarjen v srcu.
Tak, da res hvala iz srca za srce.
Vredu je met zavedanje kot rešpekt v srcu, da ma vsak človek srce.
Človek je človek.
Rešpekt srca do srca, da za zaveš, da ljubezen ljubi, ljubiš, ker si ljubljen človek, ljub ljubi ljubo.
Ljubi Bog ljubi se Vas z Vašim darom človeštvu.
Ljubi Bog je usmiljen, da lahko pišem usmiljen in prebereš usmiljen v srcu.
Nisem teolog ampak se družim z pastorji, ki so teologi.
Prijatelj je tud ameriški magister teologije.
Večkrat se slišiva in dobre volje je bil po prebranih zgodbah, ki sem mu jih poslal, da si malce oslika mb lajf, če že živi v totem Mariboru.
Indijansko zgodbico mi je povedal pripovedovalec svojega življenjepisa.
Pridno se je naučil tud slovenski jezik ampak slovnica ga še malo mantra.
Človek izžareva ljubezen v dejanjih do sočloveka.
Teologija je duhovna pomoč, podkrepljena za razumevanje bilije kakor tud vere in prav tako razumevanje ter dojemanje in seveda izpovedovanje srca, ljubi Bog.
Stroj?
Človek ni stroj, vera ni stroj.
Ljubezen je čut in bit srca, življenje srca, srce ljubi življenje.
Ljubezen vse okrepi in utrdi v srcu.
Mogoče se podajajo spisi med amerikanci in letijo po spletu tud pozitivke.
Vse je razčiščeno in popucano, tud človek, ki se strinja za pucanje srca iz srca se lahko spuca.
Ljubljen ljubi ljubezen.
Lep srčen pozdrav
Teolog med nami?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 19. julij 2008 @ 23:00 CEST
saj ti na Pozitivkah ni treba priznati, da si teolog. Mariborčani, ki te poznajo, pravijo da si teolog in da namerno pišeš po domače in včasih malce oglato, da se ne razkriješ. Meni je vseeno, ali priznaš ali ne. Nič ne spremeni. Če je imel pravico delati prof. Lukšič (SD) raziskavo kaj v cerkvi govorijo verniki, imaš ti kot raziskovalec prav gotovo isto pravico, da delaš raziskavo med populacijo kako čuti in se odziva na teološka vprašanja. Kaj reče tvoj prijatelj magister teologije iz Amerike, ko bere te nestrpne komentarje. Tega v tujini ni nikjer. Povsod je bolj strpen odnos.
Lep pozdrav
Tatjana