Ta članek je prirejena različica govora, ki ga je imel Benjamin Creme avgusta 2008 na konferenci o transmisijski meditaciji v bližini San Francisca v ZDA.

Mojster -, prek Benjamina Crema "Novo izobraževanje"

Vprašanja in odgovori

V.: Ali bo izkušnja dneva razglasitve v tej inkarnaciji vplivala na našo naslednjo inkarnacijo?

O.: Le kako ne bi? Če je dan razglasitve vsaj bežno to, kar jaz mislim, da je, nas bo spremenil bolj kot karkoli drugega v naših življenjih doslej. Vsi na planetu Zemlji bomo do neke mere spremenjeni. Morda trdoglavi fundamentalisti kakšne religije res ne bodo srečni zaradi te izkušnje in ji morda ne bodo pripisovali velike pomembnosti, vendar jih bo spremenila. Nihče ne more doživeti dneva razglasitve in ostati povsem nespremenjen.

Sprememba v dojemanju našega lastnega bitja bo globoka. Čustva, ki bodo pri tem nastala, bodo trajala še tedne, nato pa bodo začela pojemati. Mojster je dejal: "Človeštvo bo nekaj časa hodilo po konicah prstov." Nato se bo znova vrnila resničnost. Težave bodo še zmeraj tu. Še zmeraj bomo imeli bolečino in trpljenje milijonov, ki stradajo do smrti. Še zmeraj bomo morali reševati probleme okolja, odpraviti globalno segrevanje in zaustaviti uničevanje planeta.

Umi milijonov ljudi se bodo jasno zavedli težav sveta. Ljudje bodo same sebe okrepljeno dojemali kot človeška bitja, prvič v svojem življenju bodo začutili, da tudi oni nekaj pomenijo. To izjemno duhovno izkustvo jih bo očistilo. Mojster je dejal: "Vsakdo bo znova doživel milino otroštva, čistost aspiracije, ki je očiščena osebnostnega jaza."

Ljudje bodo znova kot otroci. Svet bodo videli, kot ga vidijo otroci, z vso milino, radostjo, čudenjem in preprostim sprejemanjem. Toda mi smo odrasli ljudje, ne otroci. Zato bo del v nas življenje na novo doživel, kot ga doživljajo otroci, z odprtimi očmi, vse bo novo, vse še neznano, vse bo osupljivo, čudovito in čisto, sprejeto z zaupanjem. V človeštvu se bo prvič v tisočletjih prebudil občutek zaupanja.

Življenju nihče ne zaupa dovolj. Vsakdo je otrdel in prepričan, da mora biti otrdel, da bo kos komercializaciji in boju za obstanek v svetu, kjer šteje le trg. Tržne sile vodijo svet v uničenje. Lahko bodisi sodelujete z njimi bodisi ste proti njim. Boj proti njim je težak, še težje je ob tem ostati čist in preprost, se ne prepustiti vplivu komercializacije. Ljudem je lahko reči: "Strinjam se.

V svetu bi morala vladati pravičnost." Toda če bodo imeli možnost zaslužiti kakšen evro ali dolar več, se ne bodo preveč branili. Komercializacija je tako zahrbtna. Dotakne se pohlepa vsakogar, ki je zase prepričan, da ni pohlepen. Dotakne se tekmovalnosti tistih, ki mislijo, da niso tekmovalni. V Ameriki je verjetno le nekaj ljudi, ki v svojem bistvu niso tekmovalni. V tej deželi ne moreš biti rojen in vzgojen, ne da bi bil tekmovalen. Tekmovalnost je podlaga, na katerem temelji vaša moškost ali ženskost. Toda to ni resnično. To je nasprotje resnice.

Zadnjih 200 let vas pitajo z veliko lažjo. Laž komercializacije je obarvala odnos slehernega človeka do življenja, ne samo v Ameriki, temveč tudi v vseh državah, ki so pod njenim vplivom. To pa so skoraj vsi ljudje na svetu. Danes je to država z največjim vplivom na svetu - na žalost, ker je ta vpliv slab.

Sodelovanje je v sami naravi človeštva. Ko bo človek našel svojo resnično notranje bitje - dušo, bo tekmovalnost sama od sebe odpadla, z njo pa tudi laž komercializacije, za katero Maitreja pravi, da je za obstoj življenja bolj nevarna od atomske bombe. Tako zahrbtna je, da deluje prek najtemnejših vidikov človeštva, prek pohlepa in sebičnosti. Komercializacija človeka zlahka pokvari.

Ljudem se zdi služenje težko, ker lahko pravilno služiš le altruistično. Če služenje ni altruistično in če ni povsem prostovoljno, potem sploh ni služenje. Biti mora prostovoljno, z veseljem opravljeno, preprosto zato, ker je tako prav.
Komercializacija s svojima orožjema - tekmovalnostjo in pohlepom - sebično potepta vse na svoji poti. Če želite zmagati, če morate biti prvi v vsem, kar počnete, bo vaše življenje pravi pekel. Nenehno se naprezate in trudite ter živite na obrobju življenja, ne v njegovem središču.

V središču življenja ni tekmovalnosti. Vsak človek - brez izjeme - je božanski. Ta božanskost se izraža na različnih ravneh in to je edina razlika. Vsakdo je božanski, vsakdo je potreben, vsakdo je koristen, vsakdo je vreden truda, vsakdo šteje. Zakaj torej tekmovalnost? Zakaj morate biti prvi, zakaj morate zmagati, zakaj storite vse, da bi bili prvi in zmagali?

Zakaj želite biti najboljši na svetu? Če ste na tekmi 0,6 sekunde hitrejši od nekoga drugega, ste boljši tekač, pa kaj potem? Tekmovanje v športu je za zabavo. Nekoga, ki želi teči ali plavati hitreje in osvojiti medaljo, je mogoče razumeti. To je otroška igra, in igrati se kot otrok, ko si odrasel, je lahko zelo zabavno. Pod pojmom tekmovalnosti ne mislim tega. Tekmovalnost je tista razdiralna potreba biti najboljši, imeti največ, biti najpametnejši, vedeti največ. To uničuje srce.

V.: Dejali ste, da imamo lahko izkušnjo enosti ali izkušnjo ločenosti, toda ne obojega istočasno. Kaj nam svetujete, kako naj živimo bolj ali manj v enosti, dan za dnem?

O.: To je notranji občutek pripadnosti skupini, ki jo imenujemo človeštvo. Nismo zgolj skupina ljudi, smo energijsko središče v svetu. Takšna središča so tri - človeško kraljestvo: središče, skozi katero se izraža inteligenca boga; hierarhija: središče, skozi katerega se izraža ljubezen boga; in Šambala: središče, kjer sta poznana volja in namen boga.

To so tri velika energijska središča na planetu Zemlji. Človeško kraljestvo je kraljestvo znanja, kraljestvo rasti uma. Naš namen je izpopolnitev umskega vidika človeka. Fizično telo človeka je bolj ali manj izpopolnjeno. Čaka nas le še nekaj majhnih sprememb, rasti zavedanja, predvsem v očeh, ki bodo sposobne videti etrske ravni. Danes prihaja v inkarnacijo vse več otrok, ki imajo etrski vid. Toliko jih bo, da bodo etrske ravni sprejete kot resničnost.

Izpopolnitev inteligenčnega oz. umskega vidika božanskosti je velikanska odgovornost. Svoje ume bomo razvijali, dokler ne bomo z močjo misli sposobni ustvariti tega povečevalnega stekla, teh očal, tega kozarca jabolčnega soka, te mize. To se vam morda zdi nemogoče, toda na Marsu je na primer že resničnost.

Marsovci z močjo misli izdelajo večino vesoljskih plovil, ki jih imenujemo NLP-ji. Nekatera izmed njih so dolga več kilometrov. Ali si lahko predstavljate vesoljsko ladjo, dolgo šest ali sedem kilometrov, na zunanjem robu naše atmosfere, polno različnih laboratorijev in vesoljskih ladij? Odprejo ogromen hangar in izpustijo vesoljske ladje, eno za drugo. To je ogromna zgradba, velika kot mesto, vendar je v resnici vesoljska ladja, ustvarjena z močjo misli.

Ali si lahko zamislite, da ustvarite to mizo zgolj z močjo misli? Človeštvo bo svoj um razvilo do stopnje, da bo lahko z mislimi ustvarilo prav vse predmete naše sodobne civilizacije. Ne takoj, še kar nekaj časa ne, toda v ne tako oddaljeni prihodnosti bo človeški um tako razširjen, da bomo imeli predvsem druge predstave o tem, kaj pomeni misliti.
Mišljenje je sposobnost ustvarjanja z mislimi.

Ko ustvarjate sliko, jo ustvarjate z mislimi. Vanjo so vgrajene vaše misli, ne zgodi se kar sama od sebe. Imeti morate idejo. Če želite to idejo prenesti na fizično površino slikarskega platna ali drugega medija, morate imeti koordinacijo rok in oči. Če je vaš medij glasba, z močjo misli ustvarite vsa zaporedja tonov, ki tvorijo skladbo.

Mozart je to počel, vendar glasbe ni videl zapisane in jo zgolj prepisal, kot si to morebiti kdo predstavlja. Ni videl not z notranjimi očmi in jih prepisal. Glasbo je videl kot sliko, vendar je ni razumel kot sliko, ampak kot glasbo. Kar je videl kot naslikan predmet, je prepisal v glasbeni zapis.

Ko je videl sliko, je vedel, kakšna mora biti glasba. To je ustvarjalen um. Odvisno je od vaše dojemljivosti, od načina delovanja vašega uma. Nekdo z občutkom za vizualno bi narisal sliko. Nekdo drug z občutkom za glasbo bi napisal glasbo. Za oba je to ista aktivnost - opravi jo ustvarjalni um. Z besedo um ne mislim možganov. Um in možgani niso isto.

Znanstveniki še zmeraj razpravljajo o tem, ali sploh imamo um, ali pa imamo morda le možgane. Vedo, da imamo možgane, ker jih lahko vidijo. Na možganih lahko opravljajo operacije in poskuse. Toda na umu ne morejo opravljati operacij, ker je um nekaj večjega od možganov. Je v stiku z možgani, vendar um niso možgani.

Um je pas v vesolju, kamor mojstri odlagajo zamisli in formule. Ko so te zrele za uporabo, se nanje uglasijo občutljivi umi človeške rase. Znanstveniki, kot je bil Einstein, so odkrili velike znanstvene teorije. Praktični, tehnični znanstveniki so odkrili, kako izdelati računalnik. Vse to je bilo nameščeno v umski pas. Odkritelji, znanstveniki, slikarji ali glasbeniki morajo imeti občutljivi um, da lahko prenesejo ideje v svet in jih napravijo uporabne.

Ko bomo svoje ume bolj razvili, bomo odkrili, kako lahko ustvarimo tovarne, v njih pa robotska orodja, ki bodo iz naših misli izdelovala vse predmete, ki jih potrebujemo. To je nenavadna trditev in nas njena uresničitev ne čaka za najbližjim vogalom, je pa za naslednjim.

V.: Če je karma tako pomembna v smislu družine, kako pa je potem s posvojitvijo? Kdo bi moral skrbeti za sirote?

O.: Sirote bi morali posvojiti le tisti, ki so otroku sposobni nuditi stabilno okolje, ki vsebuje mater in očeta, vso ljubezen, ki jo potrebuje, modrost in odsotnost pogojevanja, ki ga je večina otrok deležna od svojih staršev. To je seveda ideal. Vsi ljudje so pogojeni, ker so otroci staršev, ki so jih njihovi starši pogojili. Starši na svoje otroke prenašajo slepila, predsodke, upanja in strahove. Otroci odraščajo v okolju, omejenem s temi temeljnimi strahovi in slepili njihovih staršev. To velja tudi za posvojene otroke.

Alternativa za številne posvojene otroke je sirotišnica, kjer se običajno znajdejo v veliki skupini podobno zapuščenih ali zanemarjenih otrok. Skupinsko jih vzgajajo ljudje, ki imajo pogosto zelo malo ljubezni in zelo malo priložnosti, da bi se naučili, kako je sploh treba skrbeti za otroke ter jih razumno in ljubeče vzgajati.

Če gre za izbiro med posvojitvijo v družino in med življenjem v ustanovi, bi v devetih primerih od desetih priporočal družino. Družina je ne glede na vse njene pomanjkljivosti absolutno najboljše okolje za vzgojo otroka. V posvojiteljski družini ni karmičnih razmer, ki so običajno v rojstni družini.

V njej ni vezi in vozlov, ki jih je treba razvezati in razrešiti, kar rojstna družina omogoča. Toda v posvojiteljski družini je lahko, in upam, da tudi je, dovolj ljubezni, skrbi in zaupanja, ki ga je mogoče razviti skozi ljubezen, ter razumen odnos do otroka, brez tekmovalnosti.

Najbolje je biti del večje družine, kjer sta še dva ali trije drugi otroci. Takšna družina nudi največ tistega, kar otrok potrebuje. Morda je na začetku bolje biti samo s starši, vendar ne za dolgo. Najbolje je biti del večje družine, ki je srečna in dobro zasnovana in ki ima zdrav odnos do prišleka, ki ga otroci v družini sprejmejo odprto in z ljubeznijo.

V.: Ali v članku "Družina" mojster govori bolj o homoseksualcih, ki dobijo otroka z umetno oploditvijo, kot o tistih, ki posvojijo sicer nezaželenega otroka? Sta oba pristopa enako slaba?

O.: Govori o obojem. Moški homoseksualci ne morejo imeti otrok. Morajo jih posvojiti. Ženske homoseksualke lahko dobijo otroke z umetno oploditvijo. Mojster govori o obojih, ker v nobenem primeru otrok nima očeta in matere, ki ju potrebuje. Resnici na ljubo je treba reči, da številni homoseksualni pari, ki na enega od načinov - s posvojitvijo ali z umetno oploditvijo - dobijo otroka, zanj skrbijo z veliko ljubezni in nežnosti ter mislijo le na njegovo dobrobit.

Vendar je v osnovi tak način za otroka škodljiv, ker nima ob sebi moške in ženske osebe, ob katerih lahko razvije svoje čustvene strukture. Karmične vezi, ki povezujejo otroka in starše, v takšnih primerih morda obstajajo, morda pa jih sploh ni. Če govorimo na splošno, je takšna oblika družine nezaželena z vidika rase kot celote in z vidika razvoja rase glede na načrt. Vse, kar mojster pove, je z vidika načrta. Načrt je določen. Mojstri so njegovi skrbniki.

Sam načrt je v umu planetarnega logosa. Mojstri so edini ljudje na svetu, ki načrt resnično poznajo. Nekateri izmed njihovih zelo bližnjih učencev morda imajo o načrtu precej dobro predstavo, toda le mojstri so tisti, ki zares poznajo načrt logosa. Vsa njihova skrb je posvečena načrtu. Namen vsega, kar počnejo, je izvajanje načrta. V tem primeru počnejo to, kar je najbolje za otroka in raso kot celoto v skladu z načeli, določenimi v načrtu. Ljudje pogosto tega ne upoštevajo, mojstri pa absolutno in zmeraj. Z njihovega vidika homoseksualne zveze v povezavi s posvojitvijo ali umetno oploditvijo ne pomagajo pri uresničevanju načrta.

V.: Ali obstaja povezava med: tridelnim izobraževanjem - fizičnim, čustvenim in mentalnim; poštenostjo uma, iskrenostjo duha in nenavezanostjo; ter mišljenjem, občutenjem in voljo? Nekatere šole te stvari že poskušajo uresničevati - predvsem tiste, ki temeljijo na učenju Sai Babe, Steinerja, Krišnamurtija. Ali lahko prosim podate svoj komentar?

O.: Naš ustroj je tridelen. Smo monada, božanska iskra, katere odsev je božanska duša na svoji ravni. Smo osebnosti z vdihnjeno dušo, ne glede na to, da se tega sploh ne zavedamo. Vse deluje v trojicah. Ko izražamo najvišje v sebi, odražamo iskro boga, božansko, duhovno. Ko izražamo skoraj najvišje v sebi, odražamo dušo. Duša je posrednik. Če ste s svojo dušo v pravilnem odnosu, ste v pravilnem odnosu tudi s tistim, česar odsev je duša. To je isto.

Na fizični osebnostni ravni lahko pride do določene stopnje stika z dušo, ne pa tudi z najvišjim vidikom, z monado. Stik z monado je mogoč skozi dušo, ki je posrednik. Duša opravlja vlogo posrednika tako dolgo, kot je potrebno, da privede svoj odsev, človeško osebnost, v pravilen odnos z monado.

Imamo fizično telo, astralno telo in mentalno telo, zato se vse odraža skozi njih. Poštenost uma se očitno nanaša na um. Večina ljudi ne pozna poštenosti uma. Če bi nekoliko razmislili o tem, kako navadno uporabljamo um, bi ugotovili, da mislimo eno, rečemo nekaj drugega, storimo pa spet nekaj tretjega. Med našimi mislimi in dejanji ni neposredne zveze.
Iskrenost duha se nanaša na občutljivo, čutno astralno telo.

Maitreja pravi, da si to lahko najbolje predstavljamo tako, da si zamislimo pogovor z ljubljeno osebo ali starim prijateljem, ki mu lahko zaupate. S takšnim človekom govorite iskreno. Ne pričakujete, da bo do vas prizanesljiv. Pred njim se ne želite uveljaviti, niti ne želite, da bi vas videl v drugačni luči.

Zaupate, da bo z vami odprt, da bo govoril z vami, tako kot verjame, misli in čuti, od srca. Takšen srčen pogovor imata lahko le stara prijatelja, ki si medsebojno zaupata in eden drugega sprejemata takšna, kot sta. Iskrenost duha je očitno povezana s poštenostjo uma. Ta dva pojma se ne razlikujeta veliko.

Nenavezanost je najvišja raven, gre za nenavezanost duše. Duša je nenavezana. Ničesar noče in ničesar ne potrebuje. Njena edina želja je izpolnjevati načrt. Duša poskuša vplivati na svoj odsev - moškega ali žensko - in ga vzpodbuditi k izpolnjevanju načrta. To zahteva veliko časa. Z vidika duše čas sploh ne obstaja. Je le neskončna perspektiva večnosti, zato se duši nikamor ne mudi.

Nenehno, življenje za življenjem, poskuša vplivati na svoje izrazno sredstvo, da bi razvilo nenavezanost od videnja samega sebe kot fizičnega telesa, od nepoštenosti uma, od neiskrenosti duha, od slepila potrebe po tem, da je ljubljeno, da z njim nežno ravnajo in ga razvajajo.

Če so ljudje resnično nenavezani, neiskrenost nanje ne vpliva. Lahko je nadležna, toda takšna neiskrenost je zgolj tresljaj v jedru osebe. Sami v sebi niso nenavezani. Želijo biti ljubljeni. Ljudje so zmeraj lačni ljubezni. Želijo pripadati. Želijo se počutiti dobro. Želijo biti navdahnjeni. Vse to si želijo.

Če kakorkoli delujete na ravni duše, postajate vse bolj in bolj nenavezani. Takšna nenavezanost je najvišja raven, to je cilj. Bolj kot postanete nenavezani, večja je poštenost vašega uma, bolj iskren je vaš duh. Bolj kot je vaš um pošten in vaš duh iskren, večja je vaša nenavezanost. Te tri stvari so povezane.

To so ključne tri stvari, ki predstavljajo temelj Maitrejevega nauka. Če bi jih vsaj malo uresničevali v praksi, bi storili veliko. Postali bi nenavezani, pošteni in iskreni v vsem, kar bi počeli ali govorili. Danes bi bili že na pol poti do cilja!

V.: Ali nam lahko poveste nekaj primerov, kako lahko starši vzgajajo svoje otroke, da bodo poznali notranjega boga, imeli stik z njim in ga izražali, razen uporabe religije in naše meditacije?

O.: Daleč najboljši način je zgled. Ne govorite z otroci o bogu. Majhni otroci ne vedo ničesar o bogu. Pustiti jih morate, da boga najdejo v sebi in da sami izrazijo svoje občutenje boga. Ne vcepljajte jim miselnih oblik o bogu, ne silite jih k meditaciji, ne postavljajte jim pravil, ki bi pripomogla k izražanju boga.

Učite jih s svojim zgledom. Otroci so kot spužve. Vsrkajo vse, kar jim pokažete. Če se jim pokažete kot vsevedni, vsega hudega vajeni, potrpežljivi, ljubeči (torej "predpražnik" v vseh pogledih), bodo to sprejeli in izražali kakovost svoje duše.
Otroku se morate biti pripravljeni popolnoma posvetiti. Koliko ljudi to zmore? Običajno imajo veliko dela, so zaposleni in jih je strah. Neizbežno predajo otrokom ta strah in potrebo po hitenju. Nihče nima časa. Obvladuje jih stvar, ki jo imenujemo čas. To ni pravi način življenja.

Časa ni. To je le sredstvo, da ujamemo letalo ali vlak. Toda ni potreben za življenje, razumevanje, rast. Če hočeš napraviti nekaj, kar je vredno truda, traja veliko časa. Če je nekaj vredno truda, zahteva svoj čas. Če ni vredno truda, s tem sploh ne zapravljaj časa.

Dajte otrokom svoj čas, svojo predanost, svojo ljubezen, svojo pripravljenosti, da odgovorite na sleherno njihovo vprašanje. To otroci potrebujejo. Potrebujejo zgled. Ne obremenjujte jih z religijo, to je najhuje, kar lahko storite. Ne potrebujejo meditacije, niso še pripravljeni za to. Dajte jim svojo ljubezen.

Dalje...

Vir: Share - International